Le tu in tam, le bežno potovanje

Za srčnost ni problem, srčni smo skoraj vsi. Razuma nam manjka.

Arhiv za 'Kultura' Kategorija

Razžaljeni novinarski ceh

Objavil Rado dne 28.03.2018

V  Slovenijo je pred dnevi, kot grom udarila vest, da se je mariborski strateg Zahović spet obnašal neprimerno. Z žaljivim, da ne rečem sovražnim govorom, se je lotil nič hudega slutečega športnega novinarja, ki ni počel nič drugega, ampak je zgolj opravljal svoje delo.  Razžalil je njegova najintimnejša čustva.   V valovih so svoje ogorčenje pokazali novinarjevi stanovski kolegi,  disciplinske komisije vseh kategorij so ošilile svoje svinčnike, zaščitniki pravne države so zastrigli z ušesi. Trume anonimnežev na spletnih omrežjih so zmetale gore blata na športnega direktorja.  Tok sovražnega govora je tokrat stekel v obratni, v Zahovićevi smeri. Elitne medijske hiše so problem uvrstile med svoje udarne novice. Za kratek čas se je celo odhajajoči pravičnik Cerar moral umakniti v ozadje.  Zahovićeva temna zvezda je zasijala premočno. Tektonskemu pritisku ni mogla kljubovati niti klubska uprava, suspendirala je Zahovića.

A vendar ljudski glas v športnih novinarjih ne vidi zgolj biserov.   Nekateri med njimi so tudi zdolgočaseni pisuni, ki organizatorje športnih prireditev kar po telefonu »fehtarijo« za rezultate.  Drugi novinarji zopet znajo, po obisku lokalnega mesarja, napisati kaj o »odlični« organizaciji in o »izjemni« udeležbi na športni prireditvi.  Včasih znajo le-ti tudi izkoristiti svoje komunikacijske sposobnosti in na novinarski konferenci tudi sprovocirati športne delavce in športnike same.  Tako za zabavo. Da si popestrijo svoj, sicer bolj ali manj rutinski vsakdan.  Da jim pokažejo, da izven športnega polja le niso takšne zvezde za kakršne se imajo. In v svojih novinarskih tekstih znajo okrcati športnike in njihove trenerje, zakaj niso to, zakaj niso ono.   Novinarji tudi znajo biti strašno moralni. Svojo moralnost izjavljajo skozi svoje trditve, da oni so za »ničelno toleranco glede dopinga.«  »Viš ga zlomka«  Športniki tu in tam segajo po dopingu, športni novinarji pa so ob tem značajni in visoko moralni. Implicitno: »Boljši so od športnikov«

Vzemimo pod lupo še vrsto športa, v katerem se je zgodil ta nezaslišani škandal, takšen škandal, ki je prerasel oba (zgolj 2 – z besedo: dva) protagonista.  Govorimo o nogometu!   O najpomembnejšem športu na vsej zemeljski obli.  Hkrati tudi o športu, ki nase veže največ negativnih emocij, o športu, ki združuje največje število huliganov.  O športu, kjer se v času trajanja tekme (in po njej) izlije največja možna količina sovražnega govora. O športu, kjer lahko sodniki nepoškodovani pridejo domov večinoma le s policijskim varstvom. O športu, čigar navijači sledijo stotine kilometrov daleč onemu drugemu sovragu, ki si je drznil navijati za nasprotni klub, samo zato, »da bi mu razbili faco«. O športu, kjer je namig na seks z nasprotnikovo mamo nekaj takšnega kot vljudni dober dan med kulturnimi ljudmi.  V luči zgoraj naštete realnosti je bil pogovor med novinarjem in športnim direktorjem prijetno popoldansko kramljanje.  A najbrž to nikogar ne zanima.  Novinarji, od katerih mnogi ne pretečejo niti sto metrov, ne da bi dvakrat počivali, se ne bodo pustili . . .  (saj veste kaj).

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Aktualno, Kultura | 2 komentarjev »

Dragan Bulič v današnji Piramidi

Objavil Rado dne 6.04.2010

Vtis,

ki sem ga dobil po današnjem Buličevem gostovanju v Piramidi  je katastrofalen. In takšen človek je dobil viktorja*** za življensko delo?

Ljudje božji,  zavrtite si Piramido in si oglejte to duhovno bedo.  

*** Ob prenosu Viktorjev in ob Buličevi zahtevi naj ga publika počasti z vstajanjem, sem bil še nekoliko razdvojen.   Zdaj ne dvomim več.  Zdaj sem prepričan,  da je Bulič  . . .

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Aktualno, Kultura | 17 komentarjev »

Drago Jančar, prvo slovensko pisateljsko ime, govori o Slovencih v III. osebi množine.

Objavil Rado dne 18.03.2008

Na Hrvaški TV je danes gostovala slovenska pisateljska zvezda, spoštovani Drago Jančar.  Med drugim je govoril tudi o tem, kako Slovenci NIMAJO spoštovanja do žrtev hrvaške domovinske vojne in kako NIMAJO odnosa do hrvaške specifične situacije.

Zdaj pa jaz Jančarja sprašujem, ali je on Hrvat, da o Slovencih govori v III. osebi množine? Ali pa se morda šteje kar neposredno za Evropejca (brez nacionalnega pedigreja).   Sprašujem ga, ali je morda hotel reči, da ON (Jančar osebno) ima poseben odnos do žrtev domovinske vojne, VSI OSTALI SLOVENCI, ga pa nimamo? Če je tako, potem ga prosim naj poslej ne govori več v mojem imenu.  Naj piše knjige, naj gostuje na raznih televizijah, naj bo zvezda, le v mojem imenu naj ničesar ne govori.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Kultura | 30 komentarjev »

Haiku, Borut Zupančič

Objavil Rado dne 16.10.2007

Srce       Prejšnjo sredo,

na Matjaževem večeru  sem se poleg drugih literatov spoznal tudi z Borutom Zupančičem.
Seznanil sem se haikuji, pesniško obliko japonskega porekla. In ko vidim s kakšno enostavnostjo v tej mali “formi”, lahko prikliče (prikličete) vsakršno življensko situacijo,
sem se spomnil na Michelangela (ali je morebiti bil Da Vinci?), ki je pojasnjeval, da je čisto enostavno kipariti. Oblika je že v kvadru, on bo izklesal le tisto, kar je odveč.

Če poskušam iz tega potegniti kakšno modrost, bi rekel:

Okoli nas je čisto vse, kar potrebujemo. Le na nas je,  ali bomo uspeli to prepoznati in si vzeti.

Že zaradi tega spoznanja se je splačalo iti v Ljubljano. Tudi zaradi takšnih spoznanj se je dobro in koristno družiti z mojstri peresa.

Nevenka, Borut, Matjaž.

Hvala vam.

http://www.email.si/apps/es_profile/p.php?u=bzupancic%40email.si

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Kultura | 8 komentarjev »

Ocena Zijahove monodrame

Objavil Rado dne 27.06.2007

 Zijaha A. Skolovič, Cabares cabarei!

Izjemno!  Monolog,  v hitrem tempu, trajajoč dve uri in 25 minut, podprt z gestikulacijo, igro in protiigro, menjavanjem tempa, dvigovanjem in spuščanjem glasu. Kaj podobnega sem v življenju videl zelo redko.

Toliko o sposobnostih in izjemni koncentraciji igralca Zijaha A. Sokolovića. Sama vsebina avtorske monokomedije CABAres, CABAREI je bila izvajana v srbohrvaščini, kar je dajalo predstavi poseben šarm in pridih eksotike in se je humorno, bolje rečeno s posmehom,  ukvarjala z naveličanostjo odnosov dveh zakoncev srednjih let, gledano z moškega zornega kota. Številne, vsakdanje banalnosti, iz katerih se avtor norčuje,  nas spominjajo na realnost bivanja in hkrati na, z leti izgubljene iluzije protagonista.  

Vzporedno z zgodbo  »junaka«  monoigre je potekala razprava o državi, demokraciji in ritualnem nasedanju državljanov meglicam, ki jih spuščajo zbanalizirani oblastniki. Spoznanje, kako se posledice globaliziranega pranja možganov usedajo v nezavedno, je menjavalo razpoloženje publike od huronskega smeha nad smešnimi domislicami, do bolečega spoznanja, da smo vsaj na ravni reakcije vsi zapeljani. Kot trop ovčic se oziramo zdaj za tem, zdaj za onim gurujem. Ko potujemo skozi čas in izgubljamo mladostne »utvare«, kakor tudi mladostno energijo, se tolažimo z »izkušnjami«, kajti te nam bodo nadomestile izgubljena leta.

Laž, prekleta laž! Vsa visoka modrost o BODOČNOSTI, zapisana s strani davno in malo manj davno umrlih velikih filozofov, ta bodočnost  je pravzaprav naša SEDANJOST in hkrati PRETEKLOST naših vnukov in pravnukov, vsa ta modrost torej ni uporabna, kajti živimo tukaj in sedaj in nič, popolnoma nič, nam ne vrne izgubljenega trenutka.  Razblinja nam iluzijo o bodočnosti, za katero živimo vsi, kajti naša bodočnost je bedna STAROST in za njo vsem skupna fatamorgana, SMRT.  

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Kritike, Kultura | 8 komentarjev »