Le tu in tam, le bežno potovanje

Za srčnost ni problem, srčni smo skoraj vsi. Razuma nam manjka.

Arhiv za Avgust 2009

Poskusiti znova.

Objavil Rado dne 1.08.2009

 

Nedelja je, poldvanajstih zvečer. Nemiren večer je. Ne morem zaspati. V kinu sem bil maloprej. Gledal sem Philadelfijo. Pretresljiv, na trenutke sentimentalen film o odvetniku, ki ga njegovi delodajalci odpuste zaradi aidsa in homoseksualnosti. Vrh filma je bil v prizoru, ko umirajoči odvetnik komentira petje Marie Callas. Njegovo vživetje v vsebino petja in dialog z instrumentalno spremljavo, ki zdaj daje, zdaj jemlje upanje, je nabito z globoko čustvenostjo. Zavedujoč se bližine smrti, se z vso silo oklepa življenja in ga dojema z vsemi tančinami, z vso rahločutnostjo. Zelo pretresen sem bil!     

 

Podobne občutke sem imel, kot ob prizoru iz filma Duh, ki sva ga še skupaj gledala. Tisti prizor s Patrikom Swayzejem in Demi Moore imam v mislih – ob nočnem kiparjenju, ki ga spremlja znana melodija. Pa čeprav v drugem primeru ni šlo za umiranje pač pa za nabitost z erotiko. Sicer pa menim, da je manj važno, kakšen je oblika čustva, važno je, da te prizor pretrese pa naj si bo to zaradi seksualnosti, žalosti, groze ali bolečine. Se spominjaš zgodbe iz 19. stol., o pritlikavem francoskem slikarju Tulusu Lotrecu, ki je precejšen del življenja prebil med prostitutkami v javni hiši in je opazoval ženske tako med seksualno naslado  in tudi med rojevanjem. Lutrec  je trdil, da je izraz na obrazu ženske identičen, kljub temu, da gre v prvem primeru za vrhunec prijetnosti in ugodja, v drugem primeru pa za maksimalno bolečino.

            Videl sem te ta teden, pa nisem imel hrabrosti ogovoriti te in ti predlagati, da bi zopet . . . . Bal sem se grobe zavrnitve.

            Končujem to pisanje v postelji, na prvih dveh listih, ki sta mi prišla pod roke, z mislijo iz konca Ime rože: “Bog je en prazen nič, ne zanima ga ne tukaj, ne zdaj”!

           

Včasih ne mislim nate,

Damijan

 

 

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Pisma | 9 komentarjev »