Moji ljubezni tja čez, na drugo stran doline.

Žalec 21. junija

        Torek je, pozno zvečer. Prejel sem danes tvoje pismo in  hladno me je spreletelo, kajti vedel sem, pismo od tebe nosi slabe vesti, dobro novico bi mi  sporočila  po telefonu.

        Razumem te; z doktorjevo pomočjo me uspešno izrivaš iz svojega življenja. Tu ni kaj dodati. Vseeno ti pišem, kajti potrebujem svoja pisma, zaradi sebe jih potrebujem. Ne vznemirjaj se zaradi njih, vrzi jih proč.

        Kar nekajkrat v svojem življenju sem že preživljal podobne stiske,  zato dobro vem: “Čas celi vse rane”. Toda kaj naj počnem vmes? Naj zvrtim uro za dva meseca naprej? Želim si, da bi bilo toliko dovolj. Glej, kako sebičen in podcenjujoč sem, za toliko ljubezni in hrepeneja, kot sta  v meni pa naj žalujem le  dva meseca!?

        Na nek sprevržen način mi je moje stanje celo všeč. Večja, kot je bolečina, ki se pojavlja v meni, bolj se zavedam, da sem človek sposoben globokega čustvovanja in v tem najdem celo  samopotrditev. In še to; moje stanje me je vzpodbudilo, da neprenehoma delam, od jutra do noči, poln zagnanosti.

Samo noči, ko se vse umiri, so neznosne. Vame se z vseh strani pripodijo črne misli, jahajoč na valovih bolečine. V glavi mi udarja črna, brezizhodna  misel: “Kaj pa zdaj, kaj pa zdaj”? In nobeno poznavanje psihologije ter sto načinov  “Kako iz stiske”, mi ne pomaga.

        Bolj kot kdajkoli, mi je blizu Prešernova “Kam”.  Se še spominjaš, kako sem ti jo šepetal pod odejo?

Še vedno tvoj, Damijan