Le tu in tam, le bežno potovanje

Za srčnost ni problem, srčni smo skoraj vsi. Razuma nam manjka.

Arhiv za 15.07.2010

Potreba, všečnost, želja

Objavil Rado dne 15.07.2010

Potreba, Všečnost in Želja

V prvih mesecih življenja prirojeni biološki programi poveljujejo z obnašanjem otroka. Potrebe so ena vrsta teh programov, ki vsebujejo vrojeni instinktivni (nagonski) občutek za notranje neravnotežje oziroma za pomanjkanje (lakota, žeja, potreba za spancem, potreba za stimulacijo,…). Ko je otrokova Potreba zadovoljena, občuti prijetnost, ko pa ni, ali ko iz okolice prihajajo boleči dražljaji, takrat občuti neprijetnost ali bolečino. Ker psihične strukture mladega otroka še niso izgrajene in izdiferencirane – kot to niso tudi nevroloske strukture (sinapse,…) – se prijetnost in neprijetnost občutijo kot telesni fenomeni. Potrebe se čutijo, kot se čutijo zadovoljenje (prijetnost) ali nezadovoljenje (neprijetnost), vendar, ker govorimo o instinktivnim in telesnim pojavom, njih ne štejemo med Čustva, ampak med Čute. Z drugimi besedami, potreba, prijetnost, neprijetnost, in bolečina pripadajo v domeno senzacij, in ne v domeno emocij.

Zaradi nediferenciranost zivčnih poti deluje izražanje prijetnosti in neprijetnosti generalizirano in difuzno: oba dva stanja dojenček doživlja in izraza s celotnim telesom (Froyd je temu rekel oceanska prijetnost/neprijetnost ali fiziostanje po Arieti-ju). Prvi znak vzpostavitve psihičnih funkcij je otrokova zaposlenost z neinstinktivnimi obnašanji, v obnašanjih, ki niso biološko programirana. Takšna obnašanja lahko sledimo v dojenčkovem odnosu s predmeti iz zunanjega sveta (prve takšne akcije se pojavijo okoli tretjega meseca in so sestavljene iz reakcije smeha in reakcije obračanja proti – Spitz in Wolf l.1946 – Všečnost lahko lociramo ze v tem razvojnem obdobju). Ko je otrok zaustavljen, kaže znake nezadovoljstva, ko pa ni zaustavljen od njegovega namena, kaže znake zadovoljstva. V času ko otrok vzpostavlja odnos Všečnosti z določenimi predmeti, ki ga obkrožajo, je sposoben delati razliko med sabo in predmetom. Ta psihično determiniran impulz – da se stopi v kontakt z nekim predmetom, ki se nahaja v perceptivnem polju, je spremljan z zadovoljstvom, če je dosežen, in nezadovoljstvom, če je onemogočen – imenujemo Všečnost (všeč mi je). Za razliko od Potrebe je Všečnost Čustvo.Htenje za predmetom, kar je manifestacija Všečnosti, ima se nekatere karakteristike. Dojenček želi določeni predmet samo dokler ga opaža. Ko predmeta ni v njegovem perceptivnem polju, se obnaša kot, da predmet sploh nikoli ni obstajal. Na podlagi tega lahko zaključimo, da otrok še nima dovolj razvit psihični aparat, ki bi mu omogočal, da zadrži mentalno sliko predmeta tudi takrat, ko predmeta ni v njegovem perceptivnem polju.
Ko dojenček išče in želi nek predmet, ki ga trenutno ni v njegovem perceptivnem polju, šele takrat se pojavi Želja v pravem pomenu besede. Da bi Želja bila mogoča, mora biti otrok sposoben sebi predstaviti predmet, tudi ko ga ni v njegovi bližini. Z drugimi besedami, otrok mora interiorizirati (ponotranjiti) predmet, ki mu je predhodno Všeč, tako da on – predmet – (njegova mentalna reprezentacija) ostane prisotna v otrokovi zavesti tudi, ko predmeta ni v realnosti, ki ga trenutno obkroža. V tem smislu je pojav Želje znak, da otrokovi psihi obstajajo predstave o zunanjih objektih, ki niso več samo percepti, marveč, relativno, trajne psihične vsebine – psihični objekti. Ko je ostvarjena ta faza psihičnega razvoja, je otrok sposoben za objektne odnose. V psihoanalizi se kot objekt razume vsak del zunanjega sveta: predmet (igrača, hrana,…), oseba (mama, oče, brat,…) ali del telesa (penis, prsa,…), kateremu subjekt pripisuje pomeni in s katerim gre v določen odnos. Pojem objekt se primarno nanaša na mentalno predstavo nečesa kar obstaja v realnosti, in ne na objektivni del realnosti.Ko rečemo, da nekdo nekaj želi, je zelo pomembno razlikovati ali je govora o Potrebi, o Všečnosti ali o Želji.
Potreba spada med Čute in z njo sta povezana dva sekundarna Čutna kvalifikatorja: prijetnost in neprijetnost.Všečnost in Željo smo pojasnili z vidika razvoja psihičnih struktur, predpostavili smo, da za Čustvo potrebujemo dva osnovna in bazična Čustvena kvalifikatorja: zadovoljstvo in nezadovoljstvo. In čeprav insistiramo na ločevanju Potrebe od Želje, se le ti medsebojno prepletata, ko ima subjekt Željo zadovoljiti določeno Potrebo 

 

- recimo seksualno.

Čeprav se Potrebe predstavljajo v psihičnem, jih je važno razlikovati od Želja katere so psihične in NE biološke narave. Potreba je povezana z prijetnostjo in neprijetnostjo, medtem ko je Želja povezana z zadovoljstvom in nezadovoljstvom (frustracijo).

Potreba je biološko programirano htenje za nekim objektom, ki ima notranji vzrok zasnovan na prirojenem občutku pomanjkanja.
 

Všečnost je Čustvo katero subjekt občuti proti objektu, ki zadovljuje neke potrebe, želje ali vrednostne standarde, ampak katere subjekt ne doživlja kot svoje.  

 

Všečnost se razlikuje od Želje po tem, da objekt nima stalne mentalne reprezentacije oziroma kar ni interiorizirano kot intrapsihicen objekt.

Želja je Čutenje težnje, da se nekaj ima, da se nekaj naredi, doseže ali ostvari.  

 

Želja je zavedanje o obstajanju (važnega) cilja. Za razliko od potrebe, ki je biološko determinirana, je Želja psihičen fenomen. In za razliko od Všečnosti, imamo stalno mentalno reprezentacijo tistega, kar se želi. Želja je ena od osnovnih Čustev, ki nas povezuje z zunanjim svetom. Gledano iz razvojne psihologije (otroka recimo) se Želja razvije iz Potrebe. In če postavimo seksualno Željo kot paradigmo za vse ostale želje, nam je lahko jasno zakaj je Froyd poistovetil Željenje z Življenskim nagonom. 

/za Katarino prirerejen tekst iz osnov T.(ransakcijke) A.(nalize). /

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Medsebojni odnosi | 7 komentarjev »