Le tu in tam, le bežno potovanje

Za srčnost ni problem, srčni smo skoraj vsi. Razuma nam manjka.

Srhljivka na Martinovo soboto

Objavil Rado, dne 15.11.2012

Naključje je hotelo, da sem na sobotnem kosilu pristal, pri meni doslej neznani družini, nekje v Spodnji Savinjski dolini. Lično in urejeno hišico so imeli. Iznad obronkov Mrzlice, Krvavice in Čemšeniške planine je v jedilnico sijalo prijetno jesensko sonce.

Obed smo pričeli z dobrim, polsuhim rizlingom s poreklom nekje s Kozjanskega. Strah se mi je v trenutku razblinil. Bal sem se namreč, da mi bodo ponudili domačega. Savinjčani so namreč zelo ponosni na svojega “brajdovca”, tudi moji gostitelji so imeli trto pred hišo, ki ga radi ponujajo pod geslom: “Domače je le domače”.
Prijazna gospodinja je nosila dobrote na mizo. Najprej je prišla na mizo klasična goveja juha, malce sicer premastna za moj okus, a kakšna naj vendarle bo, če ima človek namen ob kosilu popiti še kar nekaj kozarčkov vina. Sledile so (kaj drugega neki saj je bila Martinova sobota?) dobrote iz “Martinovega krožnika”. Lepo zapečena raca, rdeče zelje v sladki omaki, kepica s pečenkino mastjo politega praženega krompirčka, zabeljeni mlinci, pečena jabolka. Hrana je bila izvrstna. Pečena raca, kakršno bi težko pripravili celo Kitajci, je prijetno vznemirila moje brbončice. Okusi sladkega rdečega zelja in praženega krompirja so le okrepili moje občutke sladostrastja. Mlince obložene s hrustljavimi ocvirki sem si prihranil za na konec. Poln okus ocvirka, ki ga pravkar pregrizneš je namreč najboljši, če ga takoj zaliješ s kozarčkom vinca. Seveda sva oba povabljenca – nisem bil edini gost – po vrsti in vsako posebej, pohvalila vse jedi, juho, pečeno raco, rdeče zelje, pražen krompirček ter sladico, pečeno jabolko.

In takrat se je začelo. Obedovala sva pod budnim očesom obeh gostiteljev, še posebej gospodinja je pazila na vsak grižljaj, ki sva ga pogoltnila. Očitno niso bile prvotne pohvale dovolj, saj je ob vsakem grižljaju zaskrbljeno izpraševala: “A je raca dovolj zapečena”?
“Mmmmm”, sem zamrmral od zadovoljstva. “Najbrž je premalo slana”, je hitro prekinila moj medmet zadovoljstva. “Neeee”, sva oba z gostom protestirala. “Ravno prav slana je”.
“Veste”, nadaljuje najina gostiteljica gostobesedno, “Za rdeče zelje nisem sigurna. Letos ga prvo leto pripravljam po receptu, ki mi ga je dala prijateljica”. “Nisva še jedla tako dobrega zelja”, izdaviva v trenutku oba z gostom. “Kaj pa čebula pri krompirčku, da se ni malo prežgala? Vesta, sem morala skočiti za hipec ven pomirit oba otroka, ki sta se zunaj prepirala”, neumorno nadaljuje najina gospodinja. Pohvaliva jo, da je zadela optimalno porjavelost čebule.
Gostitelj je ta čas skočil po novo majoliko vina. Jaz pa sem priložnost izkoristil, da sem se naslonil malo nazaj, da predahnem in naredim malo prostora tam doli v želodcu.
“Vzemite še”, mi gospodinja ne da dihati. “Saj, saj” rečem, “le da malo zadiham”.
“Ne se bati, saj imam še v pečici”, me potolaži. In ko hočem seči po nov kos race, me panično zaustavi: “Neeeee teeega, ta je že hladen. Čakajte bom prinesla še toplega iz pečice”.
Zagotovil sem ji da si želim prav tega in da mi zelo ustreza, da je že hladen. Ko se mi je po tretji zajemalki rdečega zelja, le-to ustavilo, me je gospodinja ponovno zaskrbljeno pogledala in ugotovila: “Sem vedela, da je z zeljem nekaj narobe. Mar bi uporabila svoj recept, ne pa da eksperimentiram z nepreizkušenim”! “Naj ne bo hecna”, jo hitiva prepričevati oba s sotrpinom, “Zelje je odlično, le prostora v najinih želodcih ni več “.
Prizadevanju gostiteljice se je pridružil še gostitelj in pod vsesplošnim pritiskom obeh sva oba gosta nepreklicno klonila in v naslednjih dveh urah zagotovo pojedla, še vsak po dvakratno porcijo vsega. Pogovoru nisva mogla več zbrano slediti. Le na ukaze”Jej, pij, še en kos, še eno žličko krompirja, še en kozarček”, sva se avtomatizirano odzivala. Najin obrambni zid je bil prebit. Da se izognem popolnemu kolapsu, ker jesti zares nisem mogel več, sem poprosil gospodinjo če mi hoče dati še kakšno pečeno jabolko za domov. Da jo bom prav z veseljem pojedel zvečer.
Oba v predinfarktnem stanju, sva se malo pred četrto popoldan, ko se je sonce že skrilo za Velikim vrhom, vljudno zahvalila za kosilo in še nekajkrat zagotovila, da tako dobro že dolgo nisva jedla.
Pas na hlačah sem ob odhodu seveda moral razrahljati za najmanj eno luknjo, če ne celo za dve. Tudi sedež v avtu sem moral pomakniti nazaj.

Med vožnjo sem malo rekapituliral. Zagotovo sva oba trpina, vsak posebej in oba skupaj pohvalila vsako jed najmanj desetkrat. In oba gostitelja skupaj sta nama zanesljivo ponudila najmanj 50 kosov race, svinjski lonec rdečega zelja in praženega krompirja za cel samski dom Bosancev. O mlincih ne bom govoril, ker zanje nočem niti slišati, kaj šele da bi jih gledal, ali celo okušal. Nekaj pa sem sklenil. “Pri tej hiši me več ne vidijo”! Porcijo pečenih jabolk sem seveda po drugem ovinku zabrisal skozi okno.

Zdaj po šestnajstih urah po obedu in po noči brez sna, še vedno povsem sit pišem svojo zgodbo.
Če bo naključje še naneslo, da me k tej družini še vendarle povabijo, bom gospodinji zagotovo rekel: “Draga gospa, vtaknite si svojo južino v rit, veliko raje grem k Šiptarju na kebab.

  • Share/Bookmark

2 odgovorov v “Srhljivka na Martinovo soboto”

  1. David pravi:
  2. Rado Rado pravi:

    Zdravo David.
    Dober tek tudi tebi. Zadeva z Martinovim je zdaj aktualna.

Komentiraj



XHTML: Uporabite lahko naslednje tage: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !