Le tu in tam, le bežno potovanje

Za srčnost ni problem, srčni smo skoraj vsi. Razuma nam manjka.

Arhiv za 'Pisma' Kategorija

Pismo polemičnemu prijatelju

Objavil Rado dne 26.01.2010

 

/v krepkem tisku je tekst mojega sogovornika//

O Forumu 21

 

“Ja prav imaš.Le da so ti pogledi,pogledi privilegiranih socialističnih direktorjev, ki so splavali na vrh v totalitarizmu,zdaj pa sekitijo in branijo z demokracijo z svojimi polnimi denarnicami in vplivom.”

Torej prijatelj, ti nisi za demokracijo? Kajti demokracija je za vse. Ne le za tiste, ki so tebi po volji.Omenjaš tudi totalitarizem? V osemdesetih letih ga je imela vzhodna Nemčija, pa Romunija recimo. Slovenija pač ne. Delali smo kar nam je “pasalo”. Potovali smo kamor nas je bila volja. Če nam je česa zmanjkalo smo šli v Trst ali Gradec. Nezaposlenost je bila majhna. Ko že omenjaš totalitarizem, upoštevaj da je bilo takrat v naših zaporih le tretjina današnjih zapornikov. Kje so tu elementi totalitarnosti? Morda nisi mogel izvoliti tistega, ki si ga hotel? Morda. A danes? Tudi, če izvoliš svojega, se zadeve nič ne spremenijo, ker je resnični gospodar Kapital!!! So Romuni smeli potovati? So vzhodni Nemci imeli možnost kupovati kar jim je pasalo? Dalje govoriš o ljudeh, ki so na vrh splavali v totalitarizmu.Glej razlago zgoraj – tisto kar je bilo, gotovo ni bil totalitarizem. Vsaj v pomenu nesvobode takratnih ljudi. Celo dr. Bučar je leta 1986 smel potovati v Bruselj, da je “šimfal” čez takratno državo. Jaz sem ljubil svojo prejšnjo domovino in rad imam tudi svojo sedanjo. V mojem srcu ni sovraštva.

Ljudje, ki so takrat splavali na površje so pač bili elita. Kajti človek ne more izbirati časa v katerem se bo rodil. In če je bil v osemdesetih v najbolj ustvarjalnih letih, je pač poskušal v danem sistemu največ potegniti zase. In ko se je sistem spremenil, je poskušal v novem sistemu narediti isto. To pač počno družbene elite. V vseh sistemih in v vseh družbah. Preprosto je to v človeški naravi. Vzemi si v knjižnici kakšno literaturo o Teoriji elit.

“Nikakor ni to najbolj zdravo jedro naše ekonomske stvarnosti, kajti vedno in še danes lulajo po koprivah s tujimi luleki. Najbolj sporen pa je njihov šef,ki se danes postavlja na vrh nekih poslovnežev in si gre stvari,katere je prej v totalitarizmu prepovedoval.”

Luleki, koprive, upokojeni predsednik? Si prazniš frustracije? Si pozabil, da imamo parlamentarno demokracijo. Odloča se v parlamentu, imamo svobodo govora. A ti bi pa Kučanu prepovedal govoriti, Janši pa ne? Je to demokracija? Nikakor! Prav to je zaresna totalitarnost! In če ti gre nos, da je spremenil mišljenje, se spomni nase. Pred tridesetimi leti si tudi ti razmišljal rdeče. Zdaj pa ne več. Sebi torej dovoliš spremembo, drugim pa ne.Ne pozabi: Tudi Janša je bil član ZK. Zdaj se je pa spremislil. Do tega ima slehernik polno pravico.

“Ko sem šele leta 78 šel v obrt mi je njihov sedanji kolega -*direktor neke firme,dejal: si ja nor saj boš več v restu .Ja v teh časih je bil ta gospod šef vrhovni vsega .In to je še sedaj.In če je tebi vse higijenično innormalno naj to tako bo.Vendar tudi ti plačuješ ta davek.Davek nenormalnosti.”

 Se strinjam. Takrat je bilo v smislu pridobitništva težko izraziti svojo individualnost. Človeku, katerega je glavni smisel življenja “IMETI” je bilo najbrž huje, kot človeku, ki mu je bil glavni namen “BITI”. Jaz, dragi prijatelj, nikoli nisem imel v tem smislu težke izbire. Izbral sem “BITI”. Vlagal sem v svoje znanje, v svojo razgledanost. Prebiral sem literaturo; študijsko in drugačno. Obiskoval kulturne dogodke, polemike, okrogle mize. Bogatil sem svojega duha.

Ukvarjal sem se s športom, takšnim in drugačnim. In takratna socialistična oblast je imela nemogočo nalogo. Ni mogla terorizirati mojega duha, mojega znanja, moje razgledanosti. Ni mogla obdavčiti mojih športnih sposobnosti, moje kondicije. V prav ničesar ni imela vpogleda. A zaradi vsega naštetega sem bil bogat človek. In takšen sem še danes. Tudi kapitalizem in njegova davčna uprava dandanes, me ne more stisniti v kot. Mojemu bogastvu navkljub. Kajti jaz, dragi prijatelj, jaz sem bogat človek. Jaz sem izbral: “BITI”.

“Danes smo po letu na -9% pod evropskim povprečjem,kje bomo čez tri leta?” Še vedno te skrbijo procenti?

Vzemi knjigo v roke in tvoje povprečje bo nad evropskim, ameriškim.

“Mi stari partijci pa hvala bogu gremo proti svojemu koncu,da ne bomo več delali škode na tem svetu.”

Od kod ta defetizem, dragi Vojko? Nikomur nismo delali škode! Živimo v najboljšem možnem času. In v tem času sem naredil, kar sem imel narediti. In moji otroci bodo živeli v pravtakem najboljšem času in tudi oni bodo bogati. Če bodo le hoteli.

Če parafraziram Nika Grafenauerja: Ljudje smo narojeni v ta svet in le od nas je odvisno, kako se bomo odzvali na izzive časa in prostora. (Janši, ali Pahorju navkljub, op. Rado)

 

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Aktualno, Pisma | 17 komentarjev »

Poskusiti znova.

Objavil Rado dne 1.08.2009

 

Nedelja je, poldvanajstih zvečer. Nemiren večer je. Ne morem zaspati. V kinu sem bil maloprej. Gledal sem Philadelfijo. Pretresljiv, na trenutke sentimentalen film o odvetniku, ki ga njegovi delodajalci odpuste zaradi aidsa in homoseksualnosti. Vrh filma je bil v prizoru, ko umirajoči odvetnik komentira petje Marie Callas. Njegovo vživetje v vsebino petja in dialog z instrumentalno spremljavo, ki zdaj daje, zdaj jemlje upanje, je nabito z globoko čustvenostjo. Zavedujoč se bližine smrti, se z vso silo oklepa življenja in ga dojema z vsemi tančinami, z vso rahločutnostjo. Zelo pretresen sem bil!     

 

Podobne občutke sem imel, kot ob prizoru iz filma Duh, ki sva ga še skupaj gledala. Tisti prizor s Patrikom Swayzejem in Demi Moore imam v mislih – ob nočnem kiparjenju, ki ga spremlja znana melodija. Pa čeprav v drugem primeru ni šlo za umiranje pač pa za nabitost z erotiko. Sicer pa menim, da je manj važno, kakšen je oblika čustva, važno je, da te prizor pretrese pa naj si bo to zaradi seksualnosti, žalosti, groze ali bolečine. Se spominjaš zgodbe iz 19. stol., o pritlikavem francoskem slikarju Tulusu Lotrecu, ki je precejšen del življenja prebil med prostitutkami v javni hiši in je opazoval ženske tako med seksualno naslado  in tudi med rojevanjem. Lutrec  je trdil, da je izraz na obrazu ženske identičen, kljub temu, da gre v prvem primeru za vrhunec prijetnosti in ugodja, v drugem primeru pa za maksimalno bolečino.

            Videl sem te ta teden, pa nisem imel hrabrosti ogovoriti te in ti predlagati, da bi zopet . . . . Bal sem se grobe zavrnitve.

            Končujem to pisanje v postelji, na prvih dveh listih, ki sta mi prišla pod roke, z mislijo iz konca Ime rože: “Bog je en prazen nič, ne zanima ga ne tukaj, ne zdaj”!

           

Včasih ne mislim nate,

Damijan

 

 

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Pisma | 9 komentarjev »