Le tu in tam, le bežno potovanje

Za srčnost ni problem, srčni smo skoraj vsi. Razuma nam manjka.

Arhiv za Januar 2010

Moji ljubezni tja čez, na drugo stran doline

Objavil Rado dne 31.01.2010

Moji ljubezni tja čez, na drugo stran doline.

 

 

 

Žalec 21. junija

 

        Torek je, pozno zvečer. Prejel sem danes tvoje pismo in  hladno me je spreletelo, kajti vedel sem, pismo od tebe nosi slabe vesti, dobro novico bi mi  sporočila  po telefonu.

        Razumem te; z doktorjevo pomočjo me uspešno izrivaš iz svojega življenja. Tu ni kaj dodati. Vseeno ti pišem, kajti potrebujem svoja pisma, zaradi sebe jih potrebujem. Ne vznemirjaj se zaradi njih, vrzi jih proč.

        Kar nekajkrat v svojem življenju sem že preživljal podobne stiske,  zato dobro vem: “Čas celi vse rane”. Toda kaj naj počnem vmes? Naj zvrtim uro za dva meseca naprej? Želim si, da bi bilo toliko dovolj. Glej, kako sebičen in podcenjujoč sem, za toliko ljubezni in hrepeneja, kot sta  v meni pa naj žalujem le  dva meseca!?

        Na nek sprevržen način mi je moje stanje celo všeč. Večja, kot je bolečina, ki se pojavlja v meni, bolj se zavedam, da sem človek sposoben globokega čustvovanja in v tem najdem celo  samopotrditev. In še to; moje stanje me je vzpodbudilo, da neprenehoma delam, od jutra do noči, poln zagnanosti.

Samo noči, ko se vse umiri, so neznosne. Vame se z vseh strani pripodijo črne misli, jahajoč na valovih bolečine. V glavi mi udarja črna, brezizhodna  misel: “Kaj pa zdaj, kaj pa zdaj”? In nobeno poznavanje psihologije ter sto načinov  “Kako iz stiske”, mi ne pomaga.

        Bolj kot kdajkoli, mi je blizu Prešernova “Kam”.  Se še spominjaš, kako sem ti jo šepetal pod odejo?

 

 

Še vedno tvoj, Damijan

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Pisma | Brez komentarjev »

Primer primorskega župnika in njegovo fehtarjenje ovčic za dotacije.

Objavil Rado dne 27.01.2010

 

 

Prav nič spornega ne vidim v tem.   Formularček je bil čisto korektno narejen: “Več, kot imaš, več lahko daš”. In ovčicam je župnik prihranil ugibanje: “Koliko naj dam”?

Zdaj vedo!

Saj se spominjate? Vsak je že bil pred takšno dilemo, ko so ga povabili na rojstni dan: “Kaj naj kupim in za koliko”? Naj poleg buteljke priložim še domačo salamo? In potem so te seznanili, da še nimajo masažnega fotelja. No, vsak je v trenutku vedel, koliko je primerno darilo? (150 evrčkov po povabljencu bo prišlo)

 

Dajte torej denar, ljudje! Če pa ne morete, ali nočete dati jih vsaj vljudno zavrnite.  Ali malo manj vljudno. Ali pa jih pošljite v tri . . .

Le ne stokajte mi zaradi župnikove pogoltnosti.

Za kruh in za seks je dovoljeno “fehtati”.  Kdor tega ne zmore, bo pač malo jedel in malo seksal.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Aktualno, Cerkev in vera | 62 komentarjev »

Pismo polemičnemu prijatelju

Objavil Rado dne 26.01.2010

 

/v krepkem tisku je tekst mojega sogovornika//

O Forumu 21

 

“Ja prav imaš.Le da so ti pogledi,pogledi privilegiranih socialističnih direktorjev, ki so splavali na vrh v totalitarizmu,zdaj pa sekitijo in branijo z demokracijo z svojimi polnimi denarnicami in vplivom.”

Torej prijatelj, ti nisi za demokracijo? Kajti demokracija je za vse. Ne le za tiste, ki so tebi po volji.Omenjaš tudi totalitarizem? V osemdesetih letih ga je imela vzhodna Nemčija, pa Romunija recimo. Slovenija pač ne. Delali smo kar nam je “pasalo”. Potovali smo kamor nas je bila volja. Če nam je česa zmanjkalo smo šli v Trst ali Gradec. Nezaposlenost je bila majhna. Ko že omenjaš totalitarizem, upoštevaj da je bilo takrat v naših zaporih le tretjina današnjih zapornikov. Kje so tu elementi totalitarnosti? Morda nisi mogel izvoliti tistega, ki si ga hotel? Morda. A danes? Tudi, če izvoliš svojega, se zadeve nič ne spremenijo, ker je resnični gospodar Kapital!!! So Romuni smeli potovati? So vzhodni Nemci imeli možnost kupovati kar jim je pasalo? Dalje govoriš o ljudeh, ki so na vrh splavali v totalitarizmu.Glej razlago zgoraj – tisto kar je bilo, gotovo ni bil totalitarizem. Vsaj v pomenu nesvobode takratnih ljudi. Celo dr. Bučar je leta 1986 smel potovati v Bruselj, da je “šimfal” čez takratno državo. Jaz sem ljubil svojo prejšnjo domovino in rad imam tudi svojo sedanjo. V mojem srcu ni sovraštva.

Ljudje, ki so takrat splavali na površje so pač bili elita. Kajti človek ne more izbirati časa v katerem se bo rodil. In če je bil v osemdesetih v najbolj ustvarjalnih letih, je pač poskušal v danem sistemu največ potegniti zase. In ko se je sistem spremenil, je poskušal v novem sistemu narediti isto. To pač počno družbene elite. V vseh sistemih in v vseh družbah. Preprosto je to v človeški naravi. Vzemi si v knjižnici kakšno literaturo o Teoriji elit.

“Nikakor ni to najbolj zdravo jedro naše ekonomske stvarnosti, kajti vedno in še danes lulajo po koprivah s tujimi luleki. Najbolj sporen pa je njihov šef,ki se danes postavlja na vrh nekih poslovnežev in si gre stvari,katere je prej v totalitarizmu prepovedoval.”

Luleki, koprive, upokojeni predsednik? Si prazniš frustracije? Si pozabil, da imamo parlamentarno demokracijo. Odloča se v parlamentu, imamo svobodo govora. A ti bi pa Kučanu prepovedal govoriti, Janši pa ne? Je to demokracija? Nikakor! Prav to je zaresna totalitarnost! In če ti gre nos, da je spremenil mišljenje, se spomni nase. Pred tridesetimi leti si tudi ti razmišljal rdeče. Zdaj pa ne več. Sebi torej dovoliš spremembo, drugim pa ne.Ne pozabi: Tudi Janša je bil član ZK. Zdaj se je pa spremislil. Do tega ima slehernik polno pravico.

“Ko sem šele leta 78 šel v obrt mi je njihov sedanji kolega -*direktor neke firme,dejal: si ja nor saj boš več v restu .Ja v teh časih je bil ta gospod šef vrhovni vsega .In to je še sedaj.In če je tebi vse higijenično innormalno naj to tako bo.Vendar tudi ti plačuješ ta davek.Davek nenormalnosti.”

 Se strinjam. Takrat je bilo v smislu pridobitništva težko izraziti svojo individualnost. Človeku, katerega je glavni smisel življenja “IMETI” je bilo najbrž huje, kot človeku, ki mu je bil glavni namen “BITI”. Jaz, dragi prijatelj, nikoli nisem imel v tem smislu težke izbire. Izbral sem “BITI”. Vlagal sem v svoje znanje, v svojo razgledanost. Prebiral sem literaturo; študijsko in drugačno. Obiskoval kulturne dogodke, polemike, okrogle mize. Bogatil sem svojega duha.

Ukvarjal sem se s športom, takšnim in drugačnim. In takratna socialistična oblast je imela nemogočo nalogo. Ni mogla terorizirati mojega duha, mojega znanja, moje razgledanosti. Ni mogla obdavčiti mojih športnih sposobnosti, moje kondicije. V prav ničesar ni imela vpogleda. A zaradi vsega naštetega sem bil bogat človek. In takšen sem še danes. Tudi kapitalizem in njegova davčna uprava dandanes, me ne more stisniti v kot. Mojemu bogastvu navkljub. Kajti jaz, dragi prijatelj, jaz sem bogat človek. Jaz sem izbral: “BITI”.

“Danes smo po letu na -9% pod evropskim povprečjem,kje bomo čez tri leta?” Še vedno te skrbijo procenti?

Vzemi knjigo v roke in tvoje povprečje bo nad evropskim, ameriškim.

“Mi stari partijci pa hvala bogu gremo proti svojemu koncu,da ne bomo več delali škode na tem svetu.”

Od kod ta defetizem, dragi Vojko? Nikomur nismo delali škode! Živimo v najboljšem možnem času. In v tem času sem naredil, kar sem imel narediti. In moji otroci bodo živeli v pravtakem najboljšem času in tudi oni bodo bogati. Če bodo le hoteli.

Če parafraziram Nika Grafenauerja: Ljudje smo narojeni v ta svet in le od nas je odvisno, kako se bomo odzvali na izzive časa in prostora. (Janši, ali Pahorju navkljub, op. Rado)

 

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Aktualno, Pisma | 17 komentarjev »

Zbornice, takšne in drugačne – od države “požegnane” organizacije za zaščito stanovskih privilegijev.

Objavil Rado dne 23.01.2010

Skoraj vso zgodovino samostojne Slovenije obstojé na državni ravni različne zbornice; zdravniška, odvetniška, notarska, gospodarska in najbrž še marsikatera.

Njihov prvotni namen je bilo urejanje pravil znotraj stroke in kontrola kvalitete. Laični državni aparat namreč ni dovolj pristojen za razpravo o ozkih strokovnih vprašanjih.  Iz zgodovine se, npr. spominjamo primerljivih, srednjeveških cehovskih združenj, ki so skrbela za kvaliteto storitev. Poznamo primer kazenskega namakanja v Ljubljanico tistih pekov, ki so goljufali pri kvaliteti kruha.

 

No, današnje zbornice večinoma razumejo svoj obstoj, kot ščit za zaščito, tako pred državnim aparatom, kot pred javnostjo.   Zdravniška zbornica torej ni edina, je pa v zadnjem času najbolj izpostavljena. Zdravniki, oz. mnogi od njih, ki so se že zdavnaj odrekli Hipokratove prisege, skrbijo predvsem za lastne riti. Primer Nekrep še zdaleč ni edini primer, ki nas ob pomisli na samopašnost zdravnikov, sili na bruhanje.

 

Odvetniška zbornica, oz. pravna stroka, kot taka,

je naslednji primer zaščitenih kočevskih medvedov. Sodobna država mora vse stvari zapisati, normativno urediti. Pisci teh besedil so predvsem pravniki, zato je oblika njihovega zapisa takšna, pri kateri svojo “stroko” izpostavijo kot najbistvenejšo in jo tudi ustrezno zaščitijo ter si pripišejo visoko lastno vrednost in ceno.

Slehernik se na tržnici lahko pogaja o ceni solate. V avtomobilskem salonu se lahko “pogodiš” za nižjo ceno avtomobila, celo pri plačilu prometnega prekrška ti država nudi 50% popusta.

Le odvetniki nemočno “skomigajo” z rameni, ko jih prosiš za popust za sestavo zagovora, za zastopanje, ipd. Nič ne moremo narediti”, pravijo “Zadeva je vredna 50, 200, 500, ali več točk” ter s prstom sočutno kažejo v priročnik.

In ko bi se rad zaradi slabega zastopanja, pritožil čez kakšnega odvetnika, se nikakor ne moreš prebiti skozi zid odvetniške zbornice.

 

Notarska zbornica.

???  Zdi se, da si je sodobna država izmislila notarje predvsem zaradi tega, da bi ustanovila še eno privilegirano skupino znotraj sebe. Velika večina njihovih poslov je rutinske narave, in za plačilo le-njih prejemajo mastne denarce. Kriv za kakšno “nedelo” pa do zdaj ni bil še nobeden od njih. .

 

Povzetek:

Nekoč smo imeli Zvezo komunistov, ki je bila po definiciji avantgarda delavskega razreda. Kot takšna je bila nedotakljiva.  Dandanes pa imamo malo morje privilegiranih skupin – nedotakljivih zbornic. Nekakšnih sodobnih ZK-ajev. 

Nujno torej potrebujemo novo zakonodajo. 

Zbornice naj se vrnejo k nekdanji vlogi zbornice. K organiziranosti zaradi zaščite kvalitete. Odgovornost posameznega člana zbornice – morebitnega kršitelja, pa naj prevzame zavarovalnica.

 

 

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Aktualno, Politika | 5 komentarjev »