Le tu in tam, le bežno potovanje

Za srčnost ni problem, srčni smo skoraj vsi. Razuma nam manjka.

Arhiv za 'Kritike' Kategorija

Debakel VV Faktorja

Objavil Rado dne 26.10.2017

Precej časa že lahko opazujemo enoideološko pozicioniranje voditeljev in gostov kontaktne oddaje VV Faktor.   Format oddaje je sicer simpatičen in glede na siceršnjo ponudbo tudi osvežujoč, le da so se novinarji, ki moderirajo oddajo povsem spustili z vajeti.  Z ničemer več ne skrivajo svojega mesta v političnem koordinatnem prostoru, ampak svojo pozicijo ponujajo, kot edino zveličavno.  Svojim, skoraj izključno desno usmerjenim gostom ponujajo tki. »nabita vprašanja«.   Vprašanja, ki ne dovoljujejo odgovorov drugačne intence kot jo je ponudil moderator.  Med najbolj radikalne  komentatorje gotovi sodi ekonomist Bernard Brščič.  V svojem ekstremnem radikalizmu je tako goreč, da je skoraj že simpatičen. Vedno  ga poslušam v pričakovanju, da bo v svojih novih komentarjih šel še dlje.  In običajno mi ustreže.  Brščiču v nekoherentnosti tesno sledi Tino Mamić.  Da so njegovi teksti nelogični že znotraj enega samega stavka ga ne moti.  Vsako opozorilo na storjene napake užaljeno zavrne.  Najobjektivnejši komentator je nekdanji prvi mož davkarije, Ivan Simić.

Začetki te oddaje so sicer bili vzpodbudni.  Prvi voditelj Vodušek, ki sicer tudi ne more skriti svoje ideološke orientacije je vendarle pazil na minimalne standarde objektivnosti.   Njegovo dolgoletno delo profesionalnega novinarja ima gotovo pomembno vlogo pri tem.   Sedanja ekipa potrebnega korektiva nima. Niti ob izrečenih lažeh in zavajanjih ne čutijo (ne kažejo) nobenega sramu.

Sodu pa je vendarle izbil dno,  nedeljski VV Faktor.    Neposredno po zaprtju volišč  so  Bojan Požar, Dimitrij Rupel, Matej Lahovnik in Aljuš Pertinač komentirali izide vzporednih volitev.  Konstruirali so povezave med kandidati in med njihovimi domnevnimi ozadji, pri čemer niso ponudili nobenih indicev, kaj šele dokazov o obstoju takšnih povezav.  Ponudili so le svoje trditve.  Absolutno zmago  Boruta Pahorja že po prvem krogu – rezultat vzporednih volitev – so izkoristili, da so osmešili pismo intelektualcev »trde tranzicijske levice«, ki naj bi v svoji nameri pomoči svojemu domnevnemu kandidatu, s svojim pismom v resnici škodili.  Tudi Kučan, ki je sicer upokojenec in bi po njihovem moral biti tiho je pri svoji »diskreditaciji« Pahorja, le-temu pravzaprav pomagal.  Vsi ti komentarji so leteli v živo, pri čemer smo na ekranu že lahko brali rezultate dejanskih volitev pri čemer že numerus 5 % preštetih glasov bistveno presega numerus vzporednih volitev (pod tisoč anketirancev).  Teorije voditelja in gostov oddaje se torej niso sesuvale le sproti, pred našimi očmi, ampak  tudi na koncu, ko smo dobili rezultate po 99, 5 % preštetih glasov.  Realnost je bila diametralno nasprotna orwelovskega pravdoreka, ki so ga dotični narekovali. Matej Lahovnik, Aljuš Pertinač, Dimitrij Rupel in Bojan Požar so brez dvoma komentatorske zgube in bi jih veljajo pri izpostaviti študentom pri študiju novinarstva in komunikologije kot vzorčen primer, kakšni novinarji in komentatorji ne smejo biti.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Aktualno, Kritike | 8 komentarjev »

Matevž Krivic je v aferi Patria povsem iztiril.

Objavil Rado dne 26.09.2015

Rezime:
Pod prispevkom “Vprašljivost cehovske solidarnosti”, objavljenim 5. avgusta letos v Sobotni prilogi Dela, teče polemika v kateri nekdanji ustavni sodnik Matevž Krivic “sesipa” vse sodelujoče. V svojem zadnjem prispevku 19. septembra tudi kolumnista Janeza Markeša.

Replika na Krivičev prispevek iz 19. septembra letos:
Največjemu polemiku v naši domovini, Matevžu Krivicu moramo bržčas biti hvaležni za marsikaj. Za njegov prispevek v bitki proti trojnemu funkcionarju pa kasneje v bitki za pravice izbrisanih in še kaj bi se našlo. A vendar bi bilo primerno, da bi se tudi on enkrat upokojil. Slovencem je dal dobro dediščino. Kot bi se tudi moral že leta 1992 upokojiti zmagovalec nad JLA Janez Janša. Z vsemi častmi in visoko penzijo seveda. Slovencem je dal dobro dediščino.
Prvi ne zmore izven področja prava videti ničesar, drugi hoče tudi za ceno narodovega razkola, na novo napisati zgodovino. In ob tem živeti na veliki nogi. Ta, nekoliko ad hominem uvod je bil neizogiben saj tudi Krivic v svojih polemikah ni zgolj znanstveno ekspliciten, ampak tudi močnó čustven.

Ampak preidimo sedaj k vsebini. Kot argument k »svojemu prav« v zadevi Patria navaja Krivic dejstvo, da na njegove štiri daljše strokovne kritike ni bilo nobenega strokovnega odziva. Jalov argument g. Krivic! V polemiko s Krivicem se nihče od pravnikov noče spuščati iz preprostega razloga, ker v bitki z njim ni mogoče zmagati. Če bo nekdo Krivicu repliciral »n« krat, bo nazaj dobil »n« + 1, odgovorov. Svojstvu ustavnega sodnika (zadnji besedi) se Krivic noče in noče odreči. Argumenti pa tako, ali tako štejejo le Krivicevi.

V nadaljevanju je Matevž Krivic osupnil nad zdrsom, ki naj bi ga Janez Markeš naredil nad temeljnim izhodiščem pravne kulture, »da obtoženi kriminalnega dejanja niso storili, če se jim na sodišču to ne dokaže«. Napaka, gospod Krivic.
Na vseh stopnjah sodišč je bila krivda v rednem postopku dokazana. Dokaz je torej tu. Dejstvo, da ima Ustavno sodišče moč anulirati odločitve rednih sodišč in da je to v omenjenem primeru tudi storilo pa ni nujno v moči njegovih argumentov, ampak je le konvencija. Kot družba smo se dogovorili, da so Odločitve Ustavnega sodišča končne. Da so zadnje v vrsti. Stvar je torej končna v smislu tega, da Janša pri predmetu, Patria ne sme nositi in ne bo nosil pravnih posledic njegove vloge pri nakupu osemkolesnikov. A to za mnoge, ki znamo in hočemo razmišljati tudi izven pravnih okvirjev, z odločitvijo US, še ni konec premisleka. Večina milijonov, ki so dokazano zapustili Finsko, še vedno nimajo uradnega naslovnika. Pravno zastaranje še ne pomeni, da je ljudska radovednost, kdo je pokasiral podkupnino za 21 milijonov evrov preplačane kupnine za Patrije, potešena.

Krivičevo vzhičenje nad postulatom »temelja pravne kulture« in nerazumevanje Markeša, kaže da Krivic izven področja justice, ne vidi prav ničesar. Pa tudi v justici sami, Krivic prav hitro spregleda, da pravo poleg svoje pomembne vloge urejanja družbenih odnosov, v svoji empirični konsekvenci, predvsem ščiti pripadnike družbene elite pred plebsom. Prav nikogar z vrha politične elite namreč ne moremo spraviti za zapahe. Tako Markeš, kot drugi plebejci nismo omejeni le s pravom. Pri svojem razmišljanju lahko uporabljamo tudi druge vede, formalno logiko na primer, ki je pri marsikaterem sodnem postopku manjka. In prav logika in mnoga empirična dejstva nam kažejo na Krivičev spregled pomembnega! Na dejstvo, da je Janša z najvišjega izvršnega položaja v RS (2005 – 2008), oviral preiskavo. (Brezigarjeva, Mate, depeša). Da je Janša v času enoletnega mandatarstva v letu 2012 ignoriral pozive sodišč. S prvim in drugim je Janez Janša povsem izkoristil moč svoje pripadnosti najožji eliti in onemogočil normalno končanje postopka.
Vsa gornja spoznanja, kakor tudi neizpodbitno dejstvo, da življenjski slog Krivicevega »varovanca« v zadevi Patria presega njegove legalne dohodke, nam »še kako« dajejo pravico dvomiti v odločitev US in v »Krivičev« postulat temelja pravne kulture . . .
Morebitna nova, peta po vrsti Krivičeva pravna ekspertiza je tu nepotrebna. Primer zdaj obdelujemo z drugimi vedami.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Aktualno, Kritike, Pisma, Pomembno | 2 komentarjev »

Analiza Predinovega udarca

Objavil Rado dne 28.02.2014

Vsej evforiji linča na rob, ki se ji je ljudstvo prepustilo ob Predinovem incidentu na košarkaški tekmi, je analizo dogodka potrebno opraviti s hladno glavo. Emocije ljudi, ki so zgroženi nad siceršnjim nasiljem navijačev in vpletanje v Predinov zdrs tudi njegovo nekdanje sodelovanje v forumu 21, niso na mestu in so pretirane.

Mnogim komentatorjem, ki se jim zdi s strani Policije izrečena kazen prenizka, je potrebno pojasniti, da se kvalifikacija incidenta obravnava od primera do primera in da vse, pa naj gre za kazniva dejanja, ali za zgolj prekrške, ne gre metati v isti koš. Kolateralna kazen, ki jo bo Predin prejel in jo že prejema s strani padca svoje veljave in svojega položaja v slovenski družbi, bo pa tako bistveno presegla od državnih organov dodeljeno kazen.

Pri kvalifikaciji namena udariti sodnika gre pri Predinu za reagiranje v afektu. Med vzrokom za Predinov napad, domnevno nepošteni sodniški odločitvi in med Predinovo reakcijo ni preteklo dovolj časa, da bi čustveno pretirano vznemirjeni pevec uspel razmisliti o neprimernosti svoje reakcije.

Zasnovo tehnike udarca s katerim je Predin zadel sodnika imenujemo kladivo. Udarec s spodnjim delom pesti (pri mezincu) od zgoraj navzdol v zgornji del glave. Vendar mora pri tem udarcu, če naj ima poln učinek, roka biti nekoliko pokrčena, da se kinetični impulz zmore prenesti iz napadalca, na napadenega. V dotičnem primeru je bila roka

1. povsem iztegnjena in v sebi v trenutku impakta ni imela več potenciala.
2. Udarec “kladiva” ni zadel glave od zgoraj, kot bi jo glede na tehniko izvedbe in glede na opravljeno pot roke moral, ampak je ličnico le oplazil. Rušilnega impakta v globino telesa ni bilo. Šlo je torej zgolj za izrojen udarec “kladiva”, bolj za “efekt vržene roke”, ki lahko na površini kože povzroči trenutno pekočo bolečino, na notranje organe in na skelet pa nima vpliva.
3. Šlo je zgolj za en udarec, ki je ob koncu zamaha izgubil ves svoj potencial in ne bi bilo mogoče napada nadaljevati brez da bi s prednapenjanjem v telesu ustvaril sile za nov napad, česar so npr. sposobni šolani borci pri katerih kinetičnega potenciala za permanentne napade nikoli ne zmanjka. Vsak zadan udarec je v svoji stranski fukciji že prednapenjanje za nov udarec (zgolj pri treniranih borcih).
4. Skrčenje, oz. počep pravkar zadetega torej ne gre pripisati prejeti sili, ampak le refleksu, ki izvira iz trenutnega zavedanja nevarnosti.

ad2
Na tej povezavi:
je na naslovni strani videa, jasno videti Predinov “zadetek” (odlična fotografija). Trenutek impakta. Vidi se, da je roka povsem iztegnjena in se dotika sodnikove ličnice. Kinetični potencial je povsem porabljen.

Škodljivost Predinovega udarca je treba bistveno bolj iskati v smeri sporočilnosti incidenta samega, kot pa v smeri poškodovanja, oz. resničnega ogrožanja prizadetega sodnika.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Aktualno, Kritike, Razprava o razpravi | 5 komentarjev »

Boris Pahor solidarizira z Janšo.

Objavil Rado dne 2.04.2013

Boris Pahor je za portal slomedia.it povedal: “Prek medijev sem izvedel, da je PEN izključil Janeza Janšo. Ker menim, da PEN ne sme slediti politiki, ga zapuščam.”

Gospodu Borisu Pahorju moramo izreči vso priznanje. Nedvomno spada med velikane slovenske kulture. Ponosni smo lahko nanj. A vendar zadnji dve njegovi intervenciji v kulturni prostor slovenstva kažeta, da ga razum in razsodnost vendarle počasi zapuščata.

Prva intervencija, ki mu ne more biti v čast je lanska njegova pripomba v zvezi z legitimnostjo črnega župana, ki ga imamo v Piranu. Povsem neprimerno.

No in včeraj druga, v zvezi z Janševo izključitvijo iz PEN-a. Če bi si gospod Boris Pahor natančneje prebral obrazložitev izključitve najbrž ne bi prišel do enakih zaključkov. Človek, ki je zadnjih devet let, od predvolilnega časa 2004, zastrupljal medslovenske odnose in sistematično razširjal kulturni boj, pač ne more biti “persona”, ki bi imela mesto v uglednem društvu. Piko na “i” je v maniri njemu lastne retorike podal na shodu prvržencev Zbora za Republiko. Nekje pa vendarle moramo potegniti črto, tako javnost, kakor tudi senzibiljneši del javnosti – književniki.
Da o korupcijski neprimernosti Janše sploh ne govorimo.

A ne glede na vse, Boris Pahor nas je toliko zadolžil, da mu to prenagljenost lahko mirno odpustimo.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Aktualno, Kritike, Politika, Pomembno | 7 komentarjev »

Saši Pavček, kulturnici ki jo zelo cenim.

Objavil Rado dne 6.02.2012

Spoštovana Saša,

v radijski anketi na valu 202 sem slišal za vaš protest zaradi recitiranja očetove pesmi ob petkovi vložitvi zahteve za referendum o družinskem zakoniku.

Novico sem sprejel z iskrenim čudenjem.  Vaš oče in pesnik Tone Pavček nedvomno spada med največje može slovenske kulture.  Njegova dela niso zgolj vaša dediščina in njegova umetnost iz katere vsi črpamo navdih, gotovo pripada slovenskemu narodu v celoti.  Pričakovanje, da pesmi ne smejo recitirati Slovenci, ki nimajo enakega političnega, kulturnega in socialnega pogleda na svet,  kot ga imate vi,  je  v tem pogledu vredno velikega začudenja. Tudi implikacija, ki sledi vaši izjavi spoštovana Saša:  “Kot pesnik, intelektualec in predvsem do otrok čuteč človek, saj se je vse življenje boril za blagor, ljubezen in enakost vseh otrok tega sveta”,  je  napačna.  Iz nje bi bilo mogoče sklepati, da ste vi varuh absolutne resnice, kaj je za citirane otroke najboljše.   In da je “resnica”, ki je zajeta v družinskem zakoniku edina resnica.  Pa ni!  Družinski zakonik je povzetek razmišljanja določenega dela slovenskega političnega diapazona.  In zakonik kot tak je bil sprejet s preglasovanjem v parlamentu v času, ko je imela večino tki. leva politična opcija.   Po formi svojega nastanka je torej družinski zakonik  predvsem politično dejanje in zato ne more nositi vseh moralnih in etičnih resnic.  

V času, ko umetniška stvaritev pride v javnost in dalje,  začne ta stvaritev svoje življenje.  In je vir najrazličnejših interpretacij ter se dotakne ljudi povsem različnih notranjih nagnjen in filozofij.   Več kot se  ljudi umetniško delo dotakne, bolj univerzalno je. Večjo težo ima.  Za Pavčkovo poezijo velja, da ga skoraj ni med Slovenci, ki se ga ne bi dotaknila.  Upam, spoštovana Saša, da ste ne glede na vaše stališče do družinskega zakonika spoznali, da je bil vaš odziv prenagljen in da ga zdaj,  morda vsaj malo obžalujete.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Aktualno, Kratke domače, Kritike, Medsebojni odnosi, Pisma | 39 komentarjev »

Vinko Möderndorfer, Pokrajina št. 2

Objavil Rado dne 27.12.2011

Film (Tv Slovenija, v ponedeljek zvečer ), 

kot mokre sanje simpatizerjev domobranstva.  Povsem enostranski, izkrivljen izkaz teorije zarot in temnih ozadij.  Maščevanje domobrancev za povojne poboje in za ves povojni čas, ki so ga morali preživeti  molče in na družbenem obrobju.

Za film II. svetovna vojna ne obstaja. Niti ni obstajala NOB. In ni bilo niti državljanskega spopada 1941 – 1945.  Celo socialistične revolucije ni bilo. Bil je le povojni poboj domobrancev in bila je socialistična internacionala,  ki je branila in še brani “tekovine revolucije”, ne le vse do konca prejšnjega stoletja, ampak tudi v novem stoletju.  Celo osamosvojitev Slovenije  in vzpostavitev parlamentarne demokracije je za avtorje nerelevantno dejstvo. Hobotnica imenovana komunizem je nesmrtna.  In neuničljiv je tudi tudi generator antikomunizma.  V imenu povojnih pobojev, bo boj proti levici, ki je  naravni dedič morilcev, vprašanje časti in zdrave morale dolgih generacij za nami.

Seveda bi bilo prikladno zapisati, da je film naročil Vatikan.  In da je narejen po meri Vatikana.  Tudi, če je oboje vsaj malo res,  je film predvsem izkaz patologije ustvarjalcev.  V temnih kamricah duše ustvarjalcev se je kot rak razrastel enostranski fenomen teorije zarote, ki je bil najprej zaukazan s strani strankarskih vodij, zdaj pa že živi samostojno življenje.   Kot Al Kaida, ki povsem zlahka živi in deluje brez Osame bin Ladna.

John Steinbeck se v romanu Vzhodno od raja, sprašuje, ali smo odgovorni za grehe staršev?  Ali nam je greh že položen v zibko?   Konec romana nam daje upanje in svobodo.  Timšel. Ti lahko (gospoduješ lastnim grehom). Konec nas odveže krivde staršev, odveže nas svetopisemske krivde Adama in Eve. Sami smo tisti, ki kreiramo svojo usodo in vso pravico imamo, da živimo brez krivde za leto 1945 in za vsa prejšnja in kasnejša leta.  Tudi, če nismo podpisali nobene, tozadevne  resolucije.  Film nam te svobode ne dovoljuje. Film nam krivdo izvirnega greha zaukazuje.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Aktualno, Kritike, Pomembno | 9 komentarjev »

Zrnec je slovenski politiki nastavil ogledalo – Crnkovič & co. pa v jok.

Objavil Rado dne 27.06.2010

Poslušam in berem odzive na četrtkovo državniško proslavo,

in preveva me sočutjeSočutje do slovenskega estabilismenta, ki jih je Zrnec globoko prizadel.  V odmevih smo lahko slišali  znanega režiserja, ki je bil do scenarija globoko odklonilen,  tudi naš prvi mož parlamenta, dr. Gantar je povedal, da mu predstava “ni sedla”,  najbolj pa se je o proslavi razpisal kolumnist  Sobotne priloge Dela,  Marko Crnkovič.  Z ognjem in mečem se je spravil na Zrneca, pardon na tistega ki je Zrneca spustil h državnemu koritu.  Državnost je preresna stvar, da bi se z njo ukvarjali komiki.

Pa je kritikom mogoče brez premisleka slediti?  Je bila predstava tista, ki je bila slaba, ali je odsev v Zrnečevem ogledalu tisti, ki kritikom ni po volji?  Po mojem mnenju je predstava odlično odslikavala presečni trenutek stanja v naši politiki, družbi.   Na Crnijevo bolečino, so po mojem mnenju tudi  kulturniki del tiste patologije, ki prizadete tako boli.   Od tod celostranska refleksija v Delu.

Potrebno bo začeti znova, v tem delu ima dr. Cukijati prav,  čeprav so najbrž nameni celotnega njegovega govora na slavnosotni seji parlamenta, bili globoko enostrankarsko koristoljubni.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Aktualno, Kritike, Pomembno | 17 komentarjev »