Le tu in tam, le bežno potovanje

Za srčnost ni problem, srčni smo skoraj vsi. Razuma nam manjka.

Arhiv za 'Epitaf' Kategorija

Studio ob 17. Magna

Objavil Rado dne 17.10.2017

Današnji Studio ob 17 (16. okt.) je nekaj najbolj degutantnega kar sem poslušal zadnje čase.  Običajno sicer solidno oddajo so avtorji uspeli čisto zasrati.

Na kup so spravili  same Magna navdušence, ki so likali, likali, likali, zunanjo podobo in nam projicirali svetlo bodočnost.  Z Magno je vse o.k., nobene nevarnosti ni, niti je ni bilo, niti je ne bo.  Naravovarstveniki so bili težava, ki je zdaj odpravljena in naravovarstveniki so zadovoljni in zadovoljeni. Predstavniki mariborskega gospodarstva so pred mikrofoni orgazmirali od zadovoljstva nad ugodnimi učinki umeščanja Magne. V neposredni sosedščini Magne bo celo območje eko kmetijske predelave!!! Sic!

Če bi pa komu od eko kroga le ratalo z blokado, bi to bila katastrofa za regijo, bi to bila za Slovenijo, bila bi to katastrofa za naše otroke.  Slovenska kultura bi bila ogrožena. Sporočilo, ki bi ga z zavrnitvijo poslali v svet bi bilo grozno.  Kapital se bi nas dosmrtno izogibal. Itd, uzw, . . . Streljanje le na en gol.

Oponentom Magne so prepovedali približevanje studiju na manj kot kilometer razdalje.  Policijske blokade so bile na Miklošičevi, na križišču Celovške in Prešernove, na Tromostovju.  Policijo je okrepila še Sova s svojimi agenti v civilu.  Zaposlenim na RTVju so tik pred oddajo razdelili povsem nove identifikacijske kartice, da se med zaposlene ne bi vtihotapil kakšen ekoterorist.

Aleks Horvat, naj ti bo lahka zemljica. S to oddajo si se vpisal med nesmrtne.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Epitaf, Literarni kotiček | Brez komentarjev »

Nekoč je bil en Marko Crnkovič,

Objavil Rado dne 2.04.2014

ki je s svojimi teksti zaoral v zaspano medijsko krajino nekdanje socialistične Juge.
“Pisal je hitreje, kot je lahko mislil”
Skupaj z “mladincema” Štefančičem in Mojmirjem Ocvirkom je na začetku osemdesetih prejšnjega stoletja dražil bralstvo Mladine, Teleksa in napovedoval nove čase . . .

Želel je postati Josip Vidmar novega, postsocialističnega časa. Oster v misli in konservativni estet neupogljivega duha. Svoj intelektualni in produkcijski vrhunec je izkazal v kolumnah Sobotne priloge Dela, konec devetdesetih let prejšnjega stoletja.

Zadnjih nekaj let, ki jih je preživel do letos (2014) je vegetiral, zopet kot kolumnist priloge Dela. Mnogi niso opazili, da je vmes intelektualno opešal in so mu laskave nazive “najkolumnista” podeljevali zgolj po inerciji. Ob njegovem slovesu iz Dela, to je napovedal v zadnji Sobotni prilogi, mu želimo miren pokoj. Upamo, da mu zatopljenost in zagrenjenost v “njegovi žlahtni konservativnosti”, ne bosta kazila starosti.

Slava njegovemu spominu.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Epitaf | 1 komentar »