Le tu in tam, le bežno potovanje

Povzetek:
K pisanju me je vspodbudila serija nekritičnih člankov, ki jih je Siolov pisec Žužek, lansiral v svojih kolumnah in kjer ideološko enostransko opisuje pogled na slovensko osamosvojitev. Pri ustvarjanju vtisa kolumne nedvomno sodeluje tudi uredništvo, ki briše komentarje, ki Žužkovo “resnico” razgaljajo.

Vse od 27. junija 1991 dalje,
ko je Kacinovo ministrstvo za informiranje odlično opravilo delo in v svet poslalo sporočilo o vojni za Slovenijo, se nekritično ponavlja ta Kacinova paradigma: “Vojna za Slovenijo”.

Poglejmo najprej, pravno definicijo vojne:
“Vojna je večji oborožen spopad, ki izpolnjuje naslednje pogoje:
1) v njo je vpletena več kot ena država
2) prostorsko obsega več kot eno prestolnico ali eno pokrajino (več subjektov)
3) traja več kot 1 leto
4) povzročitev več kot 1000 mrtvih v enem letu
5) ima pomembne notranje politične posledice (sprememba režima) ali zunajpolitične posledice (aneksija, odcepitev, neodvisnost,…).”

K točki 1) moramo vsekakor pripomniti, da je o vpletenosti pri spopadih težko govoriti o več državah. Samoodločba naroda dobi polno veljavo šele z mednarodnim priznanjem. V slovenskem primeru so mednarodna priznanja naše države prišla šele po pol leta po naši formalni razglasitvi. Vsled tega je v tem času težko govoriti o več državah. Na tem mestu je smiselno omeniti primer Cipra. Že več kot štirideset let je od proglasitve Samostojnega turškega dela Cipra.
Svetu ta samoproglasitev ni bila dovolj, zato je Samostojni turški Ciper še danes brez mednarodnega priznanja.

Točka 2) Razen tega je treba pripomniti, da sile JLA niso krenile na položaje od zunaj, ampak so bile vseskozi integralni del Slovenije. JLA je postala tuja vojska šele po odhodu iz Slovenije, v oktobru 1991. Tudi prestolnica je bila ogrožena le ena.

3) Čas trajanja je bil zelo kratek. In ni zadostil terjanemu kriteriju, eno leto.

4) Število žrtev je bilo, na srečo, zelo malo, zato takšni spopadi sodijo v kategorijo oboroženih spopadov, nikakor pa ne vojne!

Ad 5. Do pomembnih notranje in zunanje političnih sprememb torej ni prišlo s pomočjo vojne, ampak na podlagi izkoriščene pravice do samoodločbe in ob oboroženem spopadu nizkega obsega ter ob malem številu žrtev.

Razumeti moramo takratno pretiravanje Kacinove ekipe. Napihovanje spopada nam je prav prišlo pri ustvarjanju vtisa na mednarodno javnost. In pri sledenju našemu cilju, osamosvojitvi.
Danes te potrebe ni več. Samostojno državo že imamo, torej nam tudi lagati ni več potrebno. Vojne za Slovenijo ni bilo, ampak smo svojo državo dobili za mnogo, mnogo nižjo ceno. Hvala bogu! Vsled tega lahko ideološko kontaminirane pisce, razpihovalce kulturnega spopada, kot so Žužek in še nekateri, s prezirom zavrnemo.