Le tu in tam, le bežno potovanje

Janša je nepopustljiv.

V maniri pravega borca ne popušča. Tudi ko je pritisnjen ob tla, praska in grize. In nas opozarja, da smo volilci in volilke pahnili Slovenijo korak nazaj.  Da se bodo v Sloveniji pričele ideološke delitve.

Demagogija brez primere!  Prav Janez Janša je v času svoje vladavine razdelil Slovence v tolikšni meri, kot niso bili razdeljeni vse od časov II. svetovne vojne.  Od takrat, ko so celo fizično ogrožali drug drugega.  Po Sloveniji nedvomno divja kulturni boj. Polno znamenj o tem boju imamo.

- politični diskurs

- časopisna vojna; brezplačniki, etablirani časopisi, strankarska glasila, blogovski dialogi

- svet Nove revije z zborom za Republiko, ki svari pred kataklizmo

- izredne parlamentarne seje - logika izrednih razmer po vzoru partijskih kongresov v času razpada Jugoslavije.

Janez Janša nam ponuja svojo percepcijo videnja sveta in nam zaradi takšne odločitve volivcev obljublja težke čase.  Po Janševi različici ni prišlo do svobodne spremembe paradigme volivcev, ampak je prišlo do levega udara. Sile kontinuitete so v spregi z mafijskim kapitalom izvedle puč.  In so ljudem oprale glave, da so se odločili, kot so se pač odločili. 

Svet kot zarota, avtorsko delo Spomenke Hribar iz srede devetdesetih let je nedvomno vizionarsko delo.  Pronicljivo je analizirala Janšev referenčni okvir in njegova razmišljanja.  Janez Janša je nedvomno mojster svojega poklica. Pravi Machiavellijev, Il Principe! Kljub neštetim indicem, ki ga razgaljajo, še vedno uspeva začarati široke ljudske mase, da mu sledijo. Tako, kot so ljudje v nedemokratičnih časih slepo sledili Titu, danes v sicer bolj demokratičnem sistemu, nekrično sledijo in vzklikajo velikemu vodji in osvoboditelju Slovenije, Janezu Janši.  Očitno ga bo lahko dokončno razgalila šele zgodovinska stroka.

V vzdušje in svet zarotništva so volitve 2008 pripeljale novega mandatarja Boruta Bahorja.  Sam (avtor bloga) sicer nisem bil njegov volivec, a vendar moram priznati, da je Borut Pahor prava izbira.  Je človek konsensa, je človek najširšega demokratičnega dialoga. Pravi Janšev antipod. Če kdo, potem bo ravno Borut Pahor znal učinkovito odgovoriti na sedanjo logiko izrednih razmer in domnevnega zarotništva.

Po alarmantnih vesteh o danes predvajani oddaji finske televizije na temo podkupovanja slovenskih politikov pri projektu Patria,  lahko sklepamo da ni nobenega dvoma, da so Finci na velika vrata vstopili v naš predvolilni boj. Še posebej z namigom, da je bil eden od protagonistov celo naš premier, Janez Janša.

Seveda bodo sledili demantiji in demantiji na demantije, vendar škoda za nekatere stranke in posameznike je že narejena. Vprašanje je le, kako velika bo? 

Opozicijskim strankam se tu ne bo potrebno bogvekako izpostavljati, v smislu, “saj smo vam rekli”, kajti senzacionalistični žurnalizem bo sam po sebi gnal to zadevo dalje.  

Ali lahko torej sklepamo, da je Pahorjeva skrb pred zmago SDS-a z relativno večino, že odveč?

Najbrž.

Že precej petkov mi pred hišna vrata mečejo kar nekaj “brezplačnikov”.  Podobno kot “ponedeljkove” reklame, tudi ti časopisi takoj romajo v škatlo za reciklažo. Vendar me je sredi maja le  pritegnila bombastičnost naslovov in velike fotografije  naših političnih veljakov, zato sem tednik, ki se kiti z naslovom: “Slovenski tednik”, dajal na stran, z namenom, da si kdaj kasneje le malo podrobneje ogledam, če je kaj vsebine.  

V prostih julijskih dneh sem to vendarle naredil. Ker me recepti, čvekarije in reklame ne zanimajo, sem se osredotoči le na politične teme. V  konceptu časopisa je, da dajo, večinoma,  po dve udarni temi, na prve tri strani časopisa.  Že po dveh, treh izvodih mi je postalo jasno, da je to časopis za obračun z opozicijo.  Imel sem prav. Vzorec in vsebina sta se pojavljala vse do danes. Ponavljajoče se, zbadljive teme na račun pokvarjenosti  opozicijskih voditeljev ter hvalnica SDS-u in ožjemu krogu okoli našega premierja.   Politična usmerjenost in enostranskost  brezplačnika sta bili tako očitni, da se mi je stvar zdela zabavna.   Opazil sem tudi malo število reklam, zato me je začelo zanimati kod se časopis financira? Izvedel sem, da izhaja s pretežno vladno pomočjo.  Vlada torej odkrito ruši opozicijo z davkoplačevalskim denarjem.  Neverjetno! Tu pa ni več šale. Ali bi kaj takega bilo mogoče, npr.  v Veliki Britaniji? Da bi laburisti z državnim denarjem tolkli po konservativcih?!  Si predstavljate kakšen trušč bi nastal v tem njihovem kvadratastem parlamentu?!  

Kaj pa naš parlament? Ali so opozicijski poslanci le ovce, da ne vzdignejo “rabuke”? Takšna, politična uporaba proračunskih sredstev je kriminal na državni ravni in terja takojšnje ukrepanje.    

Pregled udarnih tem v desetih številkah Slovenskega tednika, med 16.  majem in 18. julijem letos. Podrobneje si lahko ogledate sami:   Našel pa sem tudi eno razpravo na isto temo:

 16. maj

 - Na zdravje, laški baron! Zgodba o tem, kako si je Boško Šrot prigrabil bogastvo in koliko zapora mu grozi.   - V stranki kot v državi. Hvalnica stranki SDS, ki ima edina izmed slovenskih strank, dobiček - Pivovarji varijo politiko,  magovci pa Reporter. Pripoved o težavah, ki so jih imeli nekdanji magovci ob odhodu iz Dela. 

23. maj

- Tajkuni iz foruma 21. Organigram, ki “dokazuje”, v sliki in besedi, da so vsi slovenski tajkuni pod okriljem Milana Kučana. - Žarek za pošten razvoj. Hvalnica vladnemu pokrajinskemu predlogu.- Minister Zver bo dvakrat dedek.  Ganljiva novica o Zverovih hčerah, ki so hkrati zanosile. 

30. maj

- Golobič ponuja kupčijo Bošku Šrotu.  Zgodba o domnevnem zakulisnem dogovarjanju med Boškom Šrotom in Golobičem - Zoki rad bere in plača, kar mu drugi napišejo.  Zgodba o 400.000 evrih, ki jih domnevno plačuje Jankovič za pisce “svojih govorov. - Radijec zlorabljal hčerko? Namig, da naj bi urednik Tone Petelinšek, ki bo nastopil na volitvah na PAHORJEVI listi, zlorabljal hčerko.  

6. junij

- Konec računov brez krčmarja. Članek o Janševi odločnosti v protitajkunski vojni. - Usoda v lastnih rokah. Namig volilcem, kako se odločiti na bližnjem pokrajinskem referendumu. 

13. junij

- Bush dvajset ur v nebesih. Hvalnica o tem, kako se je v času nedavnega predsedniškega obiska med Bushom in med našim premierjem spletla “posebna kemija”. -  Kos, Kosu ne izkljuje oči. Zgodba o domnevnem klientelističnem odnosu vodje protikorupcijske komisije Draga Kosa, do svojega brata, odvetnika ravenske sistemske tehnike.   

20. junij

- Z luksuznim reaktivcem po nakupih. Saga o potratnem življenju predsednice LDS, Katarine Kresal. - Vsak je svoje sreče kovač.  Nagovor slovenskemu ljudstvu, da naj se odloči za vladni predlog pokrajinske zakonodaje. 

27. junij

- Obsojenec v kabinetu župana. Ogorčenje, ker je ljubljanski župan Zoran Jankovič zaposlil, kot mestnega urbanista, že kaznovanega Mirana Gajška.   (op.  Rado,  Miran Gajšek je bil obsojen v aferi Božičnik, ko je še bil urbanist na mestni občini Celje)  Poleg vsega je Jankovič še prepustil gradnjo Stožic, svojemu rojaku Miškoviću (Miškovič naj bi bil vojaški dobičkar in prijatelj od Miloševića.- Evropski uniji za vzgled. Hvalnica “slovenskemu evropskemu vladanju” 

4. julij

- Tone Rop lagal, Pahor zavajal. Glede Ropove obtožbe Janše,  o dogovarjanjih o incidentih je bila le pretkana igra v režiji Boruta Pahorja. - Navdušili celo Angleže.  Pohvala za uspešno predsedovanje Janševi vladi, od celotne Evrope in še posebej od Angležev.  

11. julij

- Župan postal Pahorjeva denarnica. Dragan Valenčič bo gradil igralniško zabaviščni center v Vrtojbi z namenom financiranja Pahorjeve stranke.  - Izsilila obisk.  Katarina Kresal je s svojo prisotnostjo žalila žalujoče v Sevnici. 

18. julij

- Šrot ukazuje Pahorju. Kljub izstopu iz Pahorjeve stranke ima Šrot še vedno vpliv na Pahorja.  Še več, celo diktira mu politiko.  - Pahor je lagal glede kadrovanja v nadzorne svete.  Pripoved v stilu, tudi oni so bili takšni.

Povzetek:

Stranka SDS se hvali v Slovenskem tedniku,  dne 16. maja, da ima 800.000 EUR profita.  Od kod neki? Odkoderkoli že, naj s tistim denarjem plačuje propagadni časopis in ne z našim, davkoplačevalskim.

Moja ocena Janševega vladanja, z zgolj kratko obrazložitvijo. Za širšo utemeljitev pač ni bilo dovolj časa.    Pregled po ministrstvih:

Andrej Bajuk, finančni minister,  Populist. Slab minister! Stvari so mu ušle iz rok. Nekaj časa se je še “sončil” na ukrepih predhodnika Mramorja. V dveh letih  je uspel izničiti pozitivni del Mramorjevih reform. Gospodarska rast s katero se diči je le statistični podatek od katerega vsaj ¾  Slovencev nima nobenega benefita. Inflacija! Ocena 2

Dragutin Mate, notranji minister  Uspešen  pri vzpostavitvi Šengena,  navznoter nedemokratičen in slepo pokoren svojemu ideološkemu vodji. Najnižja točka: Pregled policijskih vozil v času afere Strojan. Ocena 3

Dimitrij Rupel, zunanji minister  Slab minister! Neprekinjen niz samovšečnih in za Slovenijo škodljivih potez. Ničesar za izpostaviti! Ocena 1

Lovro Šturm, pravosodni minister, odlično  je začel mandat. Program Lukenda, znižal notarske storitve, začel vpeljevati red v pravosodje. Drugi del mandata pa katastrofa. Izpostavilo se je, da je prvenstveno vitez cerkvene lože. In da je zadovoljitev cerkvenih interesov njegova  prva prioriteta. Ideološki minister! Zaključil s ponudbo katastrofalnega zakona – razdeliti 600 milijonov evrov za neke vojne oškodovance iz povsem drugega časa. Ocena: 2

Karel Erjavec, minister za obrambo. Nesvoboden! Prisiljen je bil izvrševati Janševo obrambno strategijo. V afero Patria je bil porinjen. Zato je pretežno skrbel za interese lastne stranke. Ocena: 2/3

Janez Drobnič, Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve Minister, ki je utelešal desne vrednote. Pravoveren. Verjel je v tisto kar je počel. Žrtvovan zaradi “višjih interesov”.  Slab na področju odnosa do zaposlenih, boljši na področju “družine” Ocena: 2/3       Marjeta Cocman, dobra zamenjava, ocena: 3

Andrej Vizjak, Ministrstvo za gospodarstvo. Prerazporeditev lastništva na podlagi ideološkega pedigreja, je bila rdeča nit njegovega mandata. Ne zasluži si nobene pohvalne besede. Ocena: 1

Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. Neocenjen. (To področje sem preslabo spremljal).

Vasko Simoniti, Ministrstvo za kulturo  Najslabša točka Janševe vlade. Začenši s samim arogantnim, za profil kulturnika povsem neprimernim značajem Simonitija. Afere, ideološka vrednotenja, ideološko razdeljevanje kulturnega denarja. Ocena: 1

Janez Podobnik, Ministrstvo za okolje  Demagoški minister. Afere, nepreglednost porabe sredstev . . .  Ocena: 2

Janez Božič, Ministrstvo za promet  tovarišijsko povezan z gradbenim lobijem. Nepregledna poraba denarja. Ocena: 2  Zamenjava Radovan Žerjav, svež veter v vladi.  Oster, odločen, bret dlake na jeziku, ocena: 4

Mojca Kucler Dolinar, Ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo.  Razpeta med dobrimi idejami in med enostranskim ideološkim pristopom Ocena: 3   Predhodnik Jure Zupan, povsem neprimeren, zaletav, neučinkovit, enostranski. Ocena: 1

Milan Zver, Ministrstvo za šolstvo in šport. Sposoben minister.  Nekoliko slabšo oceno dobi zaradi  ideološkega  kadriranja v šolstvu.  Ocena: 3 

Andrej Bručan, Minister za zdravje. Slab minister. Predvsem zaradi forsiranja privatizacije zdravstva je naredil škodo zdravstvenemu varstvu.  Ocena:  2    Zamenjava: Zofija Mazej Kukovič, ugodno presenečenje! Prenove Ministrstva se je lotila smelo in uspela.  Sodobne tehnologije, boljši nadzor nad investicijami.  Ocena: 4

Andrej Virant, Ministrstvo za javno upravo   Sposoben tehnokrat. Delovne sobote, krajši postopki!!!  Uspel skoraj vse probleme s področja javne uprave spraviti pod pokrovko. Problem plač javnega sektorja zna izbruhniti kasneje. Ocena: 4

Janez Janša, predsednik vlade  Sposoben tehnokrat. Manipulant. Machiavelija obvlada skoraj popolno! Razen lani, ko je odprl preveč front naenkrat: Gaspari, Drnovšek, Kučan, afera Sova, ni delal večjih taktičnih napak. Glavna preokupacija njegovega vladanja bila lustracija. Uresničevanje Pučnikove ideje še iz  Demosovih časov.  Odstranitev vseh  sledov, kadrov, politike, kolektivizacije in drugih pritiklin nekdanjega sistema.  Oživil je kulturni boj na škodo diskursa o preživetju v sodobnem svetu.   Zapustil bo globoko sled. Odstranjevanje škodljivih posledic njegovega  vladanja bo trajalo ves naslednji mandat.  Ocena: 2

Jože P. Damijan je v Financah in v Razgledih objavil prispevek pod gornjim naslovom.

V veliki meri se je z Damijanovim pregledom situacije moč strinjati, še posebej v drugem odstavku, kjer piše: “Da je nacionalni interes dejansko ekonomski interes so se politične elite zavedale že zelo zgodaj”. Dalje piše Damijan: “Toda mnogo bolj poučno kot se učiti na zadnjih srbskih, Bushevih ali Jorasovih napakah je razumeti zgodovino”.

Jorasa je postavil ob bok Bushu?! Pustimo zdaj presojo, za koga je to kompliment, ali graja in poglejmo, če gre v Jorasovem primeru res za napako.
Ali je tisti košček ozemlja res nepomemben?

Narodi se skozi svojo zgodovino povezujejo v različna zavezništva. Tudi slovenski narod je od časa lastnega samozavedanja, “dal skozi”, kar nekaj državnih povezav. Trenutno je Slovenija v EU-ju in nekaj takega se v prihodnosti obeta tudi Hrvaški. Torej ima Damijan s svojim razmišljanjem prav.

Vendar, zgodovinsko gledano, so zavezništva politične tvorbe, ki nimajo niti stoletne, kaj šele, tisočlentne garancije.  Kdo lahko garantira, da evropska skupnost ne bo razpadla že čez petdeset let? Kar nekaj teoretikov sem že bral, ki takšne scenarije napovedujejo že prej. In takrat, ob razpadu bo “prekleto važno”, kako bo zapisanih tistih nekaj kvadratov zemlje, še posebej ob vsej specifiki Piranskega zaliva.  Najbrž ni nobenega dvoma, zakaj nam Hrvaška tako monolitno “odvzema” pravico do direktnega dostopa do morja? To je jasno videti iz vsake Hrvaške notranje in zunanje politične poteze. Zaradi želje po dominaciji nad nami! Ker obstaja možnost, da bo ob slabo zapisani meji, v primeru (neželjenega seveda) razpada EU-ja, ponovno izbruhnila na dan hrvaška želja po dominaciji nad nami in posledično tudi po kontroli našega pomorskega prometa. Takšna kontrola pa pomeni našo ekonomsko podrejenost in odvisnost od hrvaške politične volje.

Zato nam Joras pride še kako prav. Brez njega bi že zdavnaj zdrknili v čisto apatijo.

Damijanovo “orodje”, gospodarsko osvajanje je pravo “orodje”, pa vendar mora gospodarsko osvajanje dobiti tudi ozemeljski zapis. V nasprotnem primeru bodo naši potomci čez 50, 100 let, lahko le z obžalovanjem “bentili” nad našo kilavo politiko ob prelomu tisočletja. Z Damijanovim poudarkom nad važnostjo razumevanja zgodovine  se  lahko strinjamo brez omejitev, ter ga prav zato lahko upravičeno parafraziramo, da: “zelo verjetno ima ozemeljski zapis, vsaj v našem primeru,  tudi ekonomske posledice”.

Penkova spektakularna aretacija

je primeren trenutek, da ponovno proučimo policijske postopke.  Ali je standard, ki  ga je policija prevzela od Američanov, namreč da vsakega, ki je aretiran vklenejo v lisice, ustrezen? Če je policaj kvalificiran, da sme avtonomno oceniti, kdaj je situacija tako nevarna, da sme uporabiti “natežje” ukrepe, to je poseči za strelnim orožjem, potem je najbrž ustrezno  kvalificiran, da oceni tudi, kdaj zadostujejo le najblažji ukrepi.

Ali je obstajala kakršnakoli  nevarnost za policaje, ki so imeli nalogo aretirati Penka? Človeka, čigar moč je predvsem v besedah, v glavi? Ali bi bil Penko sposoben poškodovati, katerega od treh vrhunsko treniranih in ustrezno opremljenih specialcev, še posebej ob dejstvu, da so ga presenetili? Bi jim bil sposoben uiti in uničiti dokaze, ob dejstvu da je bilo po hišnih vežah skritih še najmanj deset kriminalistov v civilu? Plus vsa logistična podpora.

Odgovor je jasen in enoznačen. Takšne nevarnosti ni bilo. Zato je bila uporaba lisic povsem nepotrebna.  Še posebej antiterorističnih lisic, ki so namenjene za uklenjanje najnevarnejših hudodelcev.   Uporabo specialcev  za aretacijo donedavnega tožilca iz posebne skupine tožilcev, ter uporabo samoteznih lisic, ocenjujem kot najmračnejši trenutek Janševe vladavine ***.   Je simbolno dejanje, ki izraza Janševo militaristično razmišljanje o absolutni oblasti. Niso važni zakoni, pravo, svoboščine.   Kdor ogroža ugoden imidž vladarja mora biti onemogočen, tudi na najbrutalnejši način.  Kajti za Janeza Janšo, zmagovalca na jugoslovansko armado nedvomno velja Ludvikovo načelo: L’ Etat c’est moi!

Predlagam, da se kompletni policijski postopki prevetrijo, oz. da se uporaba sile prilagodi trenutni situaciji.

*** Seveda ne trdim, da je Janša neposredno karkoli ukazal. Ampak ob totalitarnem tipu vodje,  podrejeni oprode sami uganejo kakšne so vladarjeve želje in kakšna so njegova hotenja.

Poboji poražencev po končanih vojnah so pretresljivi dogodki, ki se dogajajo odkar obstaja človeštvo. Obstajajo ne glede na politični in ne glede na družbeni sistem v katerem smo. In ne glede na stopnjo družbenega razvoja.

 Pavel, v enem izmed copy/paste prispevkov na svojem blogu omenja komunistične povojne poboje.

Pa so poboji zares bili komunistični? 

Povojne poboje v npr. Starem Rimu gotovo ne moremo imenovati komunistične.  Ali so Kartagino porušili komunisti? Ali lahko Angleže imenujemo komuniste, ker so zradirali Dresden (V eni sami noči 30.000 civilistov)? Ali so bili francoski Golisti, ki so justificirali kvizlinge, tudi komunisti? So bili Čehi komunisti, zato ker so po II. svetovni vojni očistili Nemce iz Sudetov? Za povojne poboje je kriva druga človekova lastnost. To je REVANŠIZEM. So mar Hrvatje bili komunisti, ko so ob zadnji vojni etnično očistili Srbsko krajino. NE! Bili so revanšisti.  Revanširali so se za SRBSKO ETNIČNO ČIŠČENJE nekaj let pred tem.

Maščevanju nad poražencem se reče: REVANŠIZEM. Poimenovanje revanšističnih povojnih pobojev po komunistih, gre na rovaš kulturnega boja. Beli poskušajo sprati umazanijo sodelovanja z nacisti, iz sebe, ter jo prevaliti na rdeče.  Bomo mlada generacija nasedli na ta poskus? No, jaz ne bom zagotovo.

Komunizem,

ali komunistični družbeni sistem obstaja (Kuba, Severna Koreja, Kitajska), oz.  je lahko obstajal le v tistih državnih ureditvah, kjer so mu priznali vlogo avantgarde* delavskega razreda.

Od leta 1990 dalje imamo v Sloveniji svobodne, večstrankarske volitve. Kakršnakoli avantgarda katere izmed partij, ali rdeče, ali črne, v pogojih parlamentarne demokracije ne pride več v poštev.

Kdor govori o komunizmu, ali postkomunizmu v Sloveniji dandanes,

1) ali nima nobenega pojma o pojmu

2) ali je zaveden s strani desnih strankarskih ideologov in partijskih liderjev

3) ali je zaveden s strani senzaciolističnih medijev

4) ali pa se zaveda nesmisla, a ga vendarle širi, oz. ga pomaga širiti, ker je vojščak lastne partije

5) ali pa je totalen kreten

 Če torej komunizmu vzameš avantgardnost potem mu ostane le še prizadevanje za večji delež dohodkov za tiste zaposlene, ki niso lastniki kapitala  (socialdemokratske stranke). V pogojih parlamentarne demokracije torej avantgardnosti ni, oz. ji je še najbližje rimokatoliška cerkev, ker si prizadeva biti vseobsegajoča, brez da bi se za to pravico preiskusila na svobodnih volitvah.

 * Cela osemdeseta leta prejšnjega stoletja, zadnje desetletje Slovenije v Jugoslaviji torej, se je krepila vloga Socialistične zveze (Jože Smole, božična voščila, imenovanje direktorjev izven partijskega nabora, itd.), s čimer se je slabila nekoč nedotakljiva avantgardnost partije.  Ravno zaradi tega “mehčanja” je bil zdrs v parlamentarno demokracijo, v začetku zadnjega desetletja,  manj boleč, kot v drugih enopartijskih državah.

- Ali bo Srbija postala turistična destinacija za Zahod? Resno dvomim. Vsaj petnajst let miru mora biti na Balkanu, preden bodo začeli prihajati turisti v zadovoljivem številu.

- Ali si bo Srbija opomogla z izvozom v druge članice EU? Še manj verjetno, kot prva opcija. Srbija ne proizvaja prav nič takšnega kar bi zahod zanimalo. Še njihov Trade mark artikel Staro slivovko so jim ukradli Nemci. (registrirali so Old plum brandy, kot lastni artikel).

- Bo Srbija postala zgolj šestmilijonski trg za zahodne proizvajalce? Seveda. Ravno v tem je poanta priključitve. Hiperprodukcija artiklov potrebuje nove trge.

- Kaj pa srbska delovna sila? Odlično! Bazen cenene delovne sile, za umazana dela na zahodu + destinacija za selitev “umazane” industrije.

- Koliko bo to stalo zahod? Kakšno milijardo na začetku, potem bodo pa služili na njih  dolga desetletja.

Biti na repu EU-ja ni kakšen poseben dosežek. Zdi se, da so na zadnjih volitvah prav to spoznali tudi  Srbi sami.

je izjavil, hrvaški predsednik Mesić. In to ob tisti začasni kontrolni točki, ki so jo Hrvatje postavili v letu 1993 “zaradi turistične sezone”.

Ob tem je ravnodušnost in sprijaznenje z usodo prav neverjetna. In to pri večinskem delu politike, kakor tudi pri ljudstvu samem (da o novinarjih ne govorim, glej Severjev uvodnik).  Mešić je za hrvaški radio poleg tega še dejal:

” da se mu zdi “čudno, ko nekdo na hrvaškem ozemlju piše ‘Tukaj je Slovenija’”. “Tukaj ni Slovenija, tukaj je Hrvaška,” je odgovoril Mesić na novinarsko vprašanje o napisu Joška Jorasa “Tudi tukaj je Slovenija” na njegovi hiši ob mejnem prehodu Sečovlje.”

Ljudje, zbudite se. Tu ne gre več zgolj za toliko in toliko kvadratov zemlje, ki imajo zgolj neko tržno vrednost. Tu gre predvsem za trasiranje bodočih meddržavnih odnosov.  Slovenija bo desetletja dolgo potisnjena v defenzivo s strani hrvaške “državotvorne drže”.  In zapuščina, ki jo bomo dali svojim otrokom bo takšna, da bo Hrvaška zares pregledovala Slovenske ladje, če se bo z EU kdaj sfižilo. Ne slepimo se.  Hrvaška nas želi obvladovati!

Več o tem tu.

Za tiste bolj temeljite pa še tu in tu.

Aktualna slovenska zunanja politika je hotela lastno nesposobnost za primerne  povračilne ukrepe zoper enostranske poteze Hrvaške,  prevaliti na evropska ramena.  Seveda ji Evropa ni nasedla.  Zakaj naj bi evroposlanci reševali  našo medlost, našo nesamozavest.

V naši zunanji politiki je potrebna absolutna sprememba paradigme.  Iz velikega “govna” lezemo v še večje “govno”.  Katastrofalna Rupelova zunanja politika, ki ima, resnici na ljubo,  tudi na levici svoje podpornike (Avrelio Juri),  je nadaljevanje Kardeljeve politike iz petdesetih let prejšnjega stoletja,  iz časa ko smo izgubili precejšen del Istre.  Izgubljanje slovenskega ozemlja se nadaljuje. 

Če se vprašamo zakaj nas Evropa tokrat ni podprla, je odgovor jasen: “Ker sami nismo pokazali dovolj velike želje za podporo”! Ker nismo jasno povedali Evropi, to je naš pogoj, od katerega nismo pripravljeni odstopiti za nobeno ceno.  Če ima Evropa interes, da Hrvaška vstopi v EU, potem mora slednja nedvoumno od Hrvaške to tudi zahtevati.  Do tistega trenutka pa mora Slovenija blokirati vsa pogajanja, kakor tudi razmisliti in izvesti druge enostranske ukrepe zoper neprijateljsko sosedo.*

*Najbrž nihče ne dvomi o razlogih za Hrvaško razglasitev ERC-ja? Glavni razlog je nedvoumen.  Spraviti Slovenijo v strateško podrejen položaj.  Status pomorske države si lahko vtaknemo za klobuk,  če Hrvaška lahko kadarkoli zaustavlja in pregleduje ladje, ki so namenjene v našo luko. 

Preberi si več o tem  tu in še tu.

“ Slovenija je takoreč Srbska zastopnica tam v Bruslju, oz. na Brdu. Srbija bi ji morala biti hvaležna”.

 Nekaj v tem kontekstu je naš večni zunanji minister izjavil na nocojšnjem Vročem stolu.   In najbrž je še verjel v to.   Česa tako zavrženega že dolgo nisem slišal. Kaj pravzaprav ponujajo Srbiji? Pridružitvena pogajanja. Nekaj 100 milijonov kreditov, ki jih morda ne bo treba vrniti.  In to je vse.

In kaj Srbija daje Evropi? Na prvem mestu ji seveda, v vsej svoji razsežnosti, daje svoj trg na razpolago.   Potem naj se odpove precejšnjemu konstitutivnemu delu svojega ozemlja?  V nasprotni smeri Srbija Evropi ne bo mogla ponuditi ničesar.  Njena industrija je slaba, nekonkurenčna.   In za takšno kravjo kupčijo naj nam bodo Srbi hvaležni?  Boj se Danajcev, kadar prinašajo darila.

Slovenija si bo zaradi Rupelova hlapčevstva do ZDA naprtila težave pri šestmilijonskem trgu, v korist dvomilijonskega. Ob čemer imamo še na tem dvomilijonskem težave povzročene od naših ameriških “prijateljev”. - Spomnite se na ameriško zahtevo razveljavljen konkurs za operaterja mobilne telefonije na Kosovem. SIC!

Sicer pa je bil nocojšnji Vroči stol čista harmonija. Popolno zlitje dveh sorodnih duš, Rupla in Voduška.  Še celo dihala sta v istem ritmu. Vodušek je dajal ravno prave iztočnice,  povsem ustrezne nastavke, ki jih je lahko dr. Rupel izkoristil in ob čemer je lahko njegova predavateljska, profesorska  komponenta prišla do polnega izraza.