Le tu in tam, le bežno potovanje

Za srčnost ni problem, srčni smo skoraj vsi. Razuma nam manjka.

Arhiv za 'Medsebojni odnosi' Kategorija

Izjava o feminizmu

Objavil Rado dne 3.12.2017

Feminizem in sorodna gibanja so orodje neoliberalizma, kajti neolibelarizem te sili, ti priporoča, ti hvali, ti zaukazuje: “Bodi sam svoj, bodi individualist”.  In vse, ki potem sledijo temu imperativu, korporacije s kapitalom, z orodji masovne psihologije lažje obvladujejo.

Razbitje najmočnejše možne zveze,  naravne in komplementarne zveze moškega in ženske je po volji neoliberalizma.

Moški in ženska, ki sta  vzpodbujena s feminizmom v vojni sta odlična potrošnika, brez obrambe pred napadi velekapitala. Seveda bo v svoji končni konsekvenci tudi neoliberalizem poražen, kajti svet bo šel v maloro! Ampak misel na boljši jutri nikoli ni bila v domeni globokega razmisleka vodilnih sil sveta. Vedno se je sledilo le trenutnim koristim kapitala ne glede na račun, ki bo izstavljen že v bližnji prihodnosti.

Rado, december 2017

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Aktualno, Družinske relacije, Medsebojni odnosi, Pomembno | 2 komentarjev »

Zavoženi feminizem

Objavil Rado dne 28.11.2017

Simona je na svojem blogu napisala “Misliti ali verjeti Vesni Vuk Godina”, kot svoj odziv na kolumno Vesne Vuk v Oni z dne 22. 11. letos.  /Misliti ali verjeti/

Verodostojnosti kritike s katero se je Simona lotila naše vodilne antropologinje, bi gotovo pomagalo, če bi uporabljala bolj korektno izrazoslovje. »Fukfehtanje«, »fafanje« »fukotožnost« in podobno, gotovo ne sodi v polemiko, ki bi želela biti na nivoju.  Takšno izrazoslovje kaže predvsem na to, da se pisec ne obvladuje, da ga vodijo močna in nekontrolirana čustva, ki sama posebej ne izražajo argumentov.  So zgolj čustveni odziv. Vesni Vuk tudi očita, da ni v dovolj veliki meri preverila »primera« Weinstein.  Manj zaletavi bralci smo brez posebnega naprezanja lahko prepoznali, da je Vesna razvpiti primer zgolj uporabila, da je obrazložila širši kontekst moško ženskih odnosov.

Izhodišče Simoninega zapisa je razredni boj.  Razred (pre)potentnih moških, ki izkoriščajo družbeni položaj, fizično moč in prevladujočo mačistično ideologijo, da lahko sproščajo svoje seksualne fantazije (beri perverzije) na nemočnih ženskah.  Simona obžalujoče pričakuje, da bo pravni boj proti nemarnežem tipa Weinstein je zaradi »besede proti besedi«, težko našel pričakovan epilog  – obsodbo  Weinsteina.  Ali morda Simona meni, da bi žensko pričanje moralo imeti večjo težo?  Da bi se popravila krivica matere narave, ki  ženskam ni dala enake fizične in družbene moči kot jo je dala moškim.   Če že v justici ta diskrecija vsaj zaenkrat ni prijela je »feminističnemu družbenemu gibanju« uspelo na medijskem področju »zradirati« inkriminirane moške.  Kot plimni val je eliminiralo osumljene. Odstranilo jih je iz položajev, ki so jih zasedali. Brez možnosti zagovora. Brez olajševalnih okoliščin.  Aktivirala so se ministrstva resnice, ki brišejo zgodovinske zapise vsega kar so osumljeni v preteklosti dobrega storili.  Krasni novi svet!

V zadnjih dveh milijonih let, od prve pojave  »pokončnega človeka« se je človeški genom skozi evolucijske procese in skozi katastrofične razmere, ki se permanentno dogajajo na našem planetu, uspel uveljaviti na našem planetu.  Pri tem je moral biti agresivnejši od drugih živih bitij in tudi agresivnejši  od drugih človeških vrst.   Agresivnost je torej vtkana v naš DNK.*   Brez njega ni obstoja naše vrste.  Trenutna zemeljska klima in tehnološki napredek je sicer omilil nujne pogoje za preživetje, a ti pogoji ne bodo vedno idealni.   Že danes se nakazujejo velike klimatske spremembe, takšne ki jim naša tehnologija ne bo kos. Tudi že danes je biologija zaznala slabitev genskega materiala, kajti medicina je omogočila preživetje tudi tistim, ki brez nje ne bi preživeli.   Ali se je korektno pogovarjati o tem?   Gotovo da.   V znanosti ni nekorektnih vprašanj.  V obetanih pogojih bo kvaliteten genom zopet nujen.

Moški in ženska, ki po Simonino med seboj bijeta razredni boj, v resnici nista konkurenčni bitji.  Moški in ženska sta komplementarni bitji in se med sabo ne bijeta, ampak iščeta konsens. Pravzaprav sta le moški in ženska skupaj eno, pravo človeško bitje, kajti le skupaj lahko zagotavljata obstoj človeške vrste.

Povsem je civilizacijsko jasno, da fizično nasilje ne sodi v moško ženske odnose.    In ga je treba sodno preganjati.  Ne more pa biti kaznivo in sporno, nastopaštvo, seksizem. To je pač moški način izražanja. Lahko, da kakšni ženski to ni všeč in je to lahko razlog za njeno zavrnitev.  Ne more pa biti to razlog za masovni pogrom.   Ženske imajo učinkovita orodja za zavrnitev neželjenega snubljenja in znajo in zmorejo svoje sposobnosti tudi uporabiti.  Diapazon moško ženskih odnosov je neskončen in ga ni mogoče normirati.  In se stalno giblje na meji ali čez mejo korektnega.  Nastopaštvo je večini žensk všeč in kot takšno determinira uspešnega moškega. Moškega v ženski želji.   Verjamem pa da ni to všeč vsem ženskam.  Predvsem tistim ženskam iz feminističnega vala, ki so uspele zajezditi medije.  Poskus uveljavljanja antiseksizma je poskus nadeti uzde moškosti, zajeziti hormone, ki so nosilci  obstanka človeške vrste.

Simona, citiram: »Niti ni toliko pomembno, kaj se dogaja z Vesno Vuk Godina, da si rada verjame, medtem ko prodaja tako zastarele in prežvečene ideološke floskule in konstrukte«

Simonino prepričanje o zastarelosti izvira iz pozabe »primarnosti«.

Vsaj pol milijarde let obstaja življenje  na našem planetu in v tem času so ga poganjali naravni zakoni.  S prvim pojavom človekovega zavedanja o svojem obstoju se je človek začel zavedati zakonitosti, ki vladajo v njegovem okolju in katere poganjajo življenjski tok.  Hkrati se je pojavila tudi potreba umnejši, ne zgolj instinktivni, organizaciji sobivanja med ljudmi samimi.**  Poleg  primarnega naravoslovja so se pričele razvijati tudi družboslovne vede, ki so proučevale interakcije med ljudmi, oziroma  med skupinami ljudi.   Družboslovje je dajalo in je tudi dalo velik pospešek človekovemu kulturnemu in civilizacijskemu razvoju. Pomagalo nam je, da smo prišli do točke na kateri zdaj smo.  A zdaj smo prišli do točke, ko del družboslovnih mislecev,  kot je Simona in drugi, verjame, da lahko negirajo naravne zakonitosti.   Verjamejo, da so zajahali boga.

A to nikakor ne drži.  V človeški zgodovini se je že dogajalo, da so izumrle cele civilizacije***, ko so zapeljane od napredka pozabili na naravo. Simonine »prežvečene ideološke floskule« so v resnici železni zakoni narave.

Opomba.  Pričujoči tekst ni napad na osebo Simone Rebolj, ampak je namenjen kritiki gibanja, ki ga s svojim tekstom implicitno zastopa.

* “Sebični gen”,  Richard Dawkins.

** “Sapiens, kratka zgodovina človeštva” Yuval Harari.

***  “Zakaj narodi propadajo” Daron Acemoglu.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Aktualno, Medsebojni odnosi, Pomembno, Razprava o razpravi | Brez komentarjev »

Strah pred kontinuiteto

Objavil Rado dne 29.07.2017

Opozicijska desnica že četrt stoletja operira z izrazom kontinuiteta. »Kontinuiteta« je postalo aktivacijsko geslo za vse vernike desnice. Opozicijski vodje so s tem apelom v svoje roke prevzeli tisočletni boj rimskokatoliške cerkve proti antikristu. Antikrist (beri: nevarnost socializma) je postal politično in ne le cerkveno, religiozno vprašanje. Koliko sta ta strah in upravičenost tega boja smiselna, je podano v tekstu spodaj.

Kaj se mi je zgodilo pred leti? Ponoči potujem z vlakom iz Kölna v Ljubljano. Zjutraj me zbudi hrup na Jesenicah. Ah, sem si rekel, malo še zadremam do Ljubljane. In ko se zbudim, pogledam proti hribom. Proti Karavankam, Storžiču. A glej ga, šmenta, hribov nikjer. Ne morem se načuditi. Sama ravnina. In preden uspem dojeti situacijo, vlak začne upočasnjevati in pred menoj se pojavi tabla Dobova!

Vidite, tako kot sem jaz pred leti prespal Ljubljano, so mnogi prespali družbeno in ekonomsko transformacijo. Kučanov Forum 21 kot tudi Zbor za Republiko sta samo še debatna krožka. »Kontinuiteta« je zgolj rdeča zastava, s katero SDS in NSi mahata, da bi laže aktivirala svoje volilce.

Resnični centri moči so State department, Bruselj, Angela Merkel, svetovne gospodarske korporacije, Vatikan, mednarodni finančni skladi. Kdor je pozorno opazoval naše premierje po izvolitvi, je lahko jasno opazil, da so po prvem obisku Bruslja v enem samem trenutku spremenili svojo politično paradigmo. In da so požrli večino svojih predvolilnih obljub.

Tam so jih postavili na trda tla. Wikileaks je pred nekaj leti razkril ameriške depeše z navodili za našo zunanjo politiko, spomnite se ministra Rupla, ki je brez sence dvoma počepnil pod ameriškim pritiskom in se podpisal pod falsificirani dokument o iraškem orožju za množično uničevanje. Spomnite se orkana, ki je aktiviral celoten slovenski politični vrh, ker je obstajala nevarnost, da bi nekaj ptujskih zanesenjakov blokiralo sprejetje Hrvaške v Nato. Pa še Jankovićev neuspeh v parlamentu: za ZDA je bil Janković neobvladljiv, zato je ameriški veleposlanik Mussomeli sklical k sebi koalicijo voljnih in kasneje so zmagovalca volitev zrušili v parlamentu. Spomnite se tudi bruseljskih namestnikov poduradnikov, ki so določevali naša milijardna vlaganja v banke. Pa še notranji centri moči: notarske zbornice, odvetniške zbornice, združenja malih delničarjev, zdravniške zbornice itd. Kontinuiteta? Milan Kučan, Forum 21? Odrastite že vendar!

Pa še to. Nedavno sem si ogledal ognjevito oddajo na Novi TV. Gost je večkrat izrekel stavek: »Strici iz ozadja in njihovi nečaki.« Sklepamo lahko, da se borci proti antikristu pripravljajo na čas, ko bodo Kučan, Zemljarič in še kdo umrli. Uvajajo se novi termini. Zelo inovativno. Treba je pač pripraviti nove simbole, na katere bo poslej usmerjen srd desnice. Tisočletni boj proti antikristu se nadaljuje.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Aktualno, Medsebojni odnosi, Politika, Pomembno | 5 komentarjev »

Iztok Simoniti se je lotil ustavnih sodnikov

Objavil Rado dne 18.06.2016

V sobotni prilogi Dela, 11. junija se je iztok Simoniti lotil referenduma o družinski zakonodaji.

Spodaj sem mu repliciral (objavljeno 18. junija v pismih bralcev):

Ob iskanju odgovorov na globoka vprašanja lastnega bivanja, se razmišljujoč človek v prvi vrsti ne obrača na ustavo. Prej bo iskal odgovore v različnih vedah. V filozofiji, v antropologiji. Prebral bo kaj o tem piše »literatura modrih«, svetovni klasiki, in kaj o tem pravi biologija? In religija. Kaj je o dotičnem problemu zapisanega v človeški zgodovini? In kaj pravijo druge vede.

Ustava je v tem oziru »prekratek akt« in ne more ponuditi okvirja vsemu obstoječemu. In v tem vidim prvi zdrs Iztoka Simonitija. Od ustave pričakuje nekaj, kar jo po svoji kompleksnosti presega. Slovenska ustava je v tem oziru sploh nekoliko »nesrečna«. Pisana je bila pod časovnim pritiskom. Tudi zadnja ustavna dopolnila so bila sprejeta na hitro, v strahu pred »trojko«. Torej zopet ne, kot posledico globokega premisleka in resničnega konsenza.

Gospoda Simonitija pri odločitvi ustavnega sodišča glede referenduma o družinski zakonodaji moti tako rekoč vse. Tako zelo, da je v svoji kritiki posegel po čustvenih, po slabšalnih pridevnikih. Tisti ustavni sodniki (večina), ki so dovolili referendum so po njegovem, mračnjaki. Zelo krepka ocena! Tudi sam (avtor replike) do ustavnih sodnikov tega mandata nimam pretiranega spoštovanja, a po tako krepkem izrazu ne bi mogel nikoli poseči.

Ko sem po internetu raziskoval Simonitijev ustvarjalni opus sem bil prijetno presenečen. Gre za zelo razgledanega človeka. Še posebej me fasciniral z pronicljivo analizo Krsta pri Savici. Izrekam mu spoštovanje. A v gornjem prispevku od diskurzivnosti, ki jo Iztok vsepovsod poudarja in ji sledi, ostaja zelo malo. Diskurzivnost je zamenjal za poklicanost. V svoji ihti postavlja osebe iz skupine LGBT za ustavno kategorijo. »Mračni« naj bi odrekali svobodo in enakost osebam iz skupine LGBT??

Nevredno komentarja. Slovenska ustava te, takšne, ustavne kategorije ne pozna. Obstajajo pa, kot nadaljuje Simoniti, posamezniki z enakimi individualnimi, političnimi, socialnimi, kulturnimi (in drugimi, R.K.) pravicami. Po Simonitiju so osebam iz skupine LGBT prej omenjene pravice kršene.

Ta trditev ne ustreza resnici. Ne poznam primera v Sloveniji, pri katerem ne bi bilo učinkovitega sodnega varstva za osebe iz skupine LGBT. Te osebe lahko počno vse; se zaposlijo, delajo kariero, se izobražujejo, sklepajo partnerstva, idr. Kamen spotike so torej le poroke. En sam, samcat, element. Ne gre torej za niz kršitev, kot vseskozi napeljuje Simoniti, ampak le za eno sporno zadevo. Pa tudi tu nima prav. Istospolno usmerjeni se tudi lahko poročajo. A vendarle ne med sabo. Istospolni v istospolni zvezi namreč ne opravljajo vloge biološke reprodukcije naroda, človeštva. Obstoj slovenstva, obstoj naroda (obstoj človeštva), pa je ustavna kategorija. Iz tega izhaja posebna pozornost družbe moško ženskemu paru. O sebi, kot o narodu namreč ne moremo razmišljati le v kategoriji tukaj in zdaj, ampak o obstoju našega naroda na dolgi rok, skupaj z drugimi narodi in ljudstvi. Tega pa brez združevanja, natanko enega moškega in natanko ene ženske ne moremo doseči. Seveda so tudi istospolni nepogrešljiv del našega naroda in s svojimi dosežki v kulturi, umetnosti, znanosti, športu, prispevajo k našemu bogastvu, kolektivnemu zavednemu in nezavednemu.

V bitki za domnevne pravice istospolnih se opleta z izrazom »manjšina«. Da so kršene pravice »manjšini«. Ne le Simoniti, ampak vsi zagovorniki se obešajo na »manjšino«. Pa nimajo prav. Ustava RS priznava status manjšin tistim narodnostnim skupinam, ki so bili v času osamosvajanja ločeni od matičnega naroda. Za zagotovitev njihovih pravic, mora RS na njihovih območjih ustrezno urediti šolstvo, javne urade in drugo. Istospolnim, manjšini ki to ni, ni treba urejati ničesar, kajti družbena norma je, da je – spolnost pa naj bo to isto-spolnost ali hetero-spolnost, človekova intima in je skoraj v celoti vezana na zidove svojega doma. Vse kar je zunaj doma pa je v enaki meri dostopno vsem ne glede na spolno usmeritev. Le v primeru, če bi (hipotetično) veljalo da je istospolnost handicap, bi bili istospolni upravičeni na posebno pozornost družbe. In s tem na ustrezne privilegije.

O referendumu piše Simoniti, da je »mračen« in da je večina odločala o pravicah manjšine. Le kje na volilnih imenikih prepoznava Simoniti večino? In kje na volilnih imenikih prepoznava manjšino? K referendumu so pristopili volivci RS in so odločili kot so odločili. Tudi ustavni sodniki so s svojo odločitvijo, da ne razpravljajo o vsebini »istospolnih pravic«, ampak le o pravici do referenduma nakazali, da problem presega ustavo in da naj ljudje sami odločijo v kakšni družbi želijo živeti. Iz pravkar omenjenih pojasnil sledi, da je Simonitijeva interpretacija odločitve ustavnih sodnikov napačna. Volivci na dovoljenem referendumu niso nikomur jemali pravic, le dali jih niso tistim, ki do njih niso upravičeni. V kapitalistični družbi, ki jo živimo, velja da mora slehernik izkazati pravni (civilni) interes; le imetniki delnic delniške družbe smejo zastavljati vprašanja in vplivati na odločitve d.d., le invalidi so upravičeni na uporabo posebnih parkirnih mest. In v tem smislu naprej . . .

Urednik priloge Dela je bil pri pričujočem članku zelo radodaren s prostorom. Dopustil je, da se je Simoniti razpisal na treh straneh častnika, čeprav je bila poanta Simonitijevega pisanja jasna že ob branju prve strani. Na drugi in tretji strani je le ponavljal že povedano. Ob javni obravnavi razgaljenih izhodišč za pripravo novega družinskega zakona v avtorstvu Kopačeve upam, da bodo uredniki malo brzdali svoje novinarje – novinarski »mainstream« je bil pred zadnjim referendumom v veliki večini med zagovorniki družinskega zakona in je s svojimi brez prizivnimi stališči veselo zapolnjeval časopisni prostor. (Glej SP Dela, oktober – december 2015) zaradi česar mnogi tisti, ki imajo (imamo) argumente proti, nismo prišli do besede.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Aktualno, Medsebojni odnosi, Pomembno, Razprava o razpravi | 3 komentarjev »

Ali gre res za homofobijo? Nikakor!

Objavil Rado dne 22.11.2015

Ob zeleni luči referendumskemu odločanju o noveli družinskega zakona, ki jo je nedavno prižgalo Ustavno sodišče (US), je nujno pojasniti nekatere terminske zablode ter povzeti spregledane okoliščine ob sprejetju inkriminiranega zakona v parlamentu, letos spomladi.

Na prvem mestu je potrebno opozoriti na nedemokratično naglico s katero je nenačelna (opozicijsko-pozicijska) koalicija spravila zakon skozi.  Ponujal se je vtis, kot da imamo izredne razmere in da se bo naredila velika škoda, če zakona ne bomo sprejeli po hitrem postopku.   Širše razprave ni bilo, pa čeprav je šlo za pomembno področje eksistenčnih človekovih relacij. Niti se pri odločanju ni upošteval predhodni referendum, ki je podobne, ponujene rešitve enkrat že zavrnil. Običajni demokratični standardi so bili namenoma prezrti. Novela zakona je bila predlagana s pomočjo političnega trika.

Medijski diskurs, kolikor ga je bilo dovoljenega, je bil v rokah obeh političnih taborov in je bil v celoti političen. Globljim, argumentiranim razmislekom s strani strokovnjakov, antropologov, psihologov in sociologov ni bilo mesta. Tudi skupna izjava Društva psihologov Slovenije je bil bolj politični proglas, kot pa konkretna razprava o veljavnosti argumentov, za, ali proti

Dalje bi omenil novinarski mainstream (NM), ki je bil skoraj v celoti na strani podpornikov novele zakona. S to podporo seveda ni nič narobe. Slehernik se ima pravico opredeljevati po svoji vesti. Zloraba se je zgodila, ker je prav ta NM izkoriščal medije za aktivno podporo lastnim stališčem. Od novinarjev pričakujemo uravnoteženo poročanje in ne opredeljevanje! Običajni državljan, takšne bonitete ni imel. V kolikor novinarji želijo aktivno delovati v smeri kakšne politične ideje, naj se vključijo v ustrezno stranko in tam delujejo na željeni način.  Kot enega izmed ekstremnih, enoznačnih dogodkov, naj pri tem omenim ravnanje, meni sicer zelo ljubega TV voditelja in intelektualca Marcela Štefančiča, ki je v Studiu city, februarja letos, zamenjal svojo običajno formulo »pro et contra« in je v studio povabil dva navdušenca za spremenjen družinski zakon, nakar so vsi trije družno pihali v en rog.   Krasni novi svet!

Naslednja nedostojnost, ki so jo oblikovali mediji (tudi s pomočjo politike, priznam) je, da so nasprotnike novele zakona potisnili v naročje Rimokatoliške cerkve (RKC) in obeh protagonistov desnice, Zevnikove in Primca.  Kot da ima le Cerkev primat in da vsi nasprotniki novele zakona spadamo med zadrte konservativce in pod okrilje Cerkve. Vendar to ni res!  Obstajamo tudi misleči ljudje, ki smo kritični do RKC in smo mnenja, da se Cerkev v ta diskurs ne bi smela vmešavati.  A imamo kljub vsemu podobne ali pa tudi ločene filozofske, moralne in druge zadržke do vsiljenega zakona.  Slednji v tem diskursu nismo dobili skoraj nobene priložnosti.

Zdravemu razumu nasprotujoča je tudi splošna uporaba izraza »istospolna manjšina«.  Spolnost, heteroseksualna ali homoseksualna, je človekova intima, za katero je prostor za zidovi njegovega doma (civilizacijska norma!) in ni nekaj, kar se mora skupinsko in javno izražati. Zato tudi ne more biti ustavna kategorija v smislu zaščite »manjšine«.   V tem smislu je torej »skupnost istospolnih«, zgolj izmišljena kategorija.

Nasprotniki zakona z ničemer ne nasprotujemo pravici do istospolne seksualne izbire ali če hočete, do istospolne seksualne danosti,  ampak nasprotujemo tki. izenačitvi pravic. Ta zahteva se nam zdi povsem nenaravna in je ni mogoče opravičevati z novo družbeno stvarnostjo.  Nadaljevanje človeške vrste je izključno v »rokah« moško-ženskega para. Zato zgolj takšnemu paru pritiče posebna družbena pozornost. Poroka. Lahko pa istospolni vstopajo v vsakršna medsebojna pogodbena razmerja.  Dedujejo eden za drugim, prijavljajo skupnost, ipd.  Temu nihče ne nasprotuje.  Nedorečeno in s tem izpostavljeno zlorabam, je tudi področje umetne oploditve istospolnih parov.  Medicina v zdajšnji vlogi opravlja oploditve pri neplodnih parih. V primeru bolezni torej.  Istospolnost pa ni bolezen! Mnogi zdravniki že zdaj opozarjajo na ves spekter možnih zlorab, a je njihov glas slabo slišan.  Potem je tu še teorija spola, kot nova nereligiozna biblija, ki pravi, da smo moški in ženske enaki.  Ne se hecat prosim! Nismo enaki, niti fizično, niti kromosomsko, niti značajsko, niti nimamo enake biološke vloge. Smo pa kompatibilni in seveda enakopravni.

In nazadnje, obkladanje nasprotnikov novele zakona s »homofobi« je milo rečeno, nekulturno. Pravzaprav gre za zavestno manipulacijo in diskreditacijo drugače mislečih.  Po, upam, referendumski zavrnitvi zakona, naj civilna družba terja od leve in desne politike, da se malo umakne in dovoli strokovnjakom vseh vrst, da v odprti debati podajo odgovore na naše dileme, ki jih je še mnogo več kot sem jih uspel tukaj zajeti.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Aktualno, Medsebojni odnosi, Pomembno | 4 komentarjev »

“Pravice istospolnih” so politična kategorija.

Objavil Rado dne 21.03.2015

»Pravice istospolnih« so politična in ne tudi stvarna, ali naravna kategorija.

Istospolni kot družbena manjšina so lahko zgolj matematična množica.
Kot je matematična množica skupnost levorokih, ali matematična množica ljubiteljev duhovnosti v vsakdanjem življenju. Vse te množice so podmnožice vseh ljudi in imajo enake človekove pravice, kot vsak posameznik. /Tudi podmnožica ljubiteljev duhovnosti ne more pričakovati posebno pripoznanih pravic iz tega naslova. Znajti se morajo že v splošnem pripoznanem/. Istospolnost tudi ni handicap, da bi se ji posebej posvečali, kot se posvečamo handicapiranim invalidom in jim zagotavljamo posebna parkirna mesta, WCje ipd.

Sposobnost prokreacije, kot temelja biološkega obstanka človeka pa je rezervirana le za natanko enega moškega in eno žensko.

Ti in takšni pari so posebnega družbenega pomena in prav je, da imajo tudi posebno mesto v družbi, kot tudi posebno pozornost družbe. Tisti /istospolni/, ki takšne sposobnosti nimajo – ali je ne želijo realizirati – do posebne pozornosti družbe niso upravičeni.

V tem smislu je zahteva po izenačitvi pravic farsična.
»Pravice istospolnih« so politična in ne tudi stvarna, ali naravna kategorija.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Aktualno, Medsebojni odnosi, Pomembno | 2 komentarjev »

POP TV minira planiški praznik

Objavil Rado dne 19.03.2015

Z nocojšnjo oddajo Epilog se je POP TV odločila, da nam bo zagrenila konec tedna v Planici.

- Najprej z izborom polemične teme – domnevno neurejeni odnosi med izvajalci projekta Planica, prekoračeni plačilni roki, neplačevanje podizvajalcev ipd.
- in dalje z načinom moderiranja. Moderatorka je naredila prav vse, da protagonista spora ne bi našla skupnega jezika. Da bi bil pogovor končan s čim več napetosti med sogovorniki. Po pravilu ni dovoljevala replik in temo zaključevala z uničujočimi povzetki.

Seveda je prav, da novinarji opozarjajo in odkrivajo nepravilnosti. A jemati fokus tekmovalcem in organizatorjem tik pred finalom je sabotaža. In intrigirati obiskovalce planiške prireditve. Za vse to je dovolj časa po prireditvi.

Nasploh so mediji povsem podivjali, še posebej pa vzdržujeta visok tonus nestrpnosti POP TV in A kanal. Se mar res ničesar ne da narediti proti temu?

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Aktualno, Medsebojni odnosi, Pomembno | 3 komentarjev »