Le tu in tam, le bežno potovanje

Za srčnost ni problem, srčni smo skoraj vsi. Razuma nam manjka.

Udba in nerazumevanje duhá časa v katerem je nastala.

Objavil Rado, dne 17.03.2012

Pod átako ideoloških naslednikov poražencev II. svetovne vojne se pri oceni nekdanjega državnega ustroja Jugoslavije pozablja na širši okvir časa v katerem je nastala ena zadnjih, od številnih oblik Jugoslavije.

Jugoslavija je bila s svojo družbeno ureditvijo, takoj po koncu največje vojne vihre 20. stoletja, moteč dejavnik za »naravnega« zaveznika, Sovjetsko zvezo, zaradi svojega NE  Stalinu. Prav tako ta država ni ustrezala zahodnim zaveznikom,  saj so jo zaradi socialistične ureditve uvrščali v sovražen, prosovjetski blok.   Čas trajanja te Jugoslavije je bil identičen času trajanja hladne vojne, vse tja do padca Berlinskega zidu.  Iz navedenih razlogov je bila ta država na eni strani »prestreljena« z agenturo sil Varšavskega pakta, kot tudi z agenturo Zahoda.  K temu je potrebno pripisati še dejavnosti Jugoslovanske emigracije, ki je v odnosu do matične države nihala med zgolj sovražno propagandnim delovanjem in med celo diverzantsko aktivnostjo.  Če se tu dotaknem  najprej slovenske emigracije, je potrebno najprej omeniti tisto, ki je v tujini lobirala s protijugoslovansko propagando.  Obstajala je tudi slovenska oborožena emigracija, tki. križarji, oz. Matjaževa vojska, ki jo je izdatno financirala (tudi) angleška vlada. Križarji, ki so imeli tabore vsepovsod po Avstriji – največji je bil ta v bližini Salzburga, so se urili v diverzantskih veščinah. Mnogi so tudi vdirali v Slovenijo, kjer so vršili diverzije na industrijske objekte, kakor tudi izvajali uboje. Zelo pomembno je bilo tudi novačenje v Matjaževo vojsko iz nabora protisocialistično usmerjenih Slovencev, tudi na tleh takratne SR Slovenije!   Po letu 1958 so križarji usahnili. Deloma zaradi uspešnega razkrinkanja s strani jugoslovanskih varnostnih sil, deloma pa zato, ker je zaradi čedalje pomembnejše vloge Jugoslavije v svetu, prenehalo angleško financiranje.

Še precej aktivnejši pa sta bili prosrbski in prohrvaški  emigraciji.  Bili sta bolj organizirani in imeli sta tudi vsak svoje vojaško krilo. Vseh 35 povojnih let obstoja Jugoslavije sta vršili atentate na jugoslovanske diplomate v svetu. Eden izmed mnogih, tudi zelo znan je bil uboj jugoslovanskega veleposlanika Rolovića  na Švedskem.  Zelo znan je bil tudi v številnih publikacijah opisan, poskus atentata na našega predsednika, ko je prihajal na generalno skupščino OZN v New Yorku.  Poleg oboroženega delovanja zunaj  je prihajalo tudi do oboroženih vdorov v Jugo.  Eden najbolj znanih vdorov je tisti spomladi leta 1972, ko so vrhunsko izvežbani in z najmodernejšo vojaško opremo oboroženi ustaški diverzanti   pri Šentilju vdrli v Jugoslavijo.  Prišli so z namenom zanetiti vsejugoslovansko vstajo.  A klima v Jugi ni bila takšna. Do vstaje sicer ni prišlo, a kljub vsemu so komandosi uspeli pobiti nekaj sto naših teritorialcev, dokler jugoslovanske oblasti nanje niso poslale niške specialce, ki so jih pobili tam nekje v Bosni.

To so bile torej širše okoliščine permanentne državljanske vojne, med emigracijo in med matično državo. Jugoslavija, ki je bila svetovno priznana država in od šestdesetih let dalje tudi pomembna članica Gibanja neuvrščenih, je bila zaradi odprtih meja (po letu 1968)  precej ranljiva.  Brez proaktivnega delovanja jugoslovanskih varnostnih sil, države ni bilo mogoče braniti. Delovanje in oboroževanje emigracije je bilo potrebno spremljati že zunaj. Iz te potrebe se je torej okrepila vloga UDBE (Uprave državne varnosti) .  Organizacijsko je bila udba  razdeljena na obveščevalno dejavnost (informatorji) in na operativce.  Najbolj umazani del je padel na slednje. Marsikdaj so preventivno likvidirali kakšnega, emigrantskega organizatorja, ali pa se zgolj maščevali za kakšno žrtev iz nabora jugoslovanskih diplomatov.

Vsi jugoslovanski diplomati in njihovo osebje v tujini je imelo obvezo, obveščevalno spremljati emigracijo. ***Tudi mnogi novinarji zunaj so prevzeli podobno obvezo.  V tem kontekstu je tudi bila vloga Mitje Meršola. Enostranske slabšalne konotacije novice o »umazani« obveščevalni dejavnosti Meršola, ni mogoče sprejeti. Ta enostranskost  gre na rovaš histeričnega medijskega senzacionalizma ter na permanenten kulturni boj, ki si ga gre desni politični pol.

Ne trdim, da je zgoraj zapisana vsa resnica o udbi.  Pravim le, da prav vsaka dejavnost v udbi, niti ni bila zločinska, niti ni bila nemoralna.   Takšno trditev bi bilo mogoče dati šele po temeljiti analizi in nikakor skozi medijski stampedo.

*** Vloge diplomatov in tajnih služb vseh dežel na svetu, se od časov obstoja udbe niso spremenile.  Ne pozabite. Naša tajna služba je na mednarodnih linijah ujela tudi pogovor našega premierja Janše.

  • Share/Bookmark

11 odgovorov v “Udba in nerazumevanje duhá časa v katerem je nastala.”

  1. Stric Marč pravi:

    Biti špicelj, informator, vir, ovaduh za mene osebno ni neka vrlina. Pa vendar vse policije, milice, obveščevalne službe koristijo svoje vire. Ker pa je bila Jugoslavija legalna , mednarodno priznana država, ne vidim nič zločinskega, če je kdo sodeloval z obveščevalno službo svoje domovine. Zdi pa se mi sporno sodelovanje s tujimi službami, tudi iz varnostega vidika, o čemer pa niti besede.

  2. Stric Marč pravi:

    Prvič čujem za podatek, da je bilo v obračunu s teroristično skupino leta 1972 več sto mrtvih teritorialcev. Takrat se je operiralo z nekaj več kot dvajset mrtvih in preko štirideset ranjenih na naši strani. Od 22 teroristov je večina padla. Nekaj pa so jih tudi zajeli(2 ali 3). Morda so vaši podatki bolj točni, ker ste se informirali iz drugih virov. Vem pa, da so po tem dogodku uvedli poseben vod milice, predhodnico današnjih specialcev.

  3. Rado Rado pravi:

    Stric Marč,
    po virih, ki jih imam jaz je šlo za precejšnje število. Naša stran je število naših padlih zavestno minimalizirala. Saj bi veliko število kazalo na našo vojaško nesposobnost. Pa ni šlo toliko za nesposobnost kot je šlo za podcenjevanje. V pregon proti tej skupini so nam namreč najprej aktivirali teritorialno obrambo. Neizvežbani in počasni teritorialci so proti izvežbanim komandosom z napravami za nočno gledanje in z najmodernejšim orožjem, ipd., cepali kot muhe.
    Šele elitna enota armade je opravila z njimi.

    Je pa res, da kroži veliko različic.

  4. spookymulder spookymulder pravi:

    Ko govoriš o raznih križarjih in drugih zlobnih emigrantih, ki naj bi nam hoteli uničiti lepo Jugoslavijo, ti bom še jaz povedal eno resnično zgodbo o mojem bližnjem sorodniku, ki nazorno kaže duh časa in metode Udbe ter njenih informantov.

    Ta človek je v mladosti malce preveč mislil s svojo glavo in iz vojske domov pošiljal pisma, ki niso opevanega bratstva in enotnosti prikazovala v tako idilični luči, pa še kakšno mladostniško utopično idejo o svobodni Sloveniji je navrgel v pismih in ko je to v roke prišlo kontraobveščevalni službi, je bil direktno zaznamovan kot državni sovražnik. Po več mesečnem preiskovalnem zaporu se je zgolj po sreči izognil zaporni kazni, toda ker nikjer ni mogel dobiti službe, saj so v vseh podjetjih kadrovske zadeve nadzorovali agenti Udbe, je moral oditi v Nemčijo, čeprav tam ni nikogar poznal in tudi ni znal jezika. V boju za preživetje se je moral oprijeti vsakega dela (začel je npr. z delom v rudnikih, potem je bil v železarni itd.), edini stik z domovino pa je bil nek znanec, ki je redno prihajal v Nemčijo na obiske k svojim prijateljem, da so se pogovorili in izmenjali novice. Ko se je zaradi bolezni očeta vrnil domov, je znova pri nas poskušal najti službo, vendar so v vsakem podjetju na mizo potegnili debel fascikel Udbe, kjer naj bi bila popisana vsa njegova protidržavna dejanja. Namesto službe je dobil zgolj posmeh in vedno nova in nova zaslišanja.

    Ko je po osamosvojitvi zahteval in dobil vpogled v svoj dosje, je seveda ugotovil, da je bil znanec, ki je prihajal na obisk v Nemčijo, informant Udbe, ki je imel nalogo zbiranja podatkov o emigrantih in njihovih stikih, povezavah in delovanju. Toda najbolj je v oči zbodlo dejstvo, da ker vohun ni mogel o njem napisati nič obremenilnega, ker človek pač ni deloval protijugoslovansko, niti se ni politično povezoval s tistimi, ki se niso strinjali z našim režimom, si je špicelj izmišljeval razne laži, med drugim tudi razne nebuloze o tem, da se je človek uril v tujski legiji (da bi potem napadli Jugoslavijo) in celo to, da je bil skrivni agent CIE. Popolne bedarije, ki pa so bile črno na belem napisane v dosjeju, ki so ga potem uporabljali za popolno onemogočanje tega človeka.

    Seveda ne bom trdil, da so bili vsi Udbini obveščevalci tako zlonamerni, še manj želim trditi, da je kaj podobnega počel Meršol, je pa to zgolj ena od resničnih zgodb in del naše zgodovine, ki ga nismo nikoli razjasnili in počistili, temveč smo vse skupaj pometli pod prag z raznimi frazami, da je bilo to v drugem času in v drugi državi, toda vsaka resnica slej ko prej pride na dan, ne glede na to, kako globoko jo poskušaš zakopati. In na žalost tisto, kar skuša človek skriti, izgleda še veliko bolj sumljivo, pa čeprav morda sploh ni tako zelo obremenilno.

  5. Rado Rado pravi:

    Gotovo spookymulder.
    Takšnih žalostnih zgodb je bilo veliko.
    Kot sem zapisal, v času hladne vojne in v času nedokončane državljanske vojne se je dogajalo veliko neracionalnega in žalostnega.
    Pa ne samo pri nas, tudi v zibelki demokracije /ZDA/ so se dogajali nedemokratični pogromi giganskih razsežnosti. Preberi si kaj o makartizmu v petdesetih letih dvajsetega stoletja. Vsak, ki ga je naključni klošar obdolžil simpatiziranja s komunizmom je letel iz službe, bil preganjan, ipd.

  6. Dani pravi:

    Sej so delali tud svinjarije, a tud okoliščine so bile svinjske.

  7. Stavenskovrhski pravi:

    Jugoslovanska Udba je bila proti ameriškim tajnim organizacijam ( CIA in druge )ter britanskim ali ruskim, pravi angelček. Američani so vse od druge vojne pa do danes v latinski Ameriki, Južni Ameriki in Aziji nasilno z umori ter drugimi sredstvi zamenjali kar nekaj legalno izvoljenih voditeljev držav, povzročali notranje konflikte in državljanske vojne, vojaško posredovali v ogromno državah in to veselo počnejo še danes. Tovrstno čistunstvo je podla stvar, ko si zatiskaš oči nad tem kar tvoji “prijatelji” še danes počnejo po svetu in na velik zvon obešaš ter se zgražaš nad dogodki, ki so se dogajali v času in okoliščinah, ki jih večina niti prav ne pozna. Masovnih pomorov otrok in nič krivih žena ter starcev Udbi pa le ni mogoče očitati. Vse to pa danes masovno počnejo naši “prijatelji” v Gazi, Afganistanu, Libiji, Iraku in bodo verjetno že jutri v jemnu ali Iranu oziroma kje drugje. In za konec še nasvet, da bi bilo prav ločiti Udbo od SDV. Res je SDV naslednica Udbe, vendar se je “po zadevi Rankovič” veliko kaj zelo spremenilo.
    Zakaj pa se nič ne omenja vloge, pomena in zaslug službe SDV v procesu slovenskega osamosvajanja in vojaškega posredovanja JLA v Sloveniji ??? Čas bi že bil, da se začne o tem pisati in se prava resnica na svetlo dene. Potem bodo nekateri junaki malo manjši junaki in morebiti kakšni anonimneži postali novi junaki. Kdo bi vedel!

  8. Robert Kaše pravi:

    Jugoslavija je, tako kot vsaka druga država, imela svojo obveščevalno službo. OK = razumljivo, dokler se ne vprašate, kakšne je bil sploh smisel te države. Dejstvo je, da jo je očitno skupaj držal aparat in želja politične elite po obstoju. Jugoslavija je bila utopični projekt iz začetka 20. st., ki se je izkazal kot nevzdržen že pred WW2. Vprašanje je zakaj so se jo sploh odločili obnavljati, če ne zgolj zato, da so si komunisti naredili še eno enklavo. Morda bi celo obstala, če bi jo znali politično posodobiti, vendar so bili za to pač “prekratki”.
    Kar se pa Udbe, Ozne in SDV-ja tiče, je pa danes res škoda iskati opravičilo za njihove sodelavce. Ti ljudje, ki so pisarili tajni policiji o svojih stikih z emigracijo, so dobro vedeli kaj počnejo in to niso delali, ker bi imeli svojo domovino tako zelo radi ampak so iskali koristi zase. Takšne tipe so ljudje že takrat prepoznavali in niso imeli javnega ugleda. Po eni strani so se jih bali, po drugi pa prezirali.
    Zdaj bi pa nek Meršol, in očitno še marsikdo drug, rad na to kar pozabil in se nam prodal za politika novega kova. Po mojih kriterijih gleda lahko parlament samo po tv.

  9. Jani pravi:

    Kaše,
    a res nihče ne bere tekstov? Rado je lepo opisal klimo hladne in državljanske vojne. Vi pa nič! Ničesar se ne da verodostojno opisati in oceniti, če pozabiš na okoliščine.

    Nobena država ni vedno mati, je tudi mačeha. Vsaka država kdaj tudi udari s palico. Tudi najbolj demokratična!

  10. Marcel pravi:

    Pojma nimajo tamladi o hladni vojni! O berlinskem zidu in o nevarnosti varšavskega pakta.
    V bistvu je mladina ujetnica cerkvene propagande.

  11. Stric Marč pravi:

    Kako bi danes imenovali skupine, ki bi delale atentate (uboj veleposlanika na Švedskem Roloviča, bomba na železniški postaji Beograd, bomba v potniškem avionu, ki je strmoglavil na Češkem, diverzantska skupina v BIH…) ? Res je, da slovenska emigracija po polomu Križarjev po drugi svetovni vojni ni bila več tako nasilna, vendar je razumljivo, da bi jo poskušala nadzorovati vsaka obveščevalna služba.

Komentiraj



XHTML: Uporabite lahko naslednje tage: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !