Le tu in tam, le bežno potovanje

Za srčnost ni problem, srčni smo skoraj vsi. Razuma nam manjka.

Dr. Miro Cerar, predsednik sodnega sveta, kaj pa načelo sorazmernosti?

Objavil Rado, dne 13.03.2012

Vaša zaključna misel v oddaji Odkrito,

me je zares presenetila.  Sicer ste se zadržali pri konkretni oceni primera, a izjava o arogatnem obnašanju prizadetega Vaskrsića  vam je  vseeno ušla, češ toliko in toliko opominov je dobil, a vseeno ni plačal.   Tako rekoč,  po vaši oceni, je skoraj iskal kar se mu je zgodilo.

Dobrodošli v realnem svetu gospod Cerar. Tam globoko pod sodnimi dvoranami in globoko pod pisarno  Sodnega sveta se odvija realno življenje. Morda bi veljalo kdaj tudi pogledati skozi okno. Spodaj se ljudje rojevajo, se borijo za eksistenco in spodaj ljudje tudi umirajo.  V realnem svetu se ljudje vsakodnevno borijo za lastno likvidnost in preživetje.  Pogosto se tudi zgodi, da denarni tok za krajši, ali tudi za daljši čas usahne.  Mar veste kako se človek počuti takrat?  Tisto, čemur vi pravite dejanje arogance  je lahko tudi dejanje obupa.  Kakršna koli je že lahko grozeča izbršba, človek v določenem trenutku ne more storiti ničesar.  Ta človek, dr Cerar, ki bo deležen neusmiljene neproporcionalne izvršbe je lahko isti človek, ki ga Vaše sodišče, niti Ustavno sodišče,  ne bo hkrati tudi uspešno zaščitilo pred neizplačilom plač podlega delodajalca.  Niti mu ne bo zagotovilo plačila prispevkov. Kako boste zagotovili sorazmernost v strogosti sodišča do, na eni strani primerov kot Vaskrsić, na drugi strani pa do primerov delavcev Vegrada, Steklarske nove,  STC in drugih?  Ali bo krivce iz  teh navedenih propadlih firm dosegla vaša dolga roka? Oba, dr. Cerar poznava odgovor. Najverjetneje ne bo pravih kazni za storilce, pa tudi sodišče prizadetim ne bo napolnilo želodcev.

In ko sem po vašem zadnjem komentarju, že med odjavno špico, s pogledom še enkrat zaobjel omizje, takrat gospod Cerar, mi je postalo jasno,  da ne blefirate.   Zares vejamete, da je življenje sodnih dvoran, pravo življenje.  Naenkrat mi je tudi postalo jasno, da v studiu gledam bitja s tujega planeta. Ali iz vzporednega sveta? Ne le zakoni, tudi elita ki je te zakone spisala ne živi in ne pozna istega življenja, realnega življenja, ki se odvija globoko pod sodnimi dvoranami.

 

Dodatek

V spodnjem tekstu sem naredil analogijo med odločanjem sodišča v primeru Vaskršić in med presojo  silobrana – sorazmernosti, kadar sodišče ocenjuje posledice telesnega spopada.  

  1. O tistem, kar se med dvema, ki se spopadeta, zgodi v sekundi  pravniki kasneje debatirajo ure in ure. In pri tem so izjemno natančni. Kdo je začel, ali je tisti, ki se je branil imel možnost zbežati? Ali je glede na nasprotnikov napad uporabil pretirano obrambo? Ali je po obranitvi napada, braneči se nadaljeval z (nepotrebnim) protinapadom? Ali je braneči se izbral premočno obrambo (npr. zaradi poskusa klofute je napadajočemu zlomil roko, ali pa mu razbil vse zobe)?
    V tisoče detajlov se spuščajo pravniki pri presoji tega, kar se zgodi v eni sami sekundi.
  2. Ali sodniki načelo silobrana (sorazmernosti) uporabljajo tudi pri lastni presoji in izdaji Sodbe v imenu ljudstva? Sodnik – pravni strokovnjak ima dovolj časa, da presodi s kakšnim orodjem bo zaščitil interese upnika in integriteto sodišča. In pri tem ocenil še družbene posledice sodbe (na družino, ki bo pahnjena v socialno bedo). V konkretnem primeru je sodnik vedel, da je bil dolg z vsemi stroški vred že plačan, a ni ustavil prodaje hiše.
  3. Vsem, ki aktivno obvladajo kakšno borilno veščino, se njeno obvladovanje jemlje kot obremenilna okoliščina, če pride do pretiranih posledic pri drugem sodelujočem v spopadu. Ker gre za pravne strokovnjake , da  je  v konkretnem primeru Vaskrsić  sodišče uporabilo pretiran ukrep (je prekoračilo silobran), je tudi obremenilna okoliščina. In če dr. Cerar stanovsko pristransko zagovarja ta pretiran ukrep, ne more imeti mojega spoštovanja. Ne glede na moje dosedanje spoštovanje do njega.
  • Share/Bookmark

25 odgovorov v “Dr. Miro Cerar, predsednik sodnega sveta, kaj pa načelo sorazmernosti?”

  1. Olna pravi:

    Rado, verjamem, da si vse napisal od srca in da se veliko ljudi strinja s teboj. Načeloma se tudi jaz – usode delavcev Vegrada in podobnih mi gredo do živega kot malo kaj.

    Vendar to ne spremeni dejstva, da je imel g. Cerar prav in da pravzaprav drugače niti ni mogel spregovoriti. Kakor koli obračaš, Vaskrsić se je vedel arogantno, tudi če je v začetku zamujal s plačilom zato, ker pač ni imel denarja. Tako se ne bi smel vesti in drugače g. Cerar ne more zadeve oceniti.

    Tvoja primerjava med ubogo žrtvijo brezobzirnega sodstva in žrtvami prebrisanih tajkunov, ki za svoja nedela praktično nikoli ne odgovarjajo, je sicer zelo učunkovita, ne spremeni pa prav nobenega DEJSTVA v konkretnem primeru, in g. Cerar kot pravnik mora gledati DEJSTVA. Sentimentalen ne sme biti, niti če bi hotel.

    In veliko krivico mu delaš (Cerarju), ko mu očitaš vzvišenost nad problemi malih ljudi in nepoznavanje realnega življenja. Pred časom je ta isti Miro Cerar napisal članek, ki sem ga prilepila v nadaljevanju (žal nimam originalnega linka). Izplača se ga prebrati, seveda ga imaš pravico izbrisati, zanima me pa, ali bo potem tvoje mnenje o avtorju še vedno enako.

    Lep pozdrav!

    8.6.2010

    prof. dr. Miro Cerar

    Degeneracija

    Nedavno je v medije prišla novica, da inšpektorat za šolstvo
    preiskuje, ali sta vodstvi osnovnih šol Danile Kumar in Prule kršili
    zakonodajo, ker sta otrokom >>zaradi večkratnega skrajno nespoštljivega
    odnosa do hrane in neupoštevanja pravil<>ideološko poenotenih<>demokratični<>srednjeveško metodo discipliniranja učencev<>po svoji
    vsebini predstavlja obliko telesnega kaznovanja<>ne spada
    v ta čas<>razumevanje<>viška<>jamranje<>kolegov<>boleče<>greh<>mulcem<>normalni<>slišali<>srednjeveško<>polepljene<>belega kruha<< koristilo, da bi bili malo lačni in se
    tako naučili bolj ceniti sočloveka in življenje? Ali ni tako, da nas
    tudi narava, če se iz nje norčujemo, kaznuje z boleznijo ali vremensko
    nadlogo?

    Seveda bi lahko našteval še v nedogled. Tako kot bi lahko verjetno
    tudi vi, ki vsak dan opažate vedno več nepoštenosti in čudaštev, ki
    jih naša družba ne le tolerira, marveč pogosto celo vzpodbuja. Zato je
    treba reči, vsaj v zgoraj navedenem in drugih skrajnih primerih, da
    gre tu za degeneracijo. Vsaka milejša oznaka je pač evfemizem, ki nam
    daje alibi za naše nadaljnje (toleriranje) raznih neumnosti, ki nam,
    kot rečeno, ne prinašajo nič dobrega.

    prof. dr. Miro Cerar
    miro.cerar@pf.uni-lj.si

  2. Olna pravi:

    Ko sem pogledala svoj poslani komentar, sem opazila, da je od prilepljenega članka g. Cerarja ostal samo prvi in zadnji odstavek, glavnina manjka. Očitno je bilo kompletno besedilo predolgo, da bi ga tvoj blog sprejel.

    Škoda.

  3. Bimbo pravi:

    Rado, oddaje nisem gledal. Tudi ne nameravam braniti elitnega prof. dr. Mira Cerarja, ampak že pri tvojem prvem zapisu izpred nekaj dni sem pripomnil, da nam je zaradi nadvse strokovne in natančno dozirane obravnave medipulatorjev srž te zgodbe že od začetka skrita. Morda nam jo bo zlagoma dano spoznati ali pa tudi ne. Zaenkrat se kaže, da je tale Vaskrsić res en pravi tič, ki izgubi položnico za čiščenje greznice, ne najde nobene pošte, zelo hitro pa opravi pohod od Litije do Grosupljega do ene najbolj razvpitih odvetniških pisarn v deželi (ima denar zanje ali le odlično pozna srenjo, ki takoj tripne na medijsko zelo odmevne primere – nedovoljena reklama pa to), potem da po prvih solzavo pretresljivih TV poročanjih “z lica mesta” zdaj kamera lahko zaide tudi na resda ne prav nov a vseeno velik temen terenski avto pred zarubljeno hišo (morda je sosedov ali odvetnikov), da je bila “kontroverzna” litijska sodnica pred leti že deležna osebnih groženj nekega ne ravno nedolžnega vaškega čudaka, kar ima najbrž vsaj malo vpliva na človeka, sploh pa na žensko (Milčinski, pogrešamo te), itn.
    Če se vrnem k elitnemu izhodišču: mene bi res zanimal seznam podatkov, kdo je kdaj napisal kateri zakon, kdo ga je strokovno pregledal, kdo je dal kakšno strokovno mnenje ki je/ni bilo upoštevano in kakšna so bila plačila za ta dela. Mogoče bi se izkazalo, da je bil kateri od dežurnih najbolj strokovnih in neodvisnih TV komentatorjev vpleten v nastajanje ali likanje zakonodaje, ob kateri zdaj pred kamero le zmigne z rameni češ, parlament oz. politika je sprejela tak zakon…

  4. Rado Rado pravi:

    Olna, Bimbo.

    Sem učitelj karateja. In ko učim študente te veščine moram tudi zelo dobro poznati in jih opozoriti na področje silobrana. Da bodo poznali pravne posledice morebitne (zlo)uporabe te veščine.

    O tistem, kar se med dvema, ki se spopadeta, zgodi v sekundi. Pravniki kasneje debatirajo ure in ure. In pri tem so izjemno natančni. Kdo je začel, ali je tisti, ki se je branil imel možnost zbežati? Ali je glede na nasprotnikov napad uporabil pretirano obrambo? Ali je po obranitvi napada, braneči se nadaljeval z (nepotrebnim) protinapadom? Ali je braneči se izbral premočno obrambo (npr. zaradi poskusa klofute je napadajočemu zlomil roko, ali pa mu razbil vse zobe)?
    V tisoče detajlov se spuščajo pravniki pri presoji tega, kar se zgodi v eni sami sekundi.

    Ali sodniki načelo silobrana uporabljajo tudi pri lastni presoji in izdaji Sodbe v imenu ljudstva? Sodnik – pravni strokovnjak ima dovolj časa, da presodi s kakšnim orodjem bo zaščitil interese upnika in integriteto sodišča. In pri tem ocenil še družbene posledice sodbe (na družino, ki bo pahnjena v socialno bedo). V konkretnem primeru je sodnik vedel, da je bil dolg z vsemi stroški vred že plačan, a ni ustavil prodaje hiše.

    Vsem, ki aktivno obvladajo kakšno borilno veščino, se njeno obvladovanje jemlje kot obremenilna okoliščina, če pride do pretiranih posledic pri drugem sodelujočem v spopadu. V konkretnem primeru Vaskrsić je sodišče uporabilo pretiran ukrep (je prekoračilo silobran). In če dr. Cerar stanovsko pristransko zagovarja ta pretiran ukrep, ne more imeti mojega spoštovanja.Ne glede na moje dosedanje spoštovanje do njega.

  5. Olna pravi:

    Rado, seveda imaš pravico do svojega mnenja. Ki ga gradiš, kot tudi ostali, pač na prioritetah, kot jih vidiš.

    Samo majhen komentar k tvoji primerjavi s karatejem. “V tisoče detajlov se spuščajo pravniki pri presoji tega, kar se zgodi v eni sami sekundi.” (citat Rado) Ja, vsekakor. Ampak Vaskrsić je imel veliko več časa kot eno sekundo, da je lahko razmislil o posledicah svojega ravnanja. S tem kar nekaj olajševalnih okoliščin odpade, bi rekla.

  6. Rado Rado pravi:

    Olna,
    ne gre za to, da imam pravico do svojega mnenja, ampak gre zgolj za presojo argumentov. Čigavi argumenti so tapravi? Ti si se postavila na stran sodišča, a pravih argumentov k tem nisi priložila. Govoriš o Vaskrsiću, ki je imel časa več kot sekundo. A tu ne gre zanj. Saj po moji analogiji Vaskrsić ni oseba s specialističnim znanjem. Ampak je to sodišče, ki je visoko kvalificirano, a je vseeno tehnicistično prodala hišo vredno 160.000 evrov za pol nižjo ceno. O sodišču govorimo!

    Če bi /recimo/ tvoj oče prodal svojo hišo po polovični ceni, potem bi ti kot potencialna dedinja imela pri istem sodišču veliko možnosti z zahtevo, da ga razglasijo za opravilno nesposobnega. In z zahtevo, da se prodaja izniči. Oprosti za (zlo)uporabo tvojega očeta. Le nazoren sem želel biti.

    (Vidiš poanto?) Sodišče, ki tako vehementno izdaja takšne sodbe, zelo verjetno ne bi bilo sposobno sámo preživeti na trgu. Preberi še enkrat. Nikjer nisem zapisal, da sodišče ne bi smelo izterjati dolgovano. Pravim , le da je velika svinjarija, da je za izterjavo 400 evrov, zapravilo 80.000 evrov. In da si še ob tem upa trditi, da je vse o.k.. In to en teden po tistem, ko upnik že prejel gotovinsko plačilo.

    Olna,
    ne vzemi tega osebno, gre zgolj za presojo argumentov.

  7. MajolaZ pravi:

    Razlago prosim: Kam gre ostanek kupnine od nakupa nepremičnine na dražbi zaradi izvršbe, ko se poravnajo vsi stroški???

  8. Olna pravi:

    Rade, ničesar ne jemljem osebno pri blogerskih debatah, dokler nekdo – to so običajno tisti, ki jim zmanjka argumentov – ne postane nesramen. In debato nadomesti z zmerjanji.

    Nimaš prav, da sem se postavila na stran sodišča. (Se pa bom, če se bo na koncu izpostavilo, da je šlo vse po črki zakona; v tem primeru namreč ne bo krivo sodišče, saj se je držalo reglcev, ampak zakonodaja). Postavila sem se na “stran” ugotovitve, da do vsega skupaj ne bi prišlo, če se Vaskrsić ne bi vedel, kot se je. Nekako nerada ocenjujem, ampak če bi, mi bolj primerna beseda kot “aroganca” ne bi prišla na misel. :mrgreen:

  9. Olna pravi:

    Pa vprašanje MajolaZ je tudi zanimivo. Ali kdo ve odgovor?

  10. Peter pravi:

    Rado, osnovni problem je, da ne ločiš izvršilnega postopka od ostalih postopkov. Izvršilni postopek NI sojenje in se tudi ne izdaja sodba. Tako da tvoj argument, kaj naj bi sodnik (ki bi bil po tvoje pri zdravi pameti) storil, pač ne vzdrži, saj v skladu z zakonom izvršilni postopek ni koncipiran na način, da se ugotavlja kdo ima prav in kdo ne. V kolikor bi Vaskrsić podal en sam ugovor, v katerem bi prerekal terjatev (ob tem, da je imel sam možnost podati predlog za spremembo predmeta izvršbe), bi se pa postopek nadaljeval v pravdnem postopku, kjer pa bi sodnik imel možnost odločati in soditi v pravem pomenu besede. Pa še to, iz vseh že znanih okoliščin (enim manj, drugim bolj) je jasno, da Vaskrsić nikakor ni žrtev nepoznavanja prava, temveč žrtev lastnega napuha.

  11. Rado pravi:

    Peter,
    vem kaj je izvršilni postopek in se strinjam, da je terjatve treba izterjati. Problem je v tem, za kakšno ceno. V konkretnem primeru je bila cena izvršilnega postopka 80.000 evrov.
    To pa ni več področje zdravega razuma. Da ima sodnik mandat da za 150 evrov zafrčka 80.000 evrov mi pa menda ja ne boš poskušal prodati?

  12. Olna pravi:

    Rade, kakorkoli obračamo – do te absurdne situacije ne bi prišlo, če bi se Vaskrsić vedel kot odgovoren državljan. Če bi dvigal obvestila, ki so prihajala, bi lahko v kateri od faz v postopku že spremenil tok dogajanja. Očitno se je zanašal na to, da se mu za tako majhen znesek že ne more nič resnega zgoditi. Naj mi bo oproščeno, če ga imam malo zadosti – pa najbrž nisem edina, kaj? – ko zdaj jaše na valu 24-ur-senzacionalizma, vpije o zločinski državi in grozi, da ga bodo mrtvega odnesli iz hiše. (In ti meni praviš, da sem patetična! :twisted: )

  13. Rado pravi:

    “Naj mi bo oproščeno, če ga imam malo zadosti – pa najbrž nisem edina, kaj? – ko zdaj jaše na valu 24-ur-senzacionalizma, vpije o zločinski državi in grozi”

    He, he, Olna si pa res zanimiva. Človek je bil ob dom, tebi gre pa njegovo obnašanje na jetra?
    K temu nimam kaj dodati.

  14. MajolaZ pravi:

    Sočustvujem z državljanom, da se mu je to zgodilo. Treba pa je vedeti, da smo za lastna dejanja odgovorni sami. Državljan bi lahko preprečil to katastrofo že s tem, da bi dvignil pošto in ustrezno postopal. Na obvestilu za pošto take vsebine posebej piše, da je treba pošto dvigniti v 15 dnevih, sicer postane pravnomočna. Taisti državljan negira tudi to in takole pravi: “To so bile fiktivne vročitve. Če pošte nihče ne prevzame, ta potuje nazaj na sodišče in tam menijo, da je vročena.” Nič tam tako ne menijo, tako ureja zakonodaja. Imam vtis, da je ves čas zavestno negiral vse, kar so mu pošiljali. To pa ni prav. Če smo ga nekaj polomili, se moramo potruditi, da to popravimo. Ukoreninjena filozofija, ki se je pri nas razpasla, češ kaj mi pa morejo, se bo sčasoma morala spremeniti, ker ni res, da morajo sedaj drugi biti vključeni v njegov osebni problem.

    Zelo narobe pa je, da zakonodaja ni urejena tako, da lahko rubež posega samo do višine dolga. Zame je to velika anaomalija, ki kar vpije po spremembi in zanjo niso potrebne posebne analize, saj logika izhaja iz razuma. Kot bi lahko bila logična tudi sodnica, če ne logična, pa človeška. Oh, kako bi bilo lepo, če bi v vseh ekcesih sodniki ravnali po črki zakona…Navsezadnje pa zakonodajalec – parlament – nosi največjo odgovornost. In ne morem se znebiti občutka, da so pri tej zakonodaji sodelovali “kuferaši”, saj je bila sprejeta nedomišljeno.

  15. Olna pravi:

    Rado, ja, že večkrat so mi rekli, da sem res zanimiva. :D

    Tako simpatično si napisal “človek je bil ob dom” – kot da gre za nedolžno žrtev cunamija ali požara. Možakar se je sam spravil ob dom, ker se je hecal z uradno pošto, misleč, kaj mi pa morejo. Rubež premičnin ima toliko omejitev, da si je gospod izračunal – nič mi ne morejo (ne smejo) odnesti, avto ni napisan name, hiše mi pa že ne bodo prodali, hehe, pa sem jih…

  16. Nevenka pravi:

    Nekako je tako, da arogantno vedenje ni nujno kaznivo dejanje, če te nekdo zaradi tega ne ovadi in dokaže veliko prizadetost.
    V posameznih postopkih je pač predmet, ki se obravnava skladen z ovadbo. Ljudje so lahko maščevalni, sodni postopek pa naj bi bil pošten, ne samo zakonit. Konec koncev je grozljivo, če sodišče uporabi luknjo v zakonu.
    Zamujanje s plačili je urejeno z zamudnimi obrestmi, ki so veliko višje od običajnih in imajo kazen že vkomponirano.
    Če se je nekdo vedel nespodobno, ima za seboj dejanja, ki so kazniva, bi se morala obravnavati ločeno. Še nikoli nisem slišala, da bi npr. nekomu za umor zaplenili hišo in ogrozili celo družino, pač pa takega tipa ponavadi strpajo v zapor.
    Finančne odgovornosti, ki izvirajo iz neplačilne discipline, pa niso kriminalno dejanje, če ne gre izrazito za proces, ki ima zadaj večje osebne koristi (tako kot se sedaj razkrivajo zadeve s Trgoavtom Koper). Menim, da pravni sistem ne bi smel biti maščevalni sistem, ki zaradi svoje moči, tako zelo neproporcionalno kaznuje. Kriminalna dejanje, če dokaže, da to so, pa bi moral obravnavati ločeno s samostojnimi postopki.
    Tako sodbo opravičevati s tem, da je nekod “čuden tič” in je zato sodba poštena, je naravnost smešno. Kajti v našem sistemu letajo tako zelo veliki tiči, da kadar razprejo krila, je pol Slovenije v senci – pa se jim nič ne zgodi. In tu dam Radu absolutno prav.

  17. Edvard pravi:

    Rado, tudi jaz se strinjam s teboj. Lahko si o dejanjih g.Vaskrsiča osebno mislim marsikaj, ne morem pa pristati na pogled g.Cerarja, da so sodniki nekakšni roboti, ki se morajo držati črk zakona ne glede na posledice. Vsak sodnik je individuum in njegov pogled na “črke zakona” je najprej-njegov. Človeški um ni računalniški protokol, kjer so možnosti vedno merljive skozi enoznačne odločitve Da/Ne. Vedno obstaja možnost za drugačne rešitve. Torej vedno obstaja možnost, da pride tudi do presedana, da se prekine s prakso, ki je očitno nevzdržna (v tem in tudi v še mnogih drugih primerih). Tudi utemeljevanje tega, da je izvršilni postopek takšen, pravdni pa drugačen je problematično: zakaj potem plačujemo sodnike za izvršilne postopke, če se izvaja po nekakšnem “protokolu”, kjer se “nič ne more”? Da nekdo ostane brez strehe nad glavo tako, kot je v tem konkretnem primeru, ni to noben poduk ali lekcija komurkoli, temveč navadna beda sistema. In seveda odraz “dobrega” dela zelo dobro plačanih zagovornikov takšnega sistema, ki se očitno požvižgajo na “tiste spodaj”.

  18. Don Marko M pravi:

    Rado,

    ko boš to na linku prebral, boš drugače mislil….

    http://www.google.si/url?sa=t&rct=j&q=www.+mp.gov.si%2Ffileadmin%2Fmp.gov.si%2Fpageuploads%2F2005%2Fslike%2Fdrugo%2F2012%2Fmarec%2FFoto%2F120315_Vaskrsic.pdf.&source=web&cd=1&ved=0CB0QFjAA&url=http%3A%2F%2Fwww.mp.gov.si%2Ffileadmin%2Fmp.gov.si%2Fpageuploads%2F2005%2Fslike%2Fdrugo%2F2012%2Fmarec%2FFoto%2F120315_Vaskrsic.pdf&ei=Y7RjT4rdD4v6sgbG1-m4BQ&usg=AFQjCNFHRUaMBrcjEBcGDNw6QkuznRLclg&cad=rja

  19. Nevenka pravi:

    Aha, gornje poročilo naj bi razložilo zakaj je nekdo in cela njegova družina, upravično ostal brez strehe nad glavo?
    Groza! V poslovnem svetu zaradi kakšnega dolga, ne prav velikega, niti slučajno ne zaplenijo podjetja, po treh letih se terjatev odpiše, če je zavarovana s tožbo, pa se proces vleče deset let in se potem odpiše, če se vmes spet ne zgodi dogodek, ki zastaranje premakne – a v končni fazi je poplačilo dolga malo verjetno, podjetja gotovo ne prodajo, kaj šele da bi ga prodali nekomu, ki v ozadju čaka, da ga kupi za polovično ceno.
    Če bi že prodajali nepremičnino, bi jo morali prodati po tržni ceni, iz kupnine poravnati dolg, razliko vrniti dolžniku.
    Princip dražbe, ki je sicer čisto uveljavljen in zakonit, ni pošten. Vsa vrednotenja, davčna itd. se sklicujejo na poštene vrednosti, le v takem primeru je pa poštena vrednost nepomembna.
    To je tisto, kar je skrajno nepošteno, če že pride do zaplembe.
    To je najbolj svinjski del te zadeve, če že pride do zaplembe, ker gre za namerno veliko oškodovanje dolžnika in s tem ogrožanje vseh družinskih članov, ki ni nujno, da nosijo delež odgovornosti. In če ob ločitvi polovica imetja, ki je bilo ustvarjeno v zakonu pripada soprogi, bi načeloma tega dela imetnja ne smeli kar tako zapleniti, tudi če ni knjižno urejeno v zemljiški knjigi, ker je to potencialna pravica s katero, recimo, žene lahko računajo v primeru, da gre skupno življenje po zlu. Naša zakonodaja se zadnje čase usmerja na širše družinsko imetje in boš nekega dne ob imetje zaradi sorodnika, ki ga sploh poznal nisi, ali pa z njim, razen da si v krvnem sorodstvu, nimaš nobenega stika.
    To je tudi nekaj, kar me vedno bolj moti.

  20. Don Marko M pravi:

    Nevenka

    ja, zgornje poročilo več kot jasno razgalja vso ozadje….v bistvu je javnost Vaskršić zavajal, saj njegov dolg ni znašal zgolj 124 €, ampak praktično 60.0000…..
    meni tudi ni bilo jasno, zakaj bi za 124 € bila potrebna prodaja hiše, ampak iz poteka postopka je jasno, da je Vaskršić zakuhal sam vso godljo in je imel dovolj priložnosti se iz nje spraviti, čeprav 60 tisočakov spet ni majhen denar…..
    upnikom je bilo torej jasno, da iz rubeža TRR ne bodo nikoli poplačani in druge možnosti jim Vaskršić praktično ni dal…..
    vse skupaj pa seveda ne opravičuje sodnice, da ni, kot prvo rubežno sredstvo določila rubeža TRR, čeprav bi lahko to naredila….
    po mojem bi sicer morali uzakoniti, da rubeži ne bi smeli biti izvršljivi na nepremičnino dolžnika v kateri živi do največ 100 kvadratov, vse ostalo pa lahko….
    mene Vaskršić pač ni prepričal tudi zaradi tega, ker se je afnal z Mercedesom okoli, po drugi strani pa jokal, da je kako revež….bodimo resni no….
    piko na i pa je Vaskršić v mojih očeh pribil na dan deložacije, ko je pred tem vpil, da bo tudi z življenjem branil odhod iz hiše, potem pa je sam izpraznil hišo predmetov še pred prihodom izvršitelja in policije….za nameček pa se je še sam odstranil od hiše in tiste aktiviste 150 prepustil same v milost in nemilost policiji, da so jih odvažali in jim pisali kazni…..on pa vse to od daleč gledal, kot da se ga ne tiče…..naj mi kdo zameri ali ne, ampak takšnim modelom ala Vaskršić prav ne bi pomagal in se mi ne smilijo niti malo…..mu pa moram čestitati za medijsko režijo, saj drugače zagotovo ne bi prišel do občinskega stanovanja….

  21. mrjtk030 pravi:

    Rado, se ne strinjam s tvojimi osebnimi diskvalifikacijami Mira Cerarja. To ni kultura dialoga….

    Več uvida v situacijo je najti v današnji sobotni prilogi Dela, mnenje Aleša Galča na str. 10-11:

    “Malokatera pravna odločitev je v zadnjih letih v Sloveniji povzročila tak medijski vihar in odziv javnosti kot primer dolžnika, ki mu je bila v izvršbi prodana stanovanjska hiša zaradi poplačila dobrih 100 evrov dolga. Kadar nameravamo podajati pravne (in vrednostne) ocene, moramo poznati resnična dejstva. V omenjenem primeru pa so ta očitno precej sporna, saj se nam ponujata dve povsem nasprotni razlagi položaja.

    Dve razlagi

    Ena izrisuje osebo, ki je pomotoma spregledala obveznost z ene položnice oziroma pozabila, da je še ni poplačala. Preden je imela možnost, da to napako popravi, je upnik že predlagal izvršbo, in to takoj le na dolžnikovo hišo. Izvršilni postopek se je vodil povsem skrito pred dolžnikom, dolžnik je zanj prvič izvedel, ko je bilo že prepozno – torej ko je bila hiša že prodana. Dolžnik ima veliko drugih sredstev za poplačilo, iz naslova opravljanja popoldanske obrti, pa tudi avto, ki bi ga lahko zarubili. Če bi bil na dolg in nato na grozečo izvršbo opozorjen, bi seveda plačal. Izvršitelj v stanovanje dolžnika nikoli ni prišel. Dolžnik ima tudi plačo, v katero bi bilo enostavno poseči (kar predpostavlja, da je »bremen prosta« in očitno dovolj visoka, saj bi sicer bila izvzeta iz izvršbe).

    Druga možnost kaže povsem drugačno sliko – gre za osebo z dolgoletnimi in več preteklimi ali še odprtimi izvršbami za poplačila različnih upnikov. Pred prodajo hiše je bil dolžnik vsaj petkrat obveščen o tem izvršilnem postopku (tudi o prvi dražbi za prodajo hiše, ko je bila ta neuspešna, pa še o drugi dražbi). Vročitve sodnih pisanj so bile pravilne, kar pomeni, da so bila v hišnem nabiralniku dolžnika puščena tudi pisanja sodišča in ne le obvestila o tem, da pošiljka čaka na pošti. Dolžnik se na sodna pisanja ni odzival. Upnik je najprej poskusil z drugim sredstvom izvršbe – rubežem premičnin. Izvršitelj je vstopil v hišo dolžnika, notranjost fotografiral in ugotovil, da ni unovčljivega premoženja. Avto dolžnika je sicer prestižne znamke, vendar ni v lasti dolžnika, temveč na lizing, zato izvršba ni mogoča. Račun samostojnega podjetnika je blokiran, zato izvršba nanj tudi ni mogoča. Izvršitelj je pred dokončno uveljavitvijo izvršbe na nepremičnino ponovno pisal dolžniku, da naj poravna dolg, vendar spet ni bilo nobenega odziva. Do prodaje hiše je prišlo po skoraj treh letih po začetku izvršilnega postopka. V vmesnem času se je izvršbi priključil še neki drugi upnik, ki je prav tako že dve leti čakal na to, da bo isti dolžnik izpolnil (tokrat ne bagatelno) obveznost iz pravnomočne sodbe.

    Sam ne morem in ne želim ocenjevati, katera razlaga je pravilna. To je stvar pristojnih organov. Navedbe dolžnika je seveda treba jemati resno. Če drži, da dolžnik res ni bil obveščen o grozeči prodaji hiše (in to večkrat – kot to zahteva zakon), gre za hudo kršitev njegovih človekovih pravic. Čudi pa me, da tisti, ki oblikujejo pravne in vrednostne ocene, tako enostavno izhajajo le iz nujne pravilnosti prve od zgoraj povzetih razlag. Morda je bilo v konkretnem postopku kaj narobe. Morda vročitve niso bile opravljene. Morda je bilo spregledano, da je upnik pravočasno predlagal neko drugo izvršilno sredstvo (vsaj razumno bi namreč bilo, da se to pred izvedbo dražbe preveri). Vendar so to primeri, za katere so predvidena ustrezna pravna sredstva, ne pa prilike za posplošene kritike zakona in ustvarjanje splošnega vtisa, da je pravni red v nebo vpijoče krivičen in nemoralen. To namreč v naslednjem koraku logično napeljuje na sklep, da ni vreden, da bi ga spoštovali, enako kot tudi ne pravnomočnih odločitev sodišč.”

    Kar javnost zahteva, 
zakon že omogoča!

    Glavni očitek v javnosti je, da bi morali dolžniku dopustiti kak drug način poravnave dolga. Vendar prav to obstoječi zakon o izvršbi in zavarovanju že omogoča. Ne le, da lahko dolžnik kljub uvedbi izvršilnega postopka dolg kadarkoli plača in s tem prepreči izvršbo. Celo na dražbi, o kateri mora biti obveščen, lahko pokaže potrdilo o plačilu ali pa kar tam plača upniku. Dolžnik lahko predvsem predlaga, da se izvršba opravi z drugim izvršilnim sredstvom (169. člen ZIZ). Gre torej točno za to, kar javnost ogorčeno zahteva (in če zakon tega ne bi omogočal, bi bila ta ogorčenost povsem upravičena). Dolžnik med drugim lahko predlaga tudi, da se namesto izvršbe na nepremičnino opravi izvršba na plačo ali druge denarne prejemke. Pri tem zadošča, da izkaže za verjetno, da bo terjatev tako poplačana v enem letu. Pri dolgu za 120 evrov to pomeni, da dolžnik izvršbo na nepremičnino zlahka prepreči, če izkaže, da bo vsak mesec v naslednjem letu plačal 10 evrov! To je torej ta »nemoralna« ureditev, ki je »izraz brutalnega kapitalizma«.

    Državni paternalizem 
ali spoštovanje človeka?

    Zakon torej to, kar želimo, dolžniku že daje. Le poskrbeti mora za to (predlog drugega izvršilnega sredstva ali – najbolj enostavno, če je dolg tudi po oceni samega dolžnika malenkosten – plačilo). Ali je torej narobe le to, da država namesto samega dolžnika ne more narediti tega, kar sicer pričakujemo od njega? Pravna ureditev mora upoštevati, da norme veljajo tudi za pravno neizobražene, manj vešče, manj skrbne, manj razgledane, manj sposobne in morda bolj naivne ljudi. Ne more pa preprečiti popolnoma nerazumnega ravnanja človeka v lastno škodo (tako pri pravnih dejanjih kot zunaj pravne sfere). Prav tako ne more in ne sme človeka ponižati v položaj popolnoma neskrbnega, neodgovornega in za varstvo svojih pravic nesposobnega, kot da gre za majhnega otroka. Ureditev civilnih sodnih postopkov, v katerih se od strank pričakuje določena aktivnost, je izraz spoštovanja človeka. To spoštovanje se namreč izraža tudi v priznanju sposobnosti odločanja o sebi, kar pa se povezuje z upravičenim pričakovanjem določene odgovornosti za lastna ravnanja in odločitve. Zgrešeno je razmišljanje, da ignoriranje sodnih pošiljk ne sme imeti tako hudih posledic in da je to krivično. Kako pa naj bodo potem urejeni civilni sodni postopki? V civilnih sodnih postopkih je danes splošno sprejeto, da stranke v aktivnost ni mogoče prisiliti, pasivnost pa ima zato zanjo lahko negativne posledice. Če na primer v pravdnem postopku toženec ostane pasiven, lahko sodišče proti njemu izda zamudno sodbo. Pogoji za zamudno sodbo so med pravnimi redi sicer različni, posplošeno pa velja, da tako tožnik dokaj enostavno pride do uspeha tudi, če v primeru aktivnosti toženca ne bi (ker mu na primer svojih trditev ne bi uspelo dokazati ali pa bi toženec navedel dodatna, zanj ugodna dejstva, ki bi zadevo izkazala v drugi luči). Lahko se torej zgodi, da bo tožnik zaradi pasivnosti toženca (ta je lahko tudi posledica odločitve, da »vse, kar pride s sodišča, roma v smeti«) zlahka uspešen z zelo visokim zahtevkom. Pa bi to toženec – spet zlahka – s svojo aktivnostjo lahko preprečil. Je to krivično? Naj rečemo, da ignoriranje sodnih pošiljk pa že ne more imeti tako hude »kazni«? Bomo zamudno sodbo in podobne institute ukinili? No, vseh se ne bi mogli znebiti, saj gre pri nekaterih za neposredno uporabne akte Evropske unije – npr. t. i. evropski plačilni nalog, ki temelji na isti ideji – takojšnja ugoditev tožnikovemu zahtevku le na podlagi povsem površinske ocene njegovih navedb (plačilni nalog), tega pa se toženec znebi sicer zlahka, vendar le, če vloži ugovor.

    Pričakovanje, da bo stranka v civilnem sodnem postopku zavarovala svoje interese vsaj s tem, da se bo vanj aktivno vključila, je danes skupno vsem primerljivim pravnim ureditvam, je tako rekoč njihov temelj (zato pa mora biti res zagotovljeno, da je vročitev odločilnih sodnih pisanj resnična in zanesljiva). Kaj pa je alternativa? Le to, da bi v primeru toženca, ki sam zase ne naredi nič, zahtevali, da zanj poskrbi sodišče. Vendar s tem težava še ne bi bila rešena. Danes je na splošno in kot civilizacijska pridobitev sprejeto, da sodišče ponuja sodno varstvo civilnih pravic le pod pogojem, da tožnik vloži tožbo (»brez tožnika ni sodnika«). Če upravičenec tega ne stori, bodo lahko njegove pravice izgubljene. In tudi tu gre lahko za izgubo ogromnih premoženjskih pravic le zato, ker človek ni dal pobude. Naj sodišče postopke za varstvo civilnih pravic, da prepreči »v nebo vpijočo krivico«, začenja po uradni dolžnosti ali pa naj za uveljavljanje zasebnih interesov pooblastimo vseprisotnega javnega tožilca, ki bo vlagal tožbe in pritožbe namesto oseb, ki same tega ne želijo storiti. Vse to so bile značilnosti pravnega reda nekdanje Sovjetske zveze in držav njenega bloka. Sodišče je tam lahko preprečilo tudi npr. sodno poravnavo, če je ugotovilo, da ta »ni v pravem interesu ene od strank postopka«.

    Nad tem tipom postopka s(m)o se v Zahodni Evropi, pa tudi v Jugoslaviji zgražali. Enotna je bila ocena, da gre pri takšnih ureditvah za ponižanje človeka, za izraz želje po državni vsemogočnosti ter za zanikanje človekove svobode. Takšna ureditev sodnih postopkov je bila tam pač izraz ureditve celotne družbe. To ni vprašanje pravnega formalizma, temveč samega bistva spoštovanja človeka. Seveda ne trdim, da bi bilo narobe, če bi predpisali sistem podrejenosti izvršilnih sredstev tako, da bi izvršba na nepremičnino ostala nujno zadnje sredstvo. Težava je, da če zgražanje o nesorazmernosti tega, da je nekdo lahko zgolj zaradi ignoriranja sodišča ob hišo, res drži, to kliče po popolni odpravi načel avtonomije strank tudi v pravdnem postopku.

    Ta vprašanja so bila v ustavnosodni praksi že večkrat izpostavljena. Nemško ustavno sodišče je (v času razcveta žlahtne socialne države) očitek ustavnega pritožnika, da sodišče v izvršilnem postopku posebej predvidenih ukrepov za varstvo dolžnika (Par. 965.a Zivilprozessordnung) ne upošteva po lastni iniciativi (»po uradni dolžnosti«), zavrnilo (Sodba št. 1 BvL 34/80, 1 BvL 55/80 z dne 19. 10. 1982):

    »Zahteva, da mora predlog za varstvo svojih interesov v izvršbi dati sam dolžnik, bolj ustreza ustavnemu spoštovanju človekovega dostojanstva kot ureditev, v kateri bi sodišče varstvo dolžniku zagotovilo po uradni dolžnosti. Tako se namreč neposredno zagotavlja spoštovanje človekove samoodgovornosti in se s tem preprečuje, da bi se človek bolj, kot je potrebno, pretvoril le v objekt, pa čeprav bi sicer varstvo po uradni dolžnosti učinkovalo njemu v prid.«

    Je torej slovenska ureditev, ki prav tako predvideva iniciativo dolžnika, res tako »nemoralna«? In če bi nam že uspelo ustvariti krasni novi svet, v katerem bi sodišče vedno samo poskrbelo za interese ljudi v sodnih postopkih in jim preprečilo, da kaj storijo v svojo škodo, problem še ne bi bil rešen. Ljudi bi sicer zavarovali pred njimi samimi v sodnih postopkih, ne pa izven njih. Kaj pa primer nekoga, ki bi na banki vzel kredit, zanj zastavil hišo, nato pa ves denar vložil v zelo tvegan vrednostni papir na borzi? Tudi zaradi takšne pogodbe lahko človek zlahka ostane brez hiše (in tokrat tudi brez preostanka kupnine). Kdo nas bo ščitil pred sklepanjem nerazumnih, vendar zakonitih pogodb? Edina rešitev bi bila, da se nam vsem enostavno vzame poslovna sposobnost, se nas postavi pod skrbništvo, tako da vsako pogodbo, ki jo sklenemo, pregleda ter odobri ali zavrne državni skrbnik. Kje naj se nezaupanje v človeka kot razumno in odločanja sposobno, zato pa zase tudi odgovorno bitje, ustavi?

    Ignoriranje sodnih postopkov ima lahko v civilnih zadevah za udeleženca usodne posledice. Prav takšne posledice pa ima za pravni red v celoti simbolno in zavestno zanikanje funkcije sodne veje oblasti. Zato je seveda še toliko bolj pogubno, če takšna ravnanja prihajajo od tistih, ki bi državljanom morali dajati največji vzgled. To pa so znani politiki, ki se znajdejo v sodnih postopkih. Očitno se pri nas nekateri tega ne zavedajo. Morda pa je težava ravno v tem, da se uničujočega učinka takšnega ravnanja na položaj sodne oblasti še predobro zavedajo.

    Zanemarljivo nizek dolg 
kot olajševalna okoliščina?

    Ob poudarjanju, da gre v omenjenem primeru za popolnoma neznaten dolg stotih evrov, lahko gledamo tudi z zornega kota, ki dolžniku ne gre v prid. V Nemčiji je ustavno sodišče v zgoraj omenjeni sodbi kategorično izreklo, da si dolžnik, ki bi sodno odločbo zlahka izpolnil, pa tega enostavno ne želi storiti, varstva ne zasluži. Tudi slovensko ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-344/06 z dne 20. 11. 2008 že obrazložilo enako:

    »Pri presoji razmerja med upnikom in dolžnikom v izvršilnem postopku oziroma položaja dolžnika v izvršilnem postopku je treba razlikovati med položaji, ko dolžniku objektivni razlogi (na primer slabo premoženjsko stanje) preprečujejo, da bi lahko v celoti in brez ogrožanja svoje eksistence izpolnil obveznost na eni strani, in položaji, ko gre zgolj za lastno dolžnikovo odločitev, da ravnanja, ki ga od njega zahteva izvršilni naslov (kar je praviloma pravnomočna sodba), ne bo opravil. V prvem primeru iz načel socialne države izhaja, da mora izvršilni postopek upoštevati tudi načelo varstva dolžnika … Ravnanja dolžnika, ki zavestno noče izpolniti tistega, kar mu sodna odločba nalaga, pa na ustavnopravni ravni ni treba zavarovati.«

    Nemško ustavno sodišče je tudi že zavrnilo stališče, da bi izvršba na nepremičnino bila nedopustna za poplačilo zelo nizkih terjatev (za to se je v ločenem mnenju zavzemal eden od ustavnih sodnikov; sklep z dne 27. 9. 1978 – 1 BvR 361/78.). Tudi večinsko stališče v teoriji in sodni praksi je enako (ti primeri se tudi tam dogajajo). Vprašanje sorazmernosti se pri res nizkih terjatvah ne postavlja, če bi prav tedaj dolžnik zlahka izpolnil. Podobno je v ZDA, kjer prav tako izjemoma prihaja do primerov prodaje nepremičnine za poplačilo dolga v višini nekaj sto dolarjev (gl. npr. http://www.huffingtonpost.com/2010/05/18/the-other-foreclosure-men_n_579936.html). Srd javnosti se usmerja najbolj proti upnikom (in prav zato se ocenjuje, da se podjetja zelo nerada odločajo za takšno izvršbo, čeprav so do nje po črki zakona upravičena, saj se bojijo izgube ugleda in klientele), morda tudi proti pravnemu redu, ki to dopušča. Nikakor pa ne proti sodnikom.

    Kot pravi nemško ustavno sodišče, je utemeljeno pričakovanje, da bo vsakdo poskrbel za to, da zaradi zanemarljivega zneska ne bo ob hišo. Izkušnje potrjujejo, da je to pričakovanje utemeljeno. Takšne so stalne izkušnje z izvršbami v Sloveniji. Pogosto se dolžniki šele po jasni grožnji z izvršbo »zbudijo« in plačajo obveznost iz pravnomočne sodbe. Če se je v konkretnem primeru zgodilo drugače, to ne more biti (primarno) krivda pravnega reda ali sodišča. Morda kakšnega bralca moti že grožnja. Vendar ali se nam res zdi, da dolgov v višini 100 evrov ni treba plačevati in da nismo upravičeni zahtevati, da nam jih naši dolžnik povrnejo? Morda zato, ker so »tajkuni itak pokradli milijone«? V konkretnem primeru je upnik relativno veliko podjetje, dolžnik pa fizična oseba. Vendar so pogosti tudi nasprotni položaji. Naj potrošniki pozabijo na svoje terjatve proti nekorektnim trgovcem? Naj delavci pozabijo na regres, ker gre le za »mizernih par sto evrov«? V zadnjem desetletju se tudi zaradi vpliva EU pri nas, vsaj mislil sem tako, uspešno uveljavlja spoznanje, da so nizke terjatve npr. v potrošniškem pravu vredne posebne pozornosti. Predvsem zato, ker obstaja nevarnost, da bo nepošteni trgovec kalkuliral, da so zahtevki posameznega potrošnika prenizki, da bi jih sodno uveljavljal, zaradi velikega števila potrošnikov pa je skupna protipravna korist, ki trgovcu nastane, lahko zelo velika. Zato morajo obstajati učinkovita sredstva tudi za uveljavitev nizkih terjatev. Podobno pa velja tudi za številna podjetja z velikim številom klientov, katerih posamezne obveznosti so sicer nizke. Za normalno poslovanje ali celo za preživetje takšnih podjetij je nujno, da se omenjene obveznosti plačujejo redno in v celoti. Pri tem je odločilno, da dolžniki vedo, da se jim zgolj zato, ker je obveznost nizka, ne bo uspelo izogniti plačilu. Gospodarsko poslovanje ne more teči le zaradi prisilnih izvršb. Tudi pri obveznostih, ki so že sodno priznane, je bistveno pričakovanje, da bodo večino njih dolžniki vsaj tedaj sami izpolnili. To pričakovanje pa je utemeljeno, če se bodo vsi zavedali, da se izogibanje plačilu ne izplača in da bo izvršba, če bo potrebna, učinkovita (dolžnik pa bo moral plačati še njene stroške) ter da upnik ne bo, kljub temu da ima že sodno priznano terjatev, popustil pred tveganjem neučinkovite izvršbe, ki mu bo zaradi stroškov le še povečala finančno izgubo. Sam pa precej zbegan ostajam ob izjavah tistih, ki pravijo, da bi dolg poplačali, če bi vedeli, da jim bo sicer prodana hiša. Torej sicer dolgov nimajo namena poravnati?

    Razmislek o tem, da bi za izvršbo na nepremičnine določili minimum višine terjatve (da bi upnik moral predhodno poskusiti s kakšnim za dolžnika manj obremenjujočim izvršilnim sredstvom), je vsekakor na mestu. Takšno novost bi štel, če bi bila dobro domišljena, za primerno. Prav velikega praktičnega pomena sicer ne bi imela, saj upniki že sedaj najpogosteje tako tudi ravnajo. Izvršba na nepremičnine je namreč z vidika upnika draga (on je tisti, ki bo moral vnaprej založiti stroške za izvršbo) ter zamudna. So države, na primer Švica in Madžarska, ki tudi na splošno določajo podrejenost izvršbe na nepremičnino šele, če izvršba na premičnine in na terjatve ni uspešna (glede rubeža premičnin javnost pogosto pozablja, da ni dovolj, da je stvar, ki naj se zarubi, na primer star računalnik ali kuhinjska oprema, objektivno nekaj vredna; obstajati mora tudi realna možnost, da jo bo kdo kupil). Vendar so pogoste tudi ureditve, kakršno smo iz Jugoslavije prevzeli v Sloveniji – kjer torej ni niti spodnje meje vrednosti terjatve za možnost izvršbe na nepremičnino niti omejitve upnika pri izbiri izvršilnega sredstva (npr. Avstrija, Nemčija). Kot rečeno, pa je zato v teh ureditvah na drugi strani dolžniku dana možnost, da sam predlaga drugo, manj obremenjujoče sredstvo izvršbe. Tudi v Angliji, ZDA in Kanadi na splošno takšnih omejitev ni, tudi ne za terjatve nizkih vrednosti. Res pa je, da ima sodnik diskrecijsko možnost, da glede na vse okoliščine primera izvršbe na nepremičnino ne dovoli. V zadnjih omenjenih ureditvah pa je tudi značilno, da sodišča nimajo prav nobenega razumevanja za tiste, ki omalovažujejo ali ignorirajo sodno oblast.

    Ali kupnino zapleni država?

    Za udarne učinke sta priročna tudi izbor terminologije in manipuliranje z izrazi. Precejšen del laične javnosti si izvršbo na nepremičnino predstavlja tako, da bo dolžnik zaradi 100 evrov »kaznovan« s tem, da bo izgubil premoženje v vrednosti npr. 70.000 evrov. Očitno del javnosti ne ve, da se kupnina (po plačilu upnika in stroškov postopka) izroči dolžniku. S tem problem res ni rešen, saj je na drugi javni dražbi hišo mogoče prodati tudi za polovico ocenjene vrednosti (vendar če bi hiše na dražbah res bile tako smešno pod tržno vrednostjo, bi najbrž interes kupcev bil večji). Še vedno pa je pomembna razlika, ali dolžnik na koncu ostane brez vsega ali pa se mu npr. vrne 65.000 evrov preostanka kupnine po poplačilu upnika in stroškov. Tako je, če dolžnik nima še kakšnih dolgov, glede katerih je bila ustanovljena hipoteka na nepremičnini (tipično: bančni kredit). Potem se iz kupnine poplača tudi ta dolg. Pa saj bi ga dolžnik v prihodnosti tudi sicer moral poplačati.

    Govori se, da dolžniki zaradi izvršbe na nepremičnino ostanejo »brez strehe nad glavo« ali postanejo »brezdomci«. Vendar okoliščina, da določena oseba ni lastnik nepremičnine, še ne pomeni, da je brezdomec. V Sloveniji okoli deset odstotkov ljudi živi v stanovanjih ali hišah, katerih lastnik niso ne oni ne kakšen drug član gospodinjstva. Stanovanje imajo le v najemu. Čemu kritiki izvršbe na nepremičnine na to gledajo drugače in izkazujejo razumevanje le za eno kategorijo oseb brez lastniškega stanovanja – tiste, ki so stanovanje izgubili v izvršbi, ne zasledim pa podobnega sočutja do vseh drugih, ki živijo v najemnih stanovanjih in tudi nimajo realne možnosti, da bi v doglednem času postali lastniki? O »izgubi strehe nad glavo« in »brezdomstvu« bi lahko govorili le, če je izvršba opravljena v zelo hitrem času, tako da se dolžnik ne more ustrezno pripraviti na nov položaj. Vendar je izvršba na nepremičnino dokaj dolgotrajen postopek in dolžniku je vsaj leto ali dve od uvedbe postopka jasno, kako se bo končalo, če ne bo plačal. Še to ne drži povsem. Dolžnik lahko postavi zahtevek, da bo v prodani nepremičnini lahko bival še tri leta kot najemnik (čl. 210 ZIZ).

    Za konec pa citat anonimne avtorice z enega izmed spletnih forumov:

    »A mogoče kdaj pomisliš, da obstajajo ljudje, ki NE MOREJO in ne da nočejo poravnati kakšne položnice. Nimaš kje vzeti na primer in tehtaš, ali boš kupil hrano ali plačal določeno položnico. A si že kdaj slišala, da je nekaterim pač težko in hudo na tem svetu in ne morejo plačati kdaj kaj, so pa veliki poštenjaki, dobri in pridni ljudje.«

    Res je in na to ne smemo pozabiti! Le da ne ustreza ravno položaju dolžnikov, ki se vozijo z avtomobili prestižnih znamk, nabavljenih na lizing (in s tem izvzetih od nevarnosti izvršbe), ob tem pa več let kljub več opozorilom sodišča ter poskusom in prošnjam upnikov in izvršiteljev ne plačajo pravnomočno sodno priznanih in tudi vsebinsko nespornih obveznosti tako nizkih zneskov, da bi jih zlahka plačali. Menim, da je le to res absurdno. Ali gre tudi v primeru, ki je danes tako odmeven, za tak položaj ali ne, pa bo seveda stvar presoje pristojnih organov.

  22. Edvard pravi:

    @Mrjtk030: ne bom se spuščal v podrobnosti interpretacije pravnih možnosti iz omenjenega članka, ki so verjetno bistvo uvodnega komentarja o nestrinjanju z izhodiščnim Radovim stališčem . Je pa nepoznavanje lizinških in podobnih finančnih pogodb oz. razmerij, ki izhajajo iz njih, pomilovanja vredno. Prav to nepoznavanje namreč služi kot javna kvalifikacija sposobnosti za karkoli. (“če ima lahko mercedes na lizing, bo pa že poravnal tudi kaj drugega”). Danes namreč verjetno več kot pol veljavnih lizinških pogodb v Sloveniji izhaja iz obdobja drugačnih razmer na trgu (l.2007-09). Kdorkoli je imel kadarkoli opravka z lizinškimi hišami ve, da pogodbe NE MOREŠ prekiniti, ne da bi izgubil vsaj polovice vrednosti vozila (že plačano + razlika na dražbi). To v praksi pomeni, da bi sicer nekdo npr. res lahko vrnil Mercedes, če ga ne more plačevati. A vozilo gre na “dražbo”, po pravilu ga odkupi eden od “internih” pooblaščenih prodajalcev po ceni “samo da gre” (vozila se ne prodajajo po tržnih cenah temveč po liniji najmanjšega upora, saj je lizingodajalcu polna vrednost + premija zagotovljena), razliko do vsaj malo resne cene pa potem plača …kdo drug kot lizingojemalec. Ta isti, ki je že v štartu klonil pod težo bremena. To bi v konkretnem primeru verjetno pomenilo najmanj novih 5 ali več tisoč evrov. Seveda lahko rečemo: “kaj strela si je pa špogal avto, če ga ne more plačati”. Verjetno bi imeli prav. A mogoče je pa tako, kot še tisoči drugih podjetnikov, zaupal, da bo ta država res poskrbela za okolje, kjer lahko “prosperira” še kdo drug, kot le javni sektor, multinacionalke z državnim financiranjem v ozadju ter banke in druge finančne inštitucije. Danes iz tega zaupanja ostaja lahko le še zaupanje bančnih veljakov v državni proračun, ki dokapitalizira in iz dreka vleče … banke.

  23. Rado Rado pravi:

    Evropsko sodišče za človekove pravice mi je pritdilo!
    (po 5 letih)

  24. stricmarc pravi:

    Rado, pa si dočakal svoje zadoščenje!

  25. Rado pravi:

    :-)

    Seveda stric.
    Če imaš pamet in obvladaš sklepanje, potem ti je čisto vseeno, kaj neka avtoriteta trdi, pa če tudi je z najvišjih pozicij.
    Sem pa zahvaljujoč temu primeru, že daleč pred drugimi (pred parlamentarnimi volitvami, ki jih je dobil Cerar) spoznal, da je Cerar blefer, da ne govori resnice in da nas bo nategnil.

Komentiraj



XHTML: Uporabite lahko naslednje tage: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !