Le tu in tam, le bežno potovanje

Za srčnost ni problem, srčni smo skoraj vsi. Razuma nam manjka.

Arhiv za Avgust 2008

Simona: “Bila naj bi ženska, ki jih imajo moški najraje”.

Objavil Rado dne 28.08.2008

Za pišočega je največje darilo malo reklame za njegove tekste.

Prav z veseljem prav to naredim za našo hišno blogerko Simono in

vas opozorim na intervju z (tudi) njo, v reviji Ona

 

Zdaj pa še k izjavi, ki sem jo prebral v tem intervjuju: “Ali moški ljubijo mrhe”, kjer  je Simona, v eminentni družbi Molkove, Cavazze, dr. Kordeža, odgovarjala na temo, na katero se, vsaj po njenih zadnjih blogovskih naslovih sodeč, zelo spozna.

 

“Bila naj bi ženska, ki jih imajo moški najraje”,

je v reviji Ona izjavila Simona Rebolj.

 

Zelo zanimivo!  Očitno drugi vidijo nekaj, česar sam ne vidim.

Plačam pivo prvim trem moškim, ki  se javijo in potrdijo gornjo misel. Prav rad bi se poučil o svojih temnih lisah . . .

 

 

 

 

 

 

 

 

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Medsebojni odnosi | 60 komentarjev »

Incidentu med novinarjem Staretom in skakalcem Rovanom, na rob . .

Objavil Rado dne 27.08.2008

Seveda se moramo strinjati z zahtevo,

da ima vrhunski športnik poleg svoje sposobnosti za vrhunskim dosežkom še maksimalno samokontrolo v odnosu do okolja, ljudi, sotekmovalcev.  Večinoma se pa ne zavedamo, kakšno garanje tiči za vsakim vrhunskim rezultatom, koliko odrekanj sladkostim vsakdanjega življenja se mora podrediti športnik.  In če k temu dodamo še stres pred nastopom pred očmi celega sveta, potem je jasno, da vrhunski športniki hodijo po robu. Po robu med vzdržnim in nevzdržnim.

Osebno (avtor članka)  imam kar precej izkušenj s športnimi novinarji, najprej kot aktiven športnik, kasneje kot organizator športnih prireditev in na podlagi lastnih izkušenj lahko trdim, da se precej športnih novinarjev sploh ne zaveda, ali vsaj noče upoštevati težavnost športne poti posamičnega vrhunskega športnika.  Lahkotnost s katero komentirajo in ocenjujejo posamičen športni dosežek, ali trud športnika je pogosto neosnovana in tudi žaljiva.  Pri komentiranjih športnih dogodkov tudi novinarji sami mečejo v eter številne cvetke. Tako je npr. na sami olimpijadi, mislim da prav novinar Stare,  ob skoku skakalke v daljino, nekaj čez sedem metrov, komentiral češ da ta dosežek ni bogvekaj. Kasneje se je izkazalo, da je ta dosežek zadostoval za olimpijsko  medaljo v skokih v daljino. (SIC)

Napaka brez primere! Komu se naj gledalci in poslušalci pritožimo zaradi novinarjeve napake? Pripisali jo bomo na rovaš njegove kredibilnosti!

Po “mokrem” incidentu z Rovanom je Stare izjavil:

 “Jutri bo plavalec napadel Jolando Bertole, rokometašica Iva Milovanoviča, košarkar Petra Vilfana, gimnastičarka pa Petra Kavčiča. In zakaj? Zato, ker smo kritično in pošteno poročali o njihovih dosežkih. To je nesluten in nedopusten pritisk na medije. Po tem incidentu so mi pri Mednarodni atletski zvezi, kjer so bili prav divji zaradi Rovanovega dejanja, ponudili celo posebno zaščito na komentatorskem mestu. Ker sem z njimi sodeloval pri projektu informacijskega sistema za olimpijske igre, smo se le sporazumeli, saj je Rovan že zapustil Peking.”  Vir

Poudarek, Rado

 Pošteno in kritično javljanje o dosežkih?

Izjava zaradi katere je Rovan neprimerno (čeprav človeško razumljivo) odreagiral, je bila Staretova trditev, da je odšel Rovan  v Peking le na izlet.  Tu pa ni več šale. Novinar sicer ima pravico, da presoja šport in dosežke v skladu z novinarskimi standardi, a vendar Staretova izjava o “izletu v Peking”, ni ocenjevanje Rovanovega športnega dosežka, ampak je že nedovoljeno pripisovanje športnikovega namena.  Je grob poseg v osebno integriteto športnika.  Izjava je zgolj “kurjenje javnosti”, je zgolj za vsako ceno narediti novinarsko javljanje, čimbolj sočno, pa čeprav na račun zaradi slabega dosežka, že tako frustriranega športnika.  V Pekingu smo se  v tem primeru srečali z dvema nedovoljenima vdoroma v človeško integriteto, pri čemer je bil novinar Stare nedvomno prvi, ki je v to posegel.

Atletska zveza bo nedvomno znala pravilno sankcionirati nedovoljeno obnašanje svojega atleta. Prepričan sem, da bi tudi novinarska organizacija morala presojati in presoditi o Staretovi “hoji čez rob”.  Zgolj nekritična solidarnost z “mokrim” novinarjem je po moji oceni le tiščanje glave v pesek. 

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Aktualno, Šport | 13 komentarjev »

Isaurusove težave z bogom.

Objavil Rado dne 4.08.2008

 Isaurus na svojem blogu razpravlja o težavah z bogom.  Spodaj mu bom malce poskusil pomagati s svojim razmišljanjem

- – -

Ali obstaja kašen pogoj za obstoj boga?

Najbrž mora obstajati vera vanj.
Torej bog obstaja za verne,
za neverne pa ne obstaja.

Razen,  če vzamemo v ozir razmišljanje, da je bog tako velik, da lahko eksistira ne glede na našo vero vanj. Če je bog res tako velik in močan, potem se za svoj obstoj ne ozira na našo vero vanj, najbrž se ne ozira tudi na našo nevero vanj. Bog je zadosten samemu sebi. Ne potrebuje človeka, da bi bil veličasten v svoji božanskosti.
Če bog torej obstaja danes, je bog obstajal tudi pred pojavom človeka in bo še dolgo po človekovem izginotju (Saj veste, v perspektivi bo sonce implodiralo in naš planet bo zažgalo).

Vse te predpostavke kažejo na to, da bog ne potrebuje človeka, človek pa najbrž potrebuje boga. Vsaj nekateri ljudje ga potrebujejo. Od sedmih milijard ljudi jih je dobra milijarda kristjanov.
 - Vendar vsi kristjani ne verujejo v boga. Pripadajo le krščanski kulturi. Jo priznavajo in cenijo njene vrednote, boga pa zanikajo.
- So tudi takšni kristjani, ki prisegajo na krščansko kulturo, zavračajo boga in tudi ne priznavajo vodilne vloge RKC-ja. 
- In so takšni kristjani, ki sicer verujejo v boga, ne priznavajo pa cerkvi vodilne vloge. 

Skratka glede odnosa do boga  obstaja precej  različnih razmerij.  Zato razumem Isaurusa, da ima težave z bogom. Zato ne najbrž tudi ne moremo vsi strinjati z njim, ko pravi: “Osebno sem prepričan, da Bog v odnosu do ljudi ni nikoli uvedel razmerja gospodar-suženj.”
Kot vidite je Isaurus izrazil zgolj lastno osebno prepričanje o razmerju bog :  človek, ob čemer se zaveda, da imajo drugi tudi drugačna prepričanja. Ljudje v dvomih bodo težko pritegnili le njemu. Marsikdo si lahko misli, da Isaurus nima prav. Potem so tu še biblijske različice, Stara zaveza, Nova zaveza.  Skratka cel kup dilem, h katerim je Isaurus dodal še svoje dileme.  Nam je Isaurus kaj pomagal pri naši veri v boga?
Vraga nam je pomagal?! Še bolj zmedene nas je pustil.

Dalje omenja Isaurus, da so naša pričakovanja od boga, da nam bo služil za berglo.
No, jaz nimam takšnih pričakovanj pa Isaurus iz konteksta sodeč, tudi ne. Po njegovem pa vendarle nekateri imajo takšna pričakovanja.  Pravi, da ne bi smeli imeti boga za bergljo.
Jaz mislim ravno nasprotno, verniku je ravno vera v boga bergla, ki mu omogoča, da se skozi svojo vero uspešneje, polneje prebija skozi življenje. Če vera ne bi bila berglja, potem je ne bi potrebovali. Nekateri imamo za pomoč skozi življenje kakšno drugo bergljo.
In ne boga.  Pa čisto dobro shajamo. 

Ali se po vsem tem razmišljanju zdi, da so Isaurusove težave z bogom bolj kot ne, minorna zadeva?

Jaz mislim da.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Cerkev in vera | 84 komentarjev »