Le tu in tam, le bežno potovanje

Blog na izpostavljenem mestu ni več zgolj blog. Ni več zgolj prostor v katerega bi lahko neženirano pisali vse kar vam pade na pamet. Blog na izpostavljenem mestu je zahteva do posameznega avtorja, da zapiše, napiše nekaj o temi, ki si jo izbere po lastnem preudarku, vendar na najboljši možen način.

Še vedno so to povsem avtorjeve misli, vendar s napisane z vso odgovornostjo do drugih bralcev in z najboljšim namenom in napisane so v spoštljivem tonu.  Zakaj bi dajali izpostavljen prostor nekomu, ki mu je mar le zase?

Blog na izpostavljenem mestu je tudi odlična priložnost za avtorja, da z visokimi zahtevami do sebe vzpodbuja nenehen samorazvoj. 

Blog na izpostavljenem mestu je že kolumna in le-te so lahko le domena najboljših. Kdor ne zmore ustreči tem zahtevam naj se (ga) umakne v blogarsko množico.  Tam  se lahko gre še naprej  bloganje v prvobitnem smislu. Poglejmo na Siolov portal izpostavljenih blogarjev.

Ponujajo se nam v grobem tri kategorije piscev.

1. Odlični pisci kolumen, ki so se izkazali že s svojimi prejšnjimi avtorskimi prispevki in ki s svojim vzorom, večinoma, skrbijo za višjo kvaliteto pisanja.
2. Izpostavljene medijske osebnosti, ki sicer niso profesionalni pisci, a vendar so magnet za množice zaradi svojega “zvezdništva”.
3. Od množice izvoljeni blogarji.

Vse tri kategorije skupaj, najbrž po mnenju lastnika Portala, ustvarjajo privlačno medijsko podobo, ki naj bi ljudi vabila k obisku Portala.  Največ prahu se dvignilo pri izboru blogarjev pod številko 3. Glasovanje vseh ni bila najbolj posrečenega poteza Siola.  Seveda ima ljudstvo pravico, da si izbere svoje junake. Vendar izbor še ne pomeni, da so tudi junaki pravi, da bodo zdržali breme  izpostavljenosti. To vendarle le lažje presodi strokovnjak z izkušnjami v medijih, izkušen pisec.  

V konkretnem primeru Fetalij očitno ni razumel drugačnosti vloge v katero je bil potisnjen, ali je ni (z)mogel, ali hotel razumeti in jo ponotranjiti. 

Nedvomno bo Siol moral razmisliti o spremembi.

Ne želim posplošiti svojega pogleda na kulturo, kulturne delavce, umetnike in na elito našega naroda nasploh. Rad pa bi povedal, da sam spadam med tiste, ki terjajo od naše avangarde, da nam  kažejo svetal vzor. Še posebej, če gre za umetnike, ki so pač sol naroda in imajo tisto potrebno senzibiliteto, ki je v naravi omejena in je navadni smrtniki nimamo v zadostni količini.

Poglejmo povprečje vseh prebivalcev Slovenije in ugotovili bomo, da  smo, kakršni smo.  Vsota vseh naših dejanj je naša kultura.  Slovenska kultura.  Okoli večine naroda, ki se nahaja v kulturnem povprečju imamo tiste nekulturneže, ki nas vlečejo navzdol in katerih bi se najraje odrekli. Imamo pa tudi svojo elito na katero smo ponosni, ki nam dviguje povprečje, nas predstavlja v tujini.  Od te in takšne elite pričakujemo najboljše.  

 In zdaj naj se navežem na polemiko, ki se je zasnovala pri našem novem blogarju, Nejcu Gazvodi. Priznam svojo neinformiranost, prvič slišim zanj.  Čudežni otrok, da je. Lepo zanj, vendar v svetu odraslih se bo šele moral dokazati. Pravi, da je hotel pokazati svoj gnev nad situacijo v svetu slovenskega filma. Tu se zelo strinjam z njim, vendar naj to pokaže s primernim besednjakom. Nejc Gazvoda namreč ni kdorkoli, je kot pravite, bodoči režiser, kulturnik, pisatelj in človek s senzibilnostjo. Takšen človek se ne more “izgovarjati”, da ni našel “normalnih” za situacijo v katerem se nahaja slovenski film,  primernih besed. Poglejmo si za primer Cankarjevega Hlapca Jerneja. Ivan Cankar je znal skozi usta hlapca Jerneja, z uporabo najpreprostejšega jezika nepismenega hlapca, povedati socialno in eksistenčno najbolj globoke stvari. Tudi “wunderkindu”, kot mu pravite, ne bi smelo biti problem okrcati krivce s primernejšim jezikom. Samo na ta način je lahko del avantgarde, del tiste elite, ki vlečejo naš voz navzgor. V nasprotnem primeru bo le del sivega povprečja.

Naj se na tem mestu dotaknem še moje polemične prijateljice Simone, ki me je malo ošvrknila, kar tako mimogrede. Simona, prebral sem pred dnevi dve tvoji kolumni in sem bil prijetno presenečen. Povsem drugačen jezik imaš, kadar pišeš zaookrožen tekst, svoj tekst.

V polemiki pa,  kot da bi spustil besnega psa iz verige, grizeš in kolješ okoli sebe, zelo pogosto brez pravega vzroka, ali vsaj iz napačnega razloga.  Prebral sem pohvalo blogarja, ki je glasoval zate. Zapisal je takole: “Glasujem za Simono, ker seka”.   Tudi jaz glasujem zate Simona, vendar za  tvoje kolumne in ne za tvoje polemike.  

P.S.

Zadnji hip sem videl Simona. A ti res ne moreš iz svojih filipik kdaj tudi izpustiti Natalije? Ji zavidaš joške, ali kaj? 

       Prejšnjo sredo,

na Matjaževem večeru  sem se poleg drugih literatov spoznal tudi z Borutom Zupančičem.
Seznanil sem se haikuji, pesniško obliko japonskega porekla. In ko vidim s kakšno enostavnostjo v tej mali “formi”, lahko prikliče (prikličete) vsakršno življensko situacijo,
sem se spomnil na Michelangela (ali je morebiti bil Da Vinci?), ki je pojasnjeval, da je čisto enostavno kipariti. Oblika je že v kvadru, on bo izklesal le tisto, kar je odveč.

Če poskušam iz tega potegniti kakšno modrost, bi rekel:

Okoli nas je čisto vse, kar potrebujemo. Le na nas je,  ali bomo uspeli to prepoznati in si vzeti.

Že zaradi tega spoznanja se je splačalo iti v Ljubljano. Tudi zaradi takšnih spoznanj se je dobro in koristno družiti z mojstri peresa.

Nevenka, Borut, Matjaž.

Hvala vam.

http://www.email.si/apps/es_profile/p.php?u=bzupancic%40email.si

Preživeli smo pričakovanje in udejanjanje protikadilskega zakona. Precej dima se je ob tem vzdigovalo in še se ga vzdiguje. 

Po prvem šoku in po prvi vdanosti v usodo se zopet močneje sliši glas upora.  Najverjetneje zaradi prvega hladu, ki je zavel po gostilniških vrtovih.  Zdaj gre Zares.  

Povprečni kadilec pokadi dnevno približno 20 cigaret. Če vzamemo, da ljudje prebedimo 16 ur to v povprečju pomeni,  da si mora kadilec vsak dan, vsakih 48 minut dozirati  novo dozo nikotina. Za tiste, ki pokadijo dve škatlici dnevno, velja vsakih 24 min. Če k temu prištejemo, da mnogi doma sploh ne kadijo to pomeni, da je bil zunaj in v lokalih ta interval še krajši.  K samemu doziranju nikotina moramo najbrž prišteti še ritual jemanja škatlice, prižiganja, zaposlitev rok. Vsa ta “zaposlitev” udov, ves ritual gotovo psihološko zelo pomirja.  

Čeprav smo se nekadilci razveselili sprejetja tega zakona, moramo priznati, da je problem resen. Več, kot četrtina naših sodržavljanov je resno prizadeta. Odvisnost od česarkoli pač ni lahka bolezen.   Zdaj bolje razumem kadilce.  Gostilne so za njih v veliki meri bile terapevtske delavnice,  ambulante.V sproščenem vzdušju so se lahko predajali ritualu rok in vnosu nikotina. Ne pozabimo, vse skupaj ob trpljenju nekadilcev. 

Pereča problematika odvisnosti se je te prve hladne dni pokazala v vsej svoji razsežnosti, zato se tudi jaz  zavzemam za uvedbo terapevtskih lokalov-gostiln za tiste kadilce, ki nimajo dovolj notranje moči, da bi brez posledic preživeli uvedbo tega zakona.

Seveda bi ti lokali morali biti pod nadzorom ministrstva za zdravje in izpolnjevati bi morali posebne pogoje. Da se ne bi slučajno zgodilo in da bi se vrnili na prejšnje stanje. Tega si seveda ne želimo.

Ob zaključku še sporočilo gostilničarjem, ki bodo morebiti morali zapreti svoje lokale.

Tako pač je. Kapitalistični družbeni sistem nedvomno zahteva nenehno prilagajanje. Nekdanjih garancij, nekdanje varnosti več ni. Bo treba iti v marketing in ponovno pritegniti nekadilce v gostilne. Prepričan sem, da se nas bo dosti vrnilo v svet družabosti. Do sedaj smo bili desetletja zatirani.

Hvala POP TV-ju za fotko