Poslušam in berem odzive na četrtkovo državniško proslavo,

in preveva me sočutje.  Sočutje do slovenskega estabilismenta, ki jih je Zrnec globoko prizadel.  V odmevih smo lahko slišali  znanega režiserja, ki je bil do scenarija globoko odklonilen,  tudi naš prvi mož parlamenta, dr. Gantar je povedal, da mu predstava “ni sedla”,  najbolj pa se je o proslavi razpisal kolumnist  Sobotne priloge Dela,  Marko Crnkovič.  Z ognjem in mečem se je spravil na Zrneca, pardon na tistega ki je Zrneca spustil h državnemu koritu.  Državnost je preresna stvar, da bi se z njo ukvarjali komiki.

Pa je kritikom mogoče brez premisleka slediti?  Je bila predstava tista, ki je bila slaba, ali je odsev v Zrnečevem ogledalu tisti, ki kritikom ni po volji?  Po mojem mnenju je predstava odlično odslikavala presečni trenutek stanja v naši politiki, družbi.   Na Crnijevo bolečino, so po mojem mnenju tudi  kulturniki del tiste patologije, ki prizadete tako boli.   Od tod celostranska refleksija v Delu.

Potrebno bo začeti znova, v tem delu ima dr. Cukijati prav,  čeprav so najbrž nameni celotnega njegovega govora na slavnosotni seji parlamenta, bili globoko enostrankarsko koristoljubni.