I. del

Moja teta je že zelo priletna (poimenujmo jo Estera).  Včasih jo peljem na kakšen izlet, med katerim rada pripoveduje o že zelo dolgo pokojnem možu. Sicer že bolj počasi misli, a odločnosti in vztrajnosti ji ne manjka. Ko sem jo enkrat vozil  po Solčavskem, po panoramski cesti, se približujeva Sv. duhu ter zagledava, kakšnih sto metrov pred nama, ovinek in klopco ob cesti. “Tam sva pred 40 leti sedela s pokojnim možem in občudovala Logarsko dolino”, hitro navrže moja draga teta.  Pripeljeva do tistega ovinka in pogledam v smeri klopce in naprej v smeri Logarske doline. “Ti šment”, v smeri pogleda je bil hrib, ki je zakrival pogled na Logarsko. “Pa saj se nič ne vidiEstera “, protestiram, “tu spredaj je vendar hrib”.

“Takrat ga še ni bilo”, brezprizivno določi moja draga teta. Grizem se v ustnice, moja mama, ki je na zadnjem sedežu poslušala najin dialog, je od zadrževanega smeha skoraj dobila astmatični napad.

II. del

Hišo v kateri je dolga leta moja teta živela sama, je bilo treba zaradi njene preselitve v varovano stanovanje, prodati.   Prevzel sem to nalogo in našel kupca za 135.000 evrov.  “Preveč”, je protestirala moja teta.  Po fasadi na vhodni strani hiše  je namreč tekla razpoka. “Hiša je vredna največ 130.000 evrov” je določila teta Estera.  Najel sem izvedenca, ki je potrdil, da gre za nenevarno razpoko zgolj v plasti ometa.

Nič ni pomagalo.  Teta je vztrajala pri svojem znesku in kupcu “sem se moral opravičiti”,

ter spustiti ceno iz že izpogajanih 135.000 evrov na 130.000 evrov.

Teta se je izkazala.   Za organizacijske posle pri prodaji, me je nagradila s 5.000 evri.

Lepo sem se ji zahvalil, a v sebi sem besnel “Če bi hišo prodala po izpogajani ceni, bi zdaj imel v žepu “10.000 evrov”!