Le tu in tam, le bežno potovanje

Za srčnost ni problem, srčni smo skoraj vsi. Razuma nam manjka.

Arhiv za 'Pisma' Kategorija

Odprto pismo Spomenki Hribar

Objavil Rado dne 25.01.2017

Spomenka Hribar se je v Mladini v nekaj nadaljevanjih razpisala na temo Pahorjevega vabila doktorici  Zori Konjajev, da naj se udeleži “spravnih slovesnosti pred Hudo jamo.

Spomenka Hribar je nedvomno veliko ime v naboru slovenskih intelektualcev, še zlasti v pred osamosvojitvenem obdobju. To njeno vlogo zna ceniti tudi Mladina, ki ji daje veliko prostora za njene tekste.

Spoštovana ga. Spomenka. Recimo končno bobu bob. Sprava po vaši zamisli izpred več kot 30 let je zgrešena zadeva.  Kot ideja je seveda privlačna, a kot takšna ne upošteva družbene stvarnosti. Idejo sprave se mi zdi privlačno primerjati z idejo socializma, ki je sicer odigral pomembno vlogo pri »mehčanju« kapitalizma, a na dolgi rok je bil vendarle preveč utopičen družbenopolitični sistem.  Ideja vaše sprave, kot jo razumem, terja od vseh Slovencev, da se o njej izrečejo. Da se priklonijo žrtvam, tudi nasprotne strani.   Komu torej, spoštovana Spomenka, naj se priklonim jaz in komu naj se priklonijo vsi tisti, ki so rojeni po vojni in z krvavim bratomornim spopadom nismo imeli nič? Nikomur! Zavest o žrtvah II. svetovne vojne, kot tudi celotne človekove zgodovine je že tako ob samem rojstvu implementirana v nas. Kot del kolektivnega zavednega, ali kolektivnega nezavednega.

Kolikor vem, smo simbolno spravo na državni ravni imeli že v letu 1990 in malo kasneje so žrtve povojnih pobojev dobile spomenik na Teharjah.   To je nekaj, s čimer se lahko strinjam tudi jaz in mnogi drugi, ki nismo bili vpleteni v državljanski spopad, ali če že hočete, v revolucijo in protirevolucijo.  Vsako aktivnost države, državnih organov in državnega proračuna po tem dogodku ocenjujem kot nedopustno politizacijo. Pri tem imam še posebej v mislih ravnanje obstoječe vlade in  aktualnega predsednika Republike.  Prekop domobranskih, ustaških, ali katerekoli drugih žrtev 70 let po moriji II. svetovne vojne je lahko le v režiji svojcev.  Država je pred več kot četrt stoletja svojo simbolno gesto že naredila.  In to je danes lahko edina obstoječa pieteta. Kot je pieteta, da neposredno po spopadu vojskujoče se  strani dopustijo eden drugemu, da pobere svoje žrtve in svoje ranjene.

Dejanska sprava je potemtakem možna le med 90 in več leti starimi, med tistimi torej, ki so se gledali preko puškinih cevi.  In si medsebojno povzročali žrtve. Pogled na preteklost vseh, po vojni rojenih pa je stvar naše intime in nam se v tem smislu ni nujno izjasnjevati, podpisovati resolucije ali kaj drugega. Edina prava sprava med ideološkimi nasprotniki danes je tista v parlamentu, kjer se sleherniki vseh političnih prepričanj obvežemo, da bomo spoštovali demokratične procedure in iskali najmanjši skupni imenovalec za čimboljše bivanje danes in v prihodnosti, za nas in za naše otroke.

V tem smislu sem mnenja, da je Pahorjevo vabilo dr. Konjajevi, če že ne provokacija, vsaj hud zdrs!

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Aktualno, Pisma, Politika, Pomembno | Brez komentarjev »

Matevž Krivic je v aferi Patria povsem iztiril.

Objavil Rado dne 26.09.2015

Rezime:
Pod prispevkom “Vprašljivost cehovske solidarnosti”, objavljenim 5. avgusta letos v Sobotni prilogi Dela, teče polemika v kateri nekdanji ustavni sodnik Matevž Krivic “sesipa” vse sodelujoče. V svojem zadnjem prispevku 19. septembra tudi kolumnista Janeza Markeša.

Replika na Krivičev prispevek iz 19. septembra letos:
Največjemu polemiku v naši domovini, Matevžu Krivicu moramo bržčas biti hvaležni za marsikaj. Za njegov prispevek v bitki proti trojnemu funkcionarju pa kasneje v bitki za pravice izbrisanih in še kaj bi se našlo. A vendar bi bilo primerno, da bi se tudi on enkrat upokojil. Slovencem je dal dobro dediščino. Kot bi se tudi moral že leta 1992 upokojiti zmagovalec nad JLA Janez Janša. Z vsemi častmi in visoko penzijo seveda. Slovencem je dal dobro dediščino.
Prvi ne zmore izven področja prava videti ničesar, drugi hoče tudi za ceno narodovega razkola, na novo napisati zgodovino. In ob tem živeti na veliki nogi. Ta, nekoliko ad hominem uvod je bil neizogiben saj tudi Krivic v svojih polemikah ni zgolj znanstveno ekspliciten, ampak tudi močnó čustven.

Ampak preidimo sedaj k vsebini. Kot argument k »svojemu prav« v zadevi Patria navaja Krivic dejstvo, da na njegove štiri daljše strokovne kritike ni bilo nobenega strokovnega odziva. Jalov argument g. Krivic! V polemiko s Krivicem se nihče od pravnikov noče spuščati iz preprostega razloga, ker v bitki z njim ni mogoče zmagati. Če bo nekdo Krivicu repliciral »n« krat, bo nazaj dobil »n« + 1, odgovorov. Svojstvu ustavnega sodnika (zadnji besedi) se Krivic noče in noče odreči. Argumenti pa tako, ali tako štejejo le Krivicevi.

V nadaljevanju je Matevž Krivic osupnil nad zdrsom, ki naj bi ga Janez Markeš naredil nad temeljnim izhodiščem pravne kulture, »da obtoženi kriminalnega dejanja niso storili, če se jim na sodišču to ne dokaže«. Napaka, gospod Krivic.
Na vseh stopnjah sodišč je bila krivda v rednem postopku dokazana. Dokaz je torej tu. Dejstvo, da ima Ustavno sodišče moč anulirati odločitve rednih sodišč in da je to v omenjenem primeru tudi storilo pa ni nujno v moči njegovih argumentov, ampak je le konvencija. Kot družba smo se dogovorili, da so Odločitve Ustavnega sodišča končne. Da so zadnje v vrsti. Stvar je torej končna v smislu tega, da Janša pri predmetu, Patria ne sme nositi in ne bo nosil pravnih posledic njegove vloge pri nakupu osemkolesnikov. A to za mnoge, ki znamo in hočemo razmišljati tudi izven pravnih okvirjev, z odločitvijo US, še ni konec premisleka. Večina milijonov, ki so dokazano zapustili Finsko, še vedno nimajo uradnega naslovnika. Pravno zastaranje še ne pomeni, da je ljudska radovednost, kdo je pokasiral podkupnino za 21 milijonov evrov preplačane kupnine za Patrije, potešena.

Krivičevo vzhičenje nad postulatom »temelja pravne kulture« in nerazumevanje Markeša, kaže da Krivic izven področja justice, ne vidi prav ničesar. Pa tudi v justici sami, Krivic prav hitro spregleda, da pravo poleg svoje pomembne vloge urejanja družbenih odnosov, v svoji empirični konsekvenci, predvsem ščiti pripadnike družbene elite pred plebsom. Prav nikogar z vrha politične elite namreč ne moremo spraviti za zapahe. Tako Markeš, kot drugi plebejci nismo omejeni le s pravom. Pri svojem razmišljanju lahko uporabljamo tudi druge vede, formalno logiko na primer, ki je pri marsikaterem sodnem postopku manjka. In prav logika in mnoga empirična dejstva nam kažejo na Krivičev spregled pomembnega! Na dejstvo, da je Janša z najvišjega izvršnega položaja v RS (2005 – 2008), oviral preiskavo. (Brezigarjeva, Mate, depeša). Da je Janša v času enoletnega mandatarstva v letu 2012 ignoriral pozive sodišč. S prvim in drugim je Janez Janša povsem izkoristil moč svoje pripadnosti najožji eliti in onemogočil normalno končanje postopka.
Vsa gornja spoznanja, kakor tudi neizpodbitno dejstvo, da življenjski slog Krivicevega »varovanca« v zadevi Patria presega njegove legalne dohodke, nam »še kako« dajejo pravico dvomiti v odločitev US in v »Krivičev« postulat temelja pravne kulture . . .
Morebitna nova, peta po vrsti Krivičeva pravna ekspertiza je tu nepotrebna. Primer zdaj obdelujemo z drugimi vedami.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Aktualno, Kritike, Pisma, Pomembno | 2 komentarjev »

Janševe lažnive bombice

Objavil Rado dne 20.03.2015

Še nekaj o tem,
kako Janša umazano podtika zadeve.

Govori o 85 % časa samostojne Slovenije, ki naj bi v 24 letih bil pod levo vladavino.
Sem šel računat.
24 let je 288 mesecev.

Torej
Demos 1990 – 1992 22 mesecev na oblasti
Demos 2000, 7 mesecev na oblasti
Janša 2004-2008, 48 mesecev na oblasti
Janša 2012-2013, 14 mesecev na oblasti

Skupaj 91 mesecev desne vladavine v 24 letih (v 288 mesecih)
91 mesecev od 288 mesecev, da rezultat 31, 6 % časa desne vlade v času samostojne Slovenije. Torej je levica vladala 68,4 % časa. Če pa vzamemo zgolj obdobje zadnjih 10 let (odkar je izginila zgodba o uspehu) je desnica vladala vsaj polovico.

Ne dvomim, da Janša zna dobro računati. Torej se je v tem primeru eklatantno zlagal. A moj izračun tu ne bo pomagal. Tonin bo še vedno govoril o 85 %, Janša bo še vedno govoril o 85 %, mediji bodo še vedno povzemali 85 %. Najbrž tudi Rok Čakš.

In na teh odstotkih se vidi vsa patologija Janševega pod in nadtalnega delovanja. V eter meče laži in pollaži, ki se počasi primejo in postanejo fakti.
Seveda ne tudi za redke, ki znamo računati. A takšni smo v skoraj neslišni manjšini.

P.S.
Izračun je lahko tudi drugačen. Še boljši v korist desnice. Nisem namreč prepričan, da je bil čas Pahorjeve vlade, tudi povsem čas levice. Ta tri leta, je Janšev lakaj, Pahor branil Janševo tožilko Brezigarjevo pred napadi levice. In jo tudi obranil.
Pahor je tudi popustil izsiljevanju desnice, ko je v januarju 2009 sprejel Janševo bilanco za leto 2008, čeprav so računovodski izkazi, kazali negativno sliko.
Posnetki, sej vlade 2008 do 2011, ki so zaokrožili na netu, kažejo da je bil Pahor vseskozi nadzorovan.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Aktualno, Pisma | 2 komentarjev »

“Obtožujem”, avtorja Matjaža Krajnca

Objavil Rado dne 20.07.2012

Posredovano – avtor Matjaž Krajnc:

Pozdravljeni,
preprosto sem moral te svoje misli pri svojih sedeminpetdesetih letih zliti na papir. Rad imam to deželo – Slovenijo, rad imam to domovino, pokrajino – Slovenijo, ne maram pa de države v njenem institucionalnem ali oblastnem smislu. Tega me je sram, tega me je groza in strah. Sram me je!

… Moj oče je bil znani slovenski pisatelj, ljubil je to deželo, ljubil je svoje ljudi, ljubil je to, da smo nekoč na svoji zemlji. Tudi jaz imam rad to deželo. Kot novinar, terenski, sem imel možnost, da sem jo kot eden redkih Slovencev spoznal po dolgem in počez. In je res lepa, enkratna, neponovljiva. In vedno sem bil vesel in ponosen, da živim na tako lepi zemlji, v tako lepi deželi. A…

A za tak sistem se jaz nisem trudil, ne boril. Bil sem srečen, ko smo dobili svojo državo, ko smo prišli na svoje, kot se reče. Jaz to lahko rečem, ker so bili moji stari starši tlačani na zemlji madžarske grofice. Ki sploh ni bila slaba. Bil sem srečen, ko sem odraščal, od leta 1955 naprej, v neki državi, ki se ji je takrat reklo Jugoslavija, kjer je bilo na začetku težko, zelo težko. Meni in mami je v podstrešnem stanovanju voda zmrznila v umivalniku. A – vsak naslednji dan je bil težak, a vendarle boljši. Bil sem srečen, da sem lahko hodil v šolo, da sem lahko študiral, da sem lahko dobil službo, si ustvaril družino in v vsem tem užival. Za boljši jutri. Pa so bili boni za bencin, pa je bil sistem par – nepar za avtomobile, pa je bila inflacija.

Ampak, dragi moji, bila je tudi sociala, bili so počitniški domovi, bile so šole, bili so vrtci, bili so športni amaterski klubi, amaterska gledališča, bilo je življenje. Bila so potovanja po svetu, bil je nakupovalni Trst, Celovec, Graz, pa še kaj. Vsak dan je bilo bolje. A potem je prišla osamosvojitev, samostojnost, z novimi junaki – vsi iz istega gnezda! In so nam prinesli nove resnice, novo državo. In sem upal vanjo, ponosen sem bil, da jo imam. Kako ponosno sem tista leta v Franciji, Belgiji, Italiji, pa še kje drugje potrpežljivo razlagal, od kod prihajam, da sem iz Slovenije, da to ni več Jugoslavija. Bil je en sam ponos.

Potem pa minejo leta… Potem pride privatizacija, pride tranzicija, pridejo pidi in sodi, pride Koržetov sklad za državna podjetja. In potem pridejo razni Bavčarji, Kordeži, Valanti, Duhovnikove, Volki, Šroti, da Hildice ne pozabim, in cela plejada z njimi zlizanih novih povzpetnikov. In z njimi povezanih novih menedžerjev z mojim nekdanjim kolegom Samom Miličem Hribarjem na čelu. Kdo bi jih vse našteval. Škoda časa in prostora. In potem nam ukradejo državo. In naredijo dva sistema, enega za „elito“ in enega za navadne ljudi, za sodobne sužnje. Mar je treba naštevati primere… Mislim da ne. In potem jemljejo, kradejo.

In ko skorajda vse „privatizirajo“, si za ubogega človečka izmislijo še recesijo. Odpuščanja, cesta, brez plač, ki so jih ljudje zaslužili, brez zavarovanja, ki so ga že plačali. Brez upanja in brez prihodnosti. In brez pravne države. Potem ga do konca oropajo. Do tega, da ljudje ne morejo več živeti, da se po kleteh blokov vlačijo kot podgane, da si pozimi najdejo topel kotiček, da bi dočakali jutri. Brez služb, brez prihodnosti. Kje so Litostroji, Mure, Tami, Labodi, Lisce, Mipi, Jutranjke, kje je SCT, kje je Vegrad, kje je Prevent. In kje so ti ljudje. In kje je denar, ki je bil tam. Kdo ga je vzel, kdo ga je privatiziral. Kdo je pokradel NLB. Za zasluge so direktorji dobivali nagrade, saj se še spomnite imen. Upam da.

Pa še ni dovolj. Potem se vsi ti „mojstri“, ne bi rad uporabil hujšega izraza, potem se lotijo še generacije upokojencev. Tistih, ki so jim s svojim delom dali sploh možnost, da so svoje riti prinesli do šol in fakultet, da so postali to, kar so. No, prepričan sem, da tega njihovi starši tega niso želeli. In na to niso ponosni. Zdaj ropajo še njih. Sramota.

In kaj so dali mladim? Povejte mi, kaj in kakšna je vaša prihodnost. Če mi boste dali optimizem, bom srečen. Pa se bojim, da ne bo nikakršnega optimizma v vaših odgovorih, če bodo pošteni. Na žalost. Mi bomo na star leta delali do smrti, kje pa boste vi dobili službo, kako si boste ustvarjali boljši jutri, lepšo prihodnost. Kako boste v življenje spravili vaše otroke, ki so nekaj najlepšega, kar se vam lahko zgodi. Povejte mi, kako!

O vsem tem tudi pišem, vsak teden, vsak dan o tem razmišljam. Pa ne pomaga. Treba je nekaj narediti. To, kar je pred nami, verjemite, ni dobro. Ne pelje nikamor. To je preprosto kraja v imenu – koga že?? – morda ljudstva. Dajte no, to je svinjarija.

Pa še vedno bom zapisal: imam najlepšo domovino, najlepšo deželo, rad imam Slovenijo. A čas je, da se nekateri, mnogi umaknejo. Dovolje je bilo. Dajte nam, da zadihamo.

Matjaž Kranjec

(moja hči samo razpošilja moj tekst, ker jaz sem iz časa navadne tehnike, saj razumete. Ampak znam pa razmišljati….)

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Aktualno, Pisma, Pomembno | 10 komentarjev »

Srečanje na netu

Objavil Rado dne 10.05.2012

 

On (v krepkem tisku)

Ona (v poševnem tisku)

 

Ona (se postavi na ogled na netu)

On

Živijo Zvezdica, si prepričana, da bo en moški zadostoval? Kakor si se opisala bi najbrž potrebovala kar dva, da te ukrotita. No, nisem zares zaskrbljen zate. Slej ko prej se Ti bo zgodilo, kar se je zgodilo Urški: Nazadnje ga stakne, ki bil ji je kos! Prijetne sanje Ti želim, Savinjčan

 Iz tvojih  ust v bozja usesa, ce bi bil zenska, bi ze vedel, o cem govorim, v tej podalpski jazbini je bolj malo korenjakov…..

 Veš Zvezdica, včasih so morali junaki premagati 7 zmajev, da so osvojili žensko. Res pa je, da ste ženske nekoč bile princeske in se je splačalo potruditi. Pa danes?

 Zdi se mi, da ze imas nekaj izkusenj, pa tudi jaz, ker sem mentor razlicim skupinam in nauk zgodbe je, da hodijo po svetu moski – otroci vseh starosti- od 16 do 70 leta, dokler ne odrastejo,imajo si enake tezave. Tudi pri zenskah ni najbrz nic bolje, samo zrelih ljudi je bolj malo. To je vse, kar sem zelela dodati. Lp, D.

 Zvezdica, Zvezdica,

tvoje razmišljanje  o moških – otrocih  je zelo zanimivo. Gotovo je dosti moških mogoče zajeti s to definicijo. Jaz vidim problem drugje (govorim o moški populaciji h kateri se prištevam sam).  Sem moški z vsemi atributi, kot je veljalo nekoč in iščem svoj nežni pol. Vendar ga ne najdem. Ženske ste, ali se delate samozadostne. Ste samozavestne, javno in glasno izražate svojo enakopravnost (beri možatost, v arhaičnem pomenu besede). Da ne boš vzrojila – ne odrekam enakopravnosti ženskam, pričakujem le, da si jo boste vzele skozi nežnost in milino, ne pa s vztrajanjem na barikadah. Saj res, kaj je s Tvojimi šumniki? Da nimaš (bog ne daj) govorne napake?

 Pozdravljen, s tvojimi ugotovitvami se močno strinjam, toda moški atributi po starem konceptu več ne zadoščajo. Sem za enakopravnost v okviru spola- tj. moški naj bo moški in ženskam naj bo dovoljeno biti Ženska. Za to, da bom ženska leta, ne nameravam voziti pet let motorja- kot da bi moški želel roditi tri otroke, da bi bil moški leta….. Toda krive smo ženske same, ker se podrejamo moškim ( ali tubo tržnim) konceptom.. Ne, zame je enakopravnost uporaba vse mehkobe in pameti ter samozavesti hkrati. Ne pa turbo feminizem ali šovinizem. Toda bolj sem za drugo definicijo, vsi ljudje imamo v sebi oba pola, -trdega in mehkega in oba je treba znati uravnotežiti- ne glede na spol. Trda ženska – ali mehki moški, oba imata težave v življenju s sabo in drugimi. P.S. maile običajno pišem brez šumnikov,ker imam tak program. LP, D.

Zvezdica, občudujem Te!

»Trda ženska – ali mehki moški, oba imata težave v življenju s sabo in drugimi«.

Čestitam Ti za gornjo misel. Enakopravni položaj ste si pač ženske izborile in k temu nimam kaj dodati. Drugo vprašanje je seveda, ali ste sedaj srečne?  V mojem zadnjem razmerju sem živel z žensko, ki je kar pokala od enakopravnosti. “Ona lahko vse tisto, kar lahko moški”. Poglej, moški izživimo svojo grobo plat, svojo agresivno tekmovalnost, (kot dediščino tisočletij)  npr. na tenisu ali na odbojki  s prijatelji (moški z moškim, groba sila, vonj po znoju – upam da razumeš poudarek), ali morebiti pri gradnji kariere.  Doma pa potrebujemo drugo plat, tisto o kateri sem pisal v prejšnjem pismu. —  Če tega ne dobim, to razmerje pač ni zame.    – ne izogibam se sesalcu in moja sobotna in nedeljska kosila so prava poslastica -    Te lepo pozdravljam,

Sebastjan      

“Zvezdica, občudujem Te”! »Čestitam Ti za gornjo misel. Sicer s to polemiko ne bova ničesar rešila…pa mislim, da se je razlezla preko meja-žensko-moških vprašanj, je obče človeška. Če izhajam iz tvojega naslove je dejstvo, kot je nekdo prejšnji teden napisal, “razčlovečenje človeškega srca je največji dokaz bede modernega sveta.” Tj sodobnost ni vedno napredek, sploh ne v pomenu medčloveških odnosov in osebnostne rasti, prej odvračanje od nje. Da prideš do mojih spoznanj, moraš namreč kar nekajkrat nadrsat in se biti pripravljen učiti – večina tako moških kot žensk pa danes raje živi v kleti svoje osebnosti in taji ali se oddaljuje od svojega bistva. In nato problemi pokajo na površini ali jih odnaša v razne ego-tripe. Biti moraš trd in močan hkrati, pa te moči ne smeš uporabljati,kajti največja moč je prožnost. In nimaš potrebe, da dokazuješ svojo premoč na različnih področjih. Ampak partnerjev in ljudi,ki so to dojeli, je praktično zelo malo. Zato smo nekateri pač sami. Lp, D.

Veseli me, draga D.,

da najini stališči le nista tako močno oddaljeni kljub temu, da sta najini izhodišči že po definiciji različni.  Močno potrebo po »dialogu« čutim v tebi, vendar se mi zdi, da ta dialog zaradi razočaranj, ki jih omenjaš poteka bolj v tebi, kot pa z drugimi. Sopodpišem Tvoje stavke o prožnosti in uporabi moči. Sam se počutim močnega, vendar sem bil vedno navdušen nad sabo, ko mi za razplet konflikta te moči nikoli ni bilo potrebno uporabiti. Razžalostila me je le  zagrenjenost Tvojih zadnjih stavkov. Ob njem sem se spomnil na Zupanov dialog iz Menueta za kitaro…(včeraj sem ga ponovno slišal v filmu Nasvidenje v naslednji vojni).

A)  Vi niste srečni gospod Berg?!

B)    Srečen? Eno samo življenje imam, pa naj ga preživim kot bebec zgolj zato, da bi bil srečen? Ne, na to jaz ne pristanem!

Igraš tenis D.?

Sebastijan

Običajno nisem cel dan za računalnikom al insploh nekaj dni nič, zato odgovarjam tako hitro kot neki “intermniak”. Med nebom in zemljo sem obtičala nekje na sredini- pri srcu, čeprav me lovijo roki in bi morala početi popolnoma druge stvari. Tj.moj tenis lopar visi na vidnem mestu, čeprav ga nisem prijela v roke že nekaj let, sem pa popolnoma zares razmišljala o karateju,ker pa to pri nas za ženske nekako ni najbolj razširjeno, sem misel opustila in počnem druge stvari, da ohranim svoje nemirno telo v kondiciji. Zupanovo misel bi nadaljevala z Kerteszovo( madžarski Nobelovec,ki je bil v Auschwitzu). Življenja nikoli ne moremo začeti znova, le nadaljujemo ga lahko, usoda smo mi sami, v preseku časa in dogodkov, ki nas ujamejo v določeni smeri, v katero se premikamo. Čeprav sem izjemno uporniške narave te dni res nimam veliko razlogov za optimizem, očitno dobro bereš med vrsticami. Spremenimo lahko le sebe, ne sveta okrog nas, a včasih tudi to ni dovolj. LP, D.

/se nadaljuje/

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Aktualno, Pisma | Brez komentarjev »

Saši Pavček, kulturnici ki jo zelo cenim.

Objavil Rado dne 6.02.2012

Spoštovana Saša,

v radijski anketi na valu 202 sem slišal za vaš protest zaradi recitiranja očetove pesmi ob petkovi vložitvi zahteve za referendum o družinskem zakoniku.

Novico sem sprejel z iskrenim čudenjem.  Vaš oče in pesnik Tone Pavček nedvomno spada med največje može slovenske kulture.  Njegova dela niso zgolj vaša dediščina in njegova umetnost iz katere vsi črpamo navdih, gotovo pripada slovenskemu narodu v celoti.  Pričakovanje, da pesmi ne smejo recitirati Slovenci, ki nimajo enakega političnega, kulturnega in socialnega pogleda na svet,  kot ga imate vi,  je  v tem pogledu vredno velikega začudenja. Tudi implikacija, ki sledi vaši izjavi spoštovana Saša:  “Kot pesnik, intelektualec in predvsem do otrok čuteč človek, saj se je vse življenje boril za blagor, ljubezen in enakost vseh otrok tega sveta”,  je  napačna.  Iz nje bi bilo mogoče sklepati, da ste vi varuh absolutne resnice, kaj je za citirane otroke najboljše.   In da je “resnica”, ki je zajeta v družinskem zakoniku edina resnica.  Pa ni!  Družinski zakonik je povzetek razmišljanja določenega dela slovenskega političnega diapazona.  In zakonik kot tak je bil sprejet s preglasovanjem v parlamentu v času, ko je imela večino tki. leva politična opcija.   Po formi svojega nastanka je torej družinski zakonik  predvsem politično dejanje in zato ne more nositi vseh moralnih in etičnih resnic.  

V času, ko umetniška stvaritev pride v javnost in dalje,  začne ta stvaritev svoje življenje.  In je vir najrazličnejših interpretacij ter se dotakne ljudi povsem različnih notranjih nagnjen in filozofij.   Več kot se  ljudi umetniško delo dotakne, bolj univerzalno je. Večjo težo ima.  Za Pavčkovo poezijo velja, da ga skoraj ni med Slovenci, ki se ga ne bi dotaknila.  Upam, spoštovana Saša, da ste ne glede na vaše stališče do družinskega zakonika spoznali, da je bil vaš odziv prenagljen in da ga zdaj,  morda vsaj malo obžalujete.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Aktualno, Kratke domače, Kritike, Medsebojni odnosi, Pisma | 39 komentarjev »

Moji ljubezni tja čez, na drugo stran doline

Objavil Rado dne 31.01.2010

Moji ljubezni tja čez, na drugo stran doline.

 

 

 

Žalec 21. junija

 

        Torek je, pozno zvečer. Prejel sem danes tvoje pismo in  hladno me je spreletelo, kajti vedel sem, pismo od tebe nosi slabe vesti, dobro novico bi mi  sporočila  po telefonu.

        Razumem te; z doktorjevo pomočjo me uspešno izrivaš iz svojega življenja. Tu ni kaj dodati. Vseeno ti pišem, kajti potrebujem svoja pisma, zaradi sebe jih potrebujem. Ne vznemirjaj se zaradi njih, vrzi jih proč.

        Kar nekajkrat v svojem življenju sem že preživljal podobne stiske,  zato dobro vem: “Čas celi vse rane”. Toda kaj naj počnem vmes? Naj zvrtim uro za dva meseca naprej? Želim si, da bi bilo toliko dovolj. Glej, kako sebičen in podcenjujoč sem, za toliko ljubezni in hrepeneja, kot sta  v meni pa naj žalujem le  dva meseca!?

        Na nek sprevržen način mi je moje stanje celo všeč. Večja, kot je bolečina, ki se pojavlja v meni, bolj se zavedam, da sem človek sposoben globokega čustvovanja in v tem najdem celo  samopotrditev. In še to; moje stanje me je vzpodbudilo, da neprenehoma delam, od jutra do noči, poln zagnanosti.

Samo noči, ko se vse umiri, so neznosne. Vame se z vseh strani pripodijo črne misli, jahajoč na valovih bolečine. V glavi mi udarja črna, brezizhodna  misel: “Kaj pa zdaj, kaj pa zdaj”? In nobeno poznavanje psihologije ter sto načinov  “Kako iz stiske”, mi ne pomaga.

        Bolj kot kdajkoli, mi je blizu Prešernova “Kam”.  Se še spominjaš, kako sem ti jo šepetal pod odejo?

 

 

Še vedno tvoj, Damijan

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Pisma | Brez komentarjev »