Beremo zadnje dni,

kako se dnevnikovi novinarji in skoraj celoten novinarski ceh huduje nad sodnico, ki je izrekla začasno prepoved objavljanja določenih tekstov na rovaš italijanskega podjetnika.  Pri tem jih razlogi za začasno prepoved niti ne zanimajo, oz že prejudicirajo spor.

Ali tisku zares želijo natakniti uzdo, ali pa imajo ljudje, ki so predmet novinarske obravnave, tudi kakšne pravice?  Nedvomno jih imajo.  Tudi, če se bo na koncu izkazalo, da so imeli novinarji prav, ima prizadeti vseeno pravico preveriti stališča na sodišču, ki je v tem primeru zadnja inštanca.  Dvom v sodišče, je dvom v inštitucije sistema. Ne gre ga izrekati kar zlahka.

In ker zdaj pozorneje prebiram Dnevnik, sem naletel na članek, ki se ukvarja z razvpitim primerom krvnega delikta.  Dnevnikov naslov: Krvoskrunec, ki naj bi najstniški hčeri spočel otroka, stopil pred sodni senat. 

Ali se “Dnevnik” zaveda, da se je v drugem delu gornjega  stavka sicer pravilno izrazil v pogojniku ” . . . ki naj bi najstniški hčeri spočel otroka, stopil pred sodni senat”, a v prvem delu ga eksplicitno in nedvoumno imenuje krvoskrunec?  Bralci torej nedvoumno izvemo, da je prizadeti zares krvoskrunec, le za trditev, da je najstniški hčeri spočel otroka, smo še v dvomih. Implicite: Krvoskrunec je že od prej.   S takšnim stavkom je Dnevnik, že davno preden je to spoznalo sodišče, prizadetega nedvomno ožigosal kot krvoskunca.

Bralci smo v odnosu do profesionalnih mojstrov peresa, postavljeni pred težko dilemo: “Ali naj novinarjem, ki ne obvladajo (ali morebiti celo zlorabljajo) formalno logičnega pisanja v slovenskem jeziku, sploh še karkoli verjamemo”?