Le tu in tam, le bežno potovanje

Za srčnost ni problem, srčni smo skoraj vsi. Razuma nam manjka.

Arhiv za 5.09.2007

Edvard Kardelj je zopet živ – ideje velikega komunističnega misleca so po 30-ih letih dobile potrditev.

Objavil Rado dne 5.09.2007

I.

Dobrih trideset let je od časa, ko so v Jugoslaviji po načrtu velikega misleca vpeljali sistem TOZD-ov, OZD-ov in SOZD-ov. Politična kampanja se je kot požar širila skozi državo.  Zbori delavcev, zbori sindikatov, zbori mladinskega aktiva, zbori partijskih celic v podjetjih so se sestajali in se seznanjali z novimi organizacijskimi oblikami podjetij. Čudo, doslej nevideno.   Politični aktivisti so nas seznanjali s prednostmi novih, delavcu in sistemu prijaznih organizacijskih oblik.  Doslej enovita podjetja so se razdružila na manjše enote, ki so vsaka dobile nov žiro račun, novega direktorja, novo tajnico, novega računovodjo, nov delavski svet.  Odprla se je zlata jama za nove, napredovanja željne kadre.  Število ljudi v tki. skupnih službah se je v državnem pogledu najmanj potrojilo, (enako je bilo s fikusi). Le številni računovodje in marsikateri ekonomisti so, kot glas vpijočega v puščavi, osamljeno kričali: “Nikar, stroški nas bodo pokopali.  Še tako dobro podjetje se bo zlomilo pod težo režijskih stroškov”. 

Vse je bilo zaman, politični voz je pomendral vse, ki se niso dovolj hitro ugriznili v jezik.  In potem so prišla osemdeseta leta  (leto prej umrl je snovalec novih časov Edvard Kardelj),  ko je umrl tovariš Tito. Gospodarski sistem razdrobljenih organizacijskih oblik pa je živel dalje.  In potem so začeli prihajati računi. Čedalje več jih je bilo in čedalje višji so bili. Gospodarski sistem je poklekal pod težo bremena, pod ogromnimi stroški. Spočetka je  le poklekal, potem je začel poležavati. Rezultat je bil znan konec osemdesetih let – razpad Jugoslavije.

II.

Dobrih petnajst let je odkar smo se odcepili od propadle tvorbe in zadihali s polnimi pljuči.  Marsikatero dobro potezo smo potegnili in gospodarski voz je začel vleči navzgor. Le na področju državne uprave so imeli, tam nekje v malih možganih, še vedno misli in ideje velikega misleca (E.K.). Nekdanje velike občine so začele razpadati. Vaški gostilničarji so si zaželeli županskega klobuka in bilo jim je ugodeno.  Saj živimo v demokraciji!  

Število občin je začelo rasti, ti hudir ti, tudi število županov istočasno, pa tajnic, pa fikusov (puščam vaši domišljiji   kaj vse je še raslo).  In vsi hočejo imeti plačo.  Mati država je dobrovoljno odvezala mošnjiček. In, če smo nekoč znali imena vseh občin na pamet, danes potrebujemo računalnik s programom, ki vsako jutro osvežuje podatke.

In letos, v letu gospodovem 2007 so Kardeljeve zamisli prišle v terminalno fazo. Ne šest pokrajin, ampak štirinajst. Ne šest pokrajinskih predsednikov, ampak štirinajst, ne šest voznih parkov, ampak štirinajst, ne šest upravno – administrativnih ekip, ampak štirinajst, ne šest palač s pisarnami, ampak štirinajst, itd., itd. 

Ekonomisti, ki se sprašujejo o stroških bodo utišani, računovodje, ki bodo opozarjali na enormno režijo bodo politično povoženi. Vsa strokovna javnost, ki danes opozarja nad neustreznostjo in nesprejemljivostjo štirinajstih pokrajin ne bo neupoštevana, kajti politična zapuščina velikega sina slovenskega naroda, tovariša Edvarda Kardelja mora biti uresničena.  Tej zapuščini se danes reče: POLITIČNA REALNOST!

Epilog:  Če mu je uspelo eno državo uničiti mu bo uspelo spraviti  drugo vsaj v resne težave.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Politika | 41 komentarjev »