Le tu in tam, le bežno potovanje

Za srčnost ni problem, srčni smo skoraj vsi. Razuma nam manjka.

Arhiv za 4.07.2007

Tarok

Objavil Rado dne 4.07.2007

 Zanimiva ženska je bila ta moja Irena. Neobičajno direktna v izražanju in presenetljivega obnašanja. Nekoč  v eni veseli družbi je celo odvrgla svoj modrc in pokazala svoji krasotici ter rekla moškemu, ki jo je izzival: “No, zdaj še ti pokaži svoj bingelj, če si upaš”! Na zunaj je sicer izgledalo, kot da “hodiva”, vendar to ni bilo res. Nič telesnega ni bilo med nama. Še celo poljubila se nisva, le uživala sva v neskončnih pogovorih, o večinoma zahtevnih, kaj zahtevnih, najzahtevnejših temah.  Vendar je v zraku ves čas visel obet nečesa, kar se bo zgodilo, kar se bo moralo zgoditi tam nekje v nedoločljivi prihodnosti.  

Nekega dne se je Irena, povsem v njenem stilu,  odločila: “Zvečer pojdeva k moji prijateljici na tarok”.  Rad sem se prepuščal njenim pobudam. Vseeno mi je bilo kam bova šla, saj vedel sem da, kjerkoli že bova, dolgočasno gotovo ne bo. 

Večer je že bil vreden svojega imena, ko sva stopila skozi vrata neznankinega stanovanja v četrtem nadstropju predmestnega bloka. Vdova da je, izvem. Že tri mesece. Otroka sta čez vikend pri dedku in babici.  Bila je ženska kostanjevih las, nekaj čez tridesetih, z velikimi žalostnimi očmi.  “Uf”, sem pomislil. “Kako naj se obnašam? Kako se ravna z vdovami”? Nobenih tovrstnih izkušenj nisem imel. Brez dolgega uvoda se posedemo okoli mize, igra se je počasi razživela, pogovor malce počasneje. Po dobri uri igre se je razpoloženje dvignilo, jezik je stekel, tudi smeh je že bilo slišati. Opazoval sem gostiteljico, vidno se je spremenila in sodelovala v klepetu s svojimi šalami. “Hvala bogu”, sem pomislil, “da sva jo oddaljila od žalosti”.  Igro so prekinjali verbalni izpadi “moje” Irene, kajti midva z novo znanko nisva bila tako zares pri igri. Grešila sva; pozabila spraviti pagata pravočasno, slabo sva odmetavala barve,  skratka  za pravovernega tarokaša sva počela nedopustne napake. Zato sva brez pripomb sprejemala Irenin bes, kajti ona je bila pri igri z vsem srcem in z vsem umom.  

Ob moji vnovični napaki, kdo ve kateri po vrsti že,  je Irena nenadoma jezno vrgla karte in vstala: “Z vama bedaka ne bom več igrala”. Odkorakala je proti predsobi. Slišala sva še, kako so se odprla in zaprla vhodna vrata in tišina. Z gostiteljico sva se v zadregi spogledala : “Kaj pa je Ireni? Saj je samo igra”!  Sediva še nekaj časa in se gledava in potem se domisliva: “Nič, poklicati jo morava, sicer bo še odšla”. Stopiva skozi vrata do ograje stopnišča in šepetaje kričiva navzdol, bilo je namreč že čez polnoč: “Irenaaaa, Irenaaaaa”.  Nobenega odziva.  Naenkrat zaslišiva, kako se vrata za nama zaprejo in zaklenejo. “Hudirja, prelisičila naju je”! Skrila se je v kopalnico in naju vrgla na finto. Tisti hip, ko se obrneva proti vratom je časovno stikalo ugasnilo luč in tako obstojiva v trdi temi.  V tišini čakava.  Ne vem kaj me je takrat pičilo, vendar po nekaj sekundah tišine stegnem levico v smeri, kjer sem slutil njeno glavo. S prsti ji grem skozi lase, z dlanjo ji pobožam vrat.  Za trenutek se je zdrznila, nato pa z obema rokama zgrabila mojo roko, jo nesla k ustom in me strastno ugriznila v dlan. Spreletelo me je. Vražje me je udarilo. Še nikoli do takrat moji hormoni niso iz čistega mirovanja, v enem samem trenutku tako pospešili, tako podivjali. Kot bi se vozil z avtom, ki v eni sekundi pospeši iz čistega mirovanja na sto kilometrov na uro.  Stala sva v tišini pred vrati, negibno, vseskozi v enakem položaju, popolnoma brez občutka za čas. Tok energije je valoval med nama. Potem se zasliši ključ v ključavnici in v naglici potegnem roko k sebi. Irena nama je odprla vrata, zamežikava v svetlobo in vstopiva. Vdano poslušava verbalno lekcijo o igranju taroka. Zmenimo se še za škis partijo. Sedemo in zopet igramo. V meni je vrelo. S pogledom iščem vdovine oči, iščem potrditev tistega, kar se je zgodilo zunaj. Ne dvigne pogleda. Vse je bilo tako prikrito, tako nedorečeno. Ves čas  do konca te preklete igre  ne dvigne pogleda. Začenjam dvomiti. Se je tisto zunaj res zgodilo? Na skrivaj pogledam svojo dlan. Ali se še vidi ugriz? Kri mi divje buta ob stene žil, začnem se potiti. Glas mojih soigralk se sliši, kot iz daljave. Konec. Odhajava. Spretno poskrbim ob slovesu, da si z gostiteljico sama stojiva nasproti. Mlačno mi poda roko, pričakovanega stiska ni. Tudi njenega pogleda nisem ujel.  

Prikrivam svojo razburjenost in raztreseno odpeljem Ireno domov,  nakar se  hitro  vrnem. Avto skrijem daleč proč med bloke in še malo posedim v njem. Premišljujem. Se je tisto res zgodilo? Je bilo vabilo? Kaj, če se motim? Kaj vse postavljam na kocko, če sem narobe sklepal?! Plamen v meni je premagal dvome!  Odločno zaprem avto in zakorakam v temo proti njenemu bloku. Že ga vidim v soju obcestnih svetilk. Pogledam navzgor proti njenemu nadstropju in jo zagledam. Slonela je na balkonu, obsijana z lučjo dnevne sobe. Čakala me je. Kdo bi rekel? Čaka name!!! Vedela je tisto v kar še sam nisem bil prepričan.  Pomaham ji z roko, a mi ne vrne pozdrava  le molče me gleda dalje. Že sem skozi vežna vrata in stečem po stopnišču navzgor. Odločno zgrabim za kljuko in vstopim.  Strastno si padeva v objem in že kar pri vratih . . . Pijeva drug iz drugega in še in še. In potem ko že neštetokrat oznojena, tam na preprogi dnevne sobe  loviva sapo jo skoraj očitajoče  vprašam: “Zakaj za vraga mi nisi hotela dati znaka, mar  ne veš čez kakšne dvome sem moral iti? Lahko bi se celo zgodilo, da ne bi prišel”.  “Nisem” , je preprosto rekla, “nisem hotela. Hotela sem, da me osvojiš, da me premagaš, hotela sem,  da si me vzameš”.  Prav  ljubko se je še nasmejala in se stisnila k meni.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Literarni kotiček | 52 komentarjev »