Pred dnevi je stanovnska organizacija PEN, zaradi kršenja:

“Temeljna listina PEN člane
zavezuje, da se na vseh področjih zavzemajo za svobodo misli in izražanja ter za promocijo literature.”

izključila iz svojih vrst,
- poglavitnega za orožarsko afero na začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja, ko je izginilo za več sto milijonov usd inkasa za prodano orožje, ki ga je posedovala in zapustila v Sloveniji JLA. Denarja, ki bi moral pristati v slovenskem proračunu,
- glavnega osumljenca iz pravnomočne obtožbe zaradi podkupovanja v aferi Patria,
- človeka, ki je z netenjem kulturnega boja ter permanentno antinovinarsko gonjo (Labodji spev novinarstva!), ožil novinarsko svobodo,
- človeka, ki je po poročilu KPK, v preteklih letih deloval koruptivno in trošil denar za katerega ni znal pojasniti izvora,
Janeza Janšo torej.

Z dejanjem solidarnostnega izstopa iz PEN-a, mu je priskočil v moralno podporo

dr. Anton Stres, slovenski metropolit in človek, ki je bil na najodgovornejšem mestu v mariborski nadškofiji v času, ko je mariborska nadškofija s finančno poslovnim hazardom oškodovala svoje vlagatelje, kakor tudi slovenske banke in skozi nje, vse nas,
za slabo milijardo evrov.

Vprašanje je torej, ali nas bi moral ukrep PEN-a skrbeti? Ali so z izključitvijo škodili svobodomiselnosti pisateljskega poslanstva?

Jaz bi rekel, da ne. Tako Janez Janša, kakor tudi z njim solidarni dr. Stres, zaradi tudi zgoraj naštetih dejanj, nista osebi, ki bi lahko bila PEN-u v ponos. Janez Janša in dr. Stres tudi nista osebi, ki bi bila žrtve represivne države, ali organizacije in bi zaradi tega potrebovala solidarnostno okrilje PEN-a. Prav nasprotno.
Oba sta bila na samem vrhu oblasti in sta sama imela moč represije nad drugimi.

Solidarnostna poteza dr. Stresa in morda še koga nas plaši. Se mar s korupcijo obremenjeni združujejo v močno, za demokracijo nevarno silo?
Upam in želim, da bomo Slovenci spoznali nevarnost s strani nerazumnih in da ne bomo izkazovali moralne podpore odstopljenima.

Zadnji ukrep Vatikana zoper nadškofa Urana je v sveti jezi poenotil Slovenijo.  Tuja država izganja Slovenca iz lastne domovine.  Kaj hujšega?! Končno ena stvar, ki jo razumemo.  Morala.  Menda je namreč nemoralno, da ima župnik otroke.  Oz., da jih ima in noče o njih govoriti v javnosti. Niti se noče podvreči testu ugotavljanja očetovstva. Pri čemer domnevna mati sploh ne insistira pri tem. Le mediji zganjajo neskončen hrup o tki. pravici javnosti, vedeti.

Boris Vezjak:  ” Če je v resnici povsem po nedolžen osumljen moralnega greha in skrunitve zaprisege k celibatu, tudi laganja Vatikanu, potem je obenem tudi jasno, kaj bi Uran moral storiti: namesto pripravljenosti na »soočenje s svojimi potomci«, kakor jo obljublja, bi se moral biti pripravljen soočiti z lažnimi obtožbami, kar bi lahko storil le, če bi pristal na teste o očetovstvu in se soočil z javnostjo in mediji. Povedano preprosteje: za resnico se je treba boriti in javnost je tu njegov zaveznik. Prav njegov primer je zato lep paradigmatski dokaz, kako so lahko mediji kot reprezentanti javnosti vendarle tvoje (edino) pribežališče, ko se ti godi krivica. A dokler tega ne stori in se pred njimi zapira v slonokoščene stolpe, nimamo dovolj tehtnih razlogov, da bi mu verjeli. Kaj je potem večji greh: spočeti potomce, kar je po sebi lepo, naravno in veselo dejanje, ali pač zanikati njih in to dejanje samo? Če izbira za Boga pomeni obenem tudi izbiro za življenje v takšni laži, potem do Uranovih trpkih preizkušenj  - še zlasti ne pod pretvezo o privatnih zadevah ali izgovorom o prijaznem ljudskem škofu  - res ne rabimo kazati posebnega usmiljenja.”

Mediji in Boris Vezjak v imenu njih igrajo subsidiarnega tožilca RKC-ja.  Kljub temu, da je imeti otroke, splošnoveljavno povsem normalna zadeva. Zakonske, ali nezakonske.  In tudi ni sam nadškof omenjal da je greh, ker ima župnik otroke. Ampak je menda to doktrina Cerkve.  Vezjak navaja: “ Če škofje okoli plodijo otroke, nas to mora vse zanimati. Ker javnost učijo drugače.” Strinjanje z doktrino Cerkve je pripisal tudi nadškofu Uranu, čeprav ni pripisal, kje natančno, oz. ali je sploh nadškof to trdil.   Vezjak torej obsoja nadškofa zaradi nemorale, ki ni splošnoveljavna, ampak je zgolj lokalno cerkvena in o kateri se nadškof ni eksplicitno izrekel.

V luči teh ugotovitev postaja jasno, da so vse materiale, ki jih Cerkev zdaj izkorišča, pravzaprav prinesli mediji.  Šele z maksimalno eksploatacijo v medijih je stvar postala zanimiva, vsled česar je izgon nadškofa dobil ustrezno – tolikšno težo, da je veljalo poseči za njim.   Tisočletni igri RKC-ja so nasedli tako mediji, kot sicer pronicljivejši Boris Vezjak.  Ne z moralno obsodbo resničnega greha – pedofilije.  Tudi ne z obsodbo zapravljene /ukradene?/ milijarde.  Ampak zgolj z namigom o domnevni nemorali.   Sveta mantra medijev, interes javnosti, je v tem primeru generator afere.  In ne pribežališče nadškofa Urana, kot sprevrženo ponuja Vezjak na svojem blogu.

In če končam misel začeto v uvodu, o za javnost lažje razumljivih “moralnih” temah.   Teme neskončno sofisticiranih denarnih tokov cerkvenega finančnega holdinga večina javnosti ne razume, za moralo pa smo vsi kvalificirani. Že od od Desetih resnic dalje, kot prve mantre, ki smo se jo naučili pri desetih letih.  Pa smo pri “Petrovem načelu učinkovitosti.”   Mefistovska “pravica javnosti” s katero mediji služijo je orodje za zamegljevanje resnice in je oproda močnih interesnih skupin.  Tudi in sploh v tem primeru, spoštovani Boris Vezjak.

Ob polomu, ki ga je RKC povzročila s svojim gospodarskim delovanjem v RS je Cerkev že pred letoma  dejansko umaknila škofa Krambergerja in cerkvenega finančnika Kraševca, kakor tudi metropolita Urana,  iz javnega življenja.  Izjave  in komentarji raznih cerkvenih dostojanstvenikov so ob tem bile skope in splošne.  Cerkev je bila,  bolj kot ne zavita v molk.

A v zadnjem času je bilo kljub vsemu vedno več govora o cerkvenem debaklu.  Tudi iz duhovniški vrst  se je zaslišala marsikatera krepka beseda na rovaš gospodarjenja Cerkve in na račun izgub, ki jih je Cerkev prizadejala mnogim vlagateljem.   Čas je bil za novo potezo RKC-ja.  Tisto, kar je Vatikan že udejanil – odstranil inkriminirane ljudi iz javnega življenja, je te dni še javno fomaliziral.   Dejansko se ni zgodilo nič novega in nič presenetljivega.  Z odvzemom škofovske palice in z odvzemom pravice do maševanja je Vatikan le poudaril njuno krivdo, oz. poskušal prenesti breme krivde na zgolj nekaj izbranih posameznikov.  A ta zadeva ne drži vode. RKC je po svoji strukturi absolutistična organizacija.  Papež je vrhovni poglavar in v svojstvu tudi edini odločujoči.   Gospodarsko hazarderstvo, ki so se ga šli v mariborski škofiji se ni odvijalo brez vednosti Vatikana. Edino  rezultat tega hazarderstva ni bil pričakovan. 

Vatikansko dojemanje lastnine lokalnih Cerkva smo med drugim lahko spoznali tudi  lani v hrvaški Istri.   Hrvaška je lani poklonila večje posestvo istrski (Pazinski?) župniji.  V zelo kratkem času je Vatikan (Papež)  z dekretom odvzel to premoženje in ga podaril redu Benediktincev!  Brez ozira na mnenje župnije in brez ozira na namene darovatelja (RH).  Primer navajam, če bi se vendarle našel kakšen naivnež, ki bi veroval  v demokratičnost odločanja v RKC.  Tako kot v mafijskih organizacijah žrtvujejo nižje rangirane poveljnike, da justica ne zadene glavnega šefa,  tudi v  RKC, organizaciji  z dvatisočletnimi akumuliranimi izkušnjami, žrtvujejo lokalne klerike, da bi pred svetom zaščitili državo Vatikan ter čast in dobro ime  edinega odgovornega – Papeža.

Tako pravno, kot tudi moralno in etično bi bilo,  da bi Vatikan prevzel materialno krivdo nase in izplačal upnike.  Brez nepotrebne, prej kritizirane  teatralnosti.  A računati na kaj takšnega je nabrž le “znanstvena fantastika”.

Pred dobrimi tremi desetletji je bila Svetlana zelo dobro ohranjena štiridestletnica. Omislila si je “nazaj k naravi” in najela samostanski stolp* v Jurkloštru nad Rimskimi toplicami. V vas je prinesla vso možno emancipiranost samozavestne kulturnice. Z drugo besedo, v vas je prinesla REVOLUCIJO. Gola je hodila hodila po samostanskem obzidju. Zvečer je gola ob prižgani luči in ob oknih brez zaves delala stretching. V medijih je razvnemala strast z zagovarjanjem golega seksa**.

Mladi fantje so hodili v gozd opazovat gole seanse in ob tem veselo drkali. Tudi poročeni možje se niso mogli upreti izzivu in iz gostilne, ali od doma smuknili opazovat črno, od hudiča poslano čarovnico Svetlano. Napetost v celi vasi je prišla do vrelišča.

Matere in žene so se odločile vzeti stvari v svoje roke. Stopile so skupaj in “pritisnile” na domačega župnika! Župnik je pričel rohneti iz prižnice***, možje so dobili prepoved izhoda, mladi fantje pri spovedi niso dobili odveze. Takšnega pritiska tudi lepa čarovnica ni zdržala in morala je zapustiti provincialni Jurklošter.

/baje, da čarovnica Svetlana še zdaj straši po Jurkloštru. V nočeh brez lune jo tisti, ki nosijo poštenost v srcu, še sedaj lahko vidijo golo hoditi po samostanskih obzidjih/

_________

*  Prav tisti stolp  v katerem je pred dobrimi petimi stoletji celjski grof skrival svojo ljubico, Veroniko Deseniško!

** Svetlana je v tistih časih vneto zagovarjala seks vseh vrst.  Skoraj ponarodela je že tista njena, ko je v izjavi za tednik Teleks izjavila: Ljudje lahko seksajo s komerkoli, če jim paše  tudi s stensko uro.

*** Ob tem lahko vidite, da imajo močna čustva med Svetlano in Cerkvijo že dolgo genezo!

V zvezi z obrezovanjem nepolnoletnih otrok je potrebno biti jasen.  Ta akt je dejanje telesnega nasilja nad nemočnimi otroki.  Otrokovo stališče pri tem ni upoštevano.  Njegovo morebitno upiranje bo obvladano s silo. Pri obrezovanju gre za nepovratno, oz. za neizbrisno dejanje.  Za doživljensko zaznamovanost.

Obe verski skupnosti, ki se sklicujeta na tradicijo pri tem pozabljata, da na tleh Republike Slovenije velja ločenost vere in države.  Ustava in zakoni naše države so primarnega značaja, vera in versko obredje pa so predvsem človekova intima, vse dokler s svojo versko prakso in s svojim verskim udejstvovanjem ne krši že omenjene Ustave in  zakonov.   Seveda muslimani in judje  še vedno lahko prakticirajo akt obrezovanja, le počakati morajo na tisto starost  otroka, pri kateri je nedvoumno, da je otrok zrel in seznanjen s vsemi posledicami dejanja, pri čemer ne sme biti dvoma, da gre za njegovo avtonomno odločitev.

Polemika, ki se je s vso strastjo vnela v teh dneh je nepotrebna. Država mora zaščititi svojo integriteto in integriteto mladoletnih otrok.  Tako radikalno telesno nasilje ne more biti opravičeno z religijo in s tradicijo. Obdobje legalnosti inkvizicije je le še zgodovinska kategorija.  To morajo spoznati tako muslimani, kot “od boga izbrano ljudstvo” – judje.

Po prvih potezah vlade seveda še ne moremo soditi.  Nedvomno pa te poteze pokažejo smer v katero vlada namerava iti.  Naglica s katero je nova vlada ukrepala in s katero se ni lotila najbolj kritičnega področja, gospodarske krize, ampak je posegla na Urad  za verske skupnosti ter odstranila direktorja Aleša Guliča, gotovo mnogo pove.

Aleš Gulič je bil imenovan za direktorja Urada za verske skupnosti v Pahorjevem mandatu.  Imenovanje, ki se je zgodilo mimo Pahorjeve volje, kaže na to, da so bili pritiski na Pahorja  vršeni že v prevolilnem času.  Kazen za svojo nepozornost je Pahor plačal ob  znanem obisku v Vatikanu, ko si papež ni vzel časa zanj.  Neprijetna blamaža vsekakor! Guličev mandat na uradu si lahko zapomnimo po načelnem in enakopravnem odnosu do vseh verskih skupnosti.  Dosedanji, privilegiran položaj RKC je bil pod Guličevem direktorovanjem nedvomno  ogrožen, kar je RKC sprejemala s permanentnim negodovanjem.

Bliskovita naglica s katero je odletel Aleš Gulič je simbolična gesta – prva v nizu, katerim bo sledil niz konkretnih, denarno opredeljenih - s katero se sestavljalec vlade Janša zahvaljuje mogočni korporaciji Vatikan, ki ga  je podpirala v boju proti brezbožni levici.  Na nas davkoplačevalcih je, da bomo nadzirali denarni tok v smeri Slovenija – Vatikan.  A bodimo pozorni.  Denarni tok v smeri Cerkve je sofisticiran. Poteka iz različnih ministrstev in konti tega denarnega toka niso vedno povsem transparentni.

Na rob polemiki,

ki je  produkt intervjuja s Svetlano Makarovič ter odgovora Sveta katoliških laikov je potrebno zapisati, da je

Svet katoliških laikov (v nadaljevanju: SKL) s svojo repliko povsem zgrešil tarčo.  Svetlana Makarovič je v svojem intervjuju, po daljšem povzemanju vloge RKC-ja na naših tleh,  eksplicitno rekla: “Po mojem mnenju je katoliška Cerkev v Sloveniji nekaj, kar moraš sovražiti.”   In prav ta stavek je zaintrigiral Svet katoliških laikov do te mere, da so oglasili z repliko.   V tej repliki je SKL povzel inkriminirani stavek ter v nadaljevanju navedel člene Slovenske ustave in druge uredbe, ki zagotavljajo pravico do svobodne veroizpovedi, v nadaljevanju še omenjajo kazenski zakonik, ki pravi  “v 297. členu inkriminira javno spodbujanje in razpihovanje verskega sovraštva, razdora ali nestrpnosti, toliko bolj, če je omenjeno izvršeno z objavo v sredstvih javnega obveščanja” vsled citiranega člena SKL pričakuje:  “Od pristojnih državnih organov na podlagi ustavnega načela zaupanja v pravo utemeljeno pričakujemo, da bodo izvedli vse ustrezne postopke.”