Le tu in tam, le bežno potovanje

Za srčnost ni problem, srčni smo skoraj vsi. Razuma nam manjka.

Arhiv za 'Razprava o razpravi' Kategorija

Izgon nadškofa Urana in tisočletna igra Cerkve.

Objavil Rado dne 26.07.2012

Zadnji ukrep Vatikana zoper nadškofa Urana je v sveti jezi poenotil Slovenijo.  Tuja država izganja Slovenca iz lastne domovine.  Kaj hujšega?! Končno ena stvar, ki jo razumemo.  Morala.  Menda je namreč nemoralno, da ima župnik otroke.  Oz., da jih ima in noče o njih govoriti v javnosti. Niti se noče podvreči testu ugotavljanja očetovstva. Pri čemer domnevna mati sploh ne insistira pri tem. Le mediji zganjajo neskončen hrup o tki. pravici javnosti, vedeti.

Boris Vezjak:  ” Če je v resnici povsem po nedolžen osumljen moralnega greha in skrunitve zaprisege k celibatu, tudi laganja Vatikanu, potem je obenem tudi jasno, kaj bi Uran moral storiti: namesto pripravljenosti na »soočenje s svojimi potomci«, kakor jo obljublja, bi se moral biti pripravljen soočiti z lažnimi obtožbami, kar bi lahko storil le, če bi pristal na teste o očetovstvu in se soočil z javnostjo in mediji. Povedano preprosteje: za resnico se je treba boriti in javnost je tu njegov zaveznik. Prav njegov primer je zato lep paradigmatski dokaz, kako so lahko mediji kot reprezentanti javnosti vendarle tvoje (edino) pribežališče, ko se ti godi krivica. A dokler tega ne stori in se pred njimi zapira v slonokoščene stolpe, nimamo dovolj tehtnih razlogov, da bi mu verjeli. Kaj je potem večji greh: spočeti potomce, kar je po sebi lepo, naravno in veselo dejanje, ali pač zanikati njih in to dejanje samo? Če izbira za Boga pomeni obenem tudi izbiro za življenje v takšni laži, potem do Uranovih trpkih preizkušenj  - še zlasti ne pod pretvezo o privatnih zadevah ali izgovorom o prijaznem ljudskem škofu  - res ne rabimo kazati posebnega usmiljenja.”

Mediji in Boris Vezjak v imenu njih igrajo subsidiarnega tožilca RKC-ja.  Kljub temu, da je imeti otroke, splošnoveljavno povsem normalna zadeva. Zakonske, ali nezakonske.  In tudi ni sam nadškof omenjal da je greh, ker ima župnik otroke. Ampak je menda to doktrina Cerkve.  Vezjak navaja: “ Če škofje okoli plodijo otroke, nas to mora vse zanimati. Ker javnost učijo drugače.” Strinjanje z doktrino Cerkve je pripisal tudi nadškofu Uranu, čeprav ni pripisal, kje natančno, oz. ali je sploh nadškof to trdil.   Vezjak torej obsoja nadškofa zaradi nemorale, ki ni splošnoveljavna, ampak je zgolj lokalno cerkvena in o kateri se nadškof ni eksplicitno izrekel.

V luči teh ugotovitev postaja jasno, da so vse materiale, ki jih Cerkev zdaj izkorišča, pravzaprav prinesli mediji.  Šele z maksimalno eksploatacijo v medijih je stvar postala zanimiva, vsled česar je izgon nadškofa dobil ustrezno – tolikšno težo, da je veljalo poseči za njim.   Tisočletni igri RKC-ja so nasedli tako mediji, kot sicer pronicljivejši Boris Vezjak.  Ne z moralno obsodbo resničnega greha – pedofilije.  Tudi ne z obsodbo zapravljene /ukradene?/ milijarde.  Ampak zgolj z namigom o domnevni nemorali.   Sveta mantra medijev, interes javnosti, je v tem primeru generator afere.  In ne pribežališče nadškofa Urana, kot sprevrženo ponuja Vezjak na svojem blogu.

In če končam misel začeto v uvodu, o za javnost lažje razumljivih “moralnih” temah.   Teme neskončno sofisticiranih denarnih tokov cerkvenega finančnega holdinga večina javnosti ne razume, za moralo pa smo vsi kvalificirani. Že od od Desetih resnic dalje, kot prve mantre, ki smo se jo naučili pri desetih letih.  Pa smo pri “Petrovem načelu učinkovitosti.”   Mefistovska “pravica javnosti” s katero mediji služijo je orodje za zamegljevanje resnice in je oproda močnih interesnih skupin.  Tudi in sploh v tem primeru, spoštovani Boris Vezjak.

 

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Aktualno, Cerkev in vera, Pomembno, Razprava o razpravi | 10 komentarjev »

Nedeljska poslastica: Nedeljom u dva!

Objavil Rado dne 10.06.2012

Stankovičev današnji gost je bil zdravnik in podjetnik dr. Nikica Gabrić. Pronicljivo je spregovoril o alternativi brezzobi demokraciji. Dr. Gabrič se zavzema za prosvetljeni absolutizem.   V iskrivem pogovoru je analiziral slabosti demokracije in pokazal na nove izhode iz krize.

Toplo priporočan ogled. Ponovitev bo na HTV po enajsti zvečer

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Aktualno, Pomembno, Razprava o razpravi | 2 komentarjev »

Nedeljom u dva – Aleksander Stanković in Zdravko Mamić

Objavil Rado dne 18.12.2011

Današnji gost Stankovićeve oddaje je bil direktor Dinama, Zdravko Mamić.

Priporočam ogled ponovitve. Tokrat je nedvomno prišel junak na junaka. Jezičnega, spretnega in inteligentnega Stankovića je tokrat Mamić povsem nevtraliziral.   Vse Stankovićeve provokacije je v trenutku, ne le nevtraliziral, ampak tudi takoj prešel v protonapad.

Današnji Nedeljom u dva nedvomno sodi v anale verbalnih spopadov in je vreden analize na ustreznih študijskih smereh.

A. Stanković

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Aktualno, Kratke domače, Razprava o razpravi | 5 komentarjev »

Blog na izpostavljenem mestu je že kolumna. In kot takšna mora ustrezati višjim zahtevam.

Objavil Rado dne 29.10.2007

Blog na izpostavljenem mestu ni več zgolj blog. Ni več zgolj prostor v katerega bi lahko neženirano pisali vse kar vam pade na pamet. Blog na izpostavljenem mestu je zahteva do posameznega avtorja, da zapiše, napiše nekaj o temi, ki si jo izbere po lastnem preudarku, vendar na najboljši možen način.

Še vedno so to povsem avtorjeve misli, vendar s napisane z vso odgovornostjo do drugih bralcev in z najboljšim namenom in napisane so v spoštljivem tonu.  Zakaj bi dajali izpostavljen prostor nekomu, ki mu je mar le zase?

Blog na izpostavljenem mestu je tudi odlična priložnost za avtorja, da z visokimi zahtevami do sebe vzpodbuja nenehen samorazvoj. 

Blog na izpostavljenem mestu je že kolumna in le-te so lahko le domena najboljših. Kdor ne zmore ustreči tem zahtevam naj se (ga) umakne v blogarsko množico.  Tam  se lahko gre še naprej  bloganje v prvobitnem smislu. Poglejmo na Siolov portal izpostavljenih blogarjev.

Ponujajo se nam v grobem tri kategorije piscev.

  1. Odlični pisci kolumen, ki so se izkazali že s svojimi prejšnjimi avtorskimi prispevki in ki s svojim vzorom, večinoma, skrbijo za višjo kvaliteto pisanja.
  2. Izpostavljene medijske osebnosti, ki sicer niso profesionalni pisci, a vendar so magnet za množice zaradi svojega “zvezdništva”.
  3. Od množice izvoljeni blogarji.

Vse tri kategorije skupaj, najbrž po mnenju lastnika Portala, ustvarjajo privlačno medijsko podobo, ki naj bi ljudi vabila k obisku Portala.  Največ prahu se dvignilo pri izboru blogarjev pod številko 3. Glasovanje vseh ni bila najbolj posrečenega poteza Siola.  Seveda ima ljudstvo pravico, da si izbere svoje junake. Vendar izbor še ne pomeni, da so tudi junaki pravi, da bodo zdržali breme  izpostavljenosti. To vendarle le lažje presodi strokovnjak z izkušnjami v medijih, izkušen pisec.  

V konkretnem primeru Fetalij očitno ni razumel drugačnosti vloge v katero je bil potisnjen, ali je ni (z)mogel, ali hotel razumeti in jo ponotranjiti. 

Nedvomno bo Siol moral razmisliti o spremembi.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Razprava o razpravi | 47 komentarjev »

Jezik naše elite – kvantanje, da ali ne?

Objavil Rado dne 17.10.2007

Ne želim posplošiti svojega pogleda na kulturo, kulturne delavce, umetnike in na elito našega naroda nasploh. Rad pa bi povedal, da sam spadam med tiste, ki terjajo od naše avangarde, da nam  kažejo svetal vzor. Še posebej, če gre za umetnike, ki so pač sol naroda in imajo tisto potrebno senzibiliteto, ki je v naravi omejena in je navadni smrtniki nimamo v zadostni količini.

Poglejmo povprečje vseh prebivalcev Slovenije in ugotovili bomo, da  smo, kakršni smo.  Vsota vseh naših dejanj je naša kultura.  Slovenska kultura.  Okoli večine naroda, ki se nahaja v kulturnem povprečju imamo tiste nekulturneže, ki nas vlečejo navzdol in katerih bi se najraje odrekli. Imamo pa tudi svojo elito na katero smo ponosni, ki nam dviguje povprečje, nas predstavlja v tujini.  Od te in takšne elite pričakujemo najboljše.  

 In zdaj naj se navežem na polemiko, ki se je zasnovala pri našem novem blogarju, Nejcu Gazvodi. Priznam svojo neinformiranost, prvič slišim zanj.  Čudežni otrok, da je. Lepo zanj, vendar v svetu odraslih se bo šele moral dokazati. Pravi, da je hotel pokazati svoj gnev nad situacijo v svetu slovenskega filma. Tu se zelo strinjam z njim, vendar naj to pokaže s primernim besednjakom. Nejc Gazvoda namreč ni kdorkoli, je kot pravite, bodoči režiser, kulturnik, pisatelj in človek s senzibilnostjo. Takšen človek se ne more “izgovarjati”, da ni našel “normalnih” za situacijo v katerem se nahaja slovenski film,  primernih besed. Poglejmo si za primer Cankarjevega Hlapca Jerneja. Ivan Cankar je znal skozi usta hlapca Jerneja, z uporabo najpreprostejšega jezika nepismenega hlapca, povedati socialno in eksistenčno najbolj globoke stvari. Tudi “wunderkindu”, kot mu pravite, ne bi smelo biti problem okrcati krivce s primernejšim jezikom. Samo na ta način je lahko del avantgarde, del tiste elite, ki vlečejo naš voz navzgor. V nasprotnem primeru bo le del sivega povprečja.

Naj se na tem mestu dotaknem še moje polemične prijateljice Simone, ki me je malo ošvrknila, kar tako mimogrede. Simona, prebral sem pred dnevi dve tvoji kolumni in sem bil prijetno presenečen. Povsem drugačen jezik imaš, kadar pišeš zaookrožen tekst, svoj tekst.

V polemiki pa,  kot da bi spustil besnega psa iz verige, grizeš in kolješ okoli sebe, zelo pogosto brez pravega vzroka, ali vsaj iz napačnega razloga.  Prebral sem pohvalo blogarja, ki je glasoval zate. Zapisal je takole: “Glasujem za Simono, ker seka”.   Tudi jaz glasujem zate Simona, vendar za  tvoje kolumne in ne za tvoje polemike.  

P.S.

Zadnji hip sem videl Simona. A ti res ne moreš iz svojih filipik kdaj tudi izpustiti Natalije? Ji zavidaš joške, ali kaj? 

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Razprava o razpravi | 19 komentarjev »

Ali smemo komentirati citate?

Objavil Rado dne 20.07.2007

 V  kar nekaj replikah mi je Simona očitala, da izpostavljam njene citate in da na podlagi iztrganih citatov presojam celoten tekst. Ni nujno, tako trdi, da že vsak posamezen citat nosi sporočilo celotnega teksta.  

V tem delu njenih očitkov se ji pridružujem. Vsekakor to ni nujno! Prav lahko fokusiranje  na posamičen citat oddalji pogled od osnovnega sporočila. Lahko je tudi obratno – en sam citat lahko nosi bistvo sporočila.  Tu je potrebna modrost, presojati je treba od primera do primera. Pa vendar smemo, ne glede na to, ali citat izraža bistvo sporočila, ali ne, vseeno presojati resničnost posamičnih trditev, vsakega posameznega stavka, ki nosi kakršnokoli formalno logično sporočilo.  Že, če  ima določen stavek, ki vsebuje določeno sporočilo po formalno logični presoji vrednost N (napačno) in če je taisti stavek integralni del teksta, ki ga ocenjujemo (ali polemiziramo z njim),  še posebej pa, če je stavkov z vrednostjo N več, potem upravičeno smemo presojati, da so vse možnosti, da je tudi vrednost celotnega  teksta napačna. Literarni teksti so izvzeti iz takšne presoje – glej http://rado.blog.siol.net/2007/06/24/ali-govorimo-vsi-isti-jezik/

Neznosna lahkost s katero nekateri zavračajo “obešanje” replicirajočega na posamičen citat, torej ni na mestu.   Hm, morda je primerna, pri meni ta hip zelo aktualna primerjava, z mojo trenutno športno pripravljenostjo.

Sem v odlični teniški formi; percepcija in anticipacija za prihajajočo žogo sta odlični, fizična pripravljenost, eksplozivnost nog je izvrstna. Želja za igro tudi. Pa vendar, ko ob impaktu žogice z nasprotnikovim reketom napravim kratek split-step ter, ko takoj po poskoku krenem v pravo smer, v smer prihajajoče žogice, takrat energijski val – kinetični impulz, potuje iz smeri podlage, po nogah navzgor z namenom spraviti telo v gibanje. Ko ta impulz pride do mojih ledvenih vretenc me zaseka ostra bolečina. Vsa predhodna pripravljenost se v enem samem trenutku izniči. 

Najšibkejši člen določa končno vrednost.  

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Razprava o razpravi | 9 komentarjev »

Ali govorimo vsi isti jezik?

Objavil Rado dne 24.06.2007

Ali govorimo vsi isti jezik,

se pogosto sprašujem, ko prebiram vsebine različnih blogov in komentarje, ki jim sledijo. Često  berem odgovore na vprašanja, ki niso bila zastavljena. Sogovornik poskuša zavreči avtorjevo tezo, s tem da govori o neki drugi vsebini. Je mogoče argument, ki formalno-logično velja, zavreči kar tako na počez? 

Jaz osebno naj tej točki bloganja pogrešam ustrezno, dovolj visoko raven razpravljalcev.  Povsem jasno mi je, da s formalno logiko ni mogoče presojati tekstov, ki imajo literarne pretenzije. Takšni teksti, se nas lahko čustveno dotaknejo, ali pa ne. Lahko jih presojamo zgolj literarno kritično.  Povsem drugače je, če razpravljamo o konkretni stvari. V takšnih primerih se moramo pokloniti nasprotnikovemu stališču, če ima sogovornik ustrezno podprte formalno-logične argumente. Ali v naši medsebojni komunikaciji ne velja aksiom, da ima vsaka posledica svoj vzrok? Smo na področju jezika dovolj poenoteni, da po dobri razpravi zmoremo sprejeti nedvomna skupna stališča? Ko na blogu izpostavimo svoje stališče, dobi le-to prvič neko konkretizirano obliko. Kot ideja v glavi, namreč stališče ni moralo-moglo biti dovolj premišljeno.  Šele sedaj, tako zapisano, opravlja resničnostni test.  Vsi, ki sodelujemo pri tem testu, moramo biti toliko pošteni, da bomo priznali rezultate, četudi bodo le-ti, bognedaj, ovrgli naša prvotna stališča.  Navsezadnje smo na blogu tudi iz razloga, da se morda kaj naučimo in ne le, da drugim solimo pamet.   

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Aktualno, Razprava o razpravi | 36 komentarjev »