Le tu in tam, le bežno potovanje

Za srčnost ni problem, srčni smo skoraj vsi. Razuma nam manjka.

Arhiv za 'Kultura' Kategorija

Top lestvica kantavtorjev

Objavil Rado dne 2.10.2021


Moja lestvica prvih treh slovenskih kantavtorjev bi izgledala takole:

Na Prvem mestu brez dvoma Tomaž Domicelj. Tako zaradi zelo dolgega in obširnega opusa. Začel je v šestdesetih letih s protestno pesmijo po vzoru Boba Dylana. Nadaljeval je s socialno tematiko.  Bičal je privilegirance. In relacije med moškim in žensko so bile tudi pogosta tema njegovih kantavtorskih ustvarjanj.

Na drugem mestu Adi Smolar, ki pa ne zaostaja veliko.  Bil je in je še vedno močno pozitivno naravnan ustavrjalec in pevec. Dajal je in še daje drobna moralna in vzpodbudna sporočila tako mladim kot odraslim.  S to agendo je prišel v domove vseh generacij.

Na tretjem mestu skoraj brez zaostanka je Iztok Mlakar, ki opeva sentiment primorskega človeka.  Tako njegove radosti kot tudi njegove vsakodnevne slabosti. Opeva tudi pokončnost človeka kadar je stisnjen v kot.

Vsi trije so bili s svojimi sporočili, z glasbo in pojavnostjo pomemben del mojega čustvenega sveta.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Kultura | Brez komentarjev »

Naravni zakoni proti kulturi

Objavil Rado dne 14.07.2020

S pojavom homo erectusa – pokončnega človeka – pred dvema milijonoma let se je pojavila tudi človekova zavest. Za bivanje in razvoj človeka v skupnostih naravne zakonitosti niso bile več dovolj. Človek je spoznal in svoja spoznanja tudi uveljavil tako, da zmore svojo bivanjsko skupnost bolje organizirati in ne le živeti zgolj po inerciji, kot so jo nekoč določale le naravne sile. Rodila se je kultura. V sozvočju z naravnimi zakonitostmi je vzpostavljala učinkovite medsebojne odnose. Kultura je človeku bistveno pripomogla k prilagajanju k naravi, izkoriščanju naravnih danosti in k sožitju z drugimi živimi bitji.

Skozi človekov tehnološki napredek in njegovo potovanje skozi zgodovino vse do današnjega časa je kultura postala vseobsegajoča, tako zelo pomembna, da je, parafraziram, »zamenjala boga«. Mnogi nosilci in pobudniki družbenih gibanj namreč postajajo prepričani, da lahko delujejo mimo spoštovanja naravnih zakonitosti in da lahko uveljavljajo svoja parcialna prepričanja in interese kot splošno veljavne, čeprav ne upoštevajo niti naravnih zakonitosti niti delov družbe z drugačnimi interesi. V to kategorijo na primer brez dvoma sodi zanikanje različnosti in pomembnosti obeh spolov kot temeljne kategorije, ki ohranja obstoj človeka na našem planetu.

Pojav koronavirusa je prišel kot streznitev. V človeštvo je koronavirus udaril z vso silo. Skorajda čez noč je na kolena spravil najdominantnejšo človekovo panogo, ekonomijo. Zarezal je v človekovo potrebo druženja z drugimi bitji. Paraliziral je verske in druge družbene dejavnosti. Za človeško skupnost na našem planetu je koronavirus postal prevladujoči dejavnik. Virus ni niti dober niti slab. On preprosto je. Je zgolj dejstvo, ki ga je treba upoštevati. Vso družbo, kulturo bo treba prilagoditi novemu pojavu.

Koronavirus je opozorilo družbenim skupnostim in njihovim protagonistom, ki mislijo, da je vse mogoče, da se še zdaleč ne morejo igrati boga. Vsak človekov dosežek je lahko izpeljan in uveljavljen le, če upošteva tudi naravne zakone.

Naj preidem k poanti. Kako torej »ravnati s koronavirusom«? Zavedajmo se, narava ni ne dobra ne slaba. Ni korektna ali nekorektna. Ona preprosto je. Uveljavljen način boja proti koronavirusu je dolgoročno nevzdržen. Virus bo poslej vedno prisoten (razen če se bo njemu samemu zahotelo, da izgine). Vedno nas bo ekonomsko, socialno in drugače metal iz ritma. Nas izčrpaval. Na dolgi rok je edini možen in tudi edini racionalen izhod, da se virusu prepustimo. Da mu dopustimo, da gre skozi nas. In ob tem plačamo ceno, ki jo bo terjal. Vse drugo je iluzija.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Aktualno, Kultura, Pomembno | 2 komentarjev »

Hrvaški je uspelo

Objavil Rado dne 5.08.2019

Zaupati vam moram, da se Hrvatje že leta dolgo trudijo, da bi me pregnali iz Dalmacije.  A jaz se jim nisem dal.

- Hodil sem v Dalmacijo, kljub temu da so zaposlovali slavonski natakarski kader, ki nima pojma o kelnarjenju.
- Hodil sem v Dalmacijo, kljub neprijaznosti, ki sem je bil vzadnjih letih od marsikje deležen.
- Dopustoval sem v Dalmaciji, kljub visokim cestninam, visokim pristojbinam za trajekte
- Trmasto sem silil v Dalmacijo, kljub visokim, najvišjim cenam morskega življa v Evropi.  In kljub drugim visokim cenam.
- Nisem se dal odgnati, čeprav nas z apartmajsko ponudbo zavestno ignorirajo.  Na njihovi kabelski ponudbi lahko dobiš programe iz vse Zahodne Evrope, kakor tudi iz Poljske, Češke, Rusije, Albanije.  Le slovenskih programov ni.
-   . . . in še marsikaj

A letos je Hrvatom vendarle uspelo. Ogabno visoke kazni za prometne prekrške so sodu izbile dno.  Ukrep je bil sprejet direktno zoper mene. Ne bodo me več jebali.  Zdaj grem tri dni po naših hribih, septembra pa v Grčijo.  Prijetna desetletja,  ki sem jih prebil po celi Jadranski obali, so pozabljena.  Surfanje okoli otokov je preteklost. Korčula, najlepše starinsko mestece na Jadranu, adijo. Dalmacije se več ne spomnem. Vse avanture od tam doli so ad acta.
Dalmacija, zopet nasvidenje, morda v naslednjem življenju.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Aktualno, Kultura, Odnosi s Hrvaško, Potepanja | 1 komentar »

Briljantni Šarec

Objavil Rado dne 9.02.2019

Na predvečer kulturnega praznika smo lahko slišali Vinka Moederndorferja, kako je bentil čez, kulturi neprijazno politiko.

Naslednji dan je Šarec vrnil žogo. Na vprašanje novinarke, kakšnega kulturnega ministra si želi, je dejal: “Vinka Moederndorferja”!  Nedvomno Šarčeva vrhunska poteza.   Vodenje kulture je ponudil kritičnemu kulturniku samemu.

No spoštovani Vinko, zdaj pa imaš možnost. Zdaj lahko imaš tako škarje in tako platno in skreiraš vrhunsko kulturno politiko.

Če Vinko sprejme, bo imel težaško delo krmarjenja med lačnimi kulturniki, če ne sprejme bo moral za vedno utihniti.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Kultura, Politika | 3 komentarjev »

Razžaljeni novinarski ceh

Objavil Rado dne 28.03.2018

V  Slovenijo je pred dnevi, kot grom udarila vest, da se je mariborski strateg Zahović spet obnašal neprimerno. Z žaljivim, da ne rečem sovražnim govorom, se je lotil nič hudega slutečega športnega novinarja, ki ni počel nič drugega, ampak je zgolj opravljal svoje delo.  Razžalil je njegova najintimnejša čustva.   V valovih so svoje ogorčenje pokazali novinarjevi stanovski kolegi,  disciplinske komisije vseh kategorij so ošilile svoje svinčnike, zaščitniki pravne države so zastrigli z ušesi. Trume anonimnežev na spletnih omrežjih so zmetale gore blata na športnega direktorja.  Tok sovražnega govora je tokrat stekel v obratni, v Zahovićevi smeri. Elitne medijske hiše so problem uvrstile med svoje udarne novice. Za kratek čas se je celo odhajajoči pravičnik Cerar moral umakniti v ozadje.  Zahovićeva temna zvezda je zasijala premočno. Tektonskemu pritisku ni mogla kljubovati niti klubska uprava, suspendirala je Zahovića.

A vendar ljudski glas v športnih novinarjih ne vidi zgolj biserov.   Nekateri med njimi so tudi zdolgočaseni pisuni, ki organizatorje športnih prireditev kar po telefonu »fehtarijo« za rezultate.  Drugi novinarji zopet znajo, po obisku lokalnega mesarja, napisati kaj o »odlični« organizaciji in o »izjemni« udeležbi na športni prireditvi.  Včasih znajo le-ti tudi izkoristiti svoje komunikacijske sposobnosti in na novinarski konferenci tudi sprovocirati športne delavce in športnike same.  Tako za zabavo. Da si popestrijo svoj, sicer bolj ali manj rutinski vsakdan.  Da jim pokažejo, da izven športnega polja le niso takšne zvezde za kakršne se imajo. In v svojih novinarskih tekstih znajo okrcati športnike in njihove trenerje, zakaj niso to, zakaj niso ono.   Novinarji tudi znajo biti strašno moralni. Svojo moralnost izjavljajo skozi svoje trditve, da oni so za »ničelno toleranco glede dopinga.«  »Viš ga zlomka«  Športniki tu in tam segajo po dopingu, športni novinarji pa so ob tem značajni in visoko moralni. Implicitno: »Boljši so od športnikov«

Vzemimo pod lupo še vrsto športa, v katerem se je zgodil ta nezaslišani škandal, takšen škandal, ki je prerasel oba (zgolj 2 – z besedo: dva) protagonista.  Govorimo o nogometu!   O najpomembnejšem športu na vsej zemeljski obli.  Hkrati tudi o športu, ki nase veže največ negativnih emocij, o športu, ki združuje največje število huliganov.  O športu, kjer se v času trajanja tekme (in po njej) izlije največja možna količina sovražnega govora. O športu, kjer lahko sodniki nepoškodovani pridejo domov večinoma le s policijskim varstvom. O športu, čigar navijači sledijo stotine kilometrov daleč onemu drugemu sovragu, ki si je drznil navijati za nasprotni klub, samo zato, »da bi mu razbili faco«. O športu, kjer je namig na seks z nasprotnikovo mamo nekaj takšnega kot vljudni dober dan med kulturnimi ljudmi.  V luči zgoraj naštete realnosti je bil pogovor med novinarjem in športnim direktorjem prijetno popoldansko kramljanje.  A najbrž to nikogar ne zanima.  Novinarji, od katerih mnogi ne pretečejo niti sto metrov, ne da bi dvakrat počivali, se ne bodo pustili . . .  (saj veste kaj).

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Aktualno, Kultura | 2 komentarjev »

Dragan Bulič v današnji Piramidi

Objavil Rado dne 6.04.2010

Vtis,

ki sem ga dobil po današnjem Buličevem gostovanju v Piramidi  je katastrofalen. In takšen človek je dobil viktorja*** za življensko delo?

Ljudje božji,  zavrtite si Piramido in si oglejte to duhovno bedo.  

*** Ob prenosu Viktorjev in ob Buličevi zahtevi naj ga publika počasti z vstajanjem, sem bil še nekoliko razdvojen.   Zdaj ne dvomim več.  Zdaj sem prepričan,  da je Bulič  . . .

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Aktualno, Kultura | 17 komentarjev »

Drago Jančar, prvo slovensko pisateljsko ime, govori o Slovencih v III. osebi množine.

Objavil Rado dne 18.03.2008

Na Hrvaški TV je danes gostovala slovenska pisateljska zvezda, spoštovani Drago Jančar.  Med drugim je govoril tudi o tem, kako Slovenci NIMAJO spoštovanja do žrtev hrvaške domovinske vojne in kako NIMAJO odnosa do hrvaške specifične situacije.

Zdaj pa jaz Jančarja sprašujem, ali je on Hrvat, da o Slovencih govori v III. osebi množine? Ali pa se morda šteje kar neposredno za Evropejca (brez nacionalnega pedigreja).   Sprašujem ga, ali je morda hotel reči, da ON (Jančar osebno) ima poseben odnos do žrtev domovinske vojne, VSI OSTALI SLOVENCI, ga pa nimamo? Če je tako, potem ga prosim naj poslej ne govori več v mojem imenu.  Naj piše knjige, naj gostuje na raznih televizijah, naj bo zvezda, le v mojem imenu naj ničesar ne govori.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Kultura | 30 komentarjev »