Le tu in tam, le bežno potovanje

Za srčnost ni problem, srčni smo skoraj vsi. Razuma nam manjka.

Arhiv za 'Razprava o razpravi' Kategorija

Zavoženi feminizem

Objavil Rado dne 28.11.2017

Simona je na svojem blogu napisala “Misliti ali verjeti Vesni Vuk Godina”, kot svoj odziv na kolumno Vesne Vuk v Oni z dne 22. 11. letos.  /Misliti ali verjeti/

Verodostojnosti kritike s katero se je Simona lotila naše vodilne antropologinje, bi gotovo pomagalo, če bi uporabljala bolj korektno izrazoslovje. »Fukfehtanje«, »fafanje« »fukotožnost« in podobno, gotovo ne sodi v polemiko, ki bi želela biti na nivoju.  Takšno izrazoslovje kaže predvsem na to, da se pisec ne obvladuje, da ga vodijo močna in nekontrolirana čustva, ki sama posebej ne izražajo argumentov.  So zgolj čustveni odziv. Vesni Vuk tudi očita, da ni v dovolj veliki meri preverila »primera« Weinstein.  Manj zaletavi bralci smo brez posebnega naprezanja lahko prepoznali, da je Vesna razvpiti primer zgolj uporabila, da je obrazložila širši kontekst moško ženskih odnosov.

Izhodišče Simoninega zapisa je razredni boj.  Razred (pre)potentnih moških, ki izkoriščajo družbeni položaj, fizično moč in prevladujočo mačistično ideologijo, da lahko sproščajo svoje seksualne fantazije (beri perverzije) na nemočnih ženskah.  Simona obžalujoče pričakuje, da bo pravni boj proti nemarnežem tipa Weinstein je zaradi »besede proti besedi«, težko našel pričakovan epilog  – obsodbo  Weinsteina.  Ali morda Simona meni, da bi žensko pričanje moralo imeti večjo težo?  Da bi se popravila krivica matere narave, ki  ženskam ni dala enake fizične in družbene moči kot jo je dala moškim.   Če že v justici ta diskrecija vsaj zaenkrat ni prijela je »feminističnemu družbenemu gibanju« uspelo na medijskem področju »zradirati« inkriminirane moške.  Kot plimni val je eliminiralo osumljene. Odstranilo jih je iz položajev, ki so jih zasedali. Brez možnosti zagovora. Brez olajševalnih okoliščin.  Aktivirala so se ministrstva resnice, ki brišejo zgodovinske zapise vsega kar so osumljeni v preteklosti dobrega storili.  Krasni novi svet!

V zadnjih dveh milijonih let, od prve pojave  »pokončnega človeka« se je človeški genom skozi evolucijske procese in skozi katastrofične razmere, ki se permanentno dogajajo na našem planetu, uspel uveljaviti na našem planetu.  Pri tem je moral biti agresivnejši od drugih živih bitij in tudi agresivnejši  od drugih človeških vrst.   Agresivnost je torej vtkana v naš DNK.*   Brez njega ni obstoja naše vrste.  Trenutna zemeljska klima in tehnološki napredek je sicer omilil nujne pogoje za preživetje, a ti pogoji ne bodo vedno idealni.   Že danes se nakazujejo velike klimatske spremembe, takšne ki jim naša tehnologija ne bo kos. Tudi že danes je biologija zaznala slabitev genskega materiala, kajti medicina je omogočila preživetje tudi tistim, ki brez nje ne bi preživeli.   Ali se je korektno pogovarjati o tem?   Gotovo da.   V znanosti ni nekorektnih vprašanj.  V obetanih pogojih bo kvaliteten genom zopet nujen.

Moški in ženska, ki po Simonino med seboj bijeta razredni boj, v resnici nista konkurenčni bitji.  Moški in ženska sta komplementarni bitji in se med sabo ne bijeta, ampak iščeta konsens. Pravzaprav sta le moški in ženska skupaj eno, pravo človeško bitje, kajti le skupaj lahko zagotavljata obstoj človeške vrste.

Povsem je civilizacijsko jasno, da fizično nasilje ne sodi v moško ženske odnose.    In ga je treba sodno preganjati.  Ne more pa biti kaznivo in sporno, nastopaštvo, seksizem. To je pač moški način izražanja. Lahko, da kakšni ženski to ni všeč in je to lahko razlog za njeno zavrnitev.  Ne more pa biti to razlog za masovni pogrom.   Ženske imajo učinkovita orodja za zavrnitev neželjenega snubljenja in znajo in zmorejo svoje sposobnosti tudi uporabiti.  Diapazon moško ženskih odnosov je neskončen in ga ni mogoče normirati.  In se stalno giblje na meji ali čez mejo korektnega.  Nastopaštvo je večini žensk všeč in kot takšno determinira uspešnega moškega. Moškega v ženski želji.   Verjamem pa da ni to všeč vsem ženskam.  Predvsem tistim ženskam iz feminističnega vala, ki so uspele zajezditi medije.  Poskus uveljavljanja antiseksizma je poskus nadeti uzde moškosti, zajeziti hormone, ki so nosilci  obstanka človeške vrste.

Simona, citiram: »Niti ni toliko pomembno, kaj se dogaja z Vesno Vuk Godina, da si rada verjame, medtem ko prodaja tako zastarele in prežvečene ideološke floskule in konstrukte«

Simonino prepričanje o zastarelosti izvira iz pozabe »primarnosti«.

Vsaj pol milijarde let obstaja življenje  na našem planetu in v tem času so ga poganjali naravni zakoni.  S prvim pojavom človekovega zavedanja o svojem obstoju se je človek začel zavedati zakonitosti, ki vladajo v njegovem okolju in katere poganjajo življenjski tok.  Hkrati se je pojavila tudi potreba umnejši, ne zgolj instinktivni, organizaciji sobivanja med ljudmi samimi.**  Poleg  primarnega naravoslovja so se pričele razvijati tudi družboslovne vede, ki so proučevale interakcije med ljudmi, oziroma  med skupinami ljudi.   Družboslovje je dajalo in je tudi dalo velik pospešek človekovemu kulturnemu in civilizacijskemu razvoju. Pomagalo nam je, da smo prišli do točke na kateri zdaj smo.  A zdaj smo prišli do točke, ko del družboslovnih mislecev,  kot je Simona in drugi, verjame, da lahko negirajo naravne zakonitosti.   Verjamejo, da so zajahali boga.

A to nikakor ne drži.  V človeški zgodovini se je že dogajalo, da so izumrle cele civilizacije***, ko so zapeljane od napredka pozabili na naravo. Simonine »prežvečene ideološke floskule« so v resnici železni zakoni narave.

Opomba.  Pričujoči tekst ni napad na osebo Simone Rebolj, ampak je namenjen kritiki gibanja, ki ga s svojim tekstom implicitno zastopa.

* “Sebični gen”,  Richard Dawkins.

** “Sapiens, kratka zgodovina človeštva” Yuval Harari.

***  “Zakaj narodi propadajo” Daron Acemoglu.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Aktualno, Medsebojni odnosi, Pomembno, Razprava o razpravi | Brez komentarjev »

Iztok Simoniti se je lotil ustavnih sodnikov

Objavil Rado dne 18.06.2016

V sobotni prilogi Dela, 11. junija se je iztok Simoniti lotil referenduma o družinski zakonodaji.

Spodaj sem mu repliciral (objavljeno 18. junija v pismih bralcev):

Ob iskanju odgovorov na globoka vprašanja lastnega bivanja, se razmišljujoč človek v prvi vrsti ne obrača na ustavo. Prej bo iskal odgovore v različnih vedah. V filozofiji, v antropologiji. Prebral bo kaj o tem piše »literatura modrih«, svetovni klasiki, in kaj o tem pravi biologija? In religija. Kaj je o dotičnem problemu zapisanega v človeški zgodovini? In kaj pravijo druge vede.

Ustava je v tem oziru »prekratek akt« in ne more ponuditi okvirja vsemu obstoječemu. In v tem vidim prvi zdrs Iztoka Simonitija. Od ustave pričakuje nekaj, kar jo po svoji kompleksnosti presega. Slovenska ustava je v tem oziru sploh nekoliko »nesrečna«. Pisana je bila pod časovnim pritiskom. Tudi zadnja ustavna dopolnila so bila sprejeta na hitro, v strahu pred »trojko«. Torej zopet ne, kot posledico globokega premisleka in resničnega konsenza.

Gospoda Simonitija pri odločitvi ustavnega sodišča glede referenduma o družinski zakonodaji moti tako rekoč vse. Tako zelo, da je v svoji kritiki posegel po čustvenih, po slabšalnih pridevnikih. Tisti ustavni sodniki (večina), ki so dovolili referendum so po njegovem, mračnjaki. Zelo krepka ocena! Tudi sam (avtor replike) do ustavnih sodnikov tega mandata nimam pretiranega spoštovanja, a po tako krepkem izrazu ne bi mogel nikoli poseči.

Ko sem po internetu raziskoval Simonitijev ustvarjalni opus sem bil prijetno presenečen. Gre za zelo razgledanega človeka. Še posebej me fasciniral z pronicljivo analizo Krsta pri Savici. Izrekam mu spoštovanje. A v gornjem prispevku od diskurzivnosti, ki jo Iztok vsepovsod poudarja in ji sledi, ostaja zelo malo. Diskurzivnost je zamenjal za poklicanost. V svoji ihti postavlja osebe iz skupine LGBT za ustavno kategorijo. »Mračni« naj bi odrekali svobodo in enakost osebam iz skupine LGBT??

Nevredno komentarja. Slovenska ustava te, takšne, ustavne kategorije ne pozna. Obstajajo pa, kot nadaljuje Simoniti, posamezniki z enakimi individualnimi, političnimi, socialnimi, kulturnimi (in drugimi, R.K.) pravicami. Po Simonitiju so osebam iz skupine LGBT prej omenjene pravice kršene.

Ta trditev ne ustreza resnici. Ne poznam primera v Sloveniji, pri katerem ne bi bilo učinkovitega sodnega varstva za osebe iz skupine LGBT. Te osebe lahko počno vse; se zaposlijo, delajo kariero, se izobražujejo, sklepajo partnerstva, idr. Kamen spotike so torej le poroke. En sam, samcat, element. Ne gre torej za niz kršitev, kot vseskozi napeljuje Simoniti, ampak le za eno sporno zadevo. Pa tudi tu nima prav. Istospolno usmerjeni se tudi lahko poročajo. A vendarle ne med sabo. Istospolni v istospolni zvezi namreč ne opravljajo vloge biološke reprodukcije naroda, človeštva. Obstoj slovenstva, obstoj naroda (obstoj človeštva), pa je ustavna kategorija. Iz tega izhaja posebna pozornost družbe moško ženskemu paru. O sebi, kot o narodu namreč ne moremo razmišljati le v kategoriji tukaj in zdaj, ampak o obstoju našega naroda na dolgi rok, skupaj z drugimi narodi in ljudstvi. Tega pa brez združevanja, natanko enega moškega in natanko ene ženske ne moremo doseči. Seveda so tudi istospolni nepogrešljiv del našega naroda in s svojimi dosežki v kulturi, umetnosti, znanosti, športu, prispevajo k našemu bogastvu, kolektivnemu zavednemu in nezavednemu.

V bitki za domnevne pravice istospolnih se opleta z izrazom »manjšina«. Da so kršene pravice »manjšini«. Ne le Simoniti, ampak vsi zagovorniki se obešajo na »manjšino«. Pa nimajo prav. Ustava RS priznava status manjšin tistim narodnostnim skupinam, ki so bili v času osamosvajanja ločeni od matičnega naroda. Za zagotovitev njihovih pravic, mora RS na njihovih območjih ustrezno urediti šolstvo, javne urade in drugo. Istospolnim, manjšini ki to ni, ni treba urejati ničesar, kajti družbena norma je, da je – spolnost pa naj bo to isto-spolnost ali hetero-spolnost, človekova intima in je skoraj v celoti vezana na zidove svojega doma. Vse kar je zunaj doma pa je v enaki meri dostopno vsem ne glede na spolno usmeritev. Le v primeru, če bi (hipotetično) veljalo da je istospolnost handicap, bi bili istospolni upravičeni na posebno pozornost družbe. In s tem na ustrezne privilegije.

O referendumu piše Simoniti, da je »mračen« in da je večina odločala o pravicah manjšine. Le kje na volilnih imenikih prepoznava Simoniti večino? In kje na volilnih imenikih prepoznava manjšino? K referendumu so pristopili volivci RS in so odločili kot so odločili. Tudi ustavni sodniki so s svojo odločitvijo, da ne razpravljajo o vsebini »istospolnih pravic«, ampak le o pravici do referenduma nakazali, da problem presega ustavo in da naj ljudje sami odločijo v kakšni družbi želijo živeti. Iz pravkar omenjenih pojasnil sledi, da je Simonitijeva interpretacija odločitve ustavnih sodnikov napačna. Volivci na dovoljenem referendumu niso nikomur jemali pravic, le dali jih niso tistim, ki do njih niso upravičeni. V kapitalistični družbi, ki jo živimo, velja da mora slehernik izkazati pravni (civilni) interes; le imetniki delnic delniške družbe smejo zastavljati vprašanja in vplivati na odločitve d.d., le invalidi so upravičeni na uporabo posebnih parkirnih mest. In v tem smislu naprej . . .

Urednik priloge Dela je bil pri pričujočem članku zelo radodaren s prostorom. Dopustil je, da se je Simoniti razpisal na treh straneh častnika, čeprav je bila poanta Simonitijevega pisanja jasna že ob branju prve strani. Na drugi in tretji strani je le ponavljal že povedano. Ob javni obravnavi razgaljenih izhodišč za pripravo novega družinskega zakona v avtorstvu Kopačeve upam, da bodo uredniki malo brzdali svoje novinarje – novinarski »mainstream« je bil pred zadnjim referendumom v veliki večini med zagovorniki družinskega zakona in je s svojimi brez prizivnimi stališči veselo zapolnjeval časopisni prostor. (Glej SP Dela, oktober – december 2015) zaradi česar mnogi tisti, ki imajo (imamo) argumente proti, nismo prišli do besede.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Aktualno, Medsebojni odnosi, Pomembno, Razprava o razpravi | 3 komentarjev »

Analiza Predinovega udarca

Objavil Rado dne 28.02.2014

Vsej evforiji linča na rob, ki se ji je ljudstvo prepustilo ob Predinovem incidentu na košarkaški tekmi, je analizo dogodka potrebno opraviti s hladno glavo. Emocije ljudi, ki so zgroženi nad siceršnjim nasiljem navijačev in vpletanje v Predinov zdrs tudi njegovo nekdanje sodelovanje v forumu 21, niso na mestu in so pretirane.

Mnogim komentatorjem, ki se jim zdi s strani Policije izrečena kazen prenizka, je potrebno pojasniti, da se kvalifikacija incidenta obravnava od primera do primera in da vse, pa naj gre za kazniva dejanja, ali za zgolj prekrške, ne gre metati v isti koš. Kolateralna kazen, ki jo bo Predin prejel in jo že prejema s strani padca svoje veljave in svojega položaja v slovenski družbi, bo pa tako bistveno presegla od državnih organov dodeljeno kazen.

Pri kvalifikaciji namena udariti sodnika gre pri Predinu za reagiranje v afektu. Med vzrokom za Predinov napad, domnevno nepošteni sodniški odločitvi in med Predinovo reakcijo ni preteklo dovolj časa, da bi čustveno pretirano vznemirjeni pevec uspel razmisliti o neprimernosti svoje reakcije.

Zasnovo tehnike udarca s katerim je Predin zadel sodnika imenujemo kladivo. Udarec s spodnjim delom pesti (pri mezincu) od zgoraj navzdol v zgornji del glave. Vendar mora pri tem udarcu, če naj ima poln učinek, roka biti nekoliko pokrčena, da se kinetični impulz zmore prenesti iz napadalca, na napadenega. V dotičnem primeru je bila roka

1. povsem iztegnjena in v sebi v trenutku impakta ni imela več potenciala.
2. Udarec “kladiva” ni zadel glave od zgoraj, kot bi jo glede na tehniko izvedbe in glede na opravljeno pot roke moral, ampak je ličnico le oplazil. Rušilnega impakta v globino telesa ni bilo. Šlo je torej zgolj za izrojen udarec “kladiva”, bolj za “efekt vržene roke”, ki lahko na površini kože povzroči trenutno pekočo bolečino, na notranje organe in na skelet pa nima vpliva.
3. Šlo je zgolj za en udarec, ki je ob koncu zamaha izgubil ves svoj potencial in ne bi bilo mogoče napada nadaljevati brez da bi s prednapenjanjem v telesu ustvaril sile za nov napad, česar so npr. sposobni šolani borci pri katerih kinetičnega potenciala za permanentne napade nikoli ne zmanjka. Vsak zadan udarec je v svoji stranski fukciji že prednapenjanje za nov udarec (zgolj pri treniranih borcih).
4. Skrčenje, oz. počep pravkar zadetega torej ne gre pripisati prejeti sili, ampak le refleksu, ki izvira iz trenutnega zavedanja nevarnosti.

ad2
Na tej povezavi:
je na naslovni strani videa, jasno videti Predinov “zadetek” (odlična fotografija). Trenutek impakta. Vidi se, da je roka povsem iztegnjena in se dotika sodnikove ličnice. Kinetični potencial je povsem porabljen.

Škodljivost Predinovega udarca je treba bistveno bolj iskati v smeri sporočilnosti incidenta samega, kot pa v smeri poškodovanja, oz. resničnega ogrožanja prizadetega sodnika.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Aktualno, Kritike, Razprava o razpravi | 5 komentarjev »

Nobenega pobega, le podaljšan vikend na svobodi!

Objavil Rado dne 24.05.2013

Zarote in pobega torej ni bilo. Nobene Kenije, Južne Amerike, . . . Le Hildina globoka želja, da se zadnjič nadiha spomladanskih vonjav. V domačem kraju! In niso je našli, ampak se je sama javila policiji.
Nobenega novega kaznivega dejanja ni naredila.

Zdaj so na vrsti mediji, javnost, politika. Na vrsti, da prekličejo vse te težke besede, ki so jih zmetali na pravosodje.
Bodo našli toliko poštenosti v sebi, ali pa bodo za nekaj časa preprosto utihnili? Da se malo pozabi, dokler ob kakšni drugi aferi ne začnó z novim blatenjem vsega živega!

Poleg kulturnega boja med političnimi silami v Sloveniji, so tudi mediji tisti, ki imajo pomemben delež pri destabilizacije slovenske države.
Senzacionalizem je kot rak rana okužil mlado državo. In povzroča enakovreden delež škode, kot posledice vojne, ki divja na slovenskem.

Samorefleksija ljudje!

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Aktualno, Pomembno, Razprava o razpravi | 4 komentarjev »

V čigavi lasti je zdravje ljudi?

Objavil Rado dne 21.05.2013

Zdravje najbrž ne more biti v nikogaršnji lasti, smo pa zanj najbolj odgovorni ljudje sami. V ta namen se bolj ali manj obnašamo tako, da svoje telo, kakor tudi psiho čimmanj izpostavljamo škodljivim vplivom okolja in lastnega razdiralnega razmišljanja in delovanja. Za primere, ko vse našteto ni dovolj ljudje prispevamo denarna sredstva, da država v našem imenu organizira kar se da učinkovito pomoč.

Zaenkrat je vsa pozornost države in vsa za to zbrana sredstva namenjena tki. uradni medicini. Alternativne metode zdravljenja, menda zaradi znanstveno nedokazljive učinkovitosti, nimajo državne finančne podpore in so tudi zakonsko omejene pri svojem delovanju. Ministrstvo za zdravje razporeja zbrana sredstva v bolnišnice in druge ustanove, v izobraževanje zdravnikov in drugega nujnega osebja ter za zdravila. Ob preseku situacije, kot stoji zgoraj se postavlja vprašanje, kdo naj bo odgovoren za organiziranje ustanov in celotnega zdravstvenega pogona? Naj bodo to zdravniki, ki najbolje od vseh poznajo človeško telo? Ali pa naj bodo to bolniki sami, kajti ne le, da za njih zdravje gre, ampak lastno zdravljenje tudi financirajo sami?

Odgovor na ti vprašanji bomo morali skozi družbeno razpravo šele najti. V ta namen bi najprej izpostavil prepričanje zdravnikov, oz. stroke, da so zdravniki edini kompetentni za vodenje zdravstva. A vendarle so za učinkovito vodenje velike organizacije kot je Ministrstvo za zdravje z vsemi bolnišnicami in s pripadajočim osebjem, v veliki potrebna tudi druga, pomembna organizacijska znanja. Znanje medicine za učinkovito vodenje organizacije ni najpomembnejše. Razen tega, bi v primeru, da stroka ne le zdravi paciente, ampak tudi vodi organizacijo, prišlo do podvajanja kompetenc. Zdravniki bi v tem primeru, ne le nastopali, kot najemna delovna sila, ki na trgu prodajajo svoja specialistična znanja, ampak bi dobili tudi ključe od blagajne. Ne zgolj zaradi nekompetentnosti vodenja financ, tudi sicer je bolje, da ta del vodenja prevzame, drugi, številčnejši pol zdravstva, bolniki sami – se razume s pomočjo svojih predstavnikov z ustreznimi znanji.

Za konec velja še omeniti zdravniško zbornico in zdravniške sindikate, ki sta nedvomno močni organizaciji, ki delata za interese zdravnikov. V kolikšni meri, če sploh, ti dve organizaciji delujeta tudi v dobro bolnikov bomo morali šele spoznati.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Aktualno, Politika, Razprava o razpravi | Brez komentarjev »

Dr. Rode in poseg v človekovo intimo

Objavil Rado dne 2.10.2012

Povsem nevažno je kakšen je rezultat preiskave DNK v primeru Rode/Stelzer. Prav tako je nevažno, kakšna so osebna stališča dr. Rodeta do celibata, ali stališče RKC-ja do istega.

Medijsko poseganje v morebitno očetovstvo kogarkoli je nesprejemljivo in velja za grob poseg v človekovo intimo. Pravica javnosti in pravica vedeti, se konča pred vrati slehernega doma. Tudi pred vrati javne osebe, kar dr. Rode nedvomno je. Časnik Delo je tukaj dvakrat pogrešil. Prvič, lotil se je nesprejemljive teme, intime posameznika,
drugič, kršil je načelo serioznosti osrednjega slovenskega dnevnika in zašel globoko v polje rumenega. Odstop odgovorne urednice, javno opravičilo in prizadevanje za poravnavo z dr. Rodetom je najmanj kar lahko pričakujemo.

Načela obrambe intime veljajo tudi za dr. Urana, ali za kogarkoli. Ko ljudje zapustimo vrata lastnega doma, stopamo v relacije z drugimi ljudmi zaradi česar moramo biti še posebej pozorni. Podvreči se moramo redu, ki nas v javnem prostoru omejuje, podvreči se moramo hiearhiji, ki vlada v službi, pozorni moramo biti na prometne predpise in druge uredbe pri čemer smo izpostavljeni represiji države, če prekršimo obstoječa pravila.
Le naš dom, naš domicil je prostor, kjer nenehna pozornost na omejitve, ki nas obkrožajo, ni več potrebna. Lahko se opustimo med svojimi in se primerno regeneriramo za jutrišnji ponovni stik z ostalim svetom.

Kapital, ki stoji za mediji in določa “pravico vedeti” je potrebno omejiti. Ljudje, civilna družba mora terjati od naših parlamentarcev sprejem ustrezne zakonodaje, ki nas bo zaščitila pred pretirano medijsko eksploatacijo.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Aktualno, Medsebojni odnosi, Pomembno, Razprava o razpravi | 10 komentarjev »

Izgon nadškofa Urana in tisočletna igra Cerkve.

Objavil Rado dne 26.07.2012

Zadnji ukrep Vatikana zoper nadškofa Urana je v sveti jezi poenotil Slovenijo.  Tuja država izganja Slovenca iz lastne domovine.  Kaj hujšega?! Končno ena stvar, ki jo razumemo.  Morala.  Menda je namreč nemoralno, da ima župnik otroke.  Oz., da jih ima in noče o njih govoriti v javnosti. Niti se noče podvreči testu ugotavljanja očetovstva. Pri čemer domnevna mati sploh ne insistira pri tem. Le mediji zganjajo neskončen hrup o tki. pravici javnosti, vedeti.

Boris Vezjak:  ” Če je v resnici povsem po nedolžen osumljen moralnega greha in skrunitve zaprisege k celibatu, tudi laganja Vatikanu, potem je obenem tudi jasno, kaj bi Uran moral storiti: namesto pripravljenosti na »soočenje s svojimi potomci«, kakor jo obljublja, bi se moral biti pripravljen soočiti z lažnimi obtožbami, kar bi lahko storil le, če bi pristal na teste o očetovstvu in se soočil z javnostjo in mediji. Povedano preprosteje: za resnico se je treba boriti in javnost je tu njegov zaveznik. Prav njegov primer je zato lep paradigmatski dokaz, kako so lahko mediji kot reprezentanti javnosti vendarle tvoje (edino) pribežališče, ko se ti godi krivica. A dokler tega ne stori in se pred njimi zapira v slonokoščene stolpe, nimamo dovolj tehtnih razlogov, da bi mu verjeli. Kaj je potem večji greh: spočeti potomce, kar je po sebi lepo, naravno in veselo dejanje, ali pač zanikati njih in to dejanje samo? Če izbira za Boga pomeni obenem tudi izbiro za življenje v takšni laži, potem do Uranovih trpkih preizkušenj  - še zlasti ne pod pretvezo o privatnih zadevah ali izgovorom o prijaznem ljudskem škofu  - res ne rabimo kazati posebnega usmiljenja.”

Mediji in Boris Vezjak v imenu njih igrajo subsidiarnega tožilca RKC-ja.  Kljub temu, da je imeti otroke, splošnoveljavno povsem normalna zadeva. Zakonske, ali nezakonske.  In tudi ni sam nadškof omenjal da je greh, ker ima župnik otroke. Ampak je menda to doktrina Cerkve.  Vezjak navaja: “ Če škofje okoli plodijo otroke, nas to mora vse zanimati. Ker javnost učijo drugače.” Strinjanje z doktrino Cerkve je pripisal tudi nadškofu Uranu, čeprav ni pripisal, kje natančno, oz. ali je sploh nadškof to trdil.   Vezjak torej obsoja nadškofa zaradi nemorale, ki ni splošnoveljavna, ampak je zgolj lokalno cerkvena in o kateri se nadškof ni eksplicitno izrekel.

V luči teh ugotovitev postaja jasno, da so vse materiale, ki jih Cerkev zdaj izkorišča, pravzaprav prinesli mediji.  Šele z maksimalno eksploatacijo v medijih je stvar postala zanimiva, vsled česar je izgon nadškofa dobil ustrezno – tolikšno težo, da je veljalo poseči za njim.   Tisočletni igri RKC-ja so nasedli tako mediji, kot sicer pronicljivejši Boris Vezjak.  Ne z moralno obsodbo resničnega greha – pedofilije.  Tudi ne z obsodbo zapravljene /ukradene?/ milijarde.  Ampak zgolj z namigom o domnevni nemorali.   Sveta mantra medijev, interes javnosti, je v tem primeru generator afere.  In ne pribežališče nadškofa Urana, kot sprevrženo ponuja Vezjak na svojem blogu.

In če končam misel začeto v uvodu, o za javnost lažje razumljivih “moralnih” temah.   Teme neskončno sofisticiranih denarnih tokov cerkvenega finančnega holdinga večina javnosti ne razume, za moralo pa smo vsi kvalificirani. Že od od Desetih resnic dalje, kot prve mantre, ki smo se jo naučili pri desetih letih.  Pa smo pri “Petrovem načelu učinkovitosti.”   Mefistovska “pravica javnosti” s katero mediji služijo je orodje za zamegljevanje resnice in je oproda močnih interesnih skupin.  Tudi in sploh v tem primeru, spoštovani Boris Vezjak.

 

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Aktualno, Cerkev in vera, Pomembno, Razprava o razpravi | 10 komentarjev »