Ob polomu, ki ga je RKC povzročila s svojim gospodarskim delovanjem v RS je Cerkev že pred letoma  dejansko umaknila škofa Krambergerja in cerkvenega finančnika Kraševca, kakor tudi metropolita Urana,  iz javnega življenja.  Izjave  in komentarji raznih cerkvenih dostojanstvenikov so ob tem bile skope in splošne.  Cerkev je bila,  bolj kot ne zavita v molk.

A v zadnjem času je bilo kljub vsemu vedno več govora o cerkvenem debaklu.  Tudi iz duhovniški vrst  se je zaslišala marsikatera krepka beseda na rovaš gospodarjenja Cerkve in na račun izgub, ki jih je Cerkev prizadejala mnogim vlagateljem.   Čas je bil za novo potezo RKC-ja.  Tisto, kar je Vatikan že udejanil – odstranil inkriminirane ljudi iz javnega življenja, je te dni še javno fomaliziral.   Dejansko se ni zgodilo nič novega in nič presenetljivega.  Z odvzemom škofovske palice in z odvzemom pravice do maševanja je Vatikan le poudaril njuno krivdo, oz. poskušal prenesti breme krivde na zgolj nekaj izbranih posameznikov.  A ta zadeva ne drži vode. RKC je po svoji strukturi absolutistična organizacija.  Papež je vrhovni poglavar in v svojstvu tudi edini odločujoči.   Gospodarsko hazarderstvo, ki so se ga šli v mariborski škofiji se ni odvijalo brez vednosti Vatikana. Edino  rezultat tega hazarderstva ni bil pričakovan. 

Vatikansko dojemanje lastnine lokalnih Cerkva smo med drugim lahko spoznali tudi  lani v hrvaški Istri.   Hrvaška je lani poklonila večje posestvo istrski (Pazinski?) župniji.  V zelo kratkem času je Vatikan (Papež)  z dekretom odvzel to premoženje in ga podaril redu Benediktincev!  Brez ozira na mnenje župnije in brez ozira na namene darovatelja (RH).  Primer navajam, če bi se vendarle našel kakšen naivnež, ki bi veroval  v demokratičnost odločanja v RKC.  Tako kot v mafijskih organizacijah žrtvujejo nižje rangirane poveljnike, da justica ne zadene glavnega šefa,  tudi v  RKC, organizaciji  z dvatisočletnimi akumuliranimi izkušnjami, žrtvujejo lokalne klerike, da bi pred svetom zaščitili državo Vatikan ter čast in dobro ime  edinega odgovornega – Papeža.

Tako pravno, kot tudi moralno in etično bi bilo,  da bi Vatikan prevzel materialno krivdo nase in izplačal upnike.  Brez nepotrebne, prej kritizirane  teatralnosti.  A računati na kaj takšnega je nabrž le “znanstvena fantastika”.

Pred dobrimi tremi desetletji je bila Svetlana zelo dobro ohranjena štiridestletnica. Omislila si je “nazaj k naravi” in najela samostanski stolp* v Jurkloštru nad Rimskimi toplicami. V vas je prinesla vso možno emancipiranost samozavestne kulturnice. Z drugo besedo, v vas je prinesla REVOLUCIJO. Gola je hodila hodila po samostanskem obzidju. Zvečer je gola ob prižgani luči in ob oknih brez zaves delala stretching. V medijih je razvnemala strast z zagovarjanjem golega seksa**.

Mladi fantje so hodili v gozd opazovat gole seanse in ob tem veselo drkali. Tudi poročeni možje se niso mogli upreti izzivu in iz gostilne, ali od doma smuknili opazovat črno, od hudiča poslano čarovnico Svetlano. Napetost v celi vasi je prišla do vrelišča.

Matere in žene so se odločile vzeti stvari v svoje roke. Stopile so skupaj in “pritisnile” na domačega župnika! Župnik je pričel rohneti iz prižnice***, možje so dobili prepoved izhoda, mladi fantje pri spovedi niso dobili odveze. Takšnega pritiska tudi lepa čarovnica ni zdržala in morala je zapustiti provincialni Jurklošter.

/baje, da čarovnica Svetlana še zdaj straši po Jurkloštru. V nočeh brez lune jo tisti, ki nosijo poštenost v srcu, še sedaj lahko vidijo golo hoditi po samostanskih obzidjih/

_________

*  Prav tisti stolp  v katerem je pred dobrimi petimi stoletji celjski grof skrival svojo ljubico, Veroniko Deseniško!

** Svetlana je v tistih časih vneto zagovarjala seks vseh vrst.  Skoraj ponarodela je že tista njena, ko je v izjavi za tednik Teleks izjavila: Ljudje lahko seksajo s komerkoli, če jim paše  tudi s stensko uro.

*** Ob tem lahko vidite, da imajo močna čustva med Svetlano in Cerkvijo že dolgo genezo!

V zvezi z obrezovanjem nepolnoletnih otrok je potrebno biti jasen.  Ta akt je dejanje telesnega nasilja nad nemočnimi otroki.  Otrokovo stališče pri tem ni upoštevano.  Njegovo morebitno upiranje bo obvladano s silo. Pri obrezovanju gre za nepovratno, oz. za neizbrisno dejanje.  Za doživljensko zaznamovanost.

Obe verski skupnosti, ki se sklicujeta na tradicijo pri tem pozabljata, da na tleh Republike Slovenije velja ločenost vere in države.  Ustava in zakoni naše države so primarnega značaja, vera in versko obredje pa so predvsem človekova intima, vse dokler s svojo versko prakso in s svojim verskim udejstvovanjem ne krši že omenjene Ustave in  zakonov.   Seveda muslimani in judje  še vedno lahko prakticirajo akt obrezovanja, le počakati morajo na tisto starost  otroka, pri kateri je nedvoumno, da je otrok zrel in seznanjen s vsemi posledicami dejanja, pri čemer ne sme biti dvoma, da gre za njegovo avtonomno odločitev.

Polemika, ki se je s vso strastjo vnela v teh dneh je nepotrebna. Država mora zaščititi svojo integriteto in integriteto mladoletnih otrok.  Tako radikalno telesno nasilje ne more biti opravičeno z religijo in s tradicijo. Obdobje legalnosti inkvizicije je le še zgodovinska kategorija.  To morajo spoznati tako muslimani, kot “od boga izbrano ljudstvo” – judje.

Po prvih potezah vlade seveda še ne moremo soditi.  Nedvomno pa te poteze pokažejo smer v katero vlada namerava iti.  Naglica s katero je nova vlada ukrepala in s katero se ni lotila najbolj kritičnega področja, gospodarske krize, ampak je posegla na Urad  za verske skupnosti ter odstranila direktorja Aleša Guliča, gotovo mnogo pove.

Aleš Gulič je bil imenovan za direktorja Urada za verske skupnosti v Pahorjevem mandatu.  Imenovanje, ki se je zgodilo mimo Pahorjeve volje, kaže na to, da so bili pritiski na Pahorja  vršeni že v prevolilnem času.  Kazen za svojo nepozornost je Pahor plačal ob  znanem obisku v Vatikanu, ko si papež ni vzel časa zanj.  Neprijetna blamaža vsekakor! Guličev mandat na uradu si lahko zapomnimo po načelnem in enakopravnem odnosu do vseh verskih skupnosti.  Dosedanji, privilegiran položaj RKC je bil pod Guličevem direktorovanjem nedvomno  ogrožen, kar je RKC sprejemala s permanentnim negodovanjem.

Bliskovita naglica s katero je odletel Aleš Gulič je simbolična gesta – prva v nizu, katerim bo sledil niz konkretnih, denarno opredeljenih - s katero se sestavljalec vlade Janša zahvaljuje mogočni korporaciji Vatikan, ki ga  je podpirala v boju proti brezbožni levici.  Na nas davkoplačevalcih je, da bomo nadzirali denarni tok v smeri Slovenija – Vatikan.  A bodimo pozorni.  Denarni tok v smeri Cerkve je sofisticiran. Poteka iz različnih ministrstev in konti tega denarnega toka niso vedno povsem transparentni.

Na rob polemiki,

ki je  produkt intervjuja s Svetlano Makarovič ter odgovora Sveta katoliških laikov je potrebno zapisati, da je

Svet katoliških laikov (v nadaljevanju: SKL) s svojo repliko povsem zgrešil tarčo.  Svetlana Makarovič je v svojem intervjuju, po daljšem povzemanju vloge RKC-ja na naših tleh,  eksplicitno rekla: “Po mojem mnenju je katoliška Cerkev v Sloveniji nekaj, kar moraš sovražiti.”   In prav ta stavek je zaintrigiral Svet katoliških laikov do te mere, da so oglasili z repliko.   V tej repliki je SKL povzel inkriminirani stavek ter v nadaljevanju navedel člene Slovenske ustave in druge uredbe, ki zagotavljajo pravico do svobodne veroizpovedi, v nadaljevanju še omenjajo kazenski zakonik, ki pravi  “v 297. členu inkriminira javno spodbujanje in razpihovanje verskega sovraštva, razdora ali nestrpnosti, toliko bolj, če je omenjeno izvršeno z objavo v sredstvih javnega obveščanja” vsled citiranega člena SKL pričakuje:  “Od pristojnih državnih organov na podlagi ustavnega načela zaupanja v pravo utemeljeno pričakujemo, da bodo izvedli vse ustrezne postopke.”

Ali gornja izjava drži?

Svobodo govora in svobodo verovanja v demokratični državi seveda imamo, a vprašanje je: Kdo sme govoriti v imenu verskih skupnosti? Vernik sam? Najbrž ne. Vernik sme govoriti le v svojem imenu.

Sme govoriti v imenu verskih skupnosti Škofovska konferenca? Tudi ne! Škofovska konferenca in kleriki, ki jo zastopajo so predstavniki tuje države*** in so hierarhično povsem podrejeni papežu. Izražajo in uveljavljalo izključno njegovo voljo.  Za versko zastopanje Verskih skupnosti pa tudi niso bili imenovani z demokratičnimi postopki. RKC torej vodi versko skupnost na podlagi samooklicanja, nelegalno torej.

Ločenost cerkve in države.

Sogovornik Slovenske škofovske konference ne more biti niti slovenska Verska skupnost, kaj šele, da bi sogovornik bilo bilo celotno prebivalstvo Slovenije.  RKC in njeni kleriki na naših tleh se imajo pravico pogovarjati preko papeškega nuncija le direktno s slovensko državo, ne pa tudi neposredno s slovenskim ljudstvom.

Verniki sami pa seveda smejo od slovenske države terjati svobodo za svojo versko izražanje.  Njihove legalne in legitimne verske zahteve pa lahko zastopajo le politične stranke,   ki povzemajo ustrezne verske programe in so bile izbrane na svobodnih volitvah. RKC in njena Škofovska konferenca seveda lahko okrepi svoj vpliv na slovensko prebivalstvo, le na svobodne volitve naj pristopi z ustreznim programom. Potem bo smela neposredno komunicirati z vsem slovenskim občestvom.

 Referendum o družinski zakonodaji

Ne glede na moja stališča o kompetencah RKC-ja zgoraj pa sem prepričan, da ima Slovenska škofovska konferenca tokrat prav. Družinska zakonodaja, takšna kot je predložena, je neustrezna!

 ***

Kako si Vatikan predstavlja cerkveno hiearhijo in lastnino lokalnih cerkva, smo pred kratkim lahko videli v Poreču na Hrvaškem. Hrvaška država je lokalni župniji poklonila precejšnje posestvo, Vatikan pa je isto posestvo župniji odvzel in jo dal v lastnino in v uporabo redu Benediktincev znotraj RKC.

Sobotna priloga Dela, 6. febr. 2010

Po izjavi našega premiera je dr. Stres naredil velik vtis nanj. Zato velja dobro proučiti in kritično oceniti metropolitove besede, ker bodo zelo verjetno imele vpliv na odločitve naše vlade.

Na nadškofova stališča o vzgoji in izobraževanju je treba pripomniti, da Cerkev o tem ne more biti direkten sogovornik naši državi. Kajti slovenska Cerkev,  oz. kleriki v Sloveniji predvsem izvajajo politiko Vatikana, ki pa je tuja država. Iz tega tudi izhaja ustavna ločenost države in Cerkve. Seveda pa Cerkev tudi v tem primeru ni brez vpliva na državo, kajti Cerkev lahko oznanja svoja stališča vsem slovenskim vernikom in le-ti lahko Cerkvena stališča implementirajo z volilnim glasom tisti politični stranki, ki je najbližja rimokatoliškim vzgojnim vrednotam in načelom. Ne torej Cerkev sama, ampak verniki – volivci so garant da se bodo ustrezen del katoliških vzgojnih vrednot preko političnih strank, prenesel v državno vzgojno-izobraževalno politiko. Iz gornjega sledi, da ne držijo metropolitove besede o cerkveni izključenosti iz države.  Cerkev je od države le ločena. In naj takšna tudi ostane.

Katoliška fakulteta, o kateri tudi teče beseda v intervjuju,  je seveda v pristojnosti Cerkve, O tem ni nobenega dvoma. Le pripadnosti te fakultete, v sestavo slovenske Univerze ne more biti, ne da bi Univerza imela nadzor nad študijskimi programi. 

Pri vprašanju poslovne in ekonomske aktivnosti Cerkve se je moč strinjati z dr. Stresom, če le Cerkev pri svojem poslovanju spoštuje pravni, ekonomski in podrejeno tudi davčni red RS.  Tudi interesne dejavnosti Cerkve na katere dr. Stres ponosno kaže, niso problematične in imajo pravico konkurirati za državna sredstva vendar le, če so registrirana in delujejo po enakih načelih kot vsa druga slovenska, kulturna, športna, humanitarna in druga društva. Ko bo po teh načelih Cerkev registrirala svoje civilno-družbene dejavnosti  bomo mnogi podprli državno financiranje navedenih dejavnosti.  Prepričan tudi sem, da večina Slovencev podpira državno participacijo pri ohranitvi kulturnih spomenikov, ki so v lasti Cerkve.

Vprašanje kuratov v slovenski vojski in policiji je zgolj v funkciji politike neupravičenega prodiranja Cerkve v institucije države. Vojaška in policijska služba je enoizmenska in po službi nihče, ki si želi verske oskrbe  nima, ob osemsto slovenskih župnikih in nekaj tisoč cerkvah, dlje kot 5 km do najbližjega župnika. Le pri vprašanju vojaških misij v tujini, je glede na zahteve vernikov, možno na državne stroške organizirati nekaj kuratov. Ordinariat je tu povsem nepotreben.  Obisk v slovenskih bolnišnicah pa naj RKC organizira z dežurstvi. Vsako slovensko bolnišnico obkroža vsaj 20 župnij. Če je potreba po obisku dnevna, potem pride vsak župnik na vrsto za dežurstvo vsake tri tedne. Glede izrivanja Cerkve nekoč ter o njeni vlogi v današnjem demokratičnem svetu, pa bi svetoval metropolitu, da naj se zaradi higiene, tej polemiki raje izogne (razen, če govori le kot državljan RS).  Cerkev je namreč v segmentu organiziranosti povsem identična nekdanjemu komunističnemu sistemu. Od zgoraj navzdol. Tako, kot je partija prisegala na avantgardnost, tudi rimokatoliška Cerkev vztraja pri njej.  Namreč stališča slovenske RKC, po navodilih Vatikana posreduje obstoječih tisoč slovenskih klerikov.  Velika večina verskega občestva – vsi ki niso kleriki, nimajo prav nobenega vpliva na stališča RKC.  Vzemimo zelo aktualna, tudi zelo pereča družbeno-civilizacijska vprašanja; o splavu, o kontracepciji,  o poskusih, kako zadržati v svoji župniji priljubljenega župnika, o enakopravnosti žensk v RKC in o mnogih drugih temah.  Pri vsem tem ni nobenega dialoga. Je le monolog klerikov, ki se podaja pod institutom “Oznanjanje evangelija”. 

Spoštovani dr. Stres,  nobena religija, pa tudi rimokatoliška ne, ni vseobsegajoča.  Mnogim seveda je povsem upravičeno in legitimno pomagalo s katerim si osmislijo življenje, drugi si življenje organizirajo in mu dajo smisel drugače. Tretji zmoremo pristopiti k Jezusu Kristusu sami, brez posrednika (RKC). Upoštevajte prosim, spoštovani metropolit, da vsaj drugi in tretji ne potrebujemo vašega pokroviteljstva