Le tu in tam, le bežno potovanje

Za srčnost ni problem, srčni smo skoraj vsi. Razuma nam manjka.

Arhiv za 'Politika' Kategorija

Maščevalnost Barbarinega rova

Objavil Rado dne 23.10.2016

Doktrina izvirnega greha.

Katoliška cerkev je edini del krščanske cerkve, ki oznanja doktrino izvirnega greha.  Z grehom, ki naj bi ga storila Adam in Eva, ko sta v raju jedla od drevesa spoznanja, naj bi po tej razlagi bili obremenjeni vsi njuni potomci. Vse do današnjih dni.  Podreditev cerkvi in sprejem liturgičnih ritualov -  krsta,  spovedi in kesanja – je edini način, da se človek razbremeni grehov preteklosti.   Cerkev, ki se je postavila med boga in med vernike, je z uveljavitvijo te doktrine vse vernike trajno  postavila v podrejen položaj.  Vedno znova jih opominja na njihovo grešno poreklo in jih kliče k liturgiji.  Cerkev v svoji vlogi vrhovnega moralnega razsodnika z izvirnim grehom obremenjuje tudi neverujoče.

Sprava.

Vsako, v ta svet narojeno človeško bitje je že z materinim mlekom vsrkalo vso dosedanjo človekovo preteklost.  Nobene proklamacije glede zgodovinskih dogodkov mu ni treba dati.  Niti se mu ni treba opredeljevati glede povojnih pobojev, ali morebiti do zlá vojne. Ali do česarkoli drugega. Vse je že implementirano v nas. Lahko pa išče oziroma je vsak izmed nas dolžan iskati skupni imenovalec s sočlovekom, ne glede na različno ideološko pripadnost, tako glede naše sedanjosti, ki je namenjena nam in prihodnosti, ki jo pripravljamo za naše otroke.  Odnos do preteklosti je naša intima in nobenih resolucij nam v tem smislu ni potrebno podpisovati.  Tudi ne evropske resolucije o totalitarnosti. V tem smislu je imperativ sprave, ki sta jo  najbrž dobronamerno, a tako nesrečno trasirala zakonca Hribar pred 30 leti in ki sta jo z veseljem pograbila Katoliška Cerkev ter desni pol politike, povsem zgrešena zadeva.  Spravljajo se danes lahko le še tisti, ki so bili v času II. svetovne  vojne dovolj stari, da so se gledali preko puškinih cevi.  To pa so v tem trenutku le še devetdeset let stari in starejši. Mlajši s spravo nimajo ničesar.

Zločin povojnih pobojev,

je neločljiv od zločina II. svetovne vojne.   Tako, kot letalonosilko potem, ko ugasne motorje inercija nosi še dolge ure, tako tudi vojna, ki se je kuhala v trpečem ljudstvu, ni mogla ugasniti na mah,  9. maja 1945.     Vse húdo, ki se je v človeku nabiralo med letoma 1939 do 1945, je gorelo še leta dolgo. Najbolj seveda prvo in drugo povojno leto.   Pošast revanšizma, neločljiva spremljevalka vsake vojne v človeški zgodovini*, je zavladala vsej povojni Evropi. Vse od Grčije, do Baltika in vse od Italije do Sovjetske zveze.

*Spomnimo se Kartagine, ki je izgubila proti Rimu.  Ni bilo dovolj predaja in obljubljene reparacije, Rimljani so se v zanosu revanšizma odločili in Kartagino porušili do tal.   Spomnimo se papeža Inocenca III., ki je med pontifikatom med letoma 1198 in 1216 zgodovino Katoliške cerkve »popestril« s pokolom 20.000 heretičnih Albižanov na jugu Francije z znanim stavkom “Pobijte vse, bog bo že prepoznal svoje!” Pri tem ga ni motilo, da so se heretiki pomešali med povsem nedolžne meščane.  Pobiti je dal vse po vrsti.  In spomin na bližnjo zgodovino:  »Domovinski rat« na Hrvaškem.  Hrvati v znameniti »Oluji« niso le vojaško premagali Srbov, ampak so »počistili« (ene pobili in druge pregnali) 200.000 prebivalcev Srbske krajine.

Evropa po maju 1945 je bila povsem kaotična celina.

Ne le, da je bila v ogromnem delu uničena prometna infrastruktura.  Uničen je bil velik del industrije.  Razdejana in neobdelana  so bila  polja.   Osnovne črede so bile poklane ali pa so se razbežale.  Ali so poginile od lakote.  Javne in upravne službe niso delovale.  Edino oblast so imele oborožene sile zmagovalcev, ki pa s svojim znanjem in sposobnostjo niti niso mogle nadomestiti izpada upravnih služb niti zagotoviti hrane.  Lakota je zavladala po deželi in edina pravica, ki je veljala, je bila pravica močnejšega.  Vojaki zavezniških sil (predvsem Sovjeti) so posilili najmanj 1,5 milijona nemških žena.  Anglo-ameriški  del zmagovalnega vojaštva jih je prav toliko prisilil v prostitucijo za  življenjske  dobrine.  V istem času, ko so jugoslovanske sile na slovenskih tleh, v Teharjah, Rogu in še kje, pobile 15.000 domobrancev in njihovih simpatizerjev, so zavezniške sile na nemških tleh  vzpostavile več sto taborišč za ujete nemške vojake ter za policijske sile.  Najbolj znani so bili Renški travniški kampi.

V nekaj deset takšnih kampov, dimenzije 1.000  x 1.000 m, obdanih z bodečo žico in brez sleherne infrastrukture, so strpali nekaj sto tisoč ujetih vojakov in pripadnikov nacističnih sil.  V vseh kampih po Nemčiji je v letih 1945 in 1946 umrlo od bolezni, lakote in mraza blizu milijon in pol ujetnikov.

V Franciji, ki je bila deloma osvobojena že leta 1944, so se maščevanja odvijala že prej. Poboji kolaborantov, javno sramotenje in striženje na balin tistih Francozinj, ki so si drznile imeti odnose z okupatorskimi Nemci.   Na Norveškem so poleg pobojev kvizlingov  izjemno kruto ravnali z otroki,  rojenimi  v nemško-norveških zvezah.

V Italiji so zmagovite partizanske sile vdirale v zapore in pobijale tiste obsojence, ki so po njihovem mnenju dobili prenizke kazni za svoje zločine.

Še veliko več o povojnem obračunavanju  lahko preberete v odličnem delu Podivjana celina, napisal jo je  Keith Lowe.  Je tudi v slovenskem prevodu.

Totalitarnost socialistične Jugoslavije,

je bila v kaosu povojne Evrope in zaradi nevarnosti vdora sil Varšavskega pakta do neke mere razumljiva.  Vendar je bila pretirana. Goli otok, nasilno zadružništvo, preobširna nacionalizacija ipd.  Primež totalitarizma je po 55. letu začel popuščati. Konec šestdesetih so se odprle meje  – železna zavesa je padla.  Sredi sedemdesetih  smo doživeli samoupravljanje in  participacijo delavcev pri vodenju podjetja.  Totalitarnost in pregon ljudi sta se omejila na nekaj deset intelektualcev.  Velika večina državljanov tega primeža ni občutila.  Prav nasprotno. Uživali smo vse blagodati socialnosti socialistične države.  Pri tem mislim na brezplačno zdravstvo, brezplačno šolstvo, polno zaposljivost in zagotovljeno pokojnino.

Povzetek.

Separatno objokovanje nekaj tisoč domobranskih in ustaških žrtev Barbarinega rova, pri čemer je Slovenija prispevala na oltar II. svetovne vojne skupaj 96.000 žrtev, je sprenevedanje najhujše vrste.  Na sveto pravico do groba se danes na številnih komemoracijah sklicuje katoliški kler.  Gre za isti kler, ki med II. svetovno vojno ni dovoljeval številnim ubitim partizanom pokopa na pokopališčih. Na posvečeni zemlji, kot so rekli, brezbožnih ljudi ne bomo pokopavali. Mnogi so tudi pozabili na drugo plat medalje.  Na izvirni greh ljubljanske škofije, ki je ob zavzetju Ljubljane v letu 1941 aktivno sodelovala z italijanskim fašizmom,  zaradi česar je prišlo do usodne delitve slovenskega naroda.  V mariborski škofiji zaradi zavednosti in razumnosti cerkvenih vodij do razkola med Slovenci ni prišlo. In tudi slovenskih žrtev je bilo v tej in v drugih pokrajinah bistveno manj. Govoriti danes o komunističnih pobojih leta 1945 je v tem smislu lahko le ideološki konstrukt.  V resnici je šlo za čisti revanšizem kot vsepovsod drugje  po celotni Evropi. Pri vsiljevanju sprave pa hočejo po vzoru svetopisemske doktrine izvirnega greha obremeniti še vse po vojni rojene Slovence.   Na drugi strani nas je državna elita v zadnjih desetih letih obremenila z izdatno količino dolga po prebivalcu.  Pa smo dobili poslušnega in vodljivega (idealnega) državljana, obremenjenega tako z moralnim in dejanskim materialnim dolgom.  Krasni novi svet!  Ob veliki brezposelnosti, nezanimanju države  za neplačevanje prispevkov zaposlenih,  socialni negotovosti zaposlenih v pogojih neoliberalnega ekonomskega modela, nižanju pokojnin!  V tej luči totalitarnost nekdanje »Juge« precej zbledi.  Pretežni del nekajkrat višjega BDP-ja v odnosu na nekdanjo državo, je uzurpirala manjšina – finančne, politične, pravne in še kakšne elite.  Nižji in srednji razred smo ostali skoraj na starem. Totalitarnost imamo tukaj in zdaj.  Sodelovanje predstavnikov države ter državnega proračuna pri ritualnem prekopavanju domobranskih in ustaških žrtev  se dogaja – trdno sem prepričan – mimo volje večine Slovencev in  le zato, ker so nam elite ukradle državo.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Aktualno, Cerkev in vera, Politika, Pomembno | 20 komentarjev »

Bitka za Rog

Objavil Rado dne 6.06.2016

Z davišnjim Jankovićevim vdorom v Rog,

se je pričela ena najpomembnejših ideoloških bitk v času samostojne Slovenije.

Gre za bitko kapitala z zadnjim mejnikom civilnodružbene avtonomije.    Glede na posledice gre za slovensko različico rezultatov prostotrgovinskega sporazuma med ZDA in Evropo.   Korporativnosti vso moč in oblast. Dvomov seveda ni “Pravna država” bo na strani mestnih oblasti.   Stopnja upora Civilne družbe pa bo pokazala, ali je še upanje za košček  človečnosti v tej atomizirani družbi.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Politika, Pomembno | 4 komentarjev »

Musarjeva na čelu RTV . . .

Objavil Rado dne 6.05.2016

. . . bi brez dvoma bil velik korak v smeri pluralizma na RTV.  Kdo sicer bi lahko ustavil Biziljevo*** & co., ki se je (so se) vsa vrgla v naročje Janše in desnice?  In Cerkve!

Verjamem, da je Musarjeva težavna ženska in da bi vzpodbudila samoobrambni refleks sil, ki bi z njenim prihodom na RTV največ izgubili.  A kljub karakterni težavnosti je Musarjeva ženska z enakimi vatli za vse.  In to je tisto kar zdaj najbolj potrebujemo.

Ustaviti desnico in ustaviti levico. Ter po petindvajsetih letih samostojnosti vendarle dati možnost pameti.

*** Musarjeva je pred več kot dvajsetimi leti enkrat že ustavljala Biziljevo.  Ko je slednja mislila, da lahko svobodno prehaja iz novinarskih vrst med politike in nazaj.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Aktualno, Politika | 1 komentar »

Primer Koprivnikar – Zaseda je integralni del policijskega dela.

Objavil Rado dne 4.03.2016

Na rob viharju, ki divja zaradi ustavitve ministra in opravljenega alkotesta, nas je potrebno spomniti, da je zaseda integralni del policijskega dela.  Tako na področju kriminala, kot na področju prometne varnosti. Policija drugače sploh ne more funkcionirati

A vendar je politika iz policistov uspela narediti grešnega kozla.  Kar pride zelo prav vladni strani, ob policijski stavki, ki teče že nekaj mesecev.

Kakšni so policijski postopki?  V primeru suma kaznivega dejanja, policisti prikrito opazujejo osumljenega. In intervenirajo, če se sum izkaže kot opravičen.  V primeru suma kršitve cestno prometnih predpisov policisti v podobni maniri postavijo zasedo.

Primer:  V Petrovčah pri Celju je vsakega marca Jožefov sejem.   Na večer, ob izteku sejma policisti na večini izhodov iz Petrovč postavijo zasede in opravljajo množične alkoteste.  Sumijo namreč, da bo mnogo voznikov vozilo vinjenih.  V veliki meri imajo prav.

Tudi policijski sum v primeru Koprivnika, se je izkazal za upravičenega.  Minister je vozil vinjen. Postopek preverbe je bil korekten, kar je potrdil minister Koprivnikar sam. Preverjani politik je na izpostavljenem mestu v državi in mora biti državljanom za vzor.    In biti deležen enake obravnave, kot smo je deležni ostali državljani.   Seveda lahko razpravljamo ali je način policijskega dela korekten, vendar je vprašanje ali je korekten za vse nas. Nemarno je pri tem posebej izpostavljati ministrovo ime.

Sindikalist Petrovič se naj torej neha opravičevati.  Policisti so zgolj sledili sumu, ki se je na koncu izkazal za opravičenega.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Aktualno, Politika, Pomembno | 11 komentarjev »

Replika ustavnemu sodniku Mozetiču. /Intervju na TV Slovenija/

Objavil Rado dne 24.01.2016

Tv Slovenija 1, intervju, 24. januarja.

V intevjuju je ustavni sodnik Miroslav Mozetič med drugim govoril tudi o nekdanjem jugoslovanskem, komunističnem, totalitarnem režimu.

Spoštovani ustavni sodnik, član Ustavnega sodišča nad katerim je le še modro nebo,

Miroslav Mozetič,

nima pravice do napak.

- Ustavni sodniki so kompetentni presojati le ustavnost države, ki jih je izvolila. In izvolila jih je država Slovenija.

Ustavni red nekdanje države in njena morebitna totalitarnost ni v kompetenci niti ustavnega sodnika, niti našega ustavnega sodišča. Tu pišemo Miroslavu Mozetiču prvo črno piko.

- Nekdanja skupna država se je imenovala Jugoslavija in je bila po svojem družbenem redu socialistična. Pejorativnost, ki jo ustavni sodnik Miroslav Mozetič izraža skozi obkladanje s “komunistični režim”, ni na mestu. Hkrati pa je ta trditev napačna! In je človeka tolikšnih pravnih referenc nevredna.   Če že, potem je bil režim socialističen.  Druga črna pika za Miroslava Mozetiča.

- “Totalitarni režim”, je termin ki ga Miroslav Mozetič povsem zlahka izraža, ko gre za nekdanjo Jugoslavijo je predvsem stvar zornega kota.

Država Jugoslavija, ki je imela zadnjih četrt stoletja svojega obstoja, povsem odprte meje, za veliko večino ljudi, ni bila totalitarna.  Le kakšna totalitarnost je to, če lahko svobodno potuješ povsod po svetu? (Mozetič se ne bi motil, če bi imel v mislih države Varšavskega pakta).   Kaj pa totalitarnost “demokratične” dežele Slovenije?  Kje so človekove pravice, kadar gre za spopad človekovega dostojanstva  na eni strani ter lastnine, kapitala, na drugi strani?  Je kdaj človekovo dostojanstvo zmagalo in človek ni šel na cesto?    Mar ni totalitarno tudi, da je zaposleni na milost in nemilost prepuščen delodajalcu, da mu plačuje, če mu plačuje prispevke, plačo?  In da, pogosto po končanih postopkih ne more priti niti do enega, niti do drugega?   Uporaba termina totalitarnosti je spolzko področje, ki se naj ga Miroslav Mozetič raje ne lotuje.  To ni njegov Rodos.  Tretja črna pika za ustavnega sodnika Mozetiča.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Aktualno, Politika, Pomembno | 3 komentarjev »

Demagogija o “Vojni za Slovenijo”.

Objavil Rado dne 27.06.2015

Povzetek:
K pisanju me je vspodbudila serija nekritičnih člankov, ki jih je Siolov pisec Žužek, lansiral v svojih kolumnah in kjer ideološko enostransko opisuje pogled na slovensko osamosvojitev. Pri ustvarjanju vtisa kolumne nedvomno sodeluje tudi uredništvo, ki briše komentarje, ki Žužkovo “resnico” razgaljajo.

Vse od 27. junija 1991 dalje,
ko je Kacinovo ministrstvo za informiranje odlično opravilo delo in v svet poslalo sporočilo o vojni za Slovenijo, se nekritično ponavlja ta Kacinova paradigma: “Vojna za Slovenijo”.

Poglejmo najprej, pravno definicijo vojne:
“Vojna je večji oborožen spopad, ki izpolnjuje naslednje pogoje:
1) v njo je vpletena več kot ena država
2) prostorsko obsega več kot eno prestolnico ali eno pokrajino (več subjektov)
3) traja več kot 1 leto
4) povzročitev več kot 1000 mrtvih v enem letu
5) ima pomembne notranje politične posledice (sprememba režima) ali zunajpolitične posledice (aneksija, odcepitev, neodvisnost,…).”

K točki 1) moramo vsekakor pripomniti, da je o vpletenosti pri spopadih težko govoriti o več državah. Samoodločba naroda dobi polno veljavo šele z mednarodnim priznanjem. V slovenskem primeru so mednarodna priznanja naše države prišla šele po pol leta po naši formalni razglasitvi. Vsled tega je v tem času težko govoriti o več državah. Na tem mestu je smiselno omeniti primer Cipra. Že več kot štirideset let je od proglasitve Samostojnega turškega dela Cipra.
Svetu ta samoproglasitev ni bila dovolj, zato je Samostojni turški Ciper še danes brez mednarodnega priznanja.

Točka 2) Razen tega je treba pripomniti, da sile JLA niso krenile na položaje od zunaj, ampak so bile vseskozi integralni del Slovenije. JLA je postala tuja vojska šele po odhodu iz Slovenije, v oktobru 1991. Tudi prestolnica je bila ogrožena le ena.

3) Čas trajanja je bil zelo kratek. In ni zadostil terjanemu kriteriju, eno leto.

4) Število žrtev je bilo, na srečo, zelo malo, zato takšni spopadi sodijo v kategorijo oboroženih spopadov, nikakor pa ne vojne!

Ad 5. Do pomembnih notranje in zunanje političnih sprememb torej ni prišlo s pomočjo vojne, ampak na podlagi izkoriščene pravice do samoodločbe in ob oboroženem spopadu nizkega obsega ter ob malem številu žrtev.

Razumeti moramo takratno pretiravanje Kacinove ekipe. Napihovanje spopada nam je prav prišlo pri ustvarjanju vtisa na mednarodno javnost. In pri sledenju našemu cilju, osamosvojitvi.
Danes te potrebe ni več. Samostojno državo že imamo, torej nam tudi lagati ni več potrebno. Vojne za Slovenijo ni bilo, ampak smo svojo državo dobili za mnogo, mnogo nižjo ceno. Hvala bogu! Vsled tega lahko ideološko kontaminirane pisce, razpihovalce kulturnega spopada, kot so Žužek in še nekateri, s prezirom zavrnemo.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Aktualno, Politika, Pomembno | 5 komentarjev »

Haradinaj s Kosovega je pozabljiva in nehvaležna mrha.

Objavil Rado dne 19.06.2015

Medijski pomp,
ki se je sprožil ob začasnem zadržanju Haradinaja ter izlivi negativnih čustev zoper Slovenijo, s strani kosovskih Albancev ter s strani njihovih državnih institucij,
je nedvomen izraz pozabljivega in nehvaležnega značaja Albancev.

Zgodovinsko gledano so imeli Kosovarji v Sloveniji najtesnejšega prijatelja.
Tu naj izpostavim znamenito zasedanje v Cankarjevem domu in podporo Kosovarjem pri njihovem sporu s Srbi, ne le s strani slovenske politike, ampak tudi celega slovenskega naroda. Slovenska politika se je zaradi njih dala v zobe zelo agresivni srbski politiki, kakor tudi njenemu mitingaštvu.

Tudi pri priznanju samostojnega Kosovega je bila Slovenija med prvimi.
Zato si v našem odnosu do Kosovega nimamo kaj očitati, četudi so Kosovarji vse dobro z naše strani, sposobni pozabiti v trenutku besa.

Menim, da je trenutek zrel za preverjanje našega zgodovinskega pozitivizma do Kosovcev. So si kosovski Albanci zaslužili našo podporo? V kolikšni meri so kosovski državniki vpeti v albansko mafijo, ki obvladuje precejšen del evropskega podzemlja? Kakšno vlogo so imeli kosovski voditelji pri vojnih zločinih storjenih zoper Srbe, na območju Kosovega in Metohije?

Haradinajevo in kosovsko obnašanje je škandalozno in pri tem slovenska politika ne sme ostati pasivna!

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Politika, Pomembno | 1 komentar »