Le tu in tam, le bežno potovanje

Za srčnost ni problem, srčni smo skoraj vsi. Razuma nam manjka.

Arhiv za November 2012

Policijska akcija v Mariboru – načelo silobrana.

Objavil Rado dne 29.11.2012

Najprej naj povem, da povsem podpiram demonstrante pri spontanosti njihovega upora proti eliti na oblasti. Razumem tudi nasilnost protestov. Mirne demonstracije namreč nimajo prave teže. Spomnite se demonstracije sindikatov v Ljubljani. Prvi minister Janša jim je namenil zgolj en tweet. Karavana pa gre dalje. Tudi ta nasilnost ima torej v tem oziru svojo legitimnost.

A ne glede na to, ne gre obsojati tudi policiste. V pogojih razpetosti med legitimnimi zahtevami demonstrantov in med samopašnostjo oblastnikov so opravili težko delo. Poglejmo nekaj dejstev – o nekaterih je govoril že tudi minister Gorenak:

- shod ni bil napovedan in koordinatorja, ki bi skrbel za varnost ni bilo
- v takšnih okoliščinah se mase obnašajo stihijsko (in so se obnašale). Granitne kocke in zažiganja kontejnerjev s strani posameznih ekstremnežev vzpodbudijo ostale in nenadoma se masa agresivnih delikventov lahko geometrijsko poveča.
- v tem duhu je policija uporabila silo, zato da bi preprečila še večjo silo (škodo in splošno nevarnost), ki bi grozila, če bi podivjala vsa množica.
- tisti mirujoči v množici, ki je fasal solzilec je bil kolateralna škoda. Če policisti sedeče ne bi pregnali s solzilcem, bi jih morali pohoditi, kajti umikanje sedečim bi ogrozilo policijsko akcijo, demonstrantje bi to ocenili za slabost in bi se še bolj upirali.

Načelo silobrana pravi, da je za obrambo dovoljeno uporabiti največ napadu adekvatno silo. In prav to je storila Policija. S svojim proaktivnim delovanjem, je z uporabo sile, preprečila še večjo silo, stihijsko silo, oz. škodo, ki bi jo lahko razgreti ljudje povzročili Mariboru. Si predstavljate nogometno tekmo, kjer bi Policija pustila navijače na tribunah, naj mirno počno kar so se namenili. Mar menite, da bi sploh kaj ostalo od Ljudskega vrta? Najbrž ne.

Ni bila Policija tista, ki je v ponedeljek naredila napako. Elite na oblasti so tiste, ki so spregledale sporočilo tistih prvih demonstracij in niso ustrezno odreagirale. Še posebej tisti del elite – mariborski svetniki, ki so potrdili Kanglerja za člana državnega sveta!

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Aktualno, Politika | 2 komentarjev »

Na zdravje brez Jasne Kuljaj?

Objavil Rado dne 26.11.2012

Saj se hecate, mar ne?
Le kaj nam bo Na zdravje brez njenega afnanja? In brez njenih dekoltejev? In brez seksizma na odprti sceni, ki ga igrata z Romihom?
Mar kdo misli, da oddajo gledamo zaradi narodnjakov? Ne se hecat.

Prav bedna sta bila strašna Jožeta v zadnji oddaji, ko sta se poskušala delati, kot da se ni nič zgodilo. In da je vse v redu.
Nič ni bilo v redu!

Prihranite si RTV-jevci nekajtedensko umiranje na obroke in raje kar takoj ukinite to oddajo.
Ali pa seveda Jasno nazaj!

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Aktualno, Medsebojni odnosi | 2 komentarjev »

Srhljivka na Martinovo soboto

Objavil Rado dne 15.11.2012

Naključje je hotelo, da sem na sobotnem kosilu pristal, pri meni doslej neznani družini, nekje v Spodnji Savinjski dolini. Lično in urejeno hišico so imeli. Iznad obronkov Mrzlice, Krvavice in Čemšeniške planine je v jedilnico sijalo prijetno jesensko sonce.

Obed smo pričeli z dobrim, polsuhim rizlingom s poreklom nekje s Kozjanskega. Strah se mi je v trenutku razblinil. Bal sem se namreč, da mi bodo ponudili domačega. Savinjčani so namreč zelo ponosni na svojega “brajdovca”, tudi moji gostitelji so imeli trto pred hišo, ki ga radi ponujajo pod geslom: “Domače je le domače”.
Prijazna gospodinja je nosila dobrote na mizo. Najprej je prišla na mizo klasična goveja juha, malce sicer premastna za moj okus, a kakšna naj vendarle bo, če ima človek namen ob kosilu popiti še kar nekaj kozarčkov vina. Sledile so (kaj drugega neki saj je bila Martinova sobota?) dobrote iz “Martinovega krožnika”. Lepo zapečena raca, rdeče zelje v sladki omaki, kepica s pečenkino mastjo politega praženega krompirčka, zabeljeni mlinci, pečena jabolka. Hrana je bila izvrstna. Pečena raca, kakršno bi težko pripravili celo Kitajci, je prijetno vznemirila moje brbončice. Okusi sladkega rdečega zelja in praženega krompirja so le okrepili moje občutke sladostrastja. Mlince obložene s hrustljavimi ocvirki sem si prihranil za na konec. Poln okus ocvirka, ki ga pravkar pregrizneš je namreč najboljši, če ga takoj zaliješ s kozarčkom vinca. Seveda sva oba povabljenca – nisem bil edini gost – po vrsti in vsako posebej, pohvalila vse jedi, juho, pečeno raco, rdeče zelje, pražen krompirček ter sladico, pečeno jabolko.

In takrat se je začelo. Obedovala sva pod budnim očesom obeh gostiteljev, še posebej gospodinja je pazila na vsak grižljaj, ki sva ga pogoltnila. Očitno niso bile prvotne pohvale dovolj, saj je ob vsakem grižljaju zaskrbljeno izpraševala: “A je raca dovolj zapečena”?
“Mmmmm”, sem zamrmral od zadovoljstva. “Najbrž je premalo slana”, je hitro prekinila moj medmet zadovoljstva. “Neeee”, sva oba z gostom protestirala. “Ravno prav slana je”.
“Veste”, nadaljuje najina gostiteljica gostobesedno, “Za rdeče zelje nisem sigurna. Letos ga prvo leto pripravljam po receptu, ki mi ga je dala prijateljica”. “Nisva še jedla tako dobrega zelja”, izdaviva v trenutku oba z gostom. “Kaj pa čebula pri krompirčku, da se ni malo prežgala? Vesta, sem morala skočiti za hipec ven pomirit oba otroka, ki sta se zunaj prepirala”, neumorno nadaljuje najina gospodinja. Pohvaliva jo, da je zadela optimalno porjavelost čebule.
Gostitelj je ta čas skočil po novo majoliko vina. Jaz pa sem priložnost izkoristil, da sem se naslonil malo nazaj, da predahnem in naredim malo prostora tam doli v želodcu.
“Vzemite še”, mi gospodinja ne da dihati. “Saj, saj” rečem, “le da malo zadiham”.
“Ne se bati, saj imam še v pečici”, me potolaži. In ko hočem seči po nov kos race, me panično zaustavi: “Neeeee teeega, ta je že hladen. Čakajte bom prinesla še toplega iz pečice”.
Zagotovil sem ji da si želim prav tega in da mi zelo ustreza, da je že hladen. Ko se mi je po tretji zajemalki rdečega zelja, le-to ustavilo, me je gospodinja ponovno zaskrbljeno pogledala in ugotovila: “Sem vedela, da je z zeljem nekaj narobe. Mar bi uporabila svoj recept, ne pa da eksperimentiram z nepreizkušenim”! “Naj ne bo hecna”, jo hitiva prepričevati oba s sotrpinom, “Zelje je odlično, le prostora v najinih želodcih ni več “.
Prizadevanju gostiteljice se je pridružil še gostitelj in pod vsesplošnim pritiskom obeh sva oba gosta nepreklicno klonila in v naslednjih dveh urah zagotovo pojedla, še vsak po dvakratno porcijo vsega. Pogovoru nisva mogla več zbrano slediti. Le na ukaze”Jej, pij, še en kos, še eno žličko krompirja, še en kozarček”, sva se avtomatizirano odzivala. Najin obrambni zid je bil prebit. Da se izognem popolnemu kolapsu, ker jesti zares nisem mogel več, sem poprosil gospodinjo če mi hoče dati še kakšno pečeno jabolko za domov. Da jo bom prav z veseljem pojedel zvečer.
Oba v predinfarktnem stanju, sva se malo pred četrto popoldan, ko se je sonce že skrilo za Velikim vrhom, vljudno zahvalila za kosilo in še nekajkrat zagotovila, da tako dobro že dolgo nisva jedla.
Pas na hlačah sem ob odhodu seveda moral razrahljati za najmanj eno luknjo, če ne celo za dve. Tudi sedež v avtu sem moral pomakniti nazaj.

Med vožnjo sem malo rekapituliral. Zagotovo sva oba trpina, vsak posebej in oba skupaj pohvalila vsako jed najmanj desetkrat. In oba gostitelja skupaj sta nama zanesljivo ponudila najmanj 50 kosov race, svinjski lonec rdečega zelja in praženega krompirja za cel samski dom Bosancev. O mlincih ne bom govoril, ker zanje nočem niti slišati, kaj šele da bi jih gledal, ali celo okušal. Nekaj pa sem sklenil. “Pri tej hiši me več ne vidijo”! Porcijo pečenih jabolk sem seveda po drugem ovinku zabrisal skozi okno.

Zdaj po šestnajstih urah po obedu in po noči brez sna, še vedno povsem sit pišem svojo zgodbo.
Če bo naključje še naneslo, da me k tej družini še vendarle povabijo, bom gospodinji zagotovo rekel: “Draga gospa, vtaknite si svojo južino v rit, veliko raje grem k Šiptarju na kebab.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Aktualno, Medsebojni odnosi | 2 komentarjev »

Srčika upora proti radarjem je instrumentalizacija kaznovanja!

Objavil Rado dne 13.11.2012

Namestitev avtomatskih radarjev vnaša v razmerje oblast : ljudstvu, povsem novo dimenzijo. Pri prejšnjem načinu preverjanja hitrosti so bile relacije, eden na enega. Država je morala biti proaktivna. Poslati je morala patruljo, ki je ugotavljala kršitve. “Igra je bila fair”.

Nov element, ki ga je vpeljal Kangler, je bil vpeljava zasebnega kapitala na področje kaznovanja, kar je nekaj kar je bilo doslej domena odnosa med državo in državljanom. Gonilo vsakega kapitala kot vemo, je profitni motiv. Zasebnega kapitala ne zanimajo sociološke, psihološke komponente, ki jih prinaša nov sistem. Novo nastajajoča družbena struktura ni dovolj, če je sploh kaj domišljena!

Drugi nov element je tudi instrumentalizacija postopkov. Nobene vsebinske obravnave ni pri tem načinu kaznovanja. Preverjanja okoliščin, posebnih razmer, ipd. Vse opravijo stroji. Tisti, ki smo še brali Orwella in se “bali” Huxleyevega Krasnega novega sveta, lahko ugotovimo, Krasni novi svet je tu! Pa nam tega sveta ni prinesel komunizem. Ne, ta totalitarnost je nastala iz čisto demokratičnih osnov.V kategorijo problematičnosti je treba dodati, še mesta kjer so postavljeni radarji. Ne zgolj pri nevralgičnih točkah, pri prehodih za pešce, v bližini šol . . ., ampak tudi na nekaterih daljših odsekih brez prehodov in drugih nevarnosti.

O mariborskem simptomu moramo kot družba v celoti temeljito premisliti.
Upor (obešencev, B. Traven) pred mariborsko mestno hišo, kaže na to, da je končno tudi ljudstvo spoznalo, da je vrag odnesel šalo.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Aktualno | 16 komentarjev »

Spomin zlate ribice – ali volivci imajo vedno prav

Objavil Rado dne 11.11.2012

Dame in gospodje, tovarišice in tovariši,

današnji volivni rezultat kaže, da imajo slovenski volivci spomin zlate ribice. Največ glasov so dali največjemu čvekaču med izbranimi in najkatastrofalnejšemu premierju v zgodovini Slovenije. Nesposobnost in vase zagledanost kandidata postavljajo na piedestal svojega občudovanja. Borut Pahor je bleščeč marketinški izdelek. Kot reklamiran izdelek iz TV prodaje. Ko gledaš reklamo si ves navdušen, ko pa artikel kupiš, vidiš da je izdelek neuporaben in ga vtakneš v ropotarnico, skupaj z izdelki od katerih si bi že predhodno “nategnjen”!

Nobenega dvoma ni. Čas za izhod iz krize še ni prišel. Voditeljski par, ki se nam obeta; narcistični predsednik in premier kot poveljujoći general v kulturnem boju, je brez dvoma recept za popolno katastrofo.

Zbogom prijatelji, adijo Slovenija . . .

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Aktualno, Politika | 22 komentarjev »