Le tu in tam, le bežno potovanje

Za srčnost ni problem, srčni smo skoraj vsi. Razuma nam manjka.

Potreba, všečnost, želja

Objavil Rado, dne 15.07.2010

Potreba, Všečnost in Želja

V prvih mesecih življenja prirojeni biološki programi poveljujejo z obnašanjem otroka. Potrebe so ena vrsta teh programov, ki vsebujejo vrojeni instinktivni (nagonski) občutek za notranje neravnotežje oziroma za pomanjkanje (lakota, žeja, potreba za spancem, potreba za stimulacijo,…). Ko je otrokova Potreba zadovoljena, občuti prijetnost, ko pa ni, ali ko iz okolice prihajajo boleči dražljaji, takrat občuti neprijetnost ali bolečino. Ker psihične strukture mladega otroka še niso izgrajene in izdiferencirane – kot to niso tudi nevroloske strukture (sinapse,…) – se prijetnost in neprijetnost občutijo kot telesni fenomeni. Potrebe se čutijo, kot se čutijo zadovoljenje (prijetnost) ali nezadovoljenje (neprijetnost), vendar, ker govorimo o instinktivnim in telesnim pojavom, njih ne štejemo med Čustva, ampak med Čute. Z drugimi besedami, potreba, prijetnost, neprijetnost, in bolečina pripadajo v domeno senzacij, in ne v domeno emocij.

Zaradi nediferenciranost zivčnih poti deluje izražanje prijetnosti in neprijetnosti generalizirano in difuzno: oba dva stanja dojenček doživlja in izraza s celotnim telesom (Froyd je temu rekel oceanska prijetnost/neprijetnost ali fiziostanje po Arieti-ju). Prvi znak vzpostavitve psihičnih funkcij je otrokova zaposlenost z neinstinktivnimi obnašanji, v obnašanjih, ki niso biološko programirana. Takšna obnašanja lahko sledimo v dojenčkovem odnosu s predmeti iz zunanjega sveta (prve takšne akcije se pojavijo okoli tretjega meseca in so sestavljene iz reakcije smeha in reakcije obračanja proti – Spitz in Wolf l.1946 – Všečnost lahko lociramo ze v tem razvojnem obdobju). Ko je otrok zaustavljen, kaže znake nezadovoljstva, ko pa ni zaustavljen od njegovega namena, kaže znake zadovoljstva. V času ko otrok vzpostavlja odnos Všečnosti z določenimi predmeti, ki ga obkrožajo, je sposoben delati razliko med sabo in predmetom. Ta psihično determiniran impulz – da se stopi v kontakt z nekim predmetom, ki se nahaja v perceptivnem polju, je spremljan z zadovoljstvom, če je dosežen, in nezadovoljstvom, če je onemogočen – imenujemo Všečnost (všeč mi je). Za razliko od Potrebe je Všečnost Čustvo.Htenje za predmetom, kar je manifestacija Všečnosti, ima se nekatere karakteristike. Dojenček želi določeni predmet samo dokler ga opaža. Ko predmeta ni v njegovem perceptivnem polju, se obnaša kot, da predmet sploh nikoli ni obstajal. Na podlagi tega lahko zaključimo, da otrok še nima dovolj razvit psihični aparat, ki bi mu omogočal, da zadrži mentalno sliko predmeta tudi takrat, ko predmeta ni v njegovem perceptivnem polju.
Ko dojenček išče in želi nek predmet, ki ga trenutno ni v njegovem perceptivnem polju, šele takrat se pojavi Želja v pravem pomenu besede. Da bi Želja bila mogoča, mora biti otrok sposoben sebi predstaviti predmet, tudi ko ga ni v njegovi bližini. Z drugimi besedami, otrok mora interiorizirati (ponotranjiti) predmet, ki mu je predhodno Všeč, tako da on – predmet – (njegova mentalna reprezentacija) ostane prisotna v otrokovi zavesti tudi, ko predmeta ni v realnosti, ki ga trenutno obkroža. V tem smislu je pojav Želje znak, da otrokovi psihi obstajajo predstave o zunanjih objektih, ki niso več samo percepti, marveč, relativno, trajne psihične vsebine – psihični objekti. Ko je ostvarjena ta faza psihičnega razvoja, je otrok sposoben za objektne odnose. V psihoanalizi se kot objekt razume vsak del zunanjega sveta: predmet (igrača, hrana,…), oseba (mama, oče, brat,…) ali del telesa (penis, prsa,…), kateremu subjekt pripisuje pomeni in s katerim gre v določen odnos. Pojem objekt se primarno nanaša na mentalno predstavo nečesa kar obstaja v realnosti, in ne na objektivni del realnosti.Ko rečemo, da nekdo nekaj želi, je zelo pomembno razlikovati ali je govora o Potrebi, o Všečnosti ali o Želji.
Potreba spada med Čute in z njo sta povezana dva sekundarna Čutna kvalifikatorja: prijetnost in neprijetnost.Všečnost in Željo smo pojasnili z vidika razvoja psihičnih struktur, predpostavili smo, da za Čustvo potrebujemo dva osnovna in bazična Čustvena kvalifikatorja: zadovoljstvo in nezadovoljstvo. In čeprav insistiramo na ločevanju Potrebe od Želje, se le ti medsebojno prepletata, ko ima subjekt Željo zadovoljiti določeno Potrebo 

 

- recimo seksualno.

Čeprav se Potrebe predstavljajo v psihičnem, jih je važno razlikovati od Želja katere so psihične in NE biološke narave. Potreba je povezana z prijetnostjo in neprijetnostjo, medtem ko je Želja povezana z zadovoljstvom in nezadovoljstvom (frustracijo).

Potreba je biološko programirano htenje za nekim objektom, ki ima notranji vzrok zasnovan na prirojenem občutku pomanjkanja.
 

Všečnost je Čustvo katero subjekt občuti proti objektu, ki zadovljuje neke potrebe, želje ali vrednostne standarde, ampak katere subjekt ne doživlja kot svoje.  

 

Všečnost se razlikuje od Želje po tem, da objekt nima stalne mentalne reprezentacije oziroma kar ni interiorizirano kot intrapsihicen objekt.

Želja je Čutenje težnje, da se nekaj ima, da se nekaj naredi, doseže ali ostvari.  

 

Želja je zavedanje o obstajanju (važnega) cilja. Za razliko od potrebe, ki je biološko determinirana, je Želja psihičen fenomen. In za razliko od Všečnosti, imamo stalno mentalno reprezentacijo tistega, kar se želi. Želja je ena od osnovnih Čustev, ki nas povezuje z zunanjim svetom. Gledano iz razvojne psihologije (otroka recimo) se Želja razvije iz Potrebe. In če postavimo seksualno Željo kot paradigmo za vse ostale želje, nam je lahko jasno zakaj je Froyd poistovetil Željenje z Življenskim nagonom. 

/za Katarino prirerejen tekst iz osnov T.(ransakcijke) A.(nalize). /

  • Share/Bookmark

7 odgovorov v “Potreba, všečnost, želja”

  1. katarina pravi:

    rado: lahko dodam mojo filozofijo? hvala. torej … želje niso hec. iz želja nastanejo potrebe, ki jih ljudje, če so dolgotrajne in močne, moramo/hočemo zadovoljiti. zato pazi kaj si želiš.
    to je vsa moja filozofija. ne želim si tistega, česar ne morem imet / dobit / ali potrebo, ki nastane iz te želje zadovoljit. velja za prav vsa področja mojega življenja (eh, spet mojega … jasno). :)

  2. Nataša pravi:

    Rado, a ti to o Freudu? Sigmundu Freudu? Ker se ti je parkrat zapisalo Froyd. Ki ga ne poznam. ;)

  3. Rado Rado pravi:

    Nataša,
    malo se spakujem s tujkami (bolj imenitno zveni). Seveda je pravilno Freud.

    Katarina,
    ko govorim o razkoraku med željami in potrebami imam v mislih tudi hipno vdajanje željam. Npr. otrokom dajemo za večerjo čokoladne mueslije z mlekom, zaradi njihove takojšnje pomiritve in zaradi prijetnega občutka sitosti (pomiritev želje), namesto da bi jim dali beljakovinski obrok, ki bi zadovoljil njihove potrebe po rasti, po obnovi, čez dan eksploatiranega telesa.

    V gornjem primeru je vdajanje želji SLABO, upoštevanje otrokove resnične potrebe pa DOBRO!

    Če nizam primerjave dalje. Recimo Katarina, da si ŽELIŠ razumevajočega moškega, demokratičnih načel, ki bi ti bral želje iz oči, ki bi enakovredno pomagal pri hišnih delih, itd., itd. A na koncu te takšen moški povsem verjetno začne dolgočasiti.
    Najbrš zaradi tega, ker v resnici POTREBUJEŠ čvrstega moškega, ki bo kdaj znal udariti po mizi, ki ti bo dal občutek varnosti, te morda kdaj omejil, da te ne zanese preveč. Itd., itd.
    Ne vzemi tega osebno prosim, vzemi le poanto!

    Še tisto o nasvetih, ki naj bi ti jih nekateri po vsej sili hoteli dajati.
    Ne gre toliko zate Katarina, ampak vedno ko izdaš nekaj iz osebnega (intimnega) življenja, hote ali nehote diskreditiraš še svoje bližnje. Ne vemo, ali bo tvojim otrokom ljubo, da so bili javno obravnavani, tudi ne vemo, ali je tvojemo partnerju ustrezalo javno pojavljanje.
    Zgolj v tej smeri so šli (nekoč) moji pomisleki.
    Osebno ti pa želim najboljše. (če si vinogradnik povej, da bomo vino kupovali od tebe).

  4. katarina pravi:

    hipnim željam ne nasedam več … no, recimo da ne več. včasih, ampak zelo zelo redko, me premami kakšna knjiga … tako hipoma, in jo kupim. sicer pa ne kupujem ne oblek, ne hrane, ne karkoli drugega tako na horuk.
    kar se tiče moških … vem, kaj hočem, to tudi dobim, problem, če že, je v tem, da jaz en znam potem tega obdržat. ali pa … ma ne, ni iz dollgočasja, da ne obdržim nekoga za vedno. taka sem, da moram spreminajt, menjavat, it na novo, začeti od začetka … sej pa je vse mojre življenje nekako takšno … polno enih začetkov, ki pa so v bistvu nadgradnje prejšnjih začetih stvari.

    kar se tiče mojih bližnjih … o tem smo že vliko govorili. za moje bližnje smatram moji hčeri. pika. česar ne želita, da objavim, ne objavim, se pa na fb-ju zdaj veliko dopisujemo in pravita, daj ima je kul, ker pišem na njune – no, na njene, s taveliko si več piševa, strani. ko jima ne bo več kul bom nehala. :)

    javno je vse, kar se zgodi javno. nikoli nisem marala družinskih strivnosti, še manj tabujev. naj se ve, naj se govori .. če se že mora kaj govorit naj bo vsaj deloma res, recimo. :) ))

    nisem vinogradnik, gojim sivko. boš kupil olje? :)

    p.s.: iz dolgočasja si ponavadi zastavim kak bolj kompleksen cilj, kar ej v globalu super, na kratek rok pa naporno, ker izgubljam veliko energije pri tem. ampak meni je kul, sem ponosna nase. :)

  5. NoMercy pravi:

    twelve points :P
    ……………..
    ali lahko tole razviješ / apliciraš še na navidezni – internetni svet?
    Se mi zdi, da se na web_u stvari multiplikativno zakomplicirajo, ker imamo pred seboj tekst 8lahko tudi linke, slikve … ) nekoga, ki ga zelo malo poznamo – nanj pa obesimo vsa svoja občutja, percepcije, želje, potrebe …, ki bi jih moral drugi zadovoljevati, da bi NAM ugajal, bil sprejemljiv, zadovoljil želje, horenja ..

  6. Rado Rado pravi:

    S stališča T.A. bi lahko presodil, da je večina sodelujočih na blogarski sceni na stopnji Otroka.

    Na podlagi samoVšečnosti transformirajo svoje Želje na nivo Potrebe.
    Seveda ta Potreba ni zaresna telesna potreba, ampak posledica iluzije, najpogosteje sproducirane s strani diktata sodobnega potrošništva.
    /Bodi kar si! Sledi samemu sebi! Bodi “in” in nosi Nike obutev in Prada oblačila, ipd./

    Skoraj nihče ne zazna diskrepance med “bodi originalen” in hodi v “Nike”. Kako boš lahko originalen v množični obutvi?

    Zgornji blog sem priredil zaradi ene diskusije s Katarino, ki svoje Želje transformira v Hotenja. V imperativ. V hočem to, hočem ono, ipd.
    Kot izrazite Otroke na blogaski sceni ocenjujem Dajano, Katarino, Simono, pa najbrž še kakšnega . . .

    Seveda je zgornje stališče le oris njihove pojavnosti v kibernetnem prostoru, ne pa tudi globoka analiza njihovih osebnosti in tudi ni vsebinska kritika njihovih izdelkov – blogov. Nekateri med njimi so lahko celo zelo dobri.

  7. Brane pravi:

    Anekdota iz Freudove ordinacije:

    Malo pred začetkom 20. stoletja vstopi v ordinacijo mlada mamica z mrko gledajočim sinekom in potoži psihologu, da njen sinek po celi dan samo pobiva mravlje, polže, čebele, vse kar mu pride pod roke, samo to še počne, išče male živali in jih pobiva, tepta,…
    Pa pravi ugledni psiholog: -Zdaj je pač v takšnem obdobju, nič ni narobe, saj bo minilo,..
    _ Pa ste prepričani, da to res ni nič narobe?
    - Absolutno gospa, to ni nič narobe.
    - Pa se to ne bo stopnjevalo, oz. se bo prenehalo z leti?
    - Seveda gospa, to ni nič nevarno, kar pomirite se in pojdite domov.
    - Oh, najlepša hvala gospod Freud! Nasvidenje!
    - Nasvidenje gospa Hitler.

    (spomnil sem se tega starega vica, ki mi je prva asociacija na Freuda :) )

Komentiraj



XHTML: Uporabite lahko naslednje tage: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !