Le tu in tam, le bežno potovanje

Za srčnost ni problem, srčni smo skoraj vsi. Razuma nam manjka.

Arhiv za 'Literarni kotiček' Kategorija

Jesensko jutro

Objavil Rado dne 24.07.2011

 

To je zvon, glas njegov

od šole sem prihaja

jutro je sivo in mrzlo

in naš šolar vstaja

.

Šolar pomisli: zvon,

ki v to temno jutro zvoni

res me prezgodaj,

prezgodaj prebudi.

-

V šolskih časih je bilo moje jutranje vstajanje velika muka. V gonji pesmi sem poskušal prikazati vso mojo “bolečino”, ki se je porajala ob tem.  Formo za pesem sem si seveda izposodil pri Kosovelu. V originalu gre takole:

Jesensko jutro!

To je zvon, glas njegov

iz kraške vasi prihaja

jutro je sivo in mrzlo

in moja mati vstaja.

.

Romar pomisli: zvon,

ki v to temno jutro zvoni

moje matere, moje matere

več ne prebudi.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Aktualno, Literarni kotiček | 10 komentarjev »

Tarok

Objavil Rado dne 4.07.2007

 Zanimiva ženska je bila ta moja Irena. Neobičajno direktna v izražanju in presenetljivega obnašanja. Nekoč  v eni veseli družbi je celo odvrgla svoj modrc in pokazala svoji krasotici ter rekla moškemu, ki jo je izzival: “No, zdaj še ti pokaži svoj bingelj, če si upaš”! Na zunaj je sicer izgledalo, kot da “hodiva”, vendar to ni bilo res. Nič telesnega ni bilo med nama. Še celo poljubila se nisva, le uživala sva v neskončnih pogovorih, o večinoma zahtevnih, kaj zahtevnih, najzahtevnejših temah.  Vendar je v zraku ves čas visel obet nečesa, kar se bo zgodilo, kar se bo moralo zgoditi tam nekje v nedoločljivi prihodnosti.  

Nekega dne se je Irena, povsem v njenem stilu,  odločila: “Zvečer pojdeva k moji prijateljici na tarok”.  Rad sem se prepuščal njenim pobudam. Vseeno mi je bilo kam bova šla, saj vedel sem da, kjerkoli že bova, dolgočasno gotovo ne bo. 

Večer je že bil vreden svojega imena, ko sva stopila skozi vrata neznankinega stanovanja v četrtem nadstropju predmestnega bloka. Vdova da je, izvem. Že tri mesece. Otroka sta čez vikend pri dedku in babici.  Bila je ženska kostanjevih las, nekaj čez tridesetih, z velikimi žalostnimi očmi.  “Uf”, sem pomislil. “Kako naj se obnašam? Kako se ravna z vdovami”? Nobenih tovrstnih izkušenj nisem imel. Brez dolgega uvoda se posedemo okoli mize, igra se je počasi razživela, pogovor malce počasneje. Po dobri uri igre se je razpoloženje dvignilo, jezik je stekel, tudi smeh je že bilo slišati. Opazoval sem gostiteljico, vidno se je spremenila in sodelovala v klepetu s svojimi šalami. “Hvala bogu”, sem pomislil, “da sva jo oddaljila od žalosti”.  Igro so prekinjali verbalni izpadi “moje” Irene, kajti midva z novo znanko nisva bila tako zares pri igri. Grešila sva; pozabila spraviti pagata pravočasno, slabo sva odmetavala barve,  skratka  za pravovernega tarokaša sva počela nedopustne napake. Zato sva brez pripomb sprejemala Irenin bes, kajti ona je bila pri igri z vsem srcem in z vsem umom.  

Ob moji vnovični napaki, kdo ve kateri po vrsti že,  je Irena nenadoma jezno vrgla karte in vstala: “Z vama bedaka ne bom več igrala”. Odkorakala je proti predsobi. Slišala sva še, kako so se odprla in zaprla vhodna vrata in tišina. Z gostiteljico sva se v zadregi spogledala : “Kaj pa je Ireni? Saj je samo igra”!  Sediva še nekaj časa in se gledava in potem se domisliva: “Nič, poklicati jo morava, sicer bo še odšla”. Stopiva skozi vrata do ograje stopnišča in šepetaje kričiva navzdol, bilo je namreč že čez polnoč: “Irenaaaa, Irenaaaaa”.  Nobenega odziva.  Naenkrat zaslišiva, kako se vrata za nama zaprejo in zaklenejo. “Hudirja, prelisičila naju je”! Skrila se je v kopalnico in naju vrgla na finto. Tisti hip, ko se obrneva proti vratom je časovno stikalo ugasnilo luč in tako obstojiva v trdi temi.  V tišini čakava.  Ne vem kaj me je takrat pičilo, vendar po nekaj sekundah tišine stegnem levico v smeri, kjer sem slutil njeno glavo. S prsti ji grem skozi lase, z dlanjo ji pobožam vrat.  Za trenutek se je zdrznila, nato pa z obema rokama zgrabila mojo roko, jo nesla k ustom in me strastno ugriznila v dlan. Spreletelo me je. Vražje me je udarilo. Še nikoli do takrat moji hormoni niso iz čistega mirovanja, v enem samem trenutku tako pospešili, tako podivjali. Kot bi se vozil z avtom, ki v eni sekundi pospeši iz čistega mirovanja na sto kilometrov na uro.  Stala sva v tišini pred vrati, negibno, vseskozi v enakem položaju, popolnoma brez občutka za čas. Tok energije je valoval med nama. Potem se zasliši ključ v ključavnici in v naglici potegnem roko k sebi. Irena nama je odprla vrata, zamežikava v svetlobo in vstopiva. Vdano poslušava verbalno lekcijo o igranju taroka. Zmenimo se še za škis partijo. Sedemo in zopet igramo. V meni je vrelo. S pogledom iščem vdovine oči, iščem potrditev tistega, kar se je zgodilo zunaj. Ne dvigne pogleda. Vse je bilo tako prikrito, tako nedorečeno. Ves čas  do konca te preklete igre  ne dvigne pogleda. Začenjam dvomiti. Se je tisto zunaj res zgodilo? Na skrivaj pogledam svojo dlan. Ali se še vidi ugriz? Kri mi divje buta ob stene žil, začnem se potiti. Glas mojih soigralk se sliši, kot iz daljave. Konec. Odhajava. Spretno poskrbim ob slovesu, da si z gostiteljico sama stojiva nasproti. Mlačno mi poda roko, pričakovanega stiska ni. Tudi njenega pogleda nisem ujel.  

Prikrivam svojo razburjenost in raztreseno odpeljem Ireno domov,  nakar se  hitro  vrnem. Avto skrijem daleč proč med bloke in še malo posedim v njem. Premišljujem. Se je tisto res zgodilo? Je bilo vabilo? Kaj, če se motim? Kaj vse postavljam na kocko, če sem narobe sklepal?! Plamen v meni je premagal dvome!  Odločno zaprem avto in zakorakam v temo proti njenemu bloku. Že ga vidim v soju obcestnih svetilk. Pogledam navzgor proti njenemu nadstropju in jo zagledam. Slonela je na balkonu, obsijana z lučjo dnevne sobe. Čakala me je. Kdo bi rekel? Čaka name!!! Vedela je tisto v kar še sam nisem bil prepričan.  Pomaham ji z roko, a mi ne vrne pozdrava  le molče me gleda dalje. Že sem skozi vežna vrata in stečem po stopnišču navzgor. Odločno zgrabim za kljuko in vstopim.  Strastno si padeva v objem in že kar pri vratih . . . Pijeva drug iz drugega in še in še. In potem ko že neštetokrat oznojena, tam na preprogi dnevne sobe  loviva sapo jo skoraj očitajoče  vprašam: “Zakaj za vraga mi nisi hotela dati znaka, mar  ne veš čez kakšne dvome sem moral iti? Lahko bi se celo zgodilo, da ne bi prišel”.  “Nisem” , je preprosto rekla, “nisem hotela. Hotela sem, da me osvojiš, da me premagaš, hotela sem,  da si me vzameš”.  Prav  ljubko se je še nasmejala in se stisnila k meni.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Literarni kotiček | 52 komentarjev »

Kako sem 500 ljudi pognal v dir

Objavil Rado dne 11.06.2007

Lepa majska nedelja se je obetala. “Kako jo najlepše preživeti”, se je pojavilo vprašanje.  Kako neki, če ne v družbi prijetnih ljudi in v naravi. Skupaj s prijatelji sem torej krenil na Pohod proti lakoti, ki ga je organiziralo Drnovškovo gibanje za pravičnost in razvoj.

Zbrali smo se tam v stari Ljubljani pri vodnjaku Rimskega imena.  Deseta ura je šele odbila, zato smo še debelo uro klepetali, opazovali prihod ljudi, zbiranje v skupine, intervjuje s pomembneži. Sam sem bil vrhunsko opremljen; z udobnimi pohodnimi čevlji, nahrbtnikom  z malico – lačni pač ne moremo biti na pohodu proti lakoti, mar ne?  - ter z velikimi količinami vode in izotoničnih napitkov.  Pridno sem skrbel za hidracijo telesa, kot nam priporočajo guruji fitnesa in se nalival z veliki količinami tekočine.   Napetost je počasi naraščala,  zlagoma so nas obkrožili varnostniki v rumenem in zagotovili so nam, da bodo skrbeli za našo varnost in za izbrano pot.   Pod budnim očesom številnih televizijskih kamer ter med škljocanjem fotografskih aparatov smo krenili proti Magistratu. Tempo je bil zmeren, zato smo se zmogli med pohodom tudi pogovarjati ter se tudi nastavljati snemalcem z lepšim delom obraza in s strumnim, v daljavo zazrtim  pogledom.   Že smo bili preko Tromostovja in smo zavili proti Kongresnemu trgu, ko me je močno zagrabilo v mehurju. Silne količine tekočine so naredile svoje.  K sreči je bil ob poti nekdanji Štajerski hram, novega imena ne vem, kjer sem lahko opravil nujo.  Hitro sem opravil in se vrnil v skupino še pred zadnjimi pohodniki, hodili smo namreč počasi, s sprehajalnim korakom.  Prijetno vzdušje in povezanost sta vladali med pohodniki, čutili smo pripadnost isti stvari.  Kača ljudi se je vila tja proti Tivoliju in med mimoidočimi smo zbujali nemajhno pozornost.  Na vprašujoče poglede, kdo vendar smo, smo odgovarjali z mahanjem z zastavicami, s katerimi nas je opremilo Gibanje.  Pod našimi nogami nam je ušel že velik kos asfaltne poti in nas pripeljal v podhod za park Tivoli.

Takrat je usekalo drugič. Iz vseh celic močno hidriranega telesa so se zlivali potočki tekočine ter polnili mehurček.  Bil je že lepo poln, lepo okrogel, vendar je še vedno  nezadržno rasel.  Telo je klicalo k alarmu! Spet bo treba prazniti.  “Nobene panike”, sem si dejal v slogu dobrega vojaka Švejka. Tivoli je tu, možnost za izpraznitev neprijetnega bremena se bo gotovo ponudila kmalu.  Številni grmički so vabili, toda ko sem hotel to reč vzeti v roke in opraviti,  je zdaj s tega, zdaj z onega grma pritekel kateri izmed številnih otrok, ki so se tam razposajeno igrali, ali se je pojavil parček, ki se je vdajal majskemu opravilu. Nobene možnosti opraviti grdo delo  mi Tivoli ni ponudil.  In pot se je še vedno vlekla. 

Treba bo spremeniti strategijo! Hitro zavzamemo čelno pozicijo in pospešimo korak.  Tudi skupina za nami je pospešila korak. Sprehod se je počasi preoblikoval v pohod. Korak je bil strumnejši, koncentracija je postala polnejša.Vendar vse to še ni bilo dovolj. Še pol Tivolija je bilo pred nami, rešitve ni bilo na vidiku.  Vse kontrolke v telesu so že bile na rdeče.   Vsak naš korak je bil hitrejši, pohod je že pridobil dimenzijo vojaškega marša. Pogovor je počasi zamrl, edino snemalci, ki so ves čas v “rikvercu” hodili pred skupino, so se spotikali in psovali.  Hiter pogled nazaj je odkrival monolitno skupino, ki se je vila skozi pol Tivolija in nam v divjem ritmu sledila.  Ni bilo več šale.  Zdaj je šlo zares!  Dihanje je postalo intenzivneje, potne srage so se nam pojavile na čelu.  Kljub globoki bolečini v sebi, sem moral občudovati gimnastično spretnost ter atletske sposobnosti televizijskih ekip, ki so vse to zmogle v oteženih pogojih. “Ja, ja, televizijska je težka”! V globoki solidarnosti primaširamo do zadnje strani parkirišča pod Maksimarketom. “Heureka”, zavpijem in ostro zavijem levo, tudi prijatelja za mano. Toliko, da sem še s kotičkom očesa opazil, kako se je ostalim upočasnil korak in že smo bili v temi podhoda. Od daleč že kričim blagajniku, “Kje je wc, kje je wc”? Z zamahom roke me pošlje po diagonali parkirišča, čisto tja na ono stran.  V norem cikcaku med avtomobili dosežem hitrostni rekord za parkirišča in že sem na cilju. Z ramenom odrinem vrata, stopim v prostor in po enem, ali dveh korakih že v loku opravljam zadevo.

Pritisk popušča, ropotajoča pokrovka se vrača na izhodišče lonca. Olajšanje. Tišina. Blažen mir. Kontemplacija. Rekvijem. Eden redkih trenutkov, ko človek sreča samega sebe. Precej časa že hodim k jogi, vendar mi je tokrat prvič uspelo doseči nirvano. Hvala ti, o pohod.  

Še slikca:

- za posnetek se zahvaljujem POP TV-ju -

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Literarni kotiček | 10 komentarjev »

Moji koraki v svet knjig

Objavil Rado dne 26.03.2007

“Le tu in tam, le bežno potovanje”, verz iz Kosovelove pesmi Potovanje.  Pesnik je pomembno zaznamoval leta, ko se  je zavedanje o samem sebi usedalo vame. Po gori mladinske literature, ki sem jo prebiral v osnovnošolskih letih, sem v času srednje šole, začel prebirati zahtevnejšo literaturo.

In tako naletim na Kosovela v katerem sem skoraj v trenutku začutil njegovo eruptivnost, širino njegovega duha, kakor sem tudi kasneje in še dandanes spoznavam njegov intelektualni potencial. Seveda sem se učil tudi od drugih. Okupiral sem tetino knjižnico. – To so bili časi, ko so se knjižne zbirke kupovale na metre. – Med živo pisanimi metri literature sem imel srečo in po naključju segel po zbirki Sto romanov. Ernest Hemigway, John Steinbeck, James Jones, Jack London, Franz Kafka, Jean-Paul Sartre ter kasneje Umberto Eco pa naš od RKC zasmehovani Ivan Cankar ter ne nazadnje veliki France Prešeren so med številnimi drugimi,   pomembno oblikovali moje filozofije. Pa vendar  je netivo za osnovni ogenj, ki je gorel in še gori v meni, Kosovolevo kratko in ustvarjalno življenje.    Tudi meni se včasih dogaja, da ne morem izraziti vsega, kar bi hotel povedati v danem trenutku.

Upam, da ne bo zloraba, če po spominu citiram še en Kosovelov verz:

Moja pesem je eksplozija – divja raztrganost, disharmonija

Moja pesem noče do vas, ki ste po božji previdnosti, volji,

mrtvi esteti, muzejski molji.

Moja pesem, je moj obraz.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Literarni kotiček | 14 komentarjev »