Le tu in tam, le bežno potovanje

Za srčnost ni problem, srčni smo skoraj vsi. Razuma nam manjka.

Odprto pismo Spomenki Hribar

Objavil Rado dne 25.01.2017

Spomenka Hribar se je v Mladini v nekaj nadaljevanjih razpisala na temo Pahorjevega vabila doktorici  Zori Konjajev, da naj se udeleži “spravnih slovesnosti pred Hudo jamo.

Spomenka Hribar je nedvomno veliko ime v naboru slovenskih intelektualcev, še zlasti v pred osamosvojitvenem obdobju. To njeno vlogo zna ceniti tudi Mladina, ki ji daje veliko prostora za njene tekste.

Spoštovana ga. Spomenka. Recimo končno bobu bob. Sprava po vaši zamisli izpred več kot 30 let je zgrešena zadeva.  Kot ideja je seveda privlačna, a kot takšna ne upošteva družbene stvarnosti. Idejo sprave se mi zdi privlačno primerjati z idejo socializma, ki je sicer odigral pomembno vlogo pri »mehčanju« kapitalizma, a na dolgi rok je bil vendarle preveč utopičen družbenopolitični sistem.  Ideja vaše sprave, kot jo razumem, terja od vseh Slovencev, da se o njej izrečejo. Da se priklonijo žrtvam, tudi nasprotne strani.   Komu torej, spoštovana Spomenka, naj se priklonim jaz in komu naj se priklonijo vsi tisti, ki so rojeni po vojni in z krvavim bratomornim spopadom nismo imeli nič? Nikomur! Zavest o žrtvah II. svetovne vojne, kot tudi celotne človekove zgodovine je že tako ob samem rojstvu implementirana v nas. Kot del kolektivnega zavednega, ali kolektivnega nezavednega.

Kolikor vem, smo simbolno spravo na državni ravni imeli že v letu 1990 in malo kasneje so žrtve povojnih pobojev dobile spomenik na Teharjah.   To je nekaj, s čimer se lahko strinjam tudi jaz in mnogi drugi, ki nismo bili vpleteni v državljanski spopad, ali če že hočete, v revolucijo in protirevolucijo.  Vsako aktivnost države, državnih organov in državnega proračuna po tem dogodku ocenjujem kot nedopustno politizacijo. Pri tem imam še posebej v mislih ravnanje obstoječe vlade in  aktualnega predsednika Republike.  Prekop domobranskih, ustaških, ali katerekoli drugih žrtev 70 let po moriji II. svetovne vojne je lahko le v režiji svojcev.  Država je pred več kot četrt stoletja svojo simbolno gesto že naredila.  In to je danes lahko edina obstoječa pieteta. Kot je pieteta, da neposredno po spopadu vojskujoče se  strani dopustijo eden drugemu, da pobere svoje žrtve in svoje ranjene.

Dejanska sprava je potemtakem možna le med 90 in več leti starimi, med tistimi torej, ki so se gledali preko puškinih cevi.  In si medsebojno povzročali žrtve. Pogled na preteklost vseh, po vojni rojenih pa je stvar naše intime in nam se v tem smislu ni nujno izjasnjevati, podpisovati resolucije ali kaj drugega. Edina prava sprava med ideološkimi nasprotniki danes je tista v parlamentu, kjer se sleherniki vseh političnih prepričanj obvežemo, da bomo spoštovali demokratične procedure in iskali najmanjši skupni imenovalec za čimboljše bivanje danes in v prihodnosti, za nas in za naše otroke.

V tem smislu sem mnenja, da je Pahorjevo vabilo dr. Konjajevi, če že ne provokacija, vsaj hud zdrs!

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Aktualno, Pisma, Politika, Pomembno | Brez komentarjev »

Mussomelijeva solistična akcija,

Objavil Rado dne 16.04.2014

je nedvoumen izraz objestnosti, ki si jo lahko privošči največja imperialna sila na na našem planetu. Je direkten poseg v naše politično (ne)ravnovesje in jasna podpora desnemu polu slovenske politike.

Narodna sprava za katero se je prva zavzemala Spomenka Hribar in ki se je simbolno udejanila s spravno prireditvijo v Kočevsekm rogu leta 1990 in na kateri sta sodelovala predsednik Kučan in nadškof Šuštar je bilo pomembno pietetno dejanje. Dejanje na kateri bi lahko gradili našo bodočnost.
A delu politike, kakor tudi RKC-ju to ni bilo dovolj. Korak za korakom so se poskušali osvoboditi bremena kolaboracije in prelagati krivdo drugemu polu v državljanskem spopadu.

Resolucija o totalitarnosti, ki naj bi jo podpisali že pred leti, za Slovenijo ni bila primerna. Resolucija namreč enači vse vladajoče sisteme od Moskve pa do Beograda. Jugoslavije, pomembne voditeljice neuvrščenih držav ni mogoče šteti med ortodoksne komunistične države. Stopnja demokracije, odprtost državnih meja je bila bistveno večja kot za železno zaveso. Resolucija totalitarnosti je pritisk neoliberalnega kapitalizma na evropske socialdemokracije, kot domnevne ideološke naslednice socializma in komunizma.

Mussomeli s svojo provokacijo stopnjuje pritisk in prav žalostno je opazovati naše politike, kako jecljajo pod bremenom pritiska (glej Erjavca v Odmevih), namesto da bi jasno povedali, da so to naše zadeve. Mussomeliju, kakor tudi politični desnici je treba povedati, da se lahko in se tudi hočemo vsak trenutek
pogovarjati o skupnih načrtih za prihodnost, odnos do preteklosti pa je intima slehernika in zanjo ne nameravamo podpisovati skupnih resolucij.

In kako lahko ukrepamo proti Mussomeliju? Skoraj z ničemer. Lahko le skromno prispevamo k skupni količini negativne energije, ki jo svet goji zoper ameriški imperializem.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Aktualno, Politika, Pomembno | 2 komentarjev »