Le tu in tam, le bežno potovanje

Za srčnost ni problem, srčni smo skoraj vsi. Razuma nam manjka.

Vinko Moderndorfer, Pokrajina št. 2

Film (Tv Slovenija, v ponedeljek zvečer ), 

kot mokre sanje simpatizerjev domobranstva.  Povsem enostranski, izkrivljen izkaz teorije zarot in temnih ozadij.  Maščevanje domobrancev za povojne poboje in za ves povojni čas, ki so ga morali preživeti  molče in na družbenem obrobju.

Za film II. svetovna vojna ne obstaja. Niti ni obstajala NOB. In ni bilo niti državljanskega spopada 1941 – 1945.  Celo socialistične revolucije ni bilo. Bil je le povojni poboj domobrancev in bila je socialistična internacionala,  ki je branila in še brani “tekovine revolucije”, ne le vse do konca prejšnjega stoletja, ampak tudi v novem stoletju.  Celo osamosvojitev Slovenije  in vzpostavitev parlamentarne demokracije je za avtorje nerelevantno dejstvo. Hobotnica imenovana komunizem je nesmrtna.  In neuničljiv je tudi tudi generator antikomunizma.  V imenu povojnih pobojev bo boj proti levici, ki je  naravni dedič morilcev,  vprašanje časti in zdrave morale dolgih generacij za nami.

Seveda bi bilo prikladno zapisati, da je film naročil Vatikan.  In da je narejen po meri Vatikana.  Tudi, če je oboje vsaj malo res,  je film predvsem izkaz patologije ustvarjalcev.  V temnih kamricah duše ustvarjalcev se je kot rak razrastel enostranski fenomen teorije zarote, ki je bil najprej zaukazan s strani strankarskih vodij, zdaj pa že živi samostojno življenje.   Kot Al Kaida, ki povsem zlahka živi in deluje brez Osame bin Ladna.

John Steinbeck se v romanu Vzhodno od raja, sprašuje, ali smo odgovorni za grehe staršev?  Ali nam je greh že položen v zibko?   Konec romana nam daje upanje in svobodo.  Timšel. Ti lahko (gospoduješ lastnim grehom). Konec nas odveže krivde staršev, odveže nas svetopisemske krivde Adama in Eve. Sami smo tisti, ki kreiramo svojo usodo in vso pravico imamo, da živimo brez krivde za leto 1945 in za vsa prejšnja in kasnejša leta.  Tudi, če nismo podpisali nobene, tozadevne  resolucije.  Film nam te svobode ne dovoljuje. Film nam krivdo izvirnega greha zaukazuje.

  • Share/Bookmark

2 odgovorov v “Vinko Moderndorfer, Pokrajina št. 2”

  1. Blanca pravi:

    Povsem jim je odfuzlalo.
    Vsi poveličujejo žalostno smrt 14 tisočev domobrancev, da bi se kdo spomnil na 28.000, za pravo stvar pobitih partizanov pa ne!!!
    Pa na tiste, ki so bili pobiti v nemških lagerjih.
    Pa na one prisilne mobilizirance v okupatorskih vojskah.

  2. Tatjana Malec pravi:

    KDOR NOSI ŽIV GON UMORA V KRVI, JE POTENCIALNI ZLOČINEC

    Ko sem v nekaj prispevkih napisala razmišljanje o psihologiji množice in povojnih pobojih, sem pričakovala odziv, ki bo šel v smeri iskanja in obsodbe krivcev za povojne poboje. Nikoli in nikdar pa ni mogoče juridično pravično z dandanašnjimi očmi in razumom objektivno obsojati in posploševati dejanj, ki so se izvršila v drugačnih okoliščinah in v drugem času. S tem pa ne mislim reči, da ne obsojam tistih, ki so sodelovali v povojnih pobojih. Nasprotno. Samo en zločin je zavrženo dejanje, enako kot če gre za zločine v tisočih.

    Ob tem bi pripomnila, da ljudi, ki so izvrševali povojne poboje ne smemo poimenovati partizani, kot vse to nekateri radi počnejo, kar je žaljivo in krivično do tistih domoljubnih partizanov, ki niso bili udeleženi v povojnih pobojih. Pod pojem partizan si predstavljam domoljuba, upornika in borca za svobodo, čeprav je tudi ta posameznik lahko postal kaj drugega, vendar ne v svojstvu partizana temveč v svojstvu svojega gona zločinca, ki ga je nosil v sebi. Z istovetenjem partizanov z zločinci, ki so po vojni pobijali, delamo krivico tistim borcem, ki si z zločinom povojnega pobijanja nikoli niso umazali rok. Mnogo nesrečnikov pa je pod pritiski vladajoče partije bilo postavljeno v položaj, da so prisilno postali zločinci in veliko jih je pod težo krivde kasneje storilo samomor.

    Partizanstvo, ki je vstalo iz naroda, je velika slavna epopeja slovenskega ljudstva, ki je vstalo v uporu izpod okupatorja, mnogi so dali za domovino življenje. Življenje nekega naroda se ne prične s politiko, temveč sodi vanj vsa zgodovina in vse stoletne preizkušnje, v katerih se je narod s trpljenjem kalil in dozoreval.

    Na tem mestu se ne bi spuščala v psihologijo zločinca. Kot vemo, je le-tega najti v vsaki strukturni masi ljudi, pri katerih pride v določenih okoliščinah do izraza gon surovosti, maščevanja in nasilja. Psihologijo množic in njihovega vodje sem dovolj nazorno obdelala v prejšnjem prispevku, v katerem sem se spraševala »Ali se Sloveniji lahko zgodi Egipt, Ukrajina?«. O ukazu za povojne poboje in njihovih izvrševalcih je tu veliko govora in tudi stvari so več ali manj splošno znane, čeprav ne razpolagamo z vsemi imeni eksekutorjev. Zločini zoper človeštvo pa nikoli ne zastarajo. Mnogi, ki nosijo živ gon potencialnega zločina v krvi, nima volje ne poguma, da bi se zločinci predali roki pravice. Ne premoremo še zadostno število etičnih ljudi, ki bi to zmogli.

    Mene bolj skrbi nekaj drugega. Ubiti je mogoče samo tistega, ki je živ in ki ima obraz. A absurd vsega je, da obstaja v ljudeh še živ isti ukaz, ki je veleval povojne poboje. Vedno znova ubijajo že mrtve prednike in tudi očete v nas in jih ne zmorejo dostojno pokopati. Vsaki dan mnogi podlegajo strasti ideološkega ubijanja, brez tesnobe, sramu, občutka krivde, slabe vesti in pietete. Med nami še vedno vlada napuh zmagovalca in nasičen fenomen smrti do premaganca, ki se kar naprej spreobrača v sovraštvo in potencialni gon umora. Obraz nemoči pobitih izziva k umoru. Smo onkraj območja morale, nesposobni odkriti v sebi etičnost, nismo sposobni izpeljati iz spoznanja in logike daru bratske ljubezni, da smo ljudje drugačnega obraza, da ne sodimo tja, ker smo drugje, v drugem času, v drugih okoliščinah in na drugačni stopnji civilizacijskega razvoja v humanističnem smislu.

    Vprašam se, zakaj moramo še vedno igrati pantomimo močnega in nadutega zmagovalca nad šibkim. Komaj se drugi hoče pokazati človek z obrazom v svoji občutljivi drži in biti, nastane konflikt in neizmerna sla po umoru človeka v njem. Problem je torej v tem, ker se po žilah še vedno pretaka človeku volčja kri. Napuh pa se hoče popredmetiti in živeti večno z voljo do moči nad šibkejšim.

    Totalitarizem pa je nad pol stoletja potenciral držo močnejšega in oblastnega nad šibkejšim, ki se je zaradi ideoloških razlogov moral sramotno podrejati vladajoči hobotnici. To psihološko giljotinjenje nasprotnika je vredno enakega obsojanja, kot so obsojanja vredni povojni poboji. Kdor nosi umor v duši, je potencialni zločinec.

    Ni odveč, če ponovim še misli že povedanega. Vsiljevanje in stopnjevanje osebne moči vladajočih struktur je le priložnost za koristi tistih, ki imajo moč, kar v končni fazi pripelje do ulice v vsaj njeni realnosti.

    Kakšno vezivno tkivo povezuje danes ljudi v množico, da začutijo v njej že zaradi številčnosti nepremagljive moči in spričo anonimnosti, da prevlada v masi tudi neodgovornost? V množici vselej upade tudi občutek odgovornosti posameznika. Posameznika množica okviri, ljudje izvajajo drug na drugega sugestijo. Tudi izobraženi posameznik postane v množici barbar in se spusti na lestvici civilizacije več stopenj navzdol.

    Človek v množici se spusti v gonsko bitje, postane spontan, silovit, divji, entuziastičen in tudi herojsko primitiven. Množica je impulzivna, spremenljiva in razdražljiva. Vodi jo nezavedno. Preveva jo občutek moči. Masa ljudi je nekritična, nepremišljena in zanesenjaška. Ne pozna dvomov in negotovosti. Iz antipatije razvije tudi v divjo sovraštvo. Množica je nagnjena k esktremom, je netolerantna in slepo zaupa avtoriteti. V njej se prebudijo vsi kruti, brutalni in destruktivni instinkti, ki dremljejo v človeku iz pradavnine. Intelektualne zmogljivosti množice so pred ravnjo posameznika. Masa ljudi se identificira z množično dušo primitivov. Ljudje podležejo magični moči besed, ki v množični duši zbudijo strahotne viharje ali jo pa tudi pomirijo. Množice niso žejne resnice, temveč iluzije in herojstva zmage. Histerični sindrom črednega nagona se opira na fantazijo in se podvrže avtoriteti poglavarja. Množica ne zna živeti brez poglavarja, ki mora imeti močno voljo, da učinkuje nanjo. Vodje postanejo pomembni zaradi idej, ki imajo neustavljivo skrivnostno moč. Osebni prestiž vodje zahteva, da so mu vsi pokorni. Množična duša je bolj podobna krdelu divjih živali kot človeškim bitjem. Je skrajno razdražljiva, impulzivna, strastna, robata, surova, lahkomiselna v preudarjanju, ostra v sodbah, sprejemljiva za nepopolne argumente in sklepe in spričo svojih moči je sposobna vseh zločinov. Takemu stanju lahko pripišemo tudi povojne poboje, za katere težko najdemo razlago v psihi posameznika. Množični duši prav tako lahko pripišemo dandanašnjo ideološko razdelitev naroda in nesposobnost, da bi strnila vse svoje sile v dobro ljudi. Potlačeni gonski vzgibi strmijo k zadovoljitvi, hudo je ko se jim pridruži še maščevanje in sovraštvo.

    Nobena vojska in prisila ulice ne more ustaviti, ko se ta zgodi, ko blodni sistem pripelje stvari predaleč. Vedeti je treba, da gre vselej za nevarno merjenje moči. Trajna stopnja nezadovoljstva pripelje do nevarnih uporov. Ljudje se prej ali slej hočejo otresti svojega presežka pomanjkanja. Množica ima v posesti ideale, ki ji omogočajo zadovoljitve. Manjka samo še mesija, ki vzbudi v ljudstvu lažno upanje in obljube, ki jih nikoli ne bo mogel spolniti.

    V Sloveniji smo bedni zaradi izkoriščanja kaste pogoltnih ljudi, ki so jim mar izključno in samo njihove koristi. Zanimivo je, da so najbolj pogoltni prav tisti ljudje, ki so si ideološko sposodili ideal krščanske ljubezni pri tistih, ki jih najbolj sovražijo in ta ideal uresničujejo v najbolj sprevrženi obliki.

    Bedni smo tudi zaradi velikega zadolževanja države in nesposobnosti, da bi dojeli svoje napake in svojo neizmerno samozaverovanost in samovšečnost. To dokazuje tudi dejstvo, da je množica pod preteklim gospodarjem vzdržala hipnotizirana pol stoletja, gospodarja utelešenega v inštituciji, ki je obvladal kolektivno psihologijo napuha zmagovalcev nad premaganci, ki nosi v sebi živ gon umora v krvi. In tega se je treba najbolj bati. Ponovitve, ki bi se prevesila v dejanje. S povojnimi poboji smo se kot narod našli na robu popolnega moralnega razvrednotenja, dvignili smo se celo do lastne države, vendar se ob vsem tem moramo vprašati, kaj je z duhovnim temeljem slovenske kulture, s stanjem duha in kako bi odpravili ta krč naših psihičnih drž, ki znova lahko pahnejo narod v nesrečo.

    Samo v razmislek!

Komentiraj



XHTML: Uporabite lahko naslednje tage: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !