Le tu in tam, le bežno potovanje

Za srčnost ni problem, srčni smo skoraj vsi. Razuma nam manjka.

Maščevalnost Barbarinega rova

Objavil Rado, dne 23.10.2016

Doktrina izvirnega greha.

Katoliška cerkev je edini del krščanske cerkve, ki oznanja doktrino izvirnega greha.  Z grehom, ki naj bi ga storila Adam in Eva, ko sta v raju jedla od drevesa spoznanja, naj bi po tej razlagi bili obremenjeni vsi njuni potomci. Vse do današnjih dni.  Podreditev cerkvi in sprejem liturgičnih ritualov -  krsta,  spovedi in kesanja – je edini način, da se človek razbremeni grehov preteklosti.   Cerkev, ki se je postavila med boga in med vernike, je z uveljavitvijo te doktrine vse vernike trajno  postavila v podrejen položaj.  Vedno znova jih opominja na njihovo grešno poreklo in jih kliče k liturgiji.  Cerkev v svoji vlogi vrhovnega moralnega razsodnika z izvirnim grehom obremenjuje tudi neverujoče.

Sprava.

Vsako, v ta svet narojeno človeško bitje je že z materinim mlekom vsrkalo vso dosedanjo človekovo preteklost.  Nobene proklamacije glede zgodovinskih dogodkov mu ni treba dati.  Niti se mu ni treba opredeljevati glede povojnih pobojev, ali morebiti do zlá vojne. Ali do česarkoli drugega. Vse je že implementirano v nas. Lahko pa išče oziroma je vsak izmed nas dolžan iskati skupni imenovalec s sočlovekom, ne glede na različno ideološko pripadnost, tako glede naše sedanjosti, ki je namenjena nam in prihodnosti, ki jo pripravljamo za naše otroke.  Odnos do preteklosti je naša intima in nobenih resolucij nam v tem smislu ni potrebno podpisovati.  Tudi ne evropske resolucije o totalitarnosti. V tem smislu je imperativ sprave, ki sta jo  najbrž dobronamerno, a tako nesrečno trasirala zakonca Hribar pred 30 leti in ki sta jo z veseljem pograbila Katoliška Cerkev ter desni pol politike, povsem zgrešena zadeva.  Spravljajo se danes lahko le še tisti, ki so bili v času II. svetovne  vojne dovolj stari, da so se gledali preko puškinih cevi.  To pa so v tem trenutku le še devetdeset let stari in starejši. Mlajši s spravo nimajo ničesar.

Zločin povojnih pobojev,

je neločljiv od zločina II. svetovne vojne.   Tako, kot letalonosilko potem, ko ugasne motorje inercija nosi še dolge ure, tako tudi vojna, ki se je kuhala v trpečem ljudstvu, ni mogla ugasniti na mah,  9. maja 1945.     Vse húdo, ki se je v človeku nabiralo med letoma 1939 do 1945, je gorelo še leta dolgo. Najbolj seveda prvo in drugo povojno leto.   Pošast revanšizma, neločljiva spremljevalka vsake vojne v človeški zgodovini*, je zavladala vsej povojni Evropi. Vse od Grčije, do Baltika in vse od Italije do Sovjetske zveze.

*Spomnimo se Kartagine, ki je izgubila proti Rimu.  Ni bilo dovolj predaja in obljubljene reparacije, Rimljani so se v zanosu revanšizma odločili in Kartagino porušili do tal.   Spomnimo se papeža Inocenca III., ki je med pontifikatom med letoma 1198 in 1216 zgodovino Katoliške cerkve »popestril« s pokolom 20.000 heretičnih Albižanov na jugu Francije z znanim stavkom “Pobijte vse, bog bo že prepoznal svoje!” Pri tem ga ni motilo, da so se heretiki pomešali med povsem nedolžne meščane.  Pobiti je dal vse po vrsti.  In spomin na bližnjo zgodovino:  »Domovinski rat« na Hrvaškem.  Hrvati v znameniti »Oluji« niso le vojaško premagali Srbov, ampak so »počistili« (ene pobili in druge pregnali) 200.000 prebivalcev Srbske krajine.

Evropa po maju 1945 je bila povsem kaotična celina.

Ne le, da je bila v ogromnem delu uničena prometna infrastruktura.  Uničen je bil velik del industrije.  Razdejana in neobdelana  so bila  polja.   Osnovne črede so bile poklane ali pa so se razbežale.  Ali so poginile od lakote.  Javne in upravne službe niso delovale.  Edino oblast so imele oborožene sile zmagovalcev, ki pa s svojim znanjem in sposobnostjo niti niso mogle nadomestiti izpada upravnih služb niti zagotoviti hrane.  Lakota je zavladala po deželi in edina pravica, ki je veljala, je bila pravica močnejšega.  Vojaki zavezniških sil (predvsem Sovjeti) so posilili najmanj 1,5 milijona nemških žena.  Anglo-ameriški  del zmagovalnega vojaštva jih je prav toliko prisilil v prostitucijo za  življenjske  dobrine.  V istem času, ko so jugoslovanske sile na slovenskih tleh, v Teharjah, Rogu in še kje, pobile 15.000 domobrancev in njihovih simpatizerjev, so zavezniške sile na nemških tleh  vzpostavile več sto taborišč za ujete nemške vojake ter za policijske sile.  Najbolj znani so bili Renški travniški kampi.

V nekaj deset takšnih kampov, dimenzije 1.000  x 1.000 m, obdanih z bodečo žico in brez sleherne infrastrukture, so strpali nekaj sto tisoč ujetih vojakov in pripadnikov nacističnih sil.  V vseh kampih po Nemčiji je v letih 1945 in 1946 umrlo od bolezni, lakote in mraza blizu milijon in pol ujetnikov.

V Franciji, ki je bila deloma osvobojena že leta 1944, so se maščevanja odvijala že prej. Poboji kolaborantov, javno sramotenje in striženje na balin tistih Francozinj, ki so si drznile imeti odnose z okupatorskimi Nemci.   Na Norveškem so poleg pobojev kvizlingov  izjemno kruto ravnali z otroki,  rojenimi  v nemško-norveških zvezah.

V Italiji so zmagovite partizanske sile vdirale v zapore in pobijale tiste obsojence, ki so po njihovem mnenju dobili prenizke kazni za svoje zločine.

Še veliko več o povojnem obračunavanju  lahko preberete v odličnem delu Podivjana celina, napisal jo je  Keith Lowe.  Je tudi v slovenskem prevodu.

Totalitarnost socialistične Jugoslavije,

je bila v kaosu povojne Evrope in zaradi nevarnosti vdora sil Varšavskega pakta do neke mere razumljiva.  Vendar je bila pretirana. Goli otok, nasilno zadružništvo, preobširna nacionalizacija ipd.  Primež totalitarizma je po 55. letu začel popuščati. Konec šestdesetih so se odprle meje  – železna zavesa je padla.  Sredi sedemdesetih  smo doživeli samoupravljanje in  participacijo delavcev pri vodenju podjetja.  Totalitarnost in pregon ljudi sta se omejila na nekaj deset intelektualcev.  Velika večina državljanov tega primeža ni občutila.  Prav nasprotno. Uživali smo vse blagodati socialnosti socialistične države.  Pri tem mislim na brezplačno zdravstvo, brezplačno šolstvo, polno zaposljivost in zagotovljeno pokojnino.

Povzetek.

Separatno objokovanje nekaj tisoč domobranskih in ustaških žrtev Barbarinega rova, pri čemer je Slovenija prispevala na oltar II. svetovne vojne skupaj 96.000 žrtev, je sprenevedanje najhujše vrste.  Na sveto pravico do groba se danes na številnih komemoracijah sklicuje katoliški kler.  Gre za isti kler, ki med II. svetovno vojno ni dovoljeval številnim ubitim partizanom pokopa na pokopališčih. Na posvečeni zemlji, kot so rekli, brezbožnih ljudi ne bomo pokopavali. Mnogi so tudi pozabili na drugo plat medalje.  Na izvirni greh ljubljanske škofije, ki je ob zavzetju Ljubljane v letu 1941 aktivno sodelovala z italijanskim fašizmom,  zaradi česar je prišlo do usodne delitve slovenskega naroda.  V mariborski škofiji zaradi zavednosti in razumnosti cerkvenih vodij do razkola med Slovenci ni prišlo. In tudi slovenskih žrtev je bilo v tej in v drugih pokrajinah bistveno manj. Govoriti danes o komunističnih pobojih leta 1945 je v tem smislu lahko le ideološki konstrukt.  V resnici je šlo za čisti revanšizem kot vsepovsod drugje  po celotni Evropi. Pri vsiljevanju sprave pa hočejo po vzoru svetopisemske doktrine izvirnega greha obremeniti še vse po vojni rojene Slovence.   Na drugi strani nas je državna elita v zadnjih desetih letih obremenila z izdatno količino dolga po prebivalcu.  Pa smo dobili poslušnega in vodljivega (idealnega) državljana, obremenjenega tako z moralnim in dejanskim materialnim dolgom.  Krasni novi svet!  Ob veliki brezposelnosti, nezanimanju države  za neplačevanje prispevkov zaposlenih,  socialni negotovosti zaposlenih v pogojih neoliberalnega ekonomskega modela, nižanju pokojnin!  V tej luči totalitarnost nekdanje »Juge« precej zbledi.  Pretežni del nekajkrat višjega BDP-ja v odnosu na nekdanjo državo, je uzurpirala manjšina – finančne, politične, pravne in še kakšne elite.  Nižji in srednji razred smo ostali skoraj na starem. Totalitarnost imamo tukaj in zdaj.  Sodelovanje predstavnikov države ter državnega proračuna pri ritualnem prekopavanju domobranskih in ustaških žrtev  se dogaja – trdno sem prepričan – mimo volje večine Slovencev in  le zato, ker so nam elite ukradle državo.

  • Share/Bookmark

20 odgovorov v “Maščevalnost Barbarinega rova”

  1. Marjan pravi:

    Rado, tako dobrega zapisa na to povojno temo, še nisem nikjer prebral.
    Zelo kratko in razumljivo napisano. S povojnimi poboji pa generacije rojene po letu 45 res nimajo ničesar in se nimajo z nikomur spravljati.
    Vse kar se dogaja zdaj, je samo delitev slovenstva, da se lažje in nekaznovano krade.

  2. ivan pravi:

    enosransko
    v sloveniji se je sistemsko začelo z revolucijo , odgovor nanjo pa spontan upor

  3. Rado Rado pravi:

    Laskač si Marjan.
    Je pa vredno truda, ki ga človek vloži v raziskavo, če dobiš kakšno pohvalo.
    ***
    Komentarjem, ki so skrajno žaljivi ne puščam prostora na tem blogu. Ivan je izrazil nestrinjanje, to sprejmem. Ne pa tudi kanonade zmerjaštva.

  4. Jože pravi:

    Pozdrav vsem
    Rado zelo dober strnjen zapis.To da nekateri udrihajo po tipkovnici si ne jemlji k srcu..
    tega imaš na nekaterih straneh ogromno(reporter,demokracija,itd.)
    na teh portalih te brišejo če ne tuliš v isti rog kot oni.
    Sedaj pa o vsebini.
    Rad bi videl da en primer v demokratični Evropi ,kjer izdajalca ,ki so bili v drugi vojni na napačni strani poveličujejo. to je možno samo na Balkanu. Slovenci domobrance, kroati ustaše,itd…
    Še enkrat čestitke, nekatere komentarje pa pusti ,da se bomo lahko nasmejali .Predvsem tiste ,ki hvalijo izdajo naroda. ker plačani komentatorji ne zmorejo razmišljat z svojo bučo.(ni glava ker ona razmišlja..
    Lep pozdrav
    Jože iz Lendave

  5. Jure pravi:

    Enkratno!
    Resnično!

  6. stricmarc pravi:

    Rado, saj ne gre za spravo.Gre za rehabilitacijo vloge slovenske RKC in za nadaljevanje ideološkega boja, ko je potrebno levico ( komuniste ) diskreditirati in jih dokončno utišati. V tej smeri se vodi tudi akcija v EU o etiketiranju totalitarizmov, ki pa jih razumejo zelo omejeno ( komunizem in fašizem). Če bi domobranstvo res nastalo spontano zaradi varovanja lastnih ognjič pred pobesnelimi komunisti, bi bila sprava že zdavnaj zaključena, saj so akterji v večini primerov že v onostranstvu. Je pa tvoj prispevek korektno napisan.

  7. frenk pravi:

    Hm, saj razumem mnenje, pa tudi podporo takemu mnenju. Na prvo žogo mu lahko celo pritrdim.

    Ampak. Imam problem. Zakaj se je vse skupaj v 90. v nekoliko spremenjeni obliki ponovilo na “ovim prostorima”? Ali ima pri tem kaj dejstvo, da dobršen del ljudi tako početje ne samo tolerira, temveč celo glorificira? Ali se da umor opravičevati z drugim umorom?

    Mislim, da vsaj približno razumem vzroke za kolaboracijo, ki niso zelo enostavni. Z marsikaterim bi se strinjal tudi sam, danes. Za takrat ne vem. Ni bilo takšne možnosti obveščenosti. Vendar kolaboracije ne odobravam. Blizu mi je stališče dr. Bajta, ki ga je popisal v svoji knjigi.

    Danes mi je bližje partizansko gibanje. Morda bi mi bilo tedaj še bolj. Vendar samo boj proti okupatorju, boj za pravično družbo bi pustil za povojni čas, revolucijo obsojam. Nikjer ni prinesla nič dobrega. Podpiram boj proti revoluciji in boj za pravično družbo.

    Lahko povemo, kaj ni bilo dobro, tako na eni kot na drugi strani. Če menim, da je bil zločin vsak uboj brez pravične sodbe, to niti slučajno ne pomeni, da simpatiziram s kolaboracijo. In obratno.
    Zakaj? Poleg humanističnih vrednot, ki mi preprečujejo vsako misel na kakršenkoli uboj ali poškodovanje človeka sem imel priložnost poslušati človeka, ki je ubijal v 90. in pri tem računal na enako obravnavo, kot so jo imeli tedanji morilci.

    In še nekaj. Če bi na mojem dvorišču nekdo ubil nekoga iz sosednje vasi, bi šel na pogreb, četudi ni bil moj sorodnik.

    Zelo lepo bi bilo, če bi mlajše ljudi naučili, da so nedolžne žrtve na vseh straneh, in so enakovredne.

  8. Rado Rado pravi:

    Frenk,

    treba je ločiti dve stvari.

    Prva stvar je izstavitev računa za inkriminirane dogodke. Kot je pisal tudi Stric Marč, ideologi nekdanjih poražencev hočejo izstaviti račun za poboje vsem nam. To pač ne gre. Jaz in tudi mnogi nimamo nič s tem. In računa nismo pripravljeni plačati.

    Druga stvar je opredelitev do tistega dogajanja. O tem lahko debatiramo. Katera stran je imela (bolj) prav? Jaz mislim, da protihitlerjevska koalicija. In da pobiti ustaši in domobranci niso bile nedolžne žrtve. Pa ti kaj misliš? A najini stališči Frenk ne smeta imeti nobenih konsekvenc.

  9. frenk pravi:

    Tudi sam nimam nikakršnega dvoma o tem, da je imela prav protihitlerjevska koalicija. Prav tako pa sem prepričan, da VSI domobranci, belogardisti, četniki in ustaši niso bili zločinci in je v jamah ogromno nedolžnih ljudi. Še več, mislim, da so glavni zločinci pobegnili. In dokler bo prevladovalo stališče, da si vsi pobiti ne zaslužijo pietetnega odnosa, bo to odlično gojišče za nove Srebrenice in podobne kraje.

    Nimam pa nikakršnih dvomov pri kaznovanju celo s smrtno kaznijo za dokazane vojne zločince. Na vseh straneh.

    Tisto o izstavitvi računov je pa precej zapleteno vprašanje, ki ga v tej državi nikoli ne bomo rešili. Morda res kdo računa na to, toda nihče tega še ni izrekel, vsaj jaz še nisem slišal za to. Domnevam pa, da pravniška pamet o tem več ve. Če pomislim na odškodnine, ki jih danes namenjamo nekomu, ki mu je zdravnik izpulil napačen zob, me kar zmrazi. Vseeno pa menim, da je ta strah bolj propagandne narave. Navsezadnje bi lahko vsi izstavljali račune za pobite in oškodovane v zgodovini.

  10. Rado Rado pravi:

    Frenki,
    na trenutke se mi zdi, kot da nisi bil zelo dovolj pozoren ob branju bloga. Svoj pogled na obstoječi problem sem v več poglavjih široko zastavil. Vse kar odpiraš v repliki 9 je že gor.

    Ker sem si hotel razjasniti povojne dogodke sem gnjavil zgodovinarje in iz njih vlekel drobce. Na koncu mi je prišla pod roke še knjiga Podivjana celina, Keith Lowe, ki se specialno ukvarja z obdobjem 1944 do 1947. Priporočam ti jo.

    /ko govorim o izstavitvi računa, mislim o političnem računu. Današnja politična levica, ki naj bi bila dedič tistih sil, ki so ukazale poboje, naj bi skesano priznala krivdo in se umaknila – sanjarije o lustraciji -/

  11. Rado Rado pravi:

    Iz uvodnika:
    Keith Lowe, Podivjana celina

    Predstavljajte si svet brez ustanov. Svet, v katerem se zdi, da so se meje med državami razblinile, za njimi pa je ostala samo neskončna pokrajina, čez katero tavajo ljudje, da bi našli skupnosti, ki jih več ni. Tudi oblasti ne delujejo več, ne na državni ne na lokalni ravni. V njem ni šol ali univerz, ne knjižnic ali arhivov, ne da se priti do nikakršnih informacij
    .
    V njem ni kinematografov ali gledališč in vsekakor ni televizije. Občasno se sicer oglaša radio, toda signal je oddaljen, besede pa skoraj vedno v tujem jeziku. Nihče že tedne ni videl časopisa. V njem ni železniških povezav ali motornih vozil, ne telefonov ne telegramov, ne poštnih uradov, nikakršnih oblik komunikacije, če odmislimo besede, ki se širijo od ust do ust.
    V njem ni bank, kar pa ne povzroča prevelikih težav, saj je denar izgubil vrednost. V njem ni trgovin, kajti nihče nima česa prodajati. V njem se nič ne proizvaja: pomembne tovarne in podjetja, ki so svojčas delovali, so porušeni ali razdejani, tako kot večina drugih zgradb. V njem ni nikakršnega orodja razen tega, kar se da izkopati izpod ruševin. V njem ni hrane.
    Javni red in mir tako rekoč ne obstajata več, saj ne policija ne sodstvo ne delujeta. Za nekatera območja se zdi, da ni več jasnega razločevanja med tem, kaj je prav in kaj narobe. Ljudje si prilastijo, kar jim pride pod roke, ne glede na to, čigavo je – čut za lastnino je dejansko večinoma izpuhtel. Stvari pripadajo le tistim, ki so dovolj močni, da jih obdržijo v svojih rokah, in tistim, ki so jih pripravljeni braniti z lastnim življenjem. Po ulicah se potikajo oboroženi moški, ki si prilastijo, kar hočejo, in grozijo vsakomur, ki jim prekriža pot. Ženske vseh slojev in starosti se prostituirajo za hrano in zaščito. Sram je izginil. Morala je izginila. Treba je le preživeti.

    Sodobne generacije si težko predstavljajo, da bi takšen svet lahko obstajal kjerkoli drugje razen v domišljiji hollywoodskih scenaristov. Na svetu pa vendarle še vedno živi več sto tisoč oseb, ki so takšne razmere doživele na lastni koži – ne nekje v odročnih predelih sveta, marveč v osrčju območja, ki že desetletja velja za eno najbolj stabilnih in razvitih na svetu. Leta 1944 in 1945 se je dobršen del Evrope znašel v kaosu, ki je trajal več mesecev. Druga svetovna vojna – nedvomno najbolj uničevalna v zgodovini – ni porušila le fizične infrastrukture, temveč tudi ustanove, ki so države držale skupaj. Politični sistem je razpadel do te mere, da so ameriški opazovalci opozarjali na možnost, da se državljanska vojna razplamti po vsej Evropi. Namerna drobitev skupnosti je med sosede zasejala nepopravljivo nezaupanje; zaradi vsesplošne lakote se posamezniki niso več ozirali na moralo. »Evropa,« so marca 1945 zapisali v The New York Timesu, »je v stanju, ki ga noben Američan ne more razumeti.« Spremenila se je v »novo temno celino«.2
    Da se je Evropi uspelo izvleči iz brezna ter se razviti v strpno in gospodarsko uspešno celino, se zdi malodane čudež. Ko se človek ozira nazaj, na vse podvige povojne obnove – vnovično izgradnjo cest, železniških prog, tovarn, celo celotnih mest – ga mika, da bi opazil le napredek. Občudovanja vredno je tudi politično prerojenje na Zahodu, še zlasti v Nemčiji, ki si je ponovno pridobila ugled in se v le nekaj letih prerodila iz izobčenega naroda v odgovorno članico družine evropskih narodov. V povojnih letih se je znova pojavila želja po mednarodnem sodelovanju, ki ne bi prineslo le gospodarskega razcveta, marveč tudi mir. Desetletja po letu 1945 veljajo za najdaljše obdobje mednarodnega miru v Evropi po zatonu rimskega cesarstva.
    Ne gre se torej čuditi, da mnogi avtorji, ki obravnavajo povojno obdobje – tako zgodovinarji kakor državniki in ekonomisti – menijo, da se je prav v tem času Evropa dvignila kakor feniks iz pepela uničenja. V skladu s takšnim pogledom konec vojne ni prinesel le konca represije in nasilja, marveč tudi duhovno, moralno in gospodarsko prerojenje celotne celine. Nemci pravijo mesecem po vojni Stunde Null (dobesedno »ura nič«; nov začetek), pri čemer imajo v mislih čas, ko je Evropa obrnila nov list in se je zgodovina lahko začela pisati na novo.

    Vendar pa človeku ni treba imeti pretirano bujne domišljije, da ugotovi, da je takšen pogled na povojno zgodovino nedvomno rožnat. Za začetek lahko zatrdimo, da se vojna ni kratko malo končala s Hitlerjevim porazom. Konflikt, ki se je razbesnel v drugo svetovno vojno in zajemal številne manjše državljanske spore, je potreboval mesece, če ne celo leta, da je zamrl, in različni konci Evrope so konec vojne dočakali ob različnem času. Na Siciliji in jugu Italije, denimo, se je vojna pravzaprav končala jeseni 1943. V Franciji se je za večino civilnega prebivalstva to zgodilo leto pozneje, jeseni 1944. Toda v mnogih predelih vzhodne Evrope se je nasilje nadaljevalo še po dnevu zmage. V Jugoslaviji so se Titove čete borile z nemškimi enotami vsaj do 15. maja 1945. V Grčiji, Jugoslaviji in na Poljskem je državljanska vojna, ki jo je sprožila nemška zasedba, divjala še leta potem, ko je bilo druge svetovne vojne že konec; v Ukrajini in baltskih državah so se narodno zavedni partizani borili proti sovjetskim četam še v petdesetih letih.

  12. frenk pravi:

    Se zahvaljujem za namig o knjigi. Jo bom poskušal najti in prebrati.

    Toda močno dvomim, da bo spremenila moje razmišljanje. Verjemi, prebral se že na kupe knjig in člankov o tej tematiki in mislim, da kar nekaj stvari razumem o obdobju po prvi svetovni vojni pa do danes. Tudi tisto pusto pokrajino v prvih letih po vojni.

    Občutek imam, da celo razumem, kako je prišlo do takih grozodejstev. Poskušam si predstavljati, kako bi se počutil, če bi mi v tej vojni kvislingi ubili otroka, očeta, brata. Nisem popolnoma prepričan, da ne bi podlegel maščevalnemu besu. Prav tako nisem prepričan, če ne bi morda pristopil k vaškim stražam, če bi me kaj podobnega doletelo z rdeče strani.

    Prepričan sem, da si je v luči takratni razmer marsikdo zaslužil svoj bridki konec.

    Prepričan sem, da so bili zločinci na vseh straneh. In ja, izbrati kvislinško stran je bilo napačno. Ni pa to dovolj velik zločin za smrt brez sodbe. Lahko si tudi predstavljam moža ali fanta tam nekje v notranjskih ali suhokrajinskih gričih, ki je obdeloval svojo njivo, v nedeljo zavil k maši in po maši v vaško gostilno, kjer je pobral vse vedenje o dogajanju v svetu. Na žalost ni imel TV sprejemnika, ni imel radia, ni bil naročen na Delo ali Mladino. Tisti, ki so manipulirali z njegovim poznavanjem razmer, so imeli celo lažje delo kot danes, toda v resnici niti oni niso razumeli, kaj se dogaja. Torej, tista pusta pokrajina je v teh krajih obstajala že takrat. Bila je preprosto čisto drugačna kot danes.

    Če bi bil Nemec, bi tudi sam po vsej verjetnosti vstopil v NSDAP, če bi bil takratni Slovenec, obstaja statistično silno majhna možnost, da bi postal komunist, približno enako velika pa, da bi postal partizan ali vaški stražar.

    Obstaja celo možnost, da bi postal eksekutor ujetnikov, ki so jih vrnili Angleži. Ali žrtev.

    Tako bi lahko nizal možnosti. Če bi bil na pravi strani, bi soglašal s poboji, če bi bil moralno ustrezno ozaveščen ne bi, vendar bi molčal kot Kocbek. Če ne bi molčal, danes ne bi pisal.

    Toda, Rado, zločin se JE zgodil. Morda v 50. letih še ni bil čas, da bi ga obsodili, vsaj moralno. Toda ta čas enkrat mora nastopiti. Čim prej, tem bolje. Tam, v tistih jamah ležijo kosti morilcev, zločincev, toda tudi kosti nedolžnih. Teh je še več.

    Preprosto ni bilo prav, da so jih naši predniki pobili. Naredili so še en zločin v dolgem nizu zločinov druge vojne. Ponosen sem na prispevek, ki so ga dali partizani za zmago nad fašizmom, žal pa je ozek krog ljudi to izkoristil za prevzem oblasti, (ki bi jim, roko na srce, pripadla tudi na splošnih in poštenih volitvah) predvsem pa na tej skupini ljudi leži tudi krivda za izvensodne poboje. Nedolžnih in nemočnih ljudi. Nihče ne oporeka poboju takratnih, danes bi rekli teroristov, ki so se skrivali po gozdovih in se aktivno, z orožjem upirali novi oblasti. Problem je ubijanje ujetnikov.

    Med begunci iz Srebrenice je bilo precej oboroženih beguncev. Najbrž so bili tudi med njimi kakšni zločinci, ki so se borili proti Srbom. Ne vem, domnevam. Toda danes je vsakemu ? Slovencu jasno, da se je tam zgodil zločin. Tako grozen, da zanj pravzaprav nikoli nihče ne bo odgovarjal. Niti ne more.
    Toda vsaj majhen napredek je. Celo Srbi priznavajo, da je šlo za zločin. Ne poskušajo ga opravičevati z dejstvom, da so bili med pobitimi tudi bošnjaški borci.

    Vedno sem bil proti lustraciji. Takrat, leta 91 bi utegnila ogroziti Slovenijo, kasneje je bilo prepozno. Bil pa bi za ugotavljanje osebne odgovornosti posameznika. Toda danes je najbrž prepozno. Morda še živi kje kakšen izvrševalec, toda ti niso pomembni. Nalogodajalcev zagotovo ni več.
    Procesa sprave si seveda ne predstavljam kot prevzema odgovornosti za takratne dogodke od kogarkoli iz današnje generacije politikov. Zagotovo ne bom volil strank in politikov, ki bi hoteli krivdo prevaliti od resničnih zločincev na neke nove stranke, v katerih so ljudje, rojeni 20 let po teh dogodkih.

    Toda zanesljivo ne bom volil niti ljudi, ki ne premorejo niti toliko morale, da bi obsodile zločine v narodovi zgodovini. Kosti v jamah, kosti za katere niti ne vemo, čigave so, pobijanje ujetnikov po vojni je pač zločin. Nedolžni v teh jamah si pač zaslužijo obžalovanje, da je do tega prišlo. Za njihove potomce je žalitev, da jih kdorkoli enači z zločinci. Kajti zločinci so tisti, ki so jih zagrebli oziroma njihovi nalogodajalci. Morebitni dobri nameni zločincev (za katere se je sicer izkazalo, da so bili na trhlih nogah) jih krivde ne odvezuje.

    V srednjem veku so zažigali čarovnice. To je bilo tedaj celo zakonito. (povojni poboji niti to niso bili) Pa vendar vsak normalen človek danes ve, da so bili sežigi čarovnic zločin. Zato danes več ne zažigamo čarovnic. Ko bomo v veliki meri enotni v tem, da se ujetnikov in civilnega prebivalstva ne sme ubijati, zlasti brez sodišč, ko bomo to ponotranjili, bo morda kakšna Srebrenica manj na Balkanu.

  13. Milivoj pravi:

    Predstavljajte si svet brez ustanov,ZAHTEVA AVTOR KNJIGE!

    Ne rabimo si predstavljati, kako bi bilo, ker vemo!

    BILO BI ČUDOVITO!

    Tako so namreč Indijanci živeli tisočletja!
    Je kdo prebral izjavo indijanskega poglavarja,
    kjer pravi, da je vse NAŠE, in če kdo nima, mu damo,
    nimamo zaporov, ker nimamo sodišč, in se sprašuje,
    ali bodo kristjani privatizirali tudi sonce in zrak in vodo.

    Takšna ureditev je bila ponekod v Evropi celo do 11. stoletja,
    vse dokler niso kristusove horde prišle plenit in vsiljevat Kristusa.
    Prej je bila zemlja skupna lastnina, potem pa so ljudi razlastili (in to brez certifikatov),
    zemljo in zdaj tlačane pa sta si bratsko razdelila škof in posvetni glavar,
    ki pa je moral priseči pokornost in zvestobo papežu, to je škofu, nekako tako, kot je Merklova morala priseži pokornost ameriški vladi. Nič novega, vse se samo ponavlja!

    Takšno usodo smo doživeli tudi Slovenci, ki jo lepo opiše Prešeren v Krstu pri Savici:
    “ne jenja pred, dokler ni zadnja sraga krvi prelita,
    dokler kdo njih še sope, ki jim bila je vera nadvse draga!”

    Krščanstvo vodi en sam pohlep in brezobzirno uničevanje narave in ljudi
    nasproti miroljubnim veram v Aziji, kot je budizem.

    Iz tega sledi, da dokler ne bo krščanstvo iztrebljeno, ljudje ne bodo imeli miru,
    zato je zelo dobra zamisel Hazarjev, da bodo s prihodom muslimanov krščanstvo uničili.

  14. Nevenka pravi:

    Frenk,

    vsi, ki so se šli takrat revolucijo, so se borili za pravično družbo, saj tudi danes spet plamtijo take ideje, ko so ljudje razočarani nad razslojenostjo naše družbe, tudi lep del desničarjev, bi sesul oblast, da bi lahko bilo drugače, pa tudi marsikomu bi pobral imetje – človeški bes v nižjih slojih v resnici ni lev ali desen, veliko desničarjev je bolj levih od pravih levičarjev, le da tulijo v en rog s svojim vodjem in podkurjeni s strani katoliške cerkve,(ki pač želi tako oblast, ki ji nudi več), ki je v zadnjem času ugotovila, da mora širiti socialistične ideje zakamuflirane v pravičnost in božanje revnih otrok, istočasno pa nadaljne kopičenje bogastva. Višek hipokracije so zahteve za odškodnine za gozdove, po vsem tem, ko smo morali tudi neverniki, davkoplačevalci, poravnati katoliške bančne dolgove.

    Žalostno je, da v tej državi, kjer je cerkev z ustavo ločena od države, tega na področju financ nikakor ne dojamejo in za dolg ne terjajo tistega, ki je dolžan. Za kaj takega ni potrebno kaj dosti znanja matematike. Res je bila ta zadolženost vpeta v slovensko gospodarstvo in slovenske ljudi, ampak ali cerkev do njih nima nobene odgovornosti? Odgovorna je vedno samo država. S tem nekaj ni v redu in tako je ostalo tudi v zgodovinskem spominu, neizbrisno izdajstvo, ki je zagovarjalo slovenski genocid. Cerkvi je bilo vseeno kdo živi v Sloveniji, samo da bo plačeval maše – ampak socialisti, neverniki so slabi plačniki, ker so pač malo manj pravljično vzgojeni, po drugi strani pa preveliki idelaisti. Njih ne zanima kaj je nad oblaki, pač pa kaj je na zemlji. Socialistična misel danes ni več skrajno marksistična – to pomeni, da tudi ne teži k totalitarnosti. Pa vendar se desnica danes vede kot, da ima pred seboj žive fosile, samo zato, ker hočejo s tem odnosom prikriti svojo izdajsko zgodovinsko obremenjenost. Uradno so ZA pošteni, uspešni, kapitalizem. S tem se tolažijo predvsem desni reveži – to so ljudje brez politično ekonomskega znanja. Kapitalizen je globalen sistem tudi, če ni ravno v vsaki državi na svetu in je vedno SKRAJNO nepošten, saj se samo nekateri v razvitem svetu počutijo dobro in hkrati reklamirajo idejo, da lahko vsak uspe. Če bi bilo tako, bi praktično imeli socializem.

    Kapitalizem temelji na tem, da kot sistem zagotovi pogoj, da ne more vsak uspeti. Pa če je za to potrebna vojna, pač letijo bombe v imenu demokracije. Gre za to, da tisti, ki se hočejo spravljati in nosijo dedno krivdo na osnovi vcepljenega sovraštva na desni, se nočejo spravljati, izsiljujejo rehabilitacijo na osnovi novega sistema, ki je brez privolitve Slovencev postal tudi navidezno demokratičen. Navidezno zato, ker je demokracija ena velika iluzija povsod. Denar je sveta vladar, in ko imaš vladarja, ni mogoče govoriti o demokraciji. Tako je tudi v naši državi že davno jasno, da imajo tisti z več dnearja več dostopa do pravičnosti. Ne razumem, kako da to ni jasno ljudem, da to ni stvar levice ali desnice, ki se danes pogovarjata (ali pa zmerjata po medijih) ampak razslojenosti ljudi, ki je posledica kapitalizma, ki omogoča, da ljudje s prednostjo prosperirajo bolje, prednost je v določenih pogojih tudi “zakonita kraja”, če ima zakonodaja toliko lukenj.

    In ko izberemo pošteno stranko na oblast, ne moremo računati s tem, da bodo tiste luknje, ki oblasti in višjemu razredu omogočata prednosti, izginile. Tega revni desničarji še dolgo ne bodo razumeli, ker jim ekonomijo razlaga duhovnik. V nebesih pač ljudje ne bodo rabili materialnih dobrin (potem je pač vseeno, če jim tudi na zemlji kaj manjka) Govorim o revnem sloju, bogata desnica ima boga za maskoto oz. instrument upravljanja in zato je cerkev sploh v fevdalizmu prišla do imetja – to je bilo plačilo za manipulacijo z reveži – če se že pogovarjamo od kod cerkvi gozdovi itd. To je bila podkupnina. Kako je kaj takega lahko zakonito, če je po svoji naravi tako strašansko koruptivno? In kakšno vlogo ima tu znotraj bistva še kakšna sprava? Dejansko je postala instrument delitve ljudi,da se z njimi lažje manipulira. S tem se kroji bodočnost, zgodovina bo vedno taka kot je, ne glede na to kako je napisana. Sedaj me pa zanima na kateri strani mora biti človek, da to razume? Kako absurdno je to! Kako absurdno je, da nekateri ljudje to podpirajo in se čutijo poštene desničarje? Edini kriterij pa je pripadnost k cerkvi, ki ima isto vlogo od vedno od kar se je sama ustanovila. Vera je namreč intimna zadeva, ne institucionalna – tako rekoč na nivoji države v državi. Saj bi lahko bila neprofitno društvo. Edino kot davčni zavezanec bi se morala registrirati in imeti davčno blagajno, če bi hotela organizirati izlet.

    Rado zelo dober prispevek. Moj komentar je šel malo po ovinkih, ampak…

  15. frenk pravi:

    Hm, vedno me malo iritira in malo zabavajo podobni prispevki, kot je Nevenkin. In seveda tudi tisti nasprotni, ki vidijo rešitev v lustraciji. Pa o njih ne bi.

    Kako je vse preprosto. Cerkev prepovejmo. Ljudje naj molijo doma, to je njihova pravica, mi pa se vendar borimo za človekove pravice. In ko bomo izbrisali Cerkev iz obličja zemlje, se bo vse uredilo. Kapitalizem bo umrl, ker ne bo imel več Cerkve, bogatih ne bo imel več kdo braniti, ker ne bo Cerkve, država ne bo imela več dolgov, ker jih brez Cerkve ne bo nihče ustvarjal, Ljudje se bomo imeli radi in se bomo dobro razumeli, ker ne bo Cerkve, ki bi nas razdvajala. Ne bo več ne pohlepa, ne hudobije, ne nevoščljivosti, ne bo se več kradlo ne ubijalo. Saj vemo, da vse to prihaja od Cerkve. Tam so prav specializirani za to, da kadrujejo same izmečke.

    Itak vemo, da je tako 1. kot 2. svetovno vojno povzročila Cerkev. Ob pomoči amerike seveda, ki pa jo je itak ustanovila in jo vodi Cerkev.

    Imam samo majhen problem. Ne poznam primerljive ali razvitejše države od Slovenije, v kateri bi imela Cerkev manjši vpliv kot v Sloveniji. Seveda sem ne štejem držav, katere večinsko prebivalstvo nima katoliške vere.

    Spoštovana Nevenka, bodimo resni. Slovenija sploh ni tako zelo slaba država. Še več, veloka večina zemljanov živi bitveno slabše od Slovencev. Je pa res, da bi glede na našo geografsko danost in zgodovino, katere pomemben del je tudi cerkvena zgodovina lahko živeli bolje. Morda bi bil dober začetek, če bi se začeli zgledovati po najboljših. To pa nikakor ni kakšna Rusija ali Venezuela, še manj propadla Jugoslavija. In potrebno bo precej več kot ločitev Cerkve od države. Je že prav, da opozarjaš na dolg, ki so ga naredila cerkvena podjetja (ki so jih, mimogrede, vodili ljudje), ampak naš dolg je približno 80_krat višji. In tudi ta dolg ni naredila socialistična zveza, ampak so naredili ljudje. Z imeni in priimki. In po zaslugi njih in njih prijateljev v naši družbi govorijo predvsem o institucijah, ki nas vlečejo navzdol. No, to pa je dolga zgodba. Je ne bom razpletal. Le v razmislek – v tej državi smo se 20 let ukvarjali s trgovino z orožjem. Bilo bi super, če bi se s tem v miru ukvarjali preiskovalni organi. Ampak, interes je bil, da se vsi. Na koncu smo ugotovili, da je nekako izpuhtelo med 20 in 40 milijardami našega premoženja. Niti tega ne vemo, koliko.

    In sklep? za del državljanov je jasno, da se je to zgodilo po zaslugi Cerkve, za drugi del, da se je to zgodilo po zaslugi UDBE.

    No, tudi zato ne moremo slediti Švici ali Avstriji.

    Rado, oprosti, ker sem tvoj blog koristil za pisanje, ki ni neposredno vezano za tvoje razmišljanje. Komentarji pač največkrat zaidejo.

  16. Nevenka pravi:

    Frenk, katoliška cerkev se sama izpostavlja in tudi maže. Sedajle praznujemo Dan reformacije in luternasko cerkev – proti njej nimam niti besede, evangeličanska cerkev je taka kot naj bi cerkev bila.
    Drugo leto bo praznovala 500 let in vsi se spominjamo tudi tega, kaj so katoliki delali “heretikom”. Pa lep večer in veliko zabave.
    Nisem hotela vzbuditi barikad za obrambo Cerkve, poznam le male in osamljene, stare ljudi, ki jim gospud vse razloži, tudi to komu naj zapišejo imetje. Moj pogled na to je bistveno bolj praktičen in zelo slovenski, čeprav oči pogledajo tudi čez mejo, da človek ni preveč omejen. In popolnoma sem očarana nad populističnim vedenjem trenutnega papeža – tako tipično polno lepega besedičenja – nekdo na nekem forumu je lepo zapisal, koliko beguncev bo Vatikan vzel v svoje okrilje – ker je bog ustvaril vse ljudi, tudi tiste druge vere. Dejstvo je, da se sproti ustvarjajo novi pogledi na vse in novi spomini in ne ravno novo navudšenje, če se vrnemo k bistvu gornjega zapisa. Pri nas je cerkev glavno delilno sredstvo in ta delitev nekaterim seveda močno ustreza, ker jim prava demokracija z različnimi strankami, ki bi bile stranke zaradi različnih programov in ne idelologij – ne ustrezajo.

  17. Nevenka pravi:

    Torej še enkrat: tudi sprava ne. Aja pa še to, odškodnino naj ljudje plačujemo potem, ko smo dolg prevzeli nase? To je spet nov razlog proti spravi. Sklicevali se bomo vedno na izvorni greh spominjali pa se ga bomo zaradi novih grehov. Vedno je nekaj kar prepreči pot pozabi, ker ta je edina, ki v resnici spravi.

  18. frenk pravi:

    No, pa imamo recept. Stranke z isto ideologijo. Le kdo bo določil, katera ideologija bo to? In kaj bomo s tistimi, ki jim to ne bo všeč?

  19. frenk pravi:

    No, pa imamo recept. Stranke z isto ideologijo. Le kdo bo določil, katera ideologija bo to? In kaj bomo s tistimi, ki jim to ne bo všeč?

  20. Gregor pravi:

    Zavajajoč naslov. Z izjemo nekaj zadnjih stavkov se članek ne ukvarja z revanšizmom, ki izhaja iz prekopa ostankov iz Barbarinega rova. In tudi razlogi in situacija, ki so pripeljali do usmrtitev so slabo opredejeni.

    Mislim, da sem nekje zasledil, da so v Franciji po vojni “pospravili” 300.000 sodelavcev z okupatorjem. Glede na število prebivalstva, je to primerljivo s številom povojnih pobojev v Jugoslaviji. Vendar oni o tem ne rezpravljajo.

    Z pravnega vidika so povojne usmrtitve sigurno zločin. Ampak ali bi zares lahko obnovili Jugoslavijo in hkrati skrbeli še za 100.000 ujetnikov/zapornikov pri uničeni infrastrukturi in zmanjšanem številu delavnega prebivalstva? Seveda so v tej številki mnogi, ki niso spadali med kolaboraterje. Komunisti so za utrditev položaja “popucali” mnogo političnih nasprotnikov. Ali pa samo ljudi na osnovi osebne zamere.

    Kler in potomci kolaboratorjev tulijo po lustraciji. In s to zahtevo imajo prav. Vendar se lustracija začne pri priznanju, da so sodelovali z okupatorjem s ciljem uničiti politične nasprotnike. Da so se borili za okupatorje, glede na to, da so komunisti začeli pridobivati nadvlado nad partizanskem gibanjem šele po letu 1943. In še tedaj je bilo njihovo število med partizani nizko.

    Pravi revanšizem Barbarinega rova je ekonomski, kot pri vsaki multinacionalki. Plačujemo dolgove Mariborske nadškofije, vračamo jim premoženje in odplačujemo odškodnine. In seveda se politiki smehljajo na raznoraznih prireditvah, medtem ko denar odteka v tujo državo.

Komentiraj



XHTML: Uporabite lahko naslednje tage: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !