Le tu in tam, le bežno potovanje

Za srčnost ni problem, srčni smo skoraj vsi. Razuma nam manjka.

Arhiv za Januar 2012

Slovenska rokometna laž

Objavil Rado dne 29.01.2012

Z navdušenjem in iskrenim optimizmom smo pričakovali Evropsko rokometno  prvenstvo v nam (nekoč) bratski Srbiji.

Nikogar ni bilo v novinarski srenji, ki bi posegel za kritičnim peresom. Hvalili so igro naših izbrancev. In ko smo se z eno samo zmago, ob podpori srečnih okoliščin prebili v drugi krog, navdušenje nad kvaliteto naše igre ni pojenjalo.  V drugem krogu smo z našo dobro igro enkrat vendarle zmagali,  dvakrat pa skoraj zmagali.***   Fortuna izida drugih tekem nam je vseeno omogočila, da smo prišli v položaj, ko se lahko borimo vsaj za kvalifikacijsko skupino za uvrstitev med srečne olimpijce.  Glede na v predtekmovanju izkazano dobro igro in glede na domnevno perspektivno in oh in sploh igro v nadaljevanju  je izgledalo, da je zmaga nad Makedonija skorajda le  formalnost. Naši potujejo v London!

A glejga šmenta.  Makedonci niso brali našega časopisja in niso poznali ter se ustrašili kvalitete naše ekipe.  S igro tipične jugoslovanske rokometne šole, počasne in racionalne, kot jo je kritično opisal en naš rokometni velmož, so “zahojeni” Makedonci (stisnjeni v Balkanski žep med Srbijo in med evropskim revežem, Grčijo), premagali naše rokometne genije.  Medijsko soglasje ni pojenjalo: Na tem evropskem prvenstvu smo dosegli 3. najboljši izid vseh časov, dosežen na evropskih prvenstvih!  

Hura za ministrstvo resnice! Hura za pravorek, vreden samega Orwella!

***

Od sedmih odigranih tekem, smo zgoraj opisani III. rezultat vseh časov, dosegli z le dvema zmagama.  Z  le 29 %  uspešnjostjo.  Še dobro, da gre samo za rokomet.  V šoli bi s takšno uspešnostjo prišli le do pomožne šole, pardon – hotel sem zapisati do šole s prilagojenim programom.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Aktualno, Pomembno, Šport | 18 komentarjev »

Svet katoliških laikov ustrelil v prazno!

Objavil Rado dne 20.01.2012

Na rob polemiki,

ki je  produkt intervjuja s Svetlano Makarovič ter odgovora Sveta katoliških laikov je potrebno zapisati, da je

Svet katoliških laikov (v nadaljevanju: SKL) s svojo repliko povsem zgrešil tarčo.  Svetlana Makarovič je v svojem intervjuju, po daljšem povzemanju vloge RKC-ja na naših tleh,  eksplicitno rekla: “Po mojem mnenju je katoliška Cerkev v Sloveniji nekaj, kar moraš sovražiti.”   In prav ta stavek je zaintrigiral Svet katoliških laikov do te mere, da so oglasili z repliko.   V tej repliki je SKL povzel inkriminirani stavek ter v nadaljevanju navedel člene Slovenske ustave in druge uredbe, ki zagotavljajo pravico do svobodne veroizpovedi, v nadaljevanju še omenjajo kazenski zakonik, ki pravi  “v 297. členu inkriminira javno spodbujanje in razpihovanje verskega sovraštva, razdora ali nestrpnosti, toliko bolj, če je omenjeno izvršeno z objavo v sredstvih javnega obveščanja” vsled citiranega člena SKL pričakuje:  “Od pristojnih državnih organov na podlagi ustavnega načela zaupanja v pravo utemeljeno pričakujemo, da bodo izvedli vse ustrezne postopke.”

Že površen pregled obeh tekstov pokaže, da SKL odgovarja na nekaj, kar Svetlana Makarovič nikjer v svojem intervjuju ni izrekla.  Kritika Svetlane Makarovič je šla izključno v smer cerkvene institucije.  Cerkvena institucija, RKC je organizacija, ki je preko klerikov vodena  iz države Vatikan. In tja so bile usmerjene puščice naše pisateljice.   Vera v boga, kot ena izmed najbolj intimnih potreb človeka, z ničemer ni bila žaljena. Če kdo, potem se bi smeli oglasiti le  kleriki. Seveda, če bi za ugovor za sicer zares nepotrebno Svetlanino zaostrovanje, imeli ustrezne argumente.
  • Share/Bookmark

Objavljeno v Aktualno, Cerkev in vera, Pomembno | 25 komentarjev »

Silvestrovanje na Grohatu (1.410 m)

Objavil Rado dne 7.01.2012

. . . se je začelo nekaj dni pred zadnjim v mesecu. Treba je bilo preveriti stanje opreme za pohod v zimskih razmerah.  In dokupiti kakšen dotrajan del. 

Na Potočko zijalko,  veliko votlino na višini 1.700 m nad morjem, pod goro Olševo, kjer so našli ostanke kamenodobne kulture,

smo krenili na silvestersko dopoldne iz Solčave.  Po panoramski cesti smo se zahvaljujoč protizdrsni elektroniki v avtomobilu, peljali po zasneženi cesti proti cerkvici in naselju Sv. Duh na Logarsko dolino, kjer smo tudi parkirali.

Pogoji za vzpon niso bili pretežki, tako da je bila obsežna zimska oprema kar malo odveč.   Gazili smo po polmetrskem snegu nakreber, ko nas naenkrat preseneti rdeča tabla s črnim napisom: Achtung, die Stadtgrenze.  Zakoračili smo v Avstrijo!  Iz navdušenja in razposajenosti smo naredili še eno uro globok sprehod  po avstrijskem delu Podolševe, preden smo krenili in po dveh urah prispeli do našega prvega cilja, Potočke zijalke.  

Ledeni kapniki, ki jih je  v tem času jama običajno polna so bili šele v začetni fazi.  Stalaktiti so bili komaj vidni, ledeni stalagmiti, na tisoče jih je bilo razsejanih po tleh,  pa so bili le kakšnih 30 cm visoki in s premerom okoli 10 cm. Nekdo jih je zanosno  poimenoval “kurčiči”

Številnim kurčičem navkljub smo se od duhovnega srečanja s predniki izpred 40.000 let morali začeti vračati.  Spotoma smo posneli še eno fotko s panoramskim pogledom na celotne Kamniško-savinjske alpe, s perspektive severovzhoda.

Na levi vidimo ost Ojstrice, naslednja je Planjava, idr. Na sredini slike spodaj je opazen košček zgornjega dela Logarske doline.

Do najvišje ležeče kmetije v Sloveniji, kmetije Bukovnikovih,

smo naredili premik z avtom.  Tam so nas že čakali prijatelji z Gorenjske. Namesto plačila parkirnine smo si pri Bukovnikovih privoščili prigrizek. Dobra postrežba, prijazni ljudje. Še droben nasvet: juho iz lisičk vam pa vendarle odsvetujem.   Zadnji del poti proti koči na Grohatu smo naredili še po svetlem, kakšno uro pred sončnim zatonom. 

Na desni je koča na Grohatu, cilj naše poti, v ozadju vidimo 2.062 m visoko Raduho.

Polni hrabrosti in moči smo naredili resno  napako. Namesto, da bi po okrepčitvi “odspali” kakšni dve urici, nas je skupinica šestih, takoj pričela s silvestrovanjem /kazen je prišla kmalu po polnoči ko so se nam veke začele neustavljivo zapirati/.  Večine “hribovcev”, ki so sicer bili na koči že od prejšnjega dne,  v osrednjem prostoru še ni bilo. Nekateri so odšli na eno uro oddaljeno smučišče, drugi so se vračali z Raduhe, tretji zopet so “pametno spali na zalogo”.

Kmalu je padel mrak in ovekovečili smo kočo še iz nočne perspektive:

Silvesterska večerja sploh ni bila slaba, to je že treba priznati.  Edino to ni jasno, če so slučajno kuharju namignili, da na večerjo pridejo Kitajci.  Na mize so namreč poleg vsega ostalega, znosili ogromne količine kuhanega riža.   Večino smo jim ga prijazno vrnili.

Zabava se kmalu razživela.

Ob zvokih glasbe iz avstrijske radijske postaje, ki je v teh hribih edina vlekla, smo plesali in peli.  Johnie je vodil kačo okoli in čez omizje. Spomnil se je tudi originalne poti, skozi eno okno ven in skozi drugo noter.  Nadvse dobrodošla shujševalna vaja po vsej tej hrani, ki so nam jo skuhali in ob tej, ki smo jo prinesli s sabo.    Nepozabno je bilo tudi tik pred ponočjo, ko smo skupaj z radijskim voditeljem odštevali:  . . .  sieben, sechs, fünf, vier, drei, . . .   Popoln dokaz, da smo Slovenci ne le z eno nogo, ampak tudi z dušo,  telesom, kakor tudi oralno, na “nemškem vlaku” .  Pahor lahko gre mirno v penzijo. Svojo vlakovno vizijo je uresničil v celoti.

Poročilo, ki ga dajem je nepopolno,

kajti kmalu po polnoči so se mi “začele zapirati polkne” in sem med prvimi odšel na skupna ležišča.  Zato o nadaljevanju slivesterske zabave nimam poročila.  Gotovo so se začele prave orgije.  Vsaj zase lahko rečem, da so se med spanjem močno znesli nad mano.  Tepli so me kot mladega bikca. Češ, da smrčim!  Le kako morejo s takšnimi gnusnimi obtožbami?  Zdaj končno razumem Janeza Janšo in njegove občutke ob podtaknjeni orožarski aferi.

Na novega leta jutro

sem na snegu pred kočo  vodil skupinsko ogrevalno vadbo.  Žal udeležba ni bila velika, kajti velika večina (vsi) so se raje odločili za ogrevanje z žganjem v toplem ambientu koče.  Po temeljitem ogretju smo počasi začeli zapuščati kraj Velikega poka. Takšen pa je bil razgled na poti v dolino:

Pozabite bolečine in srečno 2012 vsem!

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Aktualno, Medsebojni odnosi | 12 komentarjev »

Pravice istospolnih so izmišljena kategorija (in druge zablode družinskega zakonika).

Objavil Rado dne 1.01.2012

Vsi členi družinskega zakonika, ki govorijo o istospolnih, kot o kategoriji ljudi s posebnimi potrebami so nerelevantni! 

Istospolni kot manjšina, ki je potrebna posebne družbene pozornosti,  so izmišljena kategorija!

Namreč,

po ustavi imamo vsi ljudje enake pravice.  Spolnost, spol pri tem ne igra nobene vloge. 

Res pa je, da družba izkazuje posebno družbeno pozornost tistim skupinam, ki imajo za razvoj družbe, za enostavno in za razširjeno reprodukcijo naroda  poseben pomen. V to kategorijo nedvomno spadajo moško-ženski pari, ki so pripravljeni spočeti, donositi in vzgojiti naslednike.  Ta družbena pozornost*** se izkazuje skozi različne beneficije, ki jih družba daje tem parom. Poroka, otroški dodatki, ipd. Istospolni si te posebne družbene pozornosti ne zaslužijo saj k biološki reprodukciji ne prispevajo ničesar. Pri tem je nevažno kakšen je vzrok istospolnosti.   Seveda pa se istospolni lahko lahko polno in enakovredno uveljavljajo na vseh drugih področjih družbenega življenja.  To zagotovilo imajo po ustavi in zakonih že sedaj. Tudi tisti heteroseksualni posamezniki, ki iz kakršnihkoli razlogov nimajo, ali nočejo imeti otrok, si iz istih razlogov posebne pozornosti ne zaslužijo. Tako, ali tako že imajo osnovne človekove pravice, ki pritičejo vsem državljanom!  Zato o kakršnikoli diskriminaciji le-teh ne moremo govoriti.

O posvojitvah otrok s strani  istospolnih.   Po gornji razlagi imajo istospolni vse pravice in enake možnosti za posvojitev, kot heteroseksualni pari, v kolikor ustrezajo strokovni presoji socialne službe.

Ko  govorimo tudi  o posebni pozornosti družbe do samskih žensk, ki želijo zanositi z biomedicinsko pomočjo, lahko po enakem principu ugotovimo, da posebna pozornost družbe do teh žensk ni potrebna. Preživetje človeštva ni ogroženo in “naravni viri reprodukcije” zadoščajo.  Tovrstna reprodukcija, oz. zanositve žensk s pomočjo anonimnih darovalcev  dolgoročno vodi v alienacijo človeštva. Moški kot integralne osebnosti in enakovredni partnerji pri spočetju nenadoma niso več potrebni.

 *** Posebno družbeno pozornost si potem principu zaslužijo tudi, npr.  hendikepirani.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Aktualno, Družinske relacije, Medsebojni odnosi, Pomembno | 20 komentarjev »