Prejšnjo sredo,

na Matjaževem večeru  sem se poleg drugih literatov spoznal tudi z Borutom Zupančičem.
Seznanil sem se haikuji, pesniško obliko japonskega porekla. In ko vidim s kakšno enostavnostjo v tej mali “formi”, lahko prikliče (prikličete) vsakršno življensko situacijo,
sem se spomnil na Michelangela (ali je morebiti bil Da Vinci?), ki je pojasnjeval, da je čisto enostavno kipariti. Oblika je že v kvadru, on bo izklesal le tisto, kar je odveč.

Če poskušam iz tega potegniti kakšno modrost, bi rekel:

Okoli nas je čisto vse, kar potrebujemo. Le na nas je,  ali bomo uspeli to prepoznati in si vzeti.

Že zaradi tega spoznanja se je splačalo iti v Ljubljano. Tudi zaradi takšnih spoznanj se je dobro in koristno družiti z mojstri peresa.

Nevenka, Borut, Matjaž.

Hvala vam.

http://www.email.si/apps/es_profile/p.php?u=bzupancic%40email.si

 Zijaha A. Skolovič, Cabares cabarei!

Izjemno!  Monolog,  v hitrem tempu, trajajoč dve uri in 25 minut, podprt z gestikulacijo, igro in protiigro, menjavanjem tempa, dvigovanjem in spuščanjem glasu. Kaj podobnega sem v življenju videl zelo redko.

Toliko o sposobnostih in izjemni koncentraciji igralca Zijaha A. Sokolovića. Sama vsebina avtorske monokomedije CABAres, CABAREI je bila izvajana v srbohrvaščini, kar je dajalo predstavi poseben šarm in pridih eksotike in se je humorno, bolje rečeno s posmehom,  ukvarjala z naveličanostjo odnosov dveh zakoncev srednjih let, gledano z moškega zornega kota. Številne, vsakdanje banalnosti, iz katerih se avtor norčuje,  nas spominjajo na realnost bivanja in hkrati na, z leti izgubljene iluzije protagonista.  

Vzporedno z zgodbo  »junaka«  monoigre je potekala razprava o državi, demokraciji in ritualnem nasedanju državljanov meglicam, ki jih spuščajo zbanalizirani oblastniki. Spoznanje, kako se posledice globaliziranega pranja možganov usedajo v nezavedno, je menjavalo razpoloženje publike od huronskega smeha nad smešnimi domislicami, do bolečega spoznanja, da smo vsaj na ravni reakcije vsi zapeljani. Kot trop ovčic se oziramo zdaj za tem, zdaj za onim gurujem. Ko potujemo skozi čas in izgubljamo mladostne »utvare«, kakor tudi mladostno energijo, se tolažimo z »izkušnjami«, kajti te nam bodo nadomestile izgubljena leta.

Laž, prekleta laž! Vsa visoka modrost o BODOČNOSTI, zapisana s strani davno in malo manj davno umrlih velikih filozofov, ta bodočnost  je pravzaprav naša SEDANJOST in hkrati PRETEKLOST naših vnukov in pravnukov, vsa ta modrost torej ni uporabna, kajti živimo tukaj in sedaj in nič, popolnoma nič, nam ne vrne izgubljenega trenutka.  Razblinja nam iluzijo o bodočnosti, za katero živimo vsi, kajti naša bodočnost je bedna STAROST in za njo vsem skupna fatamorgana, SMRT.