Le tu in tam, le bežno potovanje

Za srčnost ni problem, srčni smo skoraj vsi. Razuma nam manjka.

Arhiv za 17.04.2010

Ali imajo bulmastifi pravico do samoobrambe? – Logična past!

Objavil Rado dne 17.04.2010

Ob tragični zgodbi dr. Baričeviča je treba treba ugotoviti dvoje.

1) Primer Baričevič je zaključen.  Žrtev in morebitni krivec je  mrtev, prav tako so mrtvi psi, ki so ga raztrgali. Pravnih razlogov za nadaljno preiskovanje ni več.

2) Obstaja sum za napačno ravnanje kmetijskega ministrstva ob odločitvi za vrnitev psov lastniku.

ad 2

V javnosti velja odločitev kmetijskega ministrstva, o vrnitvi psov lastniku, kot nedvomno napačna.  Špekulacije in raziskave primera gredo zgolj v smer klientelizma in nedovoljenih pritiskov na organ, ki je pristal na zahtevo o vrnitvi bulmastifov.

A vendar povprašajmo se, ali je presoja javnosti o napačni odločitvi  in o zlorabi pravnih sredstev ob vrnitvi, zares pravilna?  Znano je dejstvo, da so bili psi vrnjeni ob določenih pogojih.  Je te pogoje dr. Baričevič spoštoval? Večinoma jih je, razen očitno v zadnjem primeru, ko je dopustil, da so bili vsi trije psi skupaj.  Če k temu dodamo še resne indice, da so bili psi zlorabljeni, potem se moramo vprašati, kolikšno toleranco na bolečino smemo, oz.  jo je smiselno pričakovati od živali? Ali ni penetracija trdih predmetov v anus živali nekaj, kar presega eksistenčno bit slehernega živega bitja. V primeru živali seveda ne moremo govoriti o “biti” v humanističnem smislu, ampak o nagonskih reakcijah. 

Večtisočleta socializacija psa v človeško družbo pač ima določene meje.  Človek daje psu hrano, prostor za bivanje in svoj čas, pes pa mu to vrača s svojo privrženostjo.   Pes seveda ima in mora imeti toleranco na bolečino, če je povzročena s strani lastnika samega. A vprašati se moramo, ali je ta toleranca brezmejna? Po izjavi dr. Dolenca so bile  pri  bulmastifih ugotovljene, tako sveže rane, kot tudi stare, zazdravljene poškodbe, kot verjetna posledica prisilne penetracije trdih predmetov.   Če so te nanizane predpostavke pravilne, potem je domnevna zloraba psov prešla mejo vzpostavljenega odnosa med človekom in psom.   Samoohranitveni nagon je prevladal nad simbiozo med psom in človekom.  Krivda za “porušen” odnos med psom in njegovim lastnikom je v gornjem primeru nedvomno na človekovi strani.  

Sklep:

Zgolj na podlagi gornje razprave, seveda ne moremo ugotoviti, ali je šlo (ali ni šlo) v primeru odločbe o vrnitvi psov  za zlorabo postopkov in za napačno odločitev organa odločanja.  Vsekakor pa bi pri tej presoji lahko bilo obremenilno dejstvo, da so psi ubili lastnika, le v primeru, če bi dokazali, da dr. Baričevič ni zlorabljal psov.   In da psi niso bili zlorabljeni in da so napadli in raztrgali lastnika le zaradi svoje nagonske “zle” narave.  Zato pri sklepanju o morebitni koruptivni in namerno napačni odločitvi  o vrnitvi psov, dejstva da so psi raztrgali lastnika ne smemo upoštevati kot obremenilnega.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Aktualno, Pomembno | 26 komentarjev »