Le tu in tam, le bežno potovanje

Za srčnost ni problem, srčni smo skoraj vsi. Razuma nam manjka.

Arhiv za 26.07.2007

Verske skupnosti v RS – programska izhodišča

Objavil Rado dne 26.07.2007

Preambula in program Ministrstva za verska vprašanja je nastal iz globokih demokratičnih načel.. Iz načel človekovih pravic, iz načel pravice izbire, ali neizbire lastnega boga in lastne vere, iz ustavnih načel. Iz spoštovanja v ustavi zapisane ločenosti Cerkve od države.

Postavljam vprašanje: “Kako najbolje ločimo Cerkev od države”? Ker je vprašanje retorično, bom odgovoril sam: “Tako, da Cerkev zares ločimo od države”!  Država skrbi po načelu enakih možnosti za glavna eksistenčna vprašanja ljudi, ustrezna Cerkev skrbi za religiozna vprašanja tistega dela ljudstva, ki takšno oskrbo potrebuje, oz. si jo želi.. Vsaka Cerkev je sestavljena iz samo oklicane hiearhije, ki se je postavila na čelo vernikov in je njihov servis za verska vprašanja in obredje.  Ker so vsi člani Cerkve, tako kler, kot navadni verniki, tudi državljani Republike Slovenije, bo le-ta že po ustavni dolžnosti poskrbela za vsa eksistenčna vprašanja vseh pripadnikov ver in Cerkva na temelju enakosti vseh verujočih ljudi, kakor tudi vseh neverujočih državljanov RS.

Do te točke smo že poskrbeli za osnovno eksistenco, torej lahko preidemo k zagotavljanju pravic vernikov do ustrezne verske oskrbe.  Zagotovitev konzumiranja vere je naloga posamične Cerkve, vernikovo nemotenost pri tem zagotavlja država.  V ospredju so seveda verniki in ne Cerkev.  Številni verniki za svojo vero v boga in dialog z bogom ne potrebujejo posrednika, drugi posrednika potrebujejo in ga tudi iščejo.   Če je našim vernikom Cerkev potrebna potem si jo po svobodni volji lahko organizirajo, ali se ji pridružijo.  To je stvar njihovega  medsebojnega odnosa.  V to se država ne sme vmešavati, kot se Cerkev, kot institucija ne sme vmešavati v ustavno vlogo države.  Država in Cerkev nista in ne smeta biti konkurenta, kajti pokrivata vsak svoje področje delovanja.

Cerkvena premoženja ter njihova gospodarska dejavnost. Ker živimo v demokratični družbi, družbi kjer ima kapital prosto pot k oplajanju, te pravice ne smemo vzeti niti Cerkvam. Največ kar lahko država stori, je da zagotovi enakost pri gospodarskih dejavnostih.  Financiranje duhovnikov in obredja s strani države bi zgolj teoretično prišlo v poštev le v primeru, če bi se cerkev odpovedala vsemu svojemu premoženju.  Vendar na to možnost v praksi seveda ni mogoče resno računati. Posamične Cerkve so ideološke organizacije in financiranje duhovnikov bi pomenilo, da država daje prednost tistim Cerkvam in tistim ideologijam, čigar duhovnike bi financirala. To bi bil direkten ukrep zoper ustavne ločenosti države in Cerkve. V ta sklop gre tudi  vprašanje veronauka v šolah. Omogočanje veronauka  v šoli bi dajalo  prednost eni ideologiji na račun druge. To pa je zaradi načela laične države, nesprejemljivo. Vprašanje pouka o religijah je seveda stvar šolskega ministrstva.

Možnost cerkvenega davka je že zajeta v členu 2. Glede tega se zavzemam za nemško različico cerkvenega davka, kjer se verniki, pripadniki posamične cerkve v korist le-te odpovedo delu svojih dohodkov. Takšen model je tudi najbolj pravičen in tudi pregleden.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Cerkev in vera | 23 komentarjev »