Film (Tv Slovenija, v ponedeljek zvečer ), 

kot mokre sanje simpatizerjev domobranstva.  Povsem enostranski, izkrivljen izkaz teorije zarot in temnih ozadij.  Maščevanje domobrancev za povojne poboje in za ves povojni čas, ki so ga morali preživeti  molče in na družbenem obrobju.

Za film II. svetovna vojna ne obstaja. Niti ni obstajala NOB. In ni bilo niti državljanskega spopada 1941 – 1945.  Celo socialistične revolucije ni bilo. Bil je le povojni poboj domobrancev in bila je socialistična internacionala,  ki je branila in še brani “tekovine revolucije”, ne le vse do konca prejšnjega stoletja, ampak tudi v novem stoletju.  Celo osamosvojitev Slovenije  in vzpostavitev parlamentarne demokracije je za avtorje nerelevantno dejstvo. Hobotnica imenovana komunizem je nesmrtna.  In neuničljiv je tudi tudi generator antikomunizma.  V imenu povojnih pobojev, bo boj proti levici, ki je  naravni dedič morilcev, vprašanje časti in zdrave morale dolgih generacij za nami.

Seveda bi bilo prikladno zapisati, da je film naročil Vatikan.  In da je narejen po meri Vatikana.  Tudi, če je oboje vsaj malo res,  je film predvsem izkaz patologije ustvarjalcev.  V temnih kamricah duše ustvarjalcev se je kot rak razrastel enostranski fenomen teorije zarote, ki je bil najprej zaukazan s strani strankarskih vodij, zdaj pa že živi samostojno življenje.   Kot Al Kaida, ki povsem zlahka živi in deluje brez Osame bin Ladna.

John Steinbeck se v romanu Vzhodno od raja, sprašuje, ali smo odgovorni za grehe staršev?  Ali nam je greh že položen v zibko?   Konec romana nam daje upanje in svobodo.  Timšel. Ti lahko (gospoduješ lastnim grehom). Konec nas odveže krivde staršev, odveže nas svetopisemske krivde Adama in Eve. Sami smo tisti, ki kreiramo svojo usodo in vso pravico imamo, da živimo brez krivde za leto 1945 in za vsa prejšnja in kasnejša leta.  Tudi, če nismo podpisali nobene, tozadevne  resolucije.  Film nam te svobode ne dovoljuje. Film nam krivdo izvirnega greha zaukazuje.

Film (Tv Slovenija, v ponedeljek zvečer ), 

kot mokre sanje simpatizerjev domobranstva.  Povsem enostranski, izkrivljen izkaz teorije zarot in temnih ozadij.  Maščevanje domobrancev za povojne poboje in za ves povojni čas, ki so ga morali preživeti  molče in na družbenem obrobju.

Za film II. svetovna vojna ne obstaja. Niti ni obstajala NOB. In ni bilo niti državljanskega spopada 1941 – 1945.  Celo socialistične revolucije ni bilo. Bil je le povojni poboj domobrancev in bila je socialistična internacionala,  ki je branila in še brani “tekovine revolucije”, ne le vse do konca prejšnjega stoletja, ampak tudi v novem stoletju.  Celo osamosvojitev Slovenije  in vzpostavitev parlamentarne demokracije je za avtorje nerelevantno dejstvo. Hobotnica imenovana komunizem je nesmrtna.  In neuničljiv je tudi tudi generator antikomunizma.  V imenu povojnih pobojev, bo boj proti levici, ki je  naravni dedič morilcev, vprašanje časti in zdrave morale dolgih generacij za nami.

Seveda bi bilo prikladno zapisati, da je film naročil Vatikan.  In da je narejen po meri Vatikana.  Tudi, če je oboje vsaj malo res,  je film predvsem izkaz patologije ustvarjalcev.  V temnih kamricah duše ustvarjalcev se je kot rak razrastel enostranski fenomen teorije zarote, ki je bil najprej zaukazan s strani strankarskih vodij, zdaj pa že živi samostojno življenje.   Kot Al Kaida, ki povsem zlahka živi in deluje brez Osame bin Ladna.

John Steinbeck se v romanu Vzhodno od raja, sprašuje, ali smo odgovorni za grehe staršev?  Ali nam je greh že položen v zibko?   Konec romana nam daje upanje in svobodo.  Timšel. Ti lahko (gospoduješ lastnim grehom). Konec nas odveže krivde staršev, odveže nas svetopisemske krivde Adama in Eve. Sami smo tisti, ki kreiramo svojo usodo in vso pravico imamo, da živimo brez krivde za leto 1945 in za vsa prejšnja in kasnejša leta.  Tudi, če nismo podpisali nobene, tozadevne  resolucije.  Film nam te svobode ne dovoljuje. Film nam krivdo izvirnega greha zaukazuje.