Le tu in tam, le bežno potovanje

Za srčnost ni problem, srčni smo skoraj vsi. Razuma nam manjka.

Arhiv za 'Cerkev in vera' Kategorija

Maščevalnost Barbarinega rova

Objavil Rado dne 23.10.2016

Doktrina izvirnega greha.

Katoliška cerkev je edini del krščanske cerkve, ki oznanja doktrino izvirnega greha.  Z grehom, ki naj bi ga storila Adam in Eva, ko sta v raju jedla od drevesa spoznanja, naj bi po tej razlagi bili obremenjeni vsi njuni potomci. Vse do današnjih dni.  Podreditev cerkvi in sprejem liturgičnih ritualov -  krsta,  spovedi in kesanja – je edini način, da se človek razbremeni grehov preteklosti.   Cerkev, ki se je postavila med boga in med vernike, je z uveljavitvijo te doktrine vse vernike trajno  postavila v podrejen položaj.  Vedno znova jih opominja na njihovo grešno poreklo in jih kliče k liturgiji.  Cerkev v svoji vlogi vrhovnega moralnega razsodnika z izvirnim grehom obremenjuje tudi neverujoče.

Sprava.

Vsako, v ta svet narojeno človeško bitje je že z materinim mlekom vsrkalo vso dosedanjo človekovo preteklost.  Nobene proklamacije glede zgodovinskih dogodkov mu ni treba dati.  Niti se mu ni treba opredeljevati glede povojnih pobojev, ali morebiti do zlá vojne. Ali do česarkoli drugega. Vse je že implementirano v nas. Lahko pa išče oziroma je vsak izmed nas dolžan iskati skupni imenovalec s sočlovekom, ne glede na različno ideološko pripadnost, tako glede naše sedanjosti, ki je namenjena nam in prihodnosti, ki jo pripravljamo za naše otroke.  Odnos do preteklosti je naša intima in nobenih resolucij nam v tem smislu ni potrebno podpisovati.  Tudi ne evropske resolucije o totalitarnosti. V tem smislu je imperativ sprave, ki sta jo  najbrž dobronamerno, a tako nesrečno trasirala zakonca Hribar pred 30 leti in ki sta jo z veseljem pograbila Katoliška Cerkev ter desni pol politike, povsem zgrešena zadeva.  Spravljajo se danes lahko le še tisti, ki so bili v času II. svetovne  vojne dovolj stari, da so se gledali preko puškinih cevi.  To pa so v tem trenutku le še devetdeset let stari in starejši. Mlajši s spravo nimajo ničesar.

Zločin povojnih pobojev,

je neločljiv od zločina II. svetovne vojne.   Tako, kot letalonosilko potem, ko ugasne motorje inercija nosi še dolge ure, tako tudi vojna, ki se je kuhala v trpečem ljudstvu, ni mogla ugasniti na mah,  9. maja 1945.     Vse húdo, ki se je v človeku nabiralo med letoma 1939 do 1945, je gorelo še leta dolgo. Najbolj seveda prvo in drugo povojno leto.   Pošast revanšizma, neločljiva spremljevalka vsake vojne v človeški zgodovini*, je zavladala vsej povojni Evropi. Vse od Grčije, do Baltika in vse od Italije do Sovjetske zveze.

*Spomnimo se Kartagine, ki je izgubila proti Rimu.  Ni bilo dovolj predaja in obljubljene reparacije, Rimljani so se v zanosu revanšizma odločili in Kartagino porušili do tal.   Spomnimo se papeža Inocenca III., ki je med pontifikatom med letoma 1198 in 1216 zgodovino Katoliške cerkve »popestril« s pokolom 20.000 heretičnih Albižanov na jugu Francije z znanim stavkom “Pobijte vse, bog bo že prepoznal svoje!” Pri tem ga ni motilo, da so se heretiki pomešali med povsem nedolžne meščane.  Pobiti je dal vse po vrsti.  In spomin na bližnjo zgodovino:  »Domovinski rat« na Hrvaškem.  Hrvati v znameniti »Oluji« niso le vojaško premagali Srbov, ampak so »počistili« (ene pobili in druge pregnali) 200.000 prebivalcev Srbske krajine.

Evropa po maju 1945 je bila povsem kaotična celina.

Ne le, da je bila v ogromnem delu uničena prometna infrastruktura.  Uničen je bil velik del industrije.  Razdejana in neobdelana  so bila  polja.   Osnovne črede so bile poklane ali pa so se razbežale.  Ali so poginile od lakote.  Javne in upravne službe niso delovale.  Edino oblast so imele oborožene sile zmagovalcev, ki pa s svojim znanjem in sposobnostjo niti niso mogle nadomestiti izpada upravnih služb niti zagotoviti hrane.  Lakota je zavladala po deželi in edina pravica, ki je veljala, je bila pravica močnejšega.  Vojaki zavezniških sil (predvsem Sovjeti) so posilili najmanj 1,5 milijona nemških žena.  Anglo-ameriški  del zmagovalnega vojaštva jih je prav toliko prisilil v prostitucijo za  življenjske  dobrine.  V istem času, ko so jugoslovanske sile na slovenskih tleh, v Teharjah, Rogu in še kje, pobile 15.000 domobrancev in njihovih simpatizerjev, so zavezniške sile na nemških tleh  vzpostavile več sto taborišč za ujete nemške vojake ter za policijske sile.  Najbolj znani so bili Renški travniški kampi.

V nekaj deset takšnih kampov, dimenzije 1.000  x 1.000 m, obdanih z bodečo žico in brez sleherne infrastrukture, so strpali nekaj sto tisoč ujetih vojakov in pripadnikov nacističnih sil.  V vseh kampih po Nemčiji je v letih 1945 in 1946 umrlo od bolezni, lakote in mraza blizu milijon in pol ujetnikov.

V Franciji, ki je bila deloma osvobojena že leta 1944, so se maščevanja odvijala že prej. Poboji kolaborantov, javno sramotenje in striženje na balin tistih Francozinj, ki so si drznile imeti odnose z okupatorskimi Nemci.   Na Norveškem so poleg pobojev kvizlingov  izjemno kruto ravnali z otroki,  rojenimi  v nemško-norveških zvezah.

V Italiji so zmagovite partizanske sile vdirale v zapore in pobijale tiste obsojence, ki so po njihovem mnenju dobili prenizke kazni za svoje zločine.

Še veliko več o povojnem obračunavanju  lahko preberete v odličnem delu Podivjana celina, napisal jo je  Keith Lowe.  Je tudi v slovenskem prevodu.

Totalitarnost socialistične Jugoslavije,

je bila v kaosu povojne Evrope in zaradi nevarnosti vdora sil Varšavskega pakta do neke mere razumljiva.  Vendar je bila pretirana. Goli otok, nasilno zadružništvo, preobširna nacionalizacija ipd.  Primež totalitarizma je po 55. letu začel popuščati. Konec šestdesetih so se odprle meje  – železna zavesa je padla.  Sredi sedemdesetih  smo doživeli samoupravljanje in  participacijo delavcev pri vodenju podjetja.  Totalitarnost in pregon ljudi sta se omejila na nekaj deset intelektualcev.  Velika večina državljanov tega primeža ni občutila.  Prav nasprotno. Uživali smo vse blagodati socialnosti socialistične države.  Pri tem mislim na brezplačno zdravstvo, brezplačno šolstvo, polno zaposljivost in zagotovljeno pokojnino.

Povzetek.

Separatno objokovanje nekaj tisoč domobranskih in ustaških žrtev Barbarinega rova, pri čemer je Slovenija prispevala na oltar II. svetovne vojne skupaj 96.000 žrtev, je sprenevedanje najhujše vrste.  Na sveto pravico do groba se danes na številnih komemoracijah sklicuje katoliški kler.  Gre za isti kler, ki med II. svetovno vojno ni dovoljeval številnim ubitim partizanom pokopa na pokopališčih. Na posvečeni zemlji, kot so rekli, brezbožnih ljudi ne bomo pokopavali. Mnogi so tudi pozabili na drugo plat medalje.  Na izvirni greh ljubljanske škofije, ki je ob zavzetju Ljubljane v letu 1941 aktivno sodelovala z italijanskim fašizmom,  zaradi česar je prišlo do usodne delitve slovenskega naroda.  V mariborski škofiji zaradi zavednosti in razumnosti cerkvenih vodij do razkola med Slovenci ni prišlo. In tudi slovenskih žrtev je bilo v tej in v drugih pokrajinah bistveno manj. Govoriti danes o komunističnih pobojih leta 1945 je v tem smislu lahko le ideološki konstrukt.  V resnici je šlo za čisti revanšizem kot vsepovsod drugje  po celotni Evropi. Pri vsiljevanju sprave pa hočejo po vzoru svetopisemske doktrine izvirnega greha obremeniti še vse po vojni rojene Slovence.   Na drugi strani nas je državna elita v zadnjih desetih letih obremenila z izdatno količino dolga po prebivalcu.  Pa smo dobili poslušnega in vodljivega (idealnega) državljana, obremenjenega tako z moralnim in dejanskim materialnim dolgom.  Krasni novi svet!  Ob veliki brezposelnosti, nezanimanju države  za neplačevanje prispevkov zaposlenih,  socialni negotovosti zaposlenih v pogojih neoliberalnega ekonomskega modela, nižanju pokojnin!  V tej luči totalitarnost nekdanje »Juge« precej zbledi.  Pretežni del nekajkrat višjega BDP-ja v odnosu na nekdanjo državo, je uzurpirala manjšina – finančne, politične, pravne in še kakšne elite.  Nižji in srednji razred smo ostali skoraj na starem. Totalitarnost imamo tukaj in zdaj.  Sodelovanje predstavnikov države ter državnega proračuna pri ritualnem prekopavanju domobranskih in ustaških žrtev  se dogaja – trdno sem prepričan – mimo volje večine Slovencev in  le zato, ker so nam elite ukradle državo.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Aktualno, Cerkev in vera, Politika, Pomembno | 20 komentarjev »

Oddaja “Sveto in svet” o svetem pismu.

Objavil Rado dne 2.05.2016

Trije katoliški intelektualci so razpravljali o pomenu in vrednosti svetega pisma.
Dr. Jože Kraševec je med drugim povedal, da je sveto pismo stvar vere in odločitve slehernika, ali mu boš verjel.

Jaz pa vam predlagam eksperiment.
Poskusite si zamisliti Katoliško cerkev brez svetega pisma.  Kakšna bi bila?

RKC brez svetega pisma ne bi obstajala! To je jasno že na prvi pogled. V končni konsekvenci sveto pismo legitimira Katoliško cerkev in katoliško elito, ki se je samoimenovala na vrh cerkvene hieararhije!

Cerkev uporablja Sveto pismo*** zato, da plebs drži v podrejenem položaju.  Človek in bog v resnici ne potrebujeta posrednika. Čisto dobro in ceneje, lahko shajata tudi sama.
/S podobnim trikom uporablja država – vladajoča elita – sintagmo “pravna država”.   S “pravno državo” elita disciplinira široke množice, kajti “pravna država” iz takšnih in drugačnih razlogov elite večinoma ne doseže. Kot božja šiba le redko doseže božje služabnike, če (kadar) kršijo božje in moralne norme/.

***
Sveto pismo tudi nima absolutne vrednosti.  Njegovi razlagalci – kleriki – prispodobe svetega pisma pojasnjujejo skozi različen čas, različno.  Kot pač ustreza stanju Katoliške Cerkve v danem trenutku. Povsem pridobitna vodila torej!

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Aktualno, Cerkev in vera | Brez komentarjev »

Pozabljivi škofje

Objavil Rado dne 16.08.2014

Ob Velikem Šmarnu, Marijinem prazniku so slovenski škofje, kar malo zanemarili Marijo. Bolj, kot njeno čaščenje so imeli na jeziku žrtve obeh svetovnih vojn, povojne poboje in (komunistični) totalitarizem.

Pozabili so pa naši vrli škofje na slabe poteze lastne institucije, oz. klerikov samih. Na pedofilijo v lastnih vrstah. Na lakomnost klerikov v primerih Zvon 1 in Zvon 2 ter drugih poslovnih potezah zaradi katerih je bila vrsta ljudi ob svoje prihranke. Pozabili so na totalitarizem lastne matere Cerkve, ki je po zasnovi totalitarna (samo in zgolj od zgoraj navzdol). Škofje so pozabili tudi na totalitarnost slovenske Cerkve same in na odsotnost cerkvenega zakramenta, spovedi. Škofje se za svoje grehe niso spovedali in jih obžalovali, ampak so se raje strankarsko udejstvovali. Brezprizivno so ostali na barikadah kulturnega boja.

Marijin praznik je torej minil, kot še ena zamujena priložnost za samorefleksijo. In potem se škofje pritožujejo čez papeža, ker jih je menda “obglavil”?! Z nadaljevanjem takšne politike bodo naši škofje slovensko Cerkev pahnili v predslomškovsko obdobje. In slovenska Cerkev bo postala le del Graške nadškofije. Mnogim nam je sicer vseeno, kaj pa slovenskim vernikom?

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Aktualno, Cerkev in vera | 5 komentarjev »

Odstavitev nadškofov? Blažev žegen!

Objavil Rado dne 1.08.2013

Rekel bi, tako po shakespearovsko: “Mnogo hrupa za (skoraj) nič“.
Odstavitev obeh nadškofov še ne prinaša pomladi v Cerkev. Obredno in simbolično prevzemanje krivde s klicanjem pri maši: “Mea culpa, mea maxima culpa”, je za katoliško obredje, čista rutina in nam ne sme odvrniti pozornosti od poglavitnega vprašanja:
Ali bo Cerkev povrnila povzročeno škodo, ali pa se bo osredotočila na posipanje s pepelom, materialna odgovornost pa bo razvodenela in se izmaknila?

Kristusove besede:“Po njih delih, jih boste spoznali”, so zato ob tem še kako aktualne!

Ob tem naj spomnem na hudo jezo nad, menda pretiranimi ukrepi svetega sedeža, ki jo je sinoči izkazal teolog in komentator vsega živega, gospod Ivan Štuhec! Ja, ja, bitka za interpretacijo je že v polnem teku.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Aktualno, Cerkev in vera, Politika | 6 komentarjev »

Stresov odstop – solidarnost koruptivnih.

Objavil Rado dne 29.03.2013

Pred dnevi je stanovnska organizacija PEN, zaradi kršenja:

“Temeljna listina PEN člane
zavezuje, da se na vseh področjih zavzemajo za svobodo misli in izražanja ter za promocijo literature.”

izključila iz svojih vrst,
- poglavitnega za orožarsko afero na začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja, ko je izginilo za več sto milijonov usd inkasa za prodano orožje, ki ga je posedovala in zapustila v Sloveniji JLA. Denarja, ki bi moral pristati v slovenskem proračunu,
- glavnega osumljenca iz pravnomočne obtožbe zaradi podkupovanja v aferi Patria,
- človeka, ki je z netenjem kulturnega boja ter permanentno antinovinarsko gonjo (Labodji spev novinarstva!), ožil novinarsko svobodo,
- človeka, ki je po poročilu KPK, v preteklih letih deloval koruptivno in trošil denar za katerega ni znal pojasniti izvora,
Janeza Janšo torej.

Z dejanjem solidarnostnega izstopa iz PEN-a, mu je priskočil v moralno podporo

dr. Anton Stres, slovenski metropolit in človek, ki je bil na najodgovornejšem mestu v mariborski nadškofiji v času, ko je mariborska nadškofija s finančno poslovnim hazardom oškodovala svoje vlagatelje, kakor tudi slovenske banke in skozi nje, vse nas,
za slabo milijardo evrov.

Vprašanje je torej, ali nas bi moral ukrep PEN-a skrbeti? Ali so z izključitvijo škodili svobodomiselnosti pisateljskega poslanstva?

Jaz bi rekel, da ne. Tako Janez Janša, kakor tudi z njim solidarni dr. Stres, zaradi tudi zgoraj naštetih dejanj, nista osebi, ki bi lahko bila PEN-u v ponos. Janez Janša in dr. Stres tudi nista osebi, ki bi bila žrtve represivne države, ali organizacije in bi zaradi tega potrebovala solidarnostno okrilje PEN-a. Prav nasprotno.
Oba sta bila na samem vrhu oblasti in sta sama imela moč represije nad drugimi.

Solidarnostna poteza dr. Stresa in morda še koga nas plaši. Se mar s korupcijo obremenjeni združujejo v močno, za demokracijo nevarno silo?
Upam in želim, da bomo Slovenci spoznali nevarnost s strani nerazumnih in da ne bomo izkazovali moralne podpore odstopljenima.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Aktualno, Cerkev in vera, Politika, Pomembno | 9 komentarjev »

Izgon nadškofa Urana in tisočletna igra Cerkve.

Objavil Rado dne 26.07.2012

Zadnji ukrep Vatikana zoper nadškofa Urana je v sveti jezi poenotil Slovenijo.  Tuja država izganja Slovenca iz lastne domovine.  Kaj hujšega?! Končno ena stvar, ki jo razumemo.  Morala.  Menda je namreč nemoralno, da ima župnik otroke.  Oz., da jih ima in noče o njih govoriti v javnosti. Niti se noče podvreči testu ugotavljanja očetovstva. Pri čemer domnevna mati sploh ne insistira pri tem. Le mediji zganjajo neskončen hrup o tki. pravici javnosti, vedeti.

Boris Vezjak:  ” Če je v resnici povsem po nedolžen osumljen moralnega greha in skrunitve zaprisege k celibatu, tudi laganja Vatikanu, potem je obenem tudi jasno, kaj bi Uran moral storiti: namesto pripravljenosti na »soočenje s svojimi potomci«, kakor jo obljublja, bi se moral biti pripravljen soočiti z lažnimi obtožbami, kar bi lahko storil le, če bi pristal na teste o očetovstvu in se soočil z javnostjo in mediji. Povedano preprosteje: za resnico se je treba boriti in javnost je tu njegov zaveznik. Prav njegov primer je zato lep paradigmatski dokaz, kako so lahko mediji kot reprezentanti javnosti vendarle tvoje (edino) pribežališče, ko se ti godi krivica. A dokler tega ne stori in se pred njimi zapira v slonokoščene stolpe, nimamo dovolj tehtnih razlogov, da bi mu verjeli. Kaj je potem večji greh: spočeti potomce, kar je po sebi lepo, naravno in veselo dejanje, ali pač zanikati njih in to dejanje samo? Če izbira za Boga pomeni obenem tudi izbiro za življenje v takšni laži, potem do Uranovih trpkih preizkušenj  - še zlasti ne pod pretvezo o privatnih zadevah ali izgovorom o prijaznem ljudskem škofu  - res ne rabimo kazati posebnega usmiljenja.”

Mediji in Boris Vezjak v imenu njih igrajo subsidiarnega tožilca RKC-ja.  Kljub temu, da je imeti otroke, splošnoveljavno povsem normalna zadeva. Zakonske, ali nezakonske.  In tudi ni sam nadškof omenjal da je greh, ker ima župnik otroke. Ampak je menda to doktrina Cerkve.  Vezjak navaja: “ Če škofje okoli plodijo otroke, nas to mora vse zanimati. Ker javnost učijo drugače.” Strinjanje z doktrino Cerkve je pripisal tudi nadškofu Uranu, čeprav ni pripisal, kje natančno, oz. ali je sploh nadškof to trdil.   Vezjak torej obsoja nadškofa zaradi nemorale, ki ni splošnoveljavna, ampak je zgolj lokalno cerkvena in o kateri se nadškof ni eksplicitno izrekel.

V luči teh ugotovitev postaja jasno, da so vse materiale, ki jih Cerkev zdaj izkorišča, pravzaprav prinesli mediji.  Šele z maksimalno eksploatacijo v medijih je stvar postala zanimiva, vsled česar je izgon nadškofa dobil ustrezno – tolikšno težo, da je veljalo poseči za njim.   Tisočletni igri RKC-ja so nasedli tako mediji, kot sicer pronicljivejši Boris Vezjak.  Ne z moralno obsodbo resničnega greha – pedofilije.  Tudi ne z obsodbo zapravljene /ukradene?/ milijarde.  Ampak zgolj z namigom o domnevni nemorali.   Sveta mantra medijev, interes javnosti, je v tem primeru generator afere.  In ne pribežališče nadškofa Urana, kot sprevrženo ponuja Vezjak na svojem blogu.

In če končam misel začeto v uvodu, o za javnost lažje razumljivih “moralnih” temah.   Teme neskončno sofisticiranih denarnih tokov cerkvenega finančnega holdinga večina javnosti ne razume, za moralo pa smo vsi kvalificirani. Že od od Desetih resnic dalje, kot prve mantre, ki smo se jo naučili pri desetih letih.  Pa smo pri “Petrovem načelu učinkovitosti.”   Mefistovska “pravica javnosti” s katero mediji služijo je orodje za zamegljevanje resnice in je oproda močnih interesnih skupin.  Tudi in sploh v tem primeru, spoštovani Boris Vezjak.

 

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Aktualno, Cerkev in vera, Pomembno, Razprava o razpravi | 10 komentarjev »

Slepilni manever Vatikana.

Objavil Rado dne 7.05.2012

Ob polomu, ki ga je RKC povzročila s svojim gospodarskim delovanjem v RS je Cerkev že pred letoma  dejansko umaknila škofa Krambergerja in cerkvenega finančnika Kraševca, kakor tudi metropolita Urana,  iz javnega življenja.  Izjave  in komentarji raznih cerkvenih dostojanstvenikov so ob tem bile skope in splošne.  Cerkev je bila,  bolj kot ne zavita v molk.

A v zadnjem času je bilo kljub vsemu vedno več govora o cerkvenem debaklu.  Tudi iz duhovniški vrst  se je zaslišala marsikatera krepka beseda na rovaš gospodarjenja Cerkve in na račun izgub, ki jih je Cerkev prizadejala mnogim vlagateljem.   Čas je bil za novo potezo RKC-ja.  Tisto, kar je Vatikan že udejanil – odstranil inkriminirane ljudi iz javnega življenja, je te dni še javno fomaliziral.   Dejansko se ni zgodilo nič novega in nič presenetljivega.  Z odvzemom škofovske palice in z odvzemom pravice do maševanja je Vatikan le poudaril njuno krivdo, oz. poskušal prenesti breme krivde na zgolj nekaj izbranih posameznikov.  A ta zadeva ne drži vode. RKC je po svoji strukturi absolutistična organizacija.  Papež je vrhovni poglavar in v svojstvu tudi edini odločujoči.   Gospodarsko hazarderstvo, ki so se ga šli v mariborski škofiji se ni odvijalo brez vednosti Vatikana. Edino  rezultat tega hazarderstva ni bil pričakovan. 

Vatikansko dojemanje lastnine lokalnih Cerkva smo med drugim lahko spoznali tudi  lani v hrvaški Istri.   Hrvaška je lani poklonila večje posestvo istrski (Pazinski?) župniji.  V zelo kratkem času je Vatikan (Papež)  z dekretom odvzel to premoženje in ga podaril redu Benediktincev!  Brez ozira na mnenje župnije in brez ozira na namene darovatelja (RH).  Primer navajam, če bi se vendarle našel kakšen naivnež, ki bi veroval  v demokratičnost odločanja v RKC.  Tako kot v mafijskih organizacijah žrtvujejo nižje rangirane poveljnike, da justica ne zadene glavnega šefa,  tudi v  RKC, organizaciji  z dvatisočletnimi akumuliranimi izkušnjami, žrtvujejo lokalne klerike, da bi pred svetom zaščitili državo Vatikan ter čast in dobro ime  edinega odgovornega – Papeža.

Tako pravno, kot tudi moralno in etično bi bilo,  da bi Vatikan prevzel materialno krivdo nase in izplačal upnike.  Brez nepotrebne, prej kritizirane  teatralnosti.  A računati na kaj takšnega je nabrž le “znanstvena fantastika”.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Aktualno, Cerkev in vera, Pomembno | 3 komentarjev »