Le tu in tam, le bežno potovanje

Janša je nepopustljiv.

V maniri pravega borca ne popušča. Tudi ko je pritisnjen ob tla, praska in grize. In nas opozarja, da smo volilci in volilke pahnili Slovenijo korak nazaj.  Da se bodo v Sloveniji pričele ideološke delitve.

Demagogija brez primere!  Prav Janez Janša je v času svoje vladavine razdelil Slovence v tolikšni meri, kot niso bili razdeljeni vse od časov II. svetovne vojne.  Od takrat, ko so celo fizično ogrožali drug drugega.  Po Sloveniji nedvomno divja kulturni boj. Polno znamenj o tem boju imamo.

- politični diskurs

- časopisna vojna; brezplačniki, etablirani časopisi, strankarska glasila, blogovski dialogi

- svet Nove revije z zborom za Republiko, ki svari pred kataklizmo

- izredne parlamentarne seje - logika izrednih razmer po vzoru partijskih kongresov v času razpada Jugoslavije.

Janez Janša nam ponuja svojo percepcijo videnja sveta in nam zaradi takšne odločitve volivcev obljublja težke čase.  Po Janševi različici ni prišlo do svobodne spremembe paradigme volivcev, ampak je prišlo do levega udara. Sile kontinuitete so v spregi z mafijskim kapitalom izvedle puč.  In so ljudem oprale glave, da so se odločili, kot so se pač odločili. 

Svet kot zarota, avtorsko delo Spomenke Hribar iz srede devetdesetih let je nedvomno vizionarsko delo.  Pronicljivo je analizirala Janšev referenčni okvir in njegova razmišljanja.  Janez Janša je nedvomno mojster svojega poklica. Pravi Machiavellijev, Il Principe! Kljub neštetim indicem, ki ga razgaljajo, še vedno uspeva začarati široke ljudske mase, da mu sledijo. Tako, kot so ljudje v nedemokratičnih časih slepo sledili Titu, danes v sicer bolj demokratičnem sistemu, nekrično sledijo in vzklikajo velikemu vodji in osvoboditelju Slovenije, Janezu Janši.  Očitno ga bo lahko dokončno razgalila šele zgodovinska stroka.

V vzdušje in svet zarotništva so volitve 2008 pripeljale novega mandatarja Boruta Bahorja.  Sam (avtor bloga) sicer nisem bil njegov volivec, a vendar moram priznati, da je Borut Pahor prava izbira.  Je človek konsensa, je človek najširšega demokratičnega dialoga. Pravi Janšev antipod. Če kdo, potem bo ravno Borut Pahor znal učinkovito odgovoriti na sedanjo logiko izrednih razmer in domnevnega zarotništva.

Nobenega dvoma ni,

Sašo Peče je bil hiter,  zelo strokoven  in izjemno učinkovit.   Če so se pri prejšnjih soočenjih še opazila slaba mesta, jih tokrat ni bilo.  V družbi najboljših je bil najboljši.  Creme de la Creme.  Sašo Peče je odrasel in je sposoben za velike igre.

Če Lipi ne bo uspelo bo parlament siromašnejši kot sicer.  

Pri preletu drugih akterjev lahko ugotovimo, da format diskusije ni ustrezal Janezu Janši.  Pričakovati je, da bo jutri v dvoboju s Pahorjem boljši.

Jelinčič je nedvomno iztrošen. Ne more nam ponuditi ničesar novega več. Vsa njegova retorika je prazna in prepoznavna že tudi tistim, ki funkcionirajo le na prvo žogo.

O Bajuku ni ničesar povedati. Funkcionira kot navita ura.  Ob vsaki priložnosti zdrdra svoj govor poln “visokih besed” in puhle vsebine.

Šrot je bil nekje na sredini. Pravzaprav me je presenetil, ker od njega nisem pričakoval toliko.

Na levici je bil najprepričljivejši Golobič, ki je bil zelo jasen in intelektualen.  Njegova posebna sposobnost je pozorno spremljanje vseh detajlov in hitre, pretanjene reakcije nanje.

Pahor in Kresalova sta bila solidna.

Karl Erjavec sicer ni blestel kot običajno. Je pa v svojem zaključnem govoru izpostavil konkretne stvari. In to je tisto kar šteje.

Po alarmantnih vesteh o danes predvajani oddaji finske televizije na temo podkupovanja slovenskih politikov pri projektu Patria,  lahko sklepamo da ni nobenega dvoma, da so Finci na velika vrata vstopili v naš predvolilni boj. Še posebej z namigom, da je bil eden od protagonistov celo naš premier, Janez Janša.

Seveda bodo sledili demantiji in demantiji na demantije, vendar škoda za nekatere stranke in posameznike je že narejena. Vprašanje je le, kako velika bo? 

Opozicijskim strankam se tu ne bo potrebno bogvekako izpostavljati, v smislu, “saj smo vam rekli”, kajti senzacionalistični žurnalizem bo sam po sebi gnal to zadevo dalje.  

Ali lahko torej sklepamo, da je Pahorjeva skrb pred zmago SDS-a z relativno večino, že odveč?

Najbrž.

Seveda se moramo strinjati z zahtevo,

da ima vrhunski športnik poleg svoje sposobnosti za vrhunskim dosežkom še maksimalno samokontrolo v odnosu do okolja, ljudi, sotekmovalcev.  Večinoma se pa ne zavedamo, kakšno garanje tiči za vsakim vrhunskim rezultatom, koliko odrekanj sladkostim vsakdanjega življenja se mora podrediti športnik.  In če k temu dodamo še stres pred nastopom pred očmi celega sveta, potem je jasno, da vrhunski športniki hodijo po robu. Po robu med vzdržnim in nevzdržnim.

Osebno (avtor članka)  imam kar precej izkušenj s športnimi novinarji, najprej kot aktiven športnik, kasneje kot organizator športnih prireditev in na podlagi lastnih izkušenj lahko trdim, da se precej športnih novinarjev sploh ne zaveda, ali vsaj noče upoštevati težavnost športne poti posamičnega vrhunskega športnika.  Lahkotnost s katero komentirajo in ocenjujejo posamičen športni dosežek, ali trud športnika je pogosto neosnovana in tudi žaljiva.  Pri komentiranjih športnih dogodkov tudi novinarji sami mečejo v eter številne cvetke. Tako je npr. na sami olimpijadi, mislim da prav novinar Stare,  ob skoku skakalke v daljino, nekaj čez sedem metrov, komentiral češ da ta dosežek ni bogvekaj. Kasneje se je izkazalo, da je ta dosežek zadostoval za olimpijsko  medaljo v skokih v daljino. (SIC)

Napaka brez primere! Komu se naj gledalci in poslušalci pritožimo zaradi novinarjeve napake? Pripisali jo bomo na rovaš njegove kredibilnosti!

Po “mokrem” incidentu z Rovanom je Stare izjavil:

 ““Jutri bo plavalec napadel Jolando Bertole, rokometašica Iva Milovanoviča, košarkar Petra Vilfana, gimnastičarka pa Petra Kavčiča. In zakaj? Zato, ker smo kritično in pošteno poročali o njihovih dosežkih. To je nesluten in nedopusten pritisk na medije. Po tem incidentu so mi pri Mednarodni atletski zvezi, kjer so bili prav divji zaradi Rovanovega dejanja, ponudili celo posebno zaščito na komentatorskem mestu. Ker sem z njimi sodeloval pri projektu informacijskega sistema za olimpijske igre, smo se le sporazumeli, saj je Rovan že zapustil Peking.”  Vir

Poudarek, Rado

 Pošteno in kritično javljanje o dosežkih?

Izjava zaradi katere je Rovan neprimerno (čeprav človeško razumljivo) odreagiral, je bila Staretova trditev, da je odšel Rovan  v Peking le na izlet.  Tu pa ni več šale. Novinar sicer ima pravico, da presoja šport in dosežke v skladu z novinarskimi standardi, a vendar Staretova izjava o “izletu v Peking”, ni ocenjevanje Rovanovega športnega dosežka, ampak je že nedovoljeno pripisovanje športnikovega namena.  Je grob poseg v osebno integriteto športnika.  Izjava je zgolj “kurjenje javnosti”, je zgolj za vsako ceno narediti novinarsko javljanje, čimbolj sočno, pa čeprav na račun zaradi slabega dosežka, že tako frustriranega športnika.  V Pekingu smo se  v tem primeru srečali z dvema nedovoljenima vdoroma v človeško integriteto, pri čemer je bil novinar Stare nedvomno prvi, ki je v to posegel.

Atletska zveza bo nedvomno znala pravilno sankcionirati nedovoljeno obnašanje svojega atleta. Prepričan sem, da bi tudi novinarska organizacija morala presojati in presoditi o Staretovi “hoji čez rob”.  Zgolj nekritična solidarnost z “mokrim” novinarjem je po moji oceni le tiščanje glave v pesek. 

Že precej petkov mi pred hišna vrata mečejo kar nekaj “brezplačnikov”.  Podobno kot “ponedeljkove” reklame, tudi ti časopisi takoj romajo v škatlo za reciklažo. Vendar me je sredi maja le  pritegnila bombastičnost naslovov in velike fotografije  naših političnih veljakov, zato sem tednik, ki se kiti z naslovom: “Slovenski tednik”, dajal na stran, z namenom, da si kdaj kasneje le malo podrobneje ogledam, če je kaj vsebine.  

V prostih julijskih dneh sem to vendarle naredil. Ker me recepti, čvekarije in reklame ne zanimajo, sem se osredotoči le na politične teme. V  konceptu časopisa je, da dajo, večinoma,  po dve udarni temi, na prve tri strani časopisa.  Že po dveh, treh izvodih mi je postalo jasno, da je to časopis za obračun z opozicijo.  Imel sem prav. Vzorec in vsebina sta se pojavljala vse do danes. Ponavljajoče se, zbadljive teme na račun pokvarjenosti  opozicijskih voditeljev ter hvalnica SDS-u in ožjemu krogu okoli našega premierja.   Politična usmerjenost in enostranskost  brezplačnika sta bili tako očitni, da se mi je stvar zdela zabavna.   Opazil sem tudi malo število reklam, zato me je začelo zanimati kod se časopis financira? Izvedel sem, da izhaja s pretežno vladno pomočjo.  Vlada torej odkrito ruši opozicijo z davkoplačevalskim denarjem.  Neverjetno! Tu pa ni več šale. Ali bi kaj takega bilo mogoče, npr.  v Veliki Britaniji? Da bi laburisti z državnim denarjem tolkli po konservativcih?!  Si predstavljate kakšen trušč bi nastal v tem njihovem kvadratastem parlamentu?!  

Kaj pa naš parlament? Ali so opozicijski poslanci le ovce, da ne vzdignejo “rabuke”? Takšna, politična uporaba proračunskih sredstev je kriminal na državni ravni in terja takojšnje ukrepanje.    

Pregled udarnih tem v desetih številkah Slovenskega tednika, med 16.  majem in 18. julijem letos. Podrobneje si lahko ogledate sami:   Našel pa sem tudi eno razpravo na isto temo:

 16. maj

 - Na zdravje, laški baron! Zgodba o tem, kako si je Boško Šrot prigrabil bogastvo in koliko zapora mu grozi.   - V stranki kot v državi. Hvalnica stranki SDS, ki ima edina izmed slovenskih strank, dobiček - Pivovarji varijo politiko,  magovci pa Reporter. Pripoved o težavah, ki so jih imeli nekdanji magovci ob odhodu iz Dela. 

23. maj

- Tajkuni iz foruma 21. Organigram, ki “dokazuje”, v sliki in besedi, da so vsi slovenski tajkuni pod okriljem Milana Kučana. - Žarek za pošten razvoj. Hvalnica vladnemu pokrajinskemu predlogu.- Minister Zver bo dvakrat dedek.  Ganljiva novica o Zverovih hčerah, ki so hkrati zanosile. 

30. maj

- Golobič ponuja kupčijo Bošku Šrotu.  Zgodba o domnevnem zakulisnem dogovarjanju med Boškom Šrotom in Golobičem - Zoki rad bere in plača, kar mu drugi napišejo.  Zgodba o 400.000 evrih, ki jih domnevno plačuje Jankovič za pisce “svojih govorov. - Radijec zlorabljal hčerko? Namig, da naj bi urednik Tone Petelinšek, ki bo nastopil na volitvah na PAHORJEVI listi, zlorabljal hčerko.  

6. junij

- Konec računov brez krčmarja. Članek o Janševi odločnosti v protitajkunski vojni. - Usoda v lastnih rokah. Namig volilcem, kako se odločiti na bližnjem pokrajinskem referendumu. 

13. junij

- Bush dvajset ur v nebesih. Hvalnica o tem, kako se je v času nedavnega predsedniškega obiska med Bushom in med našim premierjem spletla “posebna kemija”. -  Kos, Kosu ne izkljuje oči. Zgodba o domnevnem klientelističnem odnosu vodje protikorupcijske komisije Draga Kosa, do svojega brata, odvetnika ravenske sistemske tehnike.   

20. junij

- Z luksuznim reaktivcem po nakupih. Saga o potratnem življenju predsednice LDS, Katarine Kresal. - Vsak je svoje sreče kovač.  Nagovor slovenskemu ljudstvu, da naj se odloči za vladni predlog pokrajinske zakonodaje. 

27. junij

- Obsojenec v kabinetu župana. Ogorčenje, ker je ljubljanski župan Zoran Jankovič zaposlil, kot mestnega urbanista, že kaznovanega Mirana Gajška.   (op.  Rado,  Miran Gajšek je bil obsojen v aferi Božičnik, ko je še bil urbanist na mestni občini Celje)  Poleg vsega je Jankovič še prepustil gradnjo Stožic, svojemu rojaku Miškoviću (Miškovič naj bi bil vojaški dobičkar in prijatelj od Miloševića.- Evropski uniji za vzgled. Hvalnica “slovenskemu evropskemu vladanju” 

4. julij

- Tone Rop lagal, Pahor zavajal. Glede Ropove obtožbe Janše,  o dogovarjanjih o incidentih je bila le pretkana igra v režiji Boruta Pahorja. - Navdušili celo Angleže.  Pohvala za uspešno predsedovanje Janševi vladi, od celotne Evrope in še posebej od Angležev.  

11. julij

- Župan postal Pahorjeva denarnica. Dragan Valenčič bo gradil igralniško zabaviščni center v Vrtojbi z namenom financiranja Pahorjeve stranke.  - Izsilila obisk.  Katarina Kresal je s svojo prisotnostjo žalila žalujoče v Sevnici. 

18. julij

- Šrot ukazuje Pahorju. Kljub izstopu iz Pahorjeve stranke ima Šrot še vedno vpliv na Pahorja.  Še več, celo diktira mu politiko.  - Pahor je lagal glede kadrovanja v nadzorne svete.  Pripoved v stilu, tudi oni so bili takšni.

Povzetek:

Stranka SDS se hvali v Slovenskem tedniku,  dne 16. maja, da ima 800.000 EUR profita.  Od kod neki? Odkoderkoli že, naj s tistim denarjem plačuje propagadni časopis in ne z našim, davkoplačevalskim.

Moja ocena Janševega vladanja, z zgolj kratko obrazložitvijo. Za širšo utemeljitev pač ni bilo dovolj časa.    Pregled po ministrstvih:

Andrej Bajuk, finančni minister,  Populist. Slab minister! Stvari so mu ušle iz rok. Nekaj časa se je še “sončil” na ukrepih predhodnika Mramorja. V dveh letih  je uspel izničiti pozitivni del Mramorjevih reform. Gospodarska rast s katero se diči je le statistični podatek od katerega vsaj ¾  Slovencev nima nobenega benefita. Inflacija! Ocena 2

Dragutin Mate, notranji minister  Uspešen  pri vzpostavitvi Šengena,  navznoter nedemokratičen in slepo pokoren svojemu ideološkemu vodji. Najnižja točka: Pregled policijskih vozil v času afere Strojan. Ocena 3

Dimitrij Rupel, zunanji minister  Slab minister! Neprekinjen niz samovšečnih in za Slovenijo škodljivih potez. Ničesar za izpostaviti! Ocena 1

Lovro Šturm, pravosodni minister, odlično  je začel mandat. Program Lukenda, znižal notarske storitve, začel vpeljevati red v pravosodje. Drugi del mandata pa katastrofa. Izpostavilo se je, da je prvenstveno vitez cerkvene lože. In da je zadovoljitev cerkvenih interesov njegova  prva prioriteta. Ideološki minister! Zaključil s ponudbo katastrofalnega zakona – razdeliti 600 milijonov evrov za neke vojne oškodovance iz povsem drugega časa. Ocena: 2

Karel Erjavec, minister za obrambo. Nesvoboden! Prisiljen je bil izvrševati Janševo obrambno strategijo. V afero Patria je bil porinjen. Zato je pretežno skrbel za interese lastne stranke. Ocena: 2/3

Janez Drobnič, Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve Minister, ki je utelešal desne vrednote. Pravoveren. Verjel je v tisto kar je počel. Žrtvovan zaradi “višjih interesov”.  Slab na področju odnosa do zaposlenih, boljši na področju “družine” Ocena: 2/3       Marjeta Cocman, dobra zamenjava, ocena: 3

Andrej Vizjak, Ministrstvo za gospodarstvo. Prerazporeditev lastništva na podlagi ideološkega pedigreja, je bila rdeča nit njegovega mandata. Ne zasluži si nobene pohvalne besede. Ocena: 1

Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. Neocenjen. (To področje sem preslabo spremljal).

Vasko Simoniti, Ministrstvo za kulturo  Najslabša točka Janševe vlade. Začenši s samim arogantnim, za profil kulturnika povsem neprimernim značajem Simonitija. Afere, ideološka vrednotenja, ideološko razdeljevanje kulturnega denarja. Ocena: 1

Janez Podobnik, Ministrstvo za okolje  Demagoški minister. Afere, nepreglednost porabe sredstev . . .  Ocena: 2

Janez Božič, Ministrstvo za promet  tovarišijsko povezan z gradbenim lobijem. Nepregledna poraba denarja. Ocena: 2  Zamenjava Radovan Žerjav, svež veter v vladi.  Oster, odločen, bret dlake na jeziku, ocena: 4

Mojca Kucler Dolinar, Ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo.  Razpeta med dobrimi idejami in med enostranskim ideološkim pristopom Ocena: 3   Predhodnik Jure Zupan, povsem neprimeren, zaletav, neučinkovit, enostranski. Ocena: 1

Milan Zver, Ministrstvo za šolstvo in šport. Sposoben minister.  Nekoliko slabšo oceno dobi zaradi  ideološkega  kadriranja v šolstvu.  Ocena: 3 

Andrej Bručan, Minister za zdravje. Slab minister. Predvsem zaradi forsiranja privatizacije zdravstva je naredil škodo zdravstvenemu varstvu.  Ocena:  2    Zamenjava: Zofija Mazej Kukovič, ugodno presenečenje! Prenove Ministrstva se je lotila smelo in uspela.  Sodobne tehnologije, boljši nadzor nad investicijami.  Ocena: 4

Andrej Virant, Ministrstvo za javno upravo   Sposoben tehnokrat. Delovne sobote, krajši postopki!!!  Uspel skoraj vse probleme s področja javne uprave spraviti pod pokrovko. Problem plač javnega sektorja zna izbruhniti kasneje. Ocena: 4

Janez Janša, predsednik vlade  Sposoben tehnokrat. Manipulant. Machiavelija obvlada skoraj popolno! Razen lani, ko je odprl preveč front naenkrat: Gaspari, Drnovšek, Kučan, afera Sova, ni delal večjih taktičnih napak. Glavna preokupacija njegovega vladanja bila lustracija. Uresničevanje Pučnikove ideje še iz  Demosovih časov.  Odstranitev vseh  sledov, kadrov, politike, kolektivizacije in drugih pritiklin nekdanjega sistema.  Oživil je kulturni boj na škodo diskursa o preživetju v sodobnem svetu.   Zapustil bo globoko sled. Odstranjevanje škodljivih posledic njegovega  vladanja bo trajalo ves naslednji mandat.  Ocena: 2

Jože P. Damijan je v Financah in v Razgledih objavil prispevek pod gornjim naslovom.

V veliki meri se je z Damijanovim pregledom situacije moč strinjati, še posebej v drugem odstavku, kjer piše: “Da je nacionalni interes dejansko ekonomski interes so se politične elite zavedale že zelo zgodaj”. Dalje piše Damijan: “Toda mnogo bolj poučno kot se učiti na zadnjih srbskih, Bushevih ali Jorasovih napakah je razumeti zgodovino”.

Jorasa je postavil ob bok Bushu?! Pustimo zdaj presojo, za koga je to kompliment, ali graja in poglejmo, če gre v Jorasovem primeru res za napako.
Ali je tisti košček ozemlja res nepomemben?

Narodi se skozi svojo zgodovino povezujejo v različna zavezništva. Tudi slovenski narod je od časa lastnega samozavedanja, “dal skozi”, kar nekaj državnih povezav. Trenutno je Slovenija v EU-ju in nekaj takega se v prihodnosti obeta tudi Hrvaški. Torej ima Damijan s svojim razmišljanjem prav.

Vendar, zgodovinsko gledano, so zavezništva politične tvorbe, ki nimajo niti stoletne, kaj šele, tisočlentne garancije.  Kdo lahko garantira, da evropska skupnost ne bo razpadla že čez petdeset let? Kar nekaj teoretikov sem že bral, ki takšne scenarije napovedujejo že prej. In takrat, ob razpadu bo “prekleto važno”, kako bo zapisanih tistih nekaj kvadratov zemlje, še posebej ob vsej specifiki Piranskega zaliva.  Najbrž ni nobenega dvoma, zakaj nam Hrvaška tako monolitno “odvzema” pravico do direktnega dostopa do morja? To je jasno videti iz vsake Hrvaške notranje in zunanje politične poteze. Zaradi želje po dominaciji nad nami! Ker obstaja možnost, da bo ob slabo zapisani meji, v primeru (neželjenega seveda) razpada EU-ja, ponovno izbruhnila na dan hrvaška želja po dominaciji nad nami in posledično tudi po kontroli našega pomorskega prometa. Takšna kontrola pa pomeni našo ekonomsko podrejenost in odvisnost od hrvaške politične volje.

Zato nam Joras pride še kako prav. Brez njega bi že zdavnaj zdrknili v čisto apatijo.

Damijanovo “orodje”, gospodarsko osvajanje je pravo “orodje”, pa vendar mora gospodarsko osvajanje dobiti tudi ozemeljski zapis. V nasprotnem primeru bodo naši potomci čez 50, 100 let, lahko le z obžalovanjem “bentili” nad našo kilavo politiko ob prelomu tisočletja. Z Damijanovim poudarkom nad važnostjo razumevanja zgodovine  se  lahko strinjamo brez omejitev, ter ga prav zato lahko upravičeno parafraziramo, da: “zelo verjetno ima ozemeljski zapis, vsaj v našem primeru,  tudi ekonomske posledice”.

Penkova spektakularna aretacija

je primeren trenutek, da ponovno proučimo policijske postopke.  Ali je standard, ki  ga je policija prevzela od Američanov, namreč da vsakega, ki je aretiran vklenejo v lisice, ustrezen? Če je policaj kvalificiran, da sme avtonomno oceniti, kdaj je situacija tako nevarna, da sme uporabiti “natežje” ukrepe, to je poseči za strelnim orožjem, potem je najbrž ustrezno  kvalificiran, da oceni tudi, kdaj zadostujejo le najblažji ukrepi.

Ali je obstajala kakršnakoli  nevarnost za policaje, ki so imeli nalogo aretirati Penka? Človeka, čigar moč je predvsem v besedah, v glavi? Ali bi bil Penko sposoben poškodovati, katerega od treh vrhunsko treniranih in ustrezno opremljenih specialcev, še posebej ob dejstvu, da so ga presenetili? Bi jim bil sposoben uiti in uničiti dokaze, ob dejstvu da je bilo po hišnih vežah skritih še najmanj deset kriminalistov v civilu? Plus vsa logistična podpora.

Odgovor je jasen in enoznačen. Takšne nevarnosti ni bilo. Zato je bila uporaba lisic povsem nepotrebna.  Še posebej antiterorističnih lisic, ki so namenjene za uklenjanje najnevarnejših hudodelcev.   Uporabo specialcev  za aretacijo donedavnega tožilca iz posebne skupine tožilcev, ter uporabo samoteznih lisic, ocenjujem kot najmračnejši trenutek Janševe vladavine ***.   Je simbolno dejanje, ki izraza Janševo militaristično razmišljanje o absolutni oblasti. Niso važni zakoni, pravo, svoboščine.   Kdor ogroža ugoden imidž vladarja mora biti onemogočen, tudi na najbrutalnejši način.  Kajti za Janeza Janšo, zmagovalca na jugoslovansko armado nedvomno velja Ludvikovo načelo: L’ Etat c’est moi!

Predlagam, da se kompletni policijski postopki prevetrijo, oz. da se uporaba sile prilagodi trenutni situaciji.

*** Seveda ne trdim, da je Janša neposredno karkoli ukazal. Ampak ob totalitarnem tipu vodje,  podrejeni oprode sami uganejo kakšne so vladarjeve želje in kakšna so njegova hotenja.

Lastnina je stvar lastnikov in ne neke, kdo ve čemu, prizadete množice.

Predsednik vlade je uspel in  v svoj voz vpregel ne zgolj njemu privržene novinarje, ampak tudi druge  “opozicijske”  novinarje ter seveda na senzacionalizem padajoče široke množice. Vsa Slovenija se v tem hipu ukvarja s pivovarno Laško in z obvladovanjem nje,  s strani Boška Šrota.  Zgroženi so nad “zločinskostjo” Boška Šrota.

Čudi me, da Boško ob tem stampedu še ni zaprt?

- Vendar ni zaprt, ker ne more biti.   Pravosodni organi namreč dobro vedo, da mora biti zakonska osnova za morebitno prijetje.  Kapitalizem, vlaganje, borzne špekulacije, prevzemi,  so legitimen sestavni del družbe v kateri živimo.

- Monopoli so zakonsko urejeni. Nad njimi bedi in je edini lastnik,  država (tobak, nafta, sladkor - prelevmani -, in še kaj).

- Če je življenje v socializmu zaznamovalo načelo: “Vse je prepovedano,  razen kar je posebej dovoljeno”, v kapitalizmu velja: “Vse je dovoljeno, razen kar je posebej prepovedano”.

- Povsem legitimno načelo pravnih postopkov na sodiščih, je iskanje lukenj v zakonih. Nad tem spoznanjem se redkokdo zgraža.  Enak princip velja za enonomske odnose. Vsak “igralec” na trgu kapitala poskuša z borznimi špekulacijami pridobiti večji delež od drugih.   Ravno to je počel Boško Šrot. V ukviru danih možnosti je naredil največ kar se da narediti.

- Lastnina je stvar lastnikov. Vsesplošno javno ogorčenje nad “pohlepnim” Boškom Šrotom je v resnici že patološko. Kaže namreč, kako globoko so široke ljudske mase ujete zgolj v potrošništvo, zaradi česar jim manjka sposobnost lastnega razmisleka. Lahko jih mobilizira že vsak veletrgovec (Hofer, Lidl, it.) z obljubami super popustov, kakor vsak spreten politik s svojo, na zavedena čustva ciljano, kampanjo (Strojanovi, meje s Hrvaško, “tajkuni”, patrije,  Milan Kučan, domnevne hobotnice, itd.)

- S problemi koncentracije kapitala in menadžerskih odkupov naj se ukvarjajo makroekonomisti, in intelektualci drugih profilov. Če bodo prišli do konsensa, da so takšne koncentracije makroekonomsko škodljive, potem naj politiki ponudijo izhod iz zagate. Ta potem lahko vpelje obdavčitev “prebogatih”,  lahko nacionalizira premoženje, ali karkoli drugega.  (pa smo spet pri komunizmu).

 Za epilog vas prosim, da se naj vsak vrne k svojemu delu in naj se ukvarja z lastnim premoženjem. S premoženjem Pivovarne Lažko se bomo ukvarjali le mi sami. Le mi, delničarji Pivovarne Laško.

Poboji poražencev po končanih vojnah so pretresljivi dogodki, ki se dogajajo odkar obstaja človeštvo. Obstajajo ne glede na politični in ne glede na družbeni sistem v katerem smo. In ne glede na stopnjo družbenega razvoja.

 Pavel, v enem izmed copy/paste prispevkov na svojem blogu omenja komunistične povojne poboje.

Pa so poboji zares bili komunistični? 

Povojne poboje v npr. Starem Rimu gotovo ne moremo imenovati komunistične.  Ali so Kartagino porušili komunisti? Ali lahko Angleže imenujemo komuniste, ker so zradirali Dresden (V eni sami noči 30.000 civilistov)? Ali so bili francoski Golisti, ki so justificirali kvizlinge, tudi komunisti? So bili Čehi komunisti, zato ker so po II. svetovni vojni očistili Nemce iz Sudetov? Za povojne poboje je kriva druga človekova lastnost. To je REVANŠIZEM. So mar Hrvatje bili komunisti, ko so ob zadnji vojni etnično očistili Srbsko krajino. NE! Bili so revanšisti.  Revanširali so se za SRBSKO ETNIČNO ČIŠČENJE nekaj let pred tem.

Maščevanju nad poražencem se reče: REVANŠIZEM. Poimenovanje revanšističnih povojnih pobojev po komunistih, gre na rovaš kulturnega boja. Beli poskušajo sprati umazanijo sodelovanja z nacisti, iz sebe, ter jo prevaliti na rdeče.  Bomo mlada generacija nasedli na ta poskus? No, jaz ne bom zagotovo.

Pavel na svojem blogu ugotavlja: “Liberalna internacionala okužena z levičaskim virusom”. 

 Oživitev levih idej marsikje po svetu je jasen znak, da je nekaj narobe z delitvijo.

Globalno gledano se danes lahko proizvede vse, če  le obstaja naročnik in plačnik blaga. Problem je le z delitvijo profita. S stališča lastnika kapitala je vse strošek; tako stroški materiala, stroški okolja (ekologija), kot stroški delovne sile. Lastnik kapitala večinoma niti ne pozna ljudi, ki delajo zanj, zato se jim tudi fučka za njih. Tudi če delajo za minimalca in se bodo izrabili ob delu. Bodo pač najeli druge. Poceni delovne sile je dovolj vsepovsod po svetu. (Enako se jim fučka za okolje - za časa njihovega življenja bo že)

V takšnih ekstremno liberalno kapitalističnih pogojih je nastal komunizem. In današnja situacija globalnega izkoriščanja poceni delovne sile in neženirano onesnaževanje okolja s strani najbolj produktivnih držav (predvsem Kitajska in ZDA - seveda tudi drugod), je nedvoumno odlična podstat za gojitev levih idej. Kapitalizem, ki je nedvomno najuspešnejši družbeni sistem s stališča sposobnosti ustvarjanja, produkcije, temelji na pohlepu, ki pa žal ne pozna samoomejitev.
Ne pozna mere, do kam sme. Ko razmere po logiki stvari pridejo do nevzdržne točke, se zgodi kriza, se zgodi leva revolucija, marksizem, komunizem.

Iz teh razlogov jaz avtorjevo slabšalno konotacijo levičarskega virusa ne jemljem slabšalno. V danem trenutku je levičarstvo (beri: pravičnejša delitev) edini izhod iz zagate.

- Ali bo Srbija postala turistična destinacija za Zahod? Resno dvomim. Vsaj petnajst let miru mora biti na Balkanu, preden bodo začeli prihajati turisti v zadovoljivem številu.

- Ali si bo Srbija opomogla z izvozom v druge članice EU? Še manj verjetno, kot prva opcija. Srbija ne proizvaja prav nič takšnega kar bi zahod zanimalo. Še njihov Trade mark artikel Staro slivovko so jim ukradli Nemci. (registrirali so Old plum brandy, kot lastni artikel).

- Bo Srbija postala zgolj šestmilijonski trg za zahodne proizvajalce? Seveda. Ravno v tem je poanta priključitve. Hiperprodukcija artiklov potrebuje nove trge.

- Kaj pa srbska delovna sila? Odlično! Bazen cenene delovne sile, za umazana dela na zahodu + destinacija za selitev “umazane” industrije.

- Koliko bo to stalo zahod? Kakšno milijardo na začetku, potem bodo pa služili na njih  dolga desetletja.

Biti na repu EU-ja ni kakšen poseben dosežek. Zdi se, da so na zadnjih volitvah prav to spoznali tudi  Srbi sami.