Le tu in tam, le bežno potovanje

Za srčnost ni problem, srčni smo skoraj vsi. Razuma nam manjka.

Arhiv za 'Kritike' Kategorija

Dr. Janko Kos, Ideja komunizma

Objavil Rado dne 24.05.2009

V reviji Demokracija, št. 20, letos je na strani 11, dr. Janko Kos razmišljal o revitalizaciji ideje komunizma. 

Povod za njegovo razmišljanje  je bilo nekaj odmevnih filozofsko znanstvenih konferenc o ideji komunizma, ki so bile neposreden odziv na svetovno krizo kapitalizma.  Dr. Kos trdi, da najnovejše krize ni mogoče jemati, kot krize kapitalizma, ampak kot krizo same industrijske civilizacije.  Socializem pa naj bil najslabši način njenenega obstoja. Dr. Kos dalje trdi, da resnice komunizma v resnici nikoli ni bilo. Pri tem se sklicuje na pregled Marxovih del.    Tudi v Marxovem Komunističnem manifestu ne.  Tam /po Kosu/ o komunizmu govori en sam stavek: “Na mesto stare meščanske družbe bo stopila asociacija, v kateri bo svoboden pogoj vsakogar, pogoj za svoboden razvoj vseh”.

Dr. Janko Kos zaključuje, da krize, ki prizadeva to civilizacijo prazna ideja komunizma ne more rešiti.  Za to so potrebna drugačna, filozofska in teološko bolj utemeljena socialno in politično učinkovita orodja.

___

Morebiti ima dr. Kos pri svojih razmišljanjih prav. Pozablja pa, če v zamemo vzamemo v ozir najprej zgodovinsko komponento komunizma (19. stoletje), da so bile Marxove ideje o drugačni delitvi v resnici povzročene prav zaradi nebrzdanega kapitalizma in da je komunizem, ne glede na to kako se je potem izrodil, s svojo delavstvu privlačno idejo, povzročil strah v kapitalističnih državah in s tem okrepil njihove socialne demokracije.  Višji standard vsega delavstva je torej moč pripisati tudi ideji komunizma.

Danes, poldrugo stoletje po rojstvu ideje komunizma in skoraj dvajset let po njenem padcu v večini sveta smo na podobni točki, kot smo bili v času Marxa. /Tehnološko smo seveda mnogo višje/ Nebrzdani kapitalizem se je ugriznil v svoj lastni rep.  Kapitalizem je dokazal, da je zaenkrat in na kratek rok sicer produkcijsko najučinkovitejši sistem, da pa nam v kompleksnem, civilizacijskem pogledu sam posebej ne prinaša dolgoročnega napredka.   Očitno je, da danes primernejšega antagonista kapitalizmu, kot je prav ideja komunizma še nimamo.  Zato ne ocenjujem Žižkove in druge konference kot odvečne.  Prav nasprotno! Še zelo potrebne so.  Vsekakor bolj potrebne, kot pa je potreben teološki pristop, ki ga dr. Kos eksplicitno omenja.

Ljubi bog, dr. Kos, saj nismo v srednjem veku. Za takratne civilizacijske potrebe je bila teologija čisto o.k.  Ne pa danes.  In še nekaj, če že vztrajate pri teologiji, zakaj eksplicite? Saj je že vsebovana v filozofiji.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Aktualno, Kritike | 4 komentarjev »

Nedeljski intervju

Objavil Rado dne 6.08.2007

Oddajo Nedeljski intervju z Mirom Šimčičem, ki jo je vodil Lado Ambrožič na TV 1 bi prav lahko opravil Lado sam. Brez Simčiča torej.

Pokazal je obsežno paleto znanja in poznavanja zakulisja iz Titovih časov. Nenehno je segal sogovorniku v besedo in mu nasploh dajal do znanja, da se je premalo poglobil v tematiko saj celo on, kot novinar z zgolj splošnim znanjem, o nekaterih stvareh ve več. 

Ustreznega urednika pozivam, da  si ogleda ta intervju in najbrž bo prišel do podobne ugotovitve, kot sem prišel jaz in nekateri moji prijatelji, ki si so prav tako ogledali oddajo,  da je treba tega samovšečneža, vendarle malo omejiti. 

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Kritike | 6 komentarjev »

Ocena Zijahove monodrame

Objavil Rado dne 27.06.2007

 Zijaha A. Skolovič, Cabares cabarei!

Izjemno!  Monolog,  v hitrem tempu, trajajoč dve uri in 25 minut, podprt z gestikulacijo, igro in protiigro, menjavanjem tempa, dvigovanjem in spuščanjem glasu. Kaj podobnega sem v življenju videl zelo redko.

Toliko o sposobnostih in izjemni koncentraciji igralca Zijaha A. Sokolovića. Sama vsebina avtorske monokomedije CABAres, CABAREI je bila izvajana v srbohrvaščini, kar je dajalo predstavi poseben šarm in pridih eksotike in se je humorno, bolje rečeno s posmehom,  ukvarjala z naveličanostjo odnosov dveh zakoncev srednjih let, gledano z moškega zornega kota. Številne, vsakdanje banalnosti, iz katerih se avtor norčuje,  nas spominjajo na realnost bivanja in hkrati na, z leti izgubljene iluzije protagonista.  

Vzporedno z zgodbo  »junaka«  monoigre je potekala razprava o državi, demokraciji in ritualnem nasedanju državljanov meglicam, ki jih spuščajo zbanalizirani oblastniki. Spoznanje, kako se posledice globaliziranega pranja možganov usedajo v nezavedno, je menjavalo razpoloženje publike od huronskega smeha nad smešnimi domislicami, do bolečega spoznanja, da smo vsaj na ravni reakcije vsi zapeljani. Kot trop ovčic se oziramo zdaj za tem, zdaj za onim gurujem. Ko potujemo skozi čas in izgubljamo mladostne »utvare«, kakor tudi mladostno energijo, se tolažimo z »izkušnjami«, kajti te nam bodo nadomestile izgubljena leta.

Laž, prekleta laž! Vsa visoka modrost o BODOČNOSTI, zapisana s strani davno in malo manj davno umrlih velikih filozofov, ta bodočnost  je pravzaprav naša SEDANJOST in hkrati PRETEKLOST naših vnukov in pravnukov, vsa ta modrost torej ni uporabna, kajti živimo tukaj in sedaj in nič, popolnoma nič, nam ne vrne izgubljenega trenutka.  Razblinja nam iluzijo o bodočnosti, za katero živimo vsi, kajti naša bodočnost je bedna STAROST in za njo vsem skupna fatamorgana, SMRT.  

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Kritike, Kultura | 8 komentarjev »

Mario in Spet doma

Objavil Rado dne 5.06.2007

Pravkar sem si ponovno ogledal insert iz Spet doma in sicer tisti del,  Zvezde plešejo. Priznam, da tudi zaradi Tanje, v katero sem malce zaljubljen.   Neverjetno, kakšen plesni talent ima ta  ženska.  Pleše, poje, koketira. Vse,  kar si zamisli  lahko izpelje. Pa zaustavimo malo domišlijo. Nisem zaradi nje odprl tega bloga. Mario je tisti, ki me je vzpodbudil k pisanju.  Njegov nastop, njegova gostobesednost, osladnost, spravljivost, dobrikanje.  Ljudje božji, saj to je kič v najčistejši obliki.

Na tisoče njegovih besed, ki nam poskušajo sugerirati;
kako naj se počutimo (naj nam dovoli, da se sami odločimo o tem),
ki nam pojasnjujejo, kako lep nastop smo pravkar videli (smo mar debili, da sami tega nismo videli?),
ki nam pove,  da je bila pesem, ki smo jo pravkar poslušali zelo lepa. (mar nimamo svojih ušes in svoje zmožnosti presoje?),
ki terja od publike v studiu, da ploska kadar se njemu zdi, da je potrebno ploskati (kaj pa če komu pesem ni bila všeč? Se naj pretvarja in se dela lažno navdušenega? Ali ni aplavz izraz spontanega navdušenja?) 

Oddaja spet doma je odlična oddaja;  gostje, pevci, plesni nastopi,  glamur, itd.  Vse je O.K.  Samo, za božjo voljo,  omogočite nam, da lahko izključimo  čvekanje voditelja.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Kritike | 15 komentarjev »