Le tu in tam, le bežno potovanje

Za srčnost ni problem, srčni smo skoraj vsi. Razuma nam manjka.

Arhiv za Julij 2012

Del gradiva Tadeje Tominšek in Mojce Šorn /interna objava/

Objavil Rado dne 30.07.2012

Povzeto po Zborniku RS o žrtvah vojne in revolucije (stran 15 do 20)
Aprilski napad sil Osi na Slovenijo, razkosanje in okupacija ter uvedba
različno nasilnih okupacijskih sistemov so določali dinamiko medvojnega doga
janja v posameznih slovenskih pokrajinah. Razlike so nastajale zaradi prepletanja več nasilnih procesov, ki so temu sledili, njihove pojavne oblike pa so
bile odpor, revolucija in revolucionarni teror, protirevolucija, kolaboracija,
ponekod tudi oblike državljanske vojne, sledil pa je epilog v povojnih pobojih.
Največ teh procesov in posledično žrtev je zato v t.i. Ljubljanski pokrajini,
kjer je po popisu iz leta 1941 bivalo 336.000 prebivalcev.18 Tamkajšnjih
29.750 smrtnih žrtev pomeni, da je bilo med prebivalstvom te pokrajine 8,8%
žrtev. Od teh je bilo povojnih žrtev okoli 2,8% prebivalstva ali okoli 9800
oseb. Gre pa predvsem za domobrance. Na Primorskem je delež žrtev med prebivalstvom 5,6%, saj je od okoli 260.000 prebivalcev v drugi svetovni vojni po
dosedanjih podatkih izgubilo življenje 14.682 oseb. Okoli 160 od teh po vojni.
Na Spodnjem Štajerskem je leta 1941 prebivalo 596.500 prebivalcev, od kate
rih je po dosedanjih podatkih v času druge svetovne vojne in neposredno po
njej življenje izgubilo 23.028 oseb, kar pomeni 3,8% žrtev med prebivalstvom.
Od teh je povojnih žrtev nekaj nad 670. Na Gorenjskem, kjer je v začetku leta
1941 bivalo 183.464 prebivalcev, je ugotovljenih 12.020 smrtnih žrtev. Torej
je v času druge svetovne vojne in neposredno po njej življenje izgubilo 6,5% njenih prebivalcev, od česar okoli 1% po vojni. Gre za okoli 1700 žrtev in tudi tu gre predvsem za domobrance. Na Koroškem je bilo 1187 žrtev, kar pomeni izgubo 6,2% prebivalstva. Praktično vse žrtve so medvojne in 4 povojne.
V Prekmurju je ob začetku druge svetovne vojne bivalo okoli 97.000 prebivalcev. Po dosedanjih podatkih je žrtev vojne 1879, kar pomeni izgubo 1,8% prebivalstva. Več kot tretjina žrtev med njimi je bila Judov. Okoli 80 oseb je bilo povojnih žrtev.
V teh analizah so podatki za žrtve med prebivalstvom nemške in italijanske
narodnosti žal še zelo pomanjkljivi.

Glede na posameznikovo vlogo v vojni je v analizo zajetih 70.922 medvoj-
nih žrtev in 13.898 žrtev povojnega nasilja. Kot največja skupina žrtev nasto-
pajo vojaške osebe, ki pomenijo s 53.680 žrtvami preko 63% vseh žrtev.19
Delež civilnih žrtev je torej v primerjavi s prvo svetovno vojno, ko je bil okoli
10%, porasel. Največ ugotovljenih žrtev je v partizanskih enotah, ki so utrpele več kot 27.000 mrtvih. Ti so predvsem žrtve oboroženih spopadov, 1.032 jih je umrlo
v taboriščih, okoli 830 je talcev, v zaporih pa jih je predvsem za posledicami mučenj umrlo 133. Vsaj 433 jih je usmrtila partizanska vojska sama, del zaradi dezerterstva in nekaterih drugih disciplinskih prestopkov, v tem številu pa so zajeti tudi tisti, proti katerim ni bil uveden sodni postopek. Najmanj 862 jih je obveljalo za pogrešane. Po številu žrtev sledijo domobranci. Večinoma, in
sicer v vsaj 11.683 primerih, so bili žrtve množičnih in posamičnih povojnih
pobojev, okoli 1800 pa jih je življenje izgubilo med vojno. Protipartizanske
vojaške enote iz časa pred kapitulacijo Italije so utrpele večino žrtev med vaški-
mi stražarji (813 žrtev). Večji del, in sicer 414, po zajetju jeseni leta 1943.
Podobno usodo so v istem obdobju leta 1943 s 171 žrtvami doživeli slovenski
četniki, okoli 155 pa jih je življenje izgubilo v povojnih pobojih. Sledijo mobi-
liziranci v redne in nekatere druge uniformirane formacije tujih vojsk. Vsaj
9.759 je žrtev v nemški in okoli 415 v madžarski vojski. Večina jih je do danes
sicer obveljala za pogrešane, po nekaterih ocenah predvsem na vzhodni fronti in v sovjetskih ujetniških taboriščih.21 Podobno velja tudi za okoli 1.172 žrtev med vpoklicanimi v italijansko vojsko,22 od katerih jih je okoli 180 umrlo v
posebnih delovnih bataljonih.23
Manjši delež odpade na žrtve v ostalih vojaških formacijah. Od teh je
največja skupina 212 vojakov kraljeve jugoslovanske vojske. Od teh jih je bila
nekaj več kot polovica padla med napadom sil Osi na Jugoslavijo oziroma
Slovenijo.24 Tedaj je ugotovljenih tudi 29 civilnih žrtev.
Kot prve množične žrtve nemškega nasilja so bili obnemogli in duševno pri-
zadeti s Spodnje Štajerske, ki so jih 597 »evtanazirali« v avstrijskem Hart-
heimu poleti leta 1941. Do konca vojne pa je v okupatorskih taboriščih, v
izgnanstvu in na prisilnem delu umrlo še vsaj 10.809 civilistov, predvsem
sorodnikov partizanov in sodelavcev odporniškega gibanja. Od vsaj 544 žrtev
med slovenskimi Judi jih je v nemških koncentracijskih taboriščih umrlo okoli
500. Civilnih žrtev italijanskih taborišč je bilo vsaj 2.180, od tega samo na
Rabu okoli 1.000. Torej je največ civilnih oseb umrlo v nemških taboriščih, od
tega v Auschwitzu okoli 1.772, Dachauu okoli 1.340 in Mauthausnu okoli
971. Med sovražnimi vojaškimi operacijami je izgubilo življenje še 7.614 cvilistov, 3.360 jih je umrlo kot talcev, v zaporih pa še vsaj 498.
Bombardiranja, pretežno zavezniškega letalstva, so od skupnih 1.428 žrtev
povzročila vsaj 1.259 civilnih žrtev. Zanemarljivo ni niti število 912 žrtev
raznih vojnih nesreč, predvsem z eksplozivnimi sredstvi, s strelnim orožjem in v navzkrižnem ognju. Protipartizanske enote so v samostojnih akcijah povzročile najmanj 1.000 civilnih žrtev in to večinoma po nastanku domobranskih formacij. Med temi žrtvami gre predvsem za sodelavce partizanskega gibanja.
Partizanske enote so med vojno povzročile najmanj 3.528 civilnih žrtev,
kar se je v največjem številu dogajalo na ozemlju Dolenjske in Notranjske, ki
so ga pomladi in poleti leta 1942 nadzorovali partizani. Tedaj je ugotovljenih okoli 600 civilnih žrtev. Po vojni, vključno z januarjem 1946, je bilo civilnih žrtev še vsaj 1.043.
S tem število žrtev slovenskega protirevolucionarnega tabora glede na
Zahodno Evropo, z izjemo dela Italije, izstopa. Večje je tudi od ocen, ki velja-
jo za Francijo, kjer je pomenilo okoli 10.000 pobitih v času zaključnih bojev
in po vojni 2,8% vseh žrtev. Od teh jih je bilo okoli 2.250 pobitih po vojni.
Primerjave z Vzhodno Evropo pa so zaradi pomanjkljivih podatkov težje
izvedljive.
V Sloveniji pomenijo povojni poboji z vsaj 13.556 žrtvami okoli
15% vseh žrtev, skupno število žrtev protirevolucionarnega tabora pa pomeni
vsaj 22% delež vseh žrtev.

V ostalih republikah bivše Jugoslavije je ugotovljen naslednji delež protipartizanskih enot v skupnem številu žrtev: v Srbiji 23%,
v Bosni in Hercegovini 22%, Hrvaška 20%, Črna gora 4%. Glede starostne strukture žrtev je moč ugotoviti, da so bili najbolj prizadeti moški v letih, najbolj primernih za vojaško službo: rojeni v letih 1910–1914:
9.624 žrtev; v letih 1915–1919 7.855 žrtev; rojeni v letih 1920–1924 17.392
žrtev. Mladoletnih oseb je bilo med žrtvami okoli 4.580, rojenih pred letom
1874 pa vsaj 1.400. Očitna je tudi razlika v prizadetosti po spolih, saj pomeni 8.729 žrtev med ženskami okoli 10% delež in gre večinoma za civilistke. Kar
se tiče socialne pripadnosti, je bila večina žrtev kmečkega stanu, skoraj enakovredno pa sta zastopana delavski in obrtniški sloj s svojo pomožno delovno
silo.
Še enkrat naj poudarimo, da bomo natančnejše analize izdelali šele po
koncu projekta popisa smrtnih žrtev, torej ko bodo »izčrpana« vsa nam dosto-
pna gradiva. Do tedaj pa naj se ta oris razume zgolj kot predstavitev razmerij
med posameznimi skupinami žrtev, ki se ne bodo več bistveno spreminjala.

Imenski seznam žrtev Inštituta za novejšo zgodovino v Ljubljani z dne 1. 4. 2004

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Pomembno | 3 komentarjev »

Janković se bo izvlekel, zasledovalec bo plačal kazen.

Objavil Rado dne 29.07.2012

Zoran Janković se bo izvlekel, zasledovalec bo plačal kazen,

je zelo možen rezultat policijske preiskave.  Policija najbrž posnetek domnevno prehitre vožnje Jankovića že ima.  Zdaj potrebuje le še izjavo  - potrditev zasledovalca, da je šlo res za prehitro vožnjo in da potrjuje,  da je bilo vse tako, kot je videti na posnetku   in da je prijavitelj  sledeč Jankoviću vozil enko hitro.

V nadaljevanju preiskave bo zaslišan tudi Janković,   ki ne bo mogel potrditi svoje identitete in verodostojnosti posnetka, hkrati pa bo vztrajal, da je ugotovitev o prekršku ni bila pridobljena na zakonsko določen način.  Vsled tega bo Policija umaknila prijavo zoper Zorana, zasledovalca pa bo kaznovala na podlagi njegovega priznanja.

Priznam, da se malo privoščljiv. 

Tožibab nisem maral že v otroških letih.  Kar naj plača, če je prekršil zakon. Osebno hitre vožje v ugodnih okoliščinah, kakršne na avtocesti v suhem vremenu nedvomno so, nimam za ogrožajoče.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Aktualno | 4 komentarjev »

Izgon nadškofa Urana in tisočletna igra Cerkve.

Objavil Rado dne 26.07.2012

Zadnji ukrep Vatikana zoper nadškofa Urana je v sveti jezi poenotil Slovenijo.  Tuja država izganja Slovenca iz lastne domovine.  Kaj hujšega?! Končno ena stvar, ki jo razumemo.  Morala.  Menda je namreč nemoralno, da ima župnik otroke.  Oz., da jih ima in noče o njih govoriti v javnosti. Niti se noče podvreči testu ugotavljanja očetovstva. Pri čemer domnevna mati sploh ne insistira pri tem. Le mediji zganjajo neskončen hrup o tki. pravici javnosti, vedeti.

Boris Vezjak:  ” Če je v resnici povsem po nedolžen osumljen moralnega greha in skrunitve zaprisege k celibatu, tudi laganja Vatikanu, potem je obenem tudi jasno, kaj bi Uran moral storiti: namesto pripravljenosti na »soočenje s svojimi potomci«, kakor jo obljublja, bi se moral biti pripravljen soočiti z lažnimi obtožbami, kar bi lahko storil le, če bi pristal na teste o očetovstvu in se soočil z javnostjo in mediji. Povedano preprosteje: za resnico se je treba boriti in javnost je tu njegov zaveznik. Prav njegov primer je zato lep paradigmatski dokaz, kako so lahko mediji kot reprezentanti javnosti vendarle tvoje (edino) pribežališče, ko se ti godi krivica. A dokler tega ne stori in se pred njimi zapira v slonokoščene stolpe, nimamo dovolj tehtnih razlogov, da bi mu verjeli. Kaj je potem večji greh: spočeti potomce, kar je po sebi lepo, naravno in veselo dejanje, ali pač zanikati njih in to dejanje samo? Če izbira za Boga pomeni obenem tudi izbiro za življenje v takšni laži, potem do Uranovih trpkih preizkušenj  - še zlasti ne pod pretvezo o privatnih zadevah ali izgovorom o prijaznem ljudskem škofu  - res ne rabimo kazati posebnega usmiljenja.”

Mediji in Boris Vezjak v imenu njih igrajo subsidiarnega tožilca RKC-ja.  Kljub temu, da je imeti otroke, splošnoveljavno povsem normalna zadeva. Zakonske, ali nezakonske.  In tudi ni sam nadškof omenjal da je greh, ker ima župnik otroke. Ampak je menda to doktrina Cerkve.  Vezjak navaja: “ Če škofje okoli plodijo otroke, nas to mora vse zanimati. Ker javnost učijo drugače.” Strinjanje z doktrino Cerkve je pripisal tudi nadškofu Uranu, čeprav ni pripisal, kje natančno, oz. ali je sploh nadškof to trdil.   Vezjak torej obsoja nadškofa zaradi nemorale, ki ni splošnoveljavna, ampak je zgolj lokalno cerkvena in o kateri se nadškof ni eksplicitno izrekel.

V luči teh ugotovitev postaja jasno, da so vse materiale, ki jih Cerkev zdaj izkorišča, pravzaprav prinesli mediji.  Šele z maksimalno eksploatacijo v medijih je stvar postala zanimiva, vsled česar je izgon nadškofa dobil ustrezno – tolikšno težo, da je veljalo poseči za njim.   Tisočletni igri RKC-ja so nasedli tako mediji, kot sicer pronicljivejši Boris Vezjak.  Ne z moralno obsodbo resničnega greha – pedofilije.  Tudi ne z obsodbo zapravljene /ukradene?/ milijarde.  Ampak zgolj z namigom o domnevni nemorali.   Sveta mantra medijev, interes javnosti, je v tem primeru generator afere.  In ne pribežališče nadškofa Urana, kot sprevrženo ponuja Vezjak na svojem blogu.

In če končam misel začeto v uvodu, o za javnost lažje razumljivih “moralnih” temah.   Teme neskončno sofisticiranih denarnih tokov cerkvenega finančnega holdinga večina javnosti ne razume, za moralo pa smo vsi kvalificirani. Že od od Desetih resnic dalje, kot prve mantre, ki smo se jo naučili pri desetih letih.  Pa smo pri “Petrovem načelu učinkovitosti.”   Mefistovska “pravica javnosti” s katero mediji služijo je orodje za zamegljevanje resnice in je oproda močnih interesnih skupin.  Tudi in sploh v tem primeru, spoštovani Boris Vezjak.

 

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Aktualno, Cerkev in vera, Pomembno, Razprava o razpravi | 10 komentarjev »

Ubogi Korsika in njegova pravica

Objavil Rado dne 25.07.2012

Ubogi Korsika.
“Tako velik” čustveni naboj nosi v sebi, da mi je kar hudo zanj.  Če ne mara Milana Kučana je to pač njegova stvar.
Parlamentarno demokracijo imamo in svobodne volitve. In prav te ,  svobodne volitve namreč.  nam povedo, da je Milan Kučan najpriljubljenejša osebnost zadnjih dvajsetih let.  Vso sovraštvo Korzike do Kučana, ki jo nosi v sebi, tega dejstva ne more razveljaviti.
Želja, oz. zahteva Korsike, o prisilnem delu za pripadnike nekdanje SDV so zgolj bolno sanjarjenje.  Očitno je Korsika “preskočil” demokratizacijo Slovenije.  Lustracije in izvensodne represije so nedemokratični ukrepi.  In sodijo v čas, ki je davno mimo. Celo nekdanja socialistična Jugoslavija se je nedemokratičnih metod posluževala le prvih deset, morda petnajst let svojega obstoja.  Zadnjih trideset let pa smo generacija, ki smo še delovno aktivna, uživali kar precejšnje pravno varstvo – tudi v primerjavi z demokratično Slovenijo, kjer si pravno varstvo v korelaciji z odvetniškimi tarifami  lahko privošči le srednji in višji sloj.
Parlamentarna demokracija je topilnica idej.  Tudi idej nekdanjih udbovcev,  če imajo dovolj veliko podporo in če pri tem ne kršijo človekovih  pravic.   Drago Isajlovič je državljan RS in opravlja svoje delo. Bojan Korsika naj ga ovadi, če ima podatke o kaznivem delu Isajlovića, ali pa naj bo tiho.  To kar počne z načelnim zmerjaštvom je primitivno početje.
Bojan Korsika se pritožuje, da ga nekateri Dnevnikovi novinarji sistematično “sesipajo”.  Morda res – osebno tega sicer nisem zaznal – a če pogledam izrazoslovje Bojanovega odprtega pisma lahko ugotovim, da so /tudi/ njegovi teksti polni primitivizma.  Kulturnega človeka nedvomno nevredni.
Ognjevitost Korsikinega pisma me pušča hladnega.  Ljubše bi mi bilo, če Bojan zgolj nanizal obremenjujoča dejstva, do katerih se je domnevno dokopal. Presojo pa bi prepustil nam samim. Svojo glavo imamo zato, da z njo mislimo sami.  In ne zato, da poslušamo (bolne) fantazije.
  • Share/Bookmark

Objavljeno v Aktualno, Politika | Brez komentarjev »

“Obtožujem”, avtorja Matjaža Krajnca

Objavil Rado dne 20.07.2012

Posredovano – avtor Matjaž Krajnc:

Pozdravljeni,
preprosto sem moral te svoje misli pri svojih sedeminpetdesetih letih zliti na papir. Rad imam to deželo – Slovenijo, rad imam to domovino, pokrajino – Slovenijo, ne maram pa de države v njenem institucionalnem ali oblastnem smislu. Tega me je sram, tega me je groza in strah. Sram me je!

… Moj oče je bil znani slovenski pisatelj, ljubil je to deželo, ljubil je svoje ljudi, ljubil je to, da smo nekoč na svoji zemlji. Tudi jaz imam rad to deželo. Kot novinar, terenski, sem imel možnost, da sem jo kot eden redkih Slovencev spoznal po dolgem in počez. In je res lepa, enkratna, neponovljiva. In vedno sem bil vesel in ponosen, da živim na tako lepi zemlji, v tako lepi deželi. A…

A za tak sistem se jaz nisem trudil, ne boril. Bil sem srečen, ko smo dobili svojo državo, ko smo prišli na svoje, kot se reče. Jaz to lahko rečem, ker so bili moji stari starši tlačani na zemlji madžarske grofice. Ki sploh ni bila slaba. Bil sem srečen, ko sem odraščal, od leta 1955 naprej, v neki državi, ki se ji je takrat reklo Jugoslavija, kjer je bilo na začetku težko, zelo težko. Meni in mami je v podstrešnem stanovanju voda zmrznila v umivalniku. A – vsak naslednji dan je bil težak, a vendarle boljši. Bil sem srečen, da sem lahko hodil v šolo, da sem lahko študiral, da sem lahko dobil službo, si ustvaril družino in v vsem tem užival. Za boljši jutri. Pa so bili boni za bencin, pa je bil sistem par – nepar za avtomobile, pa je bila inflacija.

Ampak, dragi moji, bila je tudi sociala, bili so počitniški domovi, bile so šole, bili so vrtci, bili so športni amaterski klubi, amaterska gledališča, bilo je življenje. Bila so potovanja po svetu, bil je nakupovalni Trst, Celovec, Graz, pa še kaj. Vsak dan je bilo bolje. A potem je prišla osamosvojitev, samostojnost, z novimi junaki – vsi iz istega gnezda! In so nam prinesli nove resnice, novo državo. In sem upal vanjo, ponosen sem bil, da jo imam. Kako ponosno sem tista leta v Franciji, Belgiji, Italiji, pa še kje drugje potrpežljivo razlagal, od kod prihajam, da sem iz Slovenije, da to ni več Jugoslavija. Bil je en sam ponos.

Potem pa minejo leta… Potem pride privatizacija, pride tranzicija, pridejo pidi in sodi, pride Koržetov sklad za državna podjetja. In potem pridejo razni Bavčarji, Kordeži, Valanti, Duhovnikove, Volki, Šroti, da Hildice ne pozabim, in cela plejada z njimi zlizanih novih povzpetnikov. In z njimi povezanih novih menedžerjev z mojim nekdanjim kolegom Samom Miličem Hribarjem na čelu. Kdo bi jih vse našteval. Škoda časa in prostora. In potem nam ukradejo državo. In naredijo dva sistema, enega za „elito“ in enega za navadne ljudi, za sodobne sužnje. Mar je treba naštevati primere… Mislim da ne. In potem jemljejo, kradejo.

In ko skorajda vse „privatizirajo“, si za ubogega človečka izmislijo še recesijo. Odpuščanja, cesta, brez plač, ki so jih ljudje zaslužili, brez zavarovanja, ki so ga že plačali. Brez upanja in brez prihodnosti. In brez pravne države. Potem ga do konca oropajo. Do tega, da ljudje ne morejo več živeti, da se po kleteh blokov vlačijo kot podgane, da si pozimi najdejo topel kotiček, da bi dočakali jutri. Brez služb, brez prihodnosti. Kje so Litostroji, Mure, Tami, Labodi, Lisce, Mipi, Jutranjke, kje je SCT, kje je Vegrad, kje je Prevent. In kje so ti ljudje. In kje je denar, ki je bil tam. Kdo ga je vzel, kdo ga je privatiziral. Kdo je pokradel NLB. Za zasluge so direktorji dobivali nagrade, saj se še spomnite imen. Upam da.

Pa še ni dovolj. Potem se vsi ti „mojstri“, ne bi rad uporabil hujšega izraza, potem se lotijo še generacije upokojencev. Tistih, ki so jim s svojim delom dali sploh možnost, da so svoje riti prinesli do šol in fakultet, da so postali to, kar so. No, prepričan sem, da tega njihovi starši tega niso želeli. In na to niso ponosni. Zdaj ropajo še njih. Sramota.

In kaj so dali mladim? Povejte mi, kaj in kakšna je vaša prihodnost. Če mi boste dali optimizem, bom srečen. Pa se bojim, da ne bo nikakršnega optimizma v vaših odgovorih, če bodo pošteni. Na žalost. Mi bomo na star leta delali do smrti, kje pa boste vi dobili službo, kako si boste ustvarjali boljši jutri, lepšo prihodnost. Kako boste v življenje spravili vaše otroke, ki so nekaj najlepšega, kar se vam lahko zgodi. Povejte mi, kako!

O vsem tem tudi pišem, vsak teden, vsak dan o tem razmišljam. Pa ne pomaga. Treba je nekaj narediti. To, kar je pred nami, verjemite, ni dobro. Ne pelje nikamor. To je preprosto kraja v imenu – koga že?? – morda ljudstva. Dajte no, to je svinjarija.

Pa še vedno bom zapisal: imam najlepšo domovino, najlepšo deželo, rad imam Slovenijo. A čas je, da se nekateri, mnogi umaknejo. Dovolje je bilo. Dajte nam, da zadihamo.

Matjaž Kranjec

(moja hči samo razpošilja moj tekst, ker jaz sem iz časa navadne tehnike, saj razumete. Ampak znam pa razmišljati….)

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Aktualno, Pisma, Pomembno | 10 komentarjev »

Janša nam prodaja jajca: “Obstaja vzporedna oblast, ki ima moč”

Objavil Rado dne 19.07.2012

Kakšna jajca nam prodaja Janša!!!

Parlamentarno demokracijo imamo in Janša ima natanko tolikšno moč, kot mu jo zagotavlja njegova koalicija.  Večinsko moč torej. Domnevni “strici iz ozadja”, ki jih Janša pripisuje levici, nimajo moči nad koalicijo.  

Janša lahko torej udobno vlada.

Če pa se Janša kalimerovsko joče zaradi nepodprtja zlatega fiskalnega pravila, pa za to ni treba kriviti “Stricev iz ozadja”, ampak zgolj opozicijsko držo opozicijskih strank. SD in Pozitivna Slovenija zgolj zastopata tiste volivce, ki menimo da je uvedba Zlatega fiskalnega pravila nepotrebno.  Katastrofično slikanje bodočnosti, če ne bo po Janševo je že passe. Na to finto ne bomo več padali.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Aktualno, Politika, Pomembno | 12 komentarjev »

Finski “NE” glede finančne pomoči Sloveniji.

Objavil Rado dne 11.07.2012

Finski NE je nedvomno pričakovana in upravičena poteza. 

Finančno pomoč bi Slovenci gotovo zakockali. Finci imajo s tem bogate izkušnje.  Navsezadnje je čudežno izginilo 7 milijonov evrov od 12 skupno, ki jih je Finska namenila za “podporo” poslu s Slovenijo.   Saj se  še gotovo spominjate? Finci so v podporo pogodbi, ki so jo sklenili z Janševo vlado 2004 – 2008, namenili 21 milijonov evrov.  Od tega jih je 12 že zapustilo Finsko preden se je podmizna zadeva odkrila javnosti.

Naj Janez Janša najprej razkrije, kje je preostalih 7 milijonov. Šele potem bo Finska razmislila o umiku veta.

Več tu:

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Aktualno, Politika, Pomembno | 1 komentar »