Tarok
Objavil Rado, dne 4.07.2007
Zanimiva ženska je bila ta moja Irena. Neobičajno direktna v izražanju in presenetljivega obnašanja. Nekoč v eni veseli družbi je celo odvrgla svoj modrc in pokazala svoji krasotici ter rekla moškemu, ki jo je izzival: “No, zdaj še ti pokaži svoj bingelj, če si upaš”! Na zunaj je sicer izgledalo, kot da “hodiva”, vendar to ni bilo res. Nič telesnega ni bilo med nama. Še celo poljubila se nisva, le uživala sva v neskončnih pogovorih, o večinoma zahtevnih, kaj zahtevnih, najzahtevnejših temah. Vendar je v zraku ves čas visel obet nečesa, kar se bo zgodilo, kar se bo moralo zgoditi tam nekje v nedoločljivi prihodnosti.
Nekega dne se je Irena, povsem v njenem stilu, odločila: “Zvečer pojdeva k moji prijateljici na tarok”. Rad sem se prepuščal njenim pobudam. Vseeno mi je bilo kam bova šla, saj vedel sem da, kjerkoli že bova, dolgočasno gotovo ne bo.
Večer je že bil vreden svojega imena, ko sva stopila skozi vrata neznankinega stanovanja v četrtem nadstropju predmestnega bloka. Vdova da je, izvem. Že tri mesece. Otroka sta čez vikend pri dedku in babici. Bila je ženska kostanjevih las, nekaj čez tridesetih, z velikimi žalostnimi očmi. “Uf”, sem pomislil. “Kako naj se obnašam? Kako se ravna z vdovami”? Nobenih tovrstnih izkušenj nisem imel. Brez dolgega uvoda se posedemo okoli mize, igra se je počasi razživela, pogovor malce počasneje. Po dobri uri igre se je razpoloženje dvignilo, jezik je stekel, tudi smeh je že bilo slišati. Opazoval sem gostiteljico, vidno se je spremenila in sodelovala v klepetu s svojimi šalami. “Hvala bogu”, sem pomislil, “da sva jo oddaljila od žalosti”. Igro so prekinjali verbalni izpadi “moje” Irene, kajti midva z novo znanko nisva bila tako zares pri igri. Grešila sva; pozabila spraviti pagata pravočasno, slabo sva odmetavala barve, skratka za pravovernega tarokaša sva počela nedopustne napake. Zato sva brez pripomb sprejemala Irenin bes, kajti ona je bila pri igri z vsem srcem in z vsem umom.
Ob moji vnovični napaki, kdo ve kateri po vrsti že, je Irena nenadoma jezno vrgla karte in vstala: “Z vama bedaka ne bom več igrala”. Odkorakala je proti predsobi. Slišala sva še, kako so se odprla in zaprla vhodna vrata in tišina. Z gostiteljico sva se v zadregi spogledala : “Kaj pa je Ireni? Saj je samo igra”! Sediva še nekaj časa in se gledava in potem se domisliva: “Nič, poklicati jo morava, sicer bo še odšla”. Stopiva skozi vrata do ograje stopnišča in šepetaje kričiva navzdol, bilo je namreč že čez polnoč: “Irenaaaa, Irenaaaaa”. Nobenega odziva. Naenkrat zaslišiva, kako se vrata za nama zaprejo in zaklenejo. “Hudirja, prelisičila naju je”! Skrila se je v kopalnico in naju vrgla na finto. Tisti hip, ko se obrneva proti vratom je časovno stikalo ugasnilo luč in tako obstojiva v trdi temi. V tišini čakava. Ne vem kaj me je takrat pičilo, vendar po nekaj sekundah tišine stegnem levico v smeri, kjer sem slutil njeno glavo. S prsti ji grem skozi lase, z dlanjo ji pobožam vrat. Za trenutek se je zdrznila, nato pa z obema rokama zgrabila mojo roko, jo nesla k ustom in me strastno ugriznila v dlan. Spreletelo me je. Vražje me je udarilo. Še nikoli do takrat moji hormoni niso iz čistega mirovanja, v enem samem trenutku tako pospešili, tako podivjali. Kot bi se vozil z avtom, ki v eni sekundi pospeši iz čistega mirovanja na sto kilometrov na uro. Stala sva v tišini pred vrati, negibno, vseskozi v enakem položaju, popolnoma brez občutka za čas. Tok energije je valoval med nama. Potem se zasliši ključ v ključavnici in v naglici potegnem roko k sebi. Irena nama je odprla vrata, zamežikava v svetlobo in vstopiva. Vdano poslušava verbalno lekcijo o igranju taroka. Zmenimo se še za škis partijo. Sedemo in zopet igramo. V meni je vrelo. S pogledom iščem vdovine oči, iščem potrditev tistega, kar se je zgodilo zunaj. Ne dvigne pogleda. Vse je bilo tako prikrito, tako nedorečeno. Ves čas do konca te preklete igre ne dvigne pogleda. Začenjam dvomiti. Se je tisto zunaj res zgodilo? Na skrivaj pogledam svojo dlan. Ali se še vidi ugriz? Kri mi divje buta ob stene žil, začnem se potiti. Glas mojih soigralk se sliši, kot iz daljave. Konec. Odhajava. Spretno poskrbim ob slovesu, da si z gostiteljico sama stojiva nasproti. Mlačno mi poda roko, pričakovanega stiska ni. Tudi njenega pogleda nisem ujel.
Prikrivam svojo razburjenost in raztreseno odpeljem Ireno domov, nakar se hitro vrnem. Avto skrijem daleč proč med bloke in še malo posedim v njem. Premišljujem. Se je tisto res zgodilo? Je bilo vabilo? Kaj, če se motim? Kaj vse postavljam na kocko, če sem narobe sklepal?! Plamen v meni je premagal dvome! Odločno zaprem avto in zakorakam v temo proti njenemu bloku. Že ga vidim v soju obcestnih svetilk. Pogledam navzgor proti njenemu nadstropju in jo zagledam. Slonela je na balkonu, obsijana z lučjo dnevne sobe. Čakala me je. Kdo bi rekel? Čaka name!!! Vedela je tisto v kar še sam nisem bil prepričan. Pomaham ji z roko, a mi ne vrne pozdrava le molče me gleda dalje. Že sem skozi vežna vrata in stečem po stopnišču navzgor. Odločno zgrabim za kljuko in vstopim. Strastno si padeva v objem in že kar pri vratih . . . Pijeva drug iz drugega in še in še. In potem ko že neštetokrat oznojena, tam na preprogi dnevne sobe loviva sapo jo skoraj očitajoče vprašam: “Zakaj za vraga mi nisi hotela dati znaka, mar ne veš čez kakšne dvome sem moral iti? Lahko bi se celo zgodilo, da ne bi prišel”. “Nisem” , je preprosto rekla, “nisem hotela. Hotela sem, da me osvojiš, da me premagaš, hotela sem, da si me vzameš”. Prav ljubko se je še nasmejala in se stisnila k meni.
4.07.2007 15:24
a je to nadaljevanje tvoje prve objave? všeč mi je
4.07.2007 15:28
ups, druge objave…
4.07.2007 15:40
wau! Super
Sam čaki zdaj, kera je bila zdaj tam na tleh, vdova ali Irena?
4.07.2007 15:47
hehe, mislim da bo ostalo nedorečeno
4.07.2007 15:48
Joj Mojca.
))
Najrajši bi ti rekel trapica, pa imam to ime že rezervirano za drugo.
Beri še enkrat, dokler ti ne bo jasno.
LP Rado
4.07.2007 20:15
Rado,
To pa je napeti zalogaj… kot v živo se pred očmi dogaja. Tako doživeto….. Spominjam se podobnih zgodb, ko sem brala dr. romane. In kako, je zdaj Irenca v tvojem okrilju
4.07.2007 20:27
rado,
če bi imel krajšega, bi ga še brala, tako se mi pa ne da. Imaš pa dobre, moram priznati, brez da berem.
4.07.2007 20:35
Joj Vlatka.
si me spomnila na en dogodek. Ko sem nekoč dvoril eni dami mi je zelo prijazno in opravičujoče rekla: “Prav resno verjamem, da mora biti čudovito s tabo. Škoda, da tega ne bom nikoli zares poiskusila”.
4.07.2007 21:04
Rado,
Kam bi pa prišli – prišle, če bi lahko z vsakim – vsako poiskusili.
4.07.2007 21:41
V sedma nebesa?
4.07.2007 21:44
Vau. Prebrala v enem hipu. A lahko naredim malo reklame in dam link do moje objave, ki je imela veliko odziva pri mojih bralcih? Naslov je: “Ko sem se spuščala nazaj v svoje telo” lp http://www.vivastar.si/dajana/?p=549
4.07.2007 22:18
vlatka, si hotela napisati “obrala”?
4.07.2007 22:26
Vlatka,
Glede Irene izven zgodbe ne bi nič več rekel!
zelo obžalujem, da ne maraš dolgih.
Vvooodnarka
Martin
Hvala za pomoč. Odlična domislica!
Dajana
o.k.
5.07.2007 00:13
Tarok? Kakšen nedolžen naslov! Sta igrala tam na preprogi tarok?
5.07.2007 10:43
hehe, podkrepljena dejstva
5.07.2007 14:08
Take “Irene” nam včasih tudi kaj namestijo!
Morda sta bila oba presenečena? Irena pa ne!
5.07.2007 15:53
He, he, bin.
Vse je mogoče.
6.07.2007 09:11
Uf, to sem pa prebrala za poslastico. Super!
7.07.2007 15:19
Ej Rado, zgodba je vleklo tudi mene…. k tlom
Odlično si ti to napisal, bravo! Ali nadaljevanje sledi? Jaz bi še…. 
8.07.2007 10:16
Hvala vsem
za pohvalne misli. Gotovo bom še kaj napisal, le da se kaj zgane v meni.
Saj veste, brez predigre pač ne gre.
LP
10.07.2007 23:52
Rado, res si lepo napisal! Imaš dar pisanja!
), bi ne želela, da javno pišeš v prvi osebi … Meni se zdi zelo osebno to področje … (No, ampak zgodba je prisrčna in lepo napisana!)
Toda če bi bila jaz tvoja žena (
Saj nisi hud?
11.07.2007 07:02
Vesel sem tvoje pohvale Ana. Se ti zgodba zdi verodostojna?
Bog ne daj, da bi se zaradi ene zgodbe že imel za umetnika, ampak le koristim literarni žanr in obliko pripovedi, enako kot ga koristijo pisatelji, ki imajo kaj za povedati.
Literatura – umetniško ustvarjanje se ne preverja s stališča resničnosti, ampak z drugimi kriteriji. Torej je ta Irena iz zgodbe zgolj imaginarna Irena in nikar naj se ne počuti prevarane.
In če me boš kljub vsemu vprašala kje je tu resnica, potem ti bom odgovoril z besedami Mulderja: “Resnica je nekje zunaj”.
11.07.2007 08:22
dej no, kaj se daš tolk prosit
11.07.2007 09:48
O ja, Rado, mene je tvoja zgodba čisto prepričala … Praviloma vse jemljem zelo dobesedno. (Slabo, dobro? Kaj pa vem!) In tako je zame zgodba resnična, osebe resnične … A če to ni, potem ti pa moram priznati prepričljivost! Se spomnim Antona Ingoliča, ki se je šel alpinista, da je lahko napisal Pretrgano navezo. Da je bil bolj prepričljiv.
Če bi bila primera popolna, bi zaradi zgodbe Tarok moral poiskati neko vdovo … 
In če je res, je zgodba sama nežna, občutljiva, strastna … lepa.
No, da ne bom nakladala, zgodba je prepričljiva, se pa meni zdi občutljiva tematika, meni bi bilo težko, če bi moj mož pisal ljubezenske zgodbe, v katerih mene ne bi bilo – če bi pa bile z menoj – bi pa želela, da so to najine skrivnosti … Morda kakšen delček le za bližnje prijatelje, kakor kdaj – kolikor si pač zaupamo med bližnjimi. Poglej, meni se zdi to področje tako zelo osebno, da … Te “stvari” so tako neizmerno lepe, da jih ne želim kazati …
Lažje govorim o osebni veri kot o osebnih doživetjih z ljubljenim. No, pa tudi o veri le do neke meje. No, saj tudi o ljubljenju do neke meje govorim …
No, toliko sem ti naložila, da boš imel še kaj misliti, če boš želel …
Morda boš razumel tudi moj občutek, ki je pač merodajen zame in morda za nikogar drugega!
Sicer pa: Čakam še na tvoje zgodbe!
11.07.2007 13:37
Kaj se usajaš M&G?
Ne bi raje poskrbela za kakšno stimulacijo!
Hemigway npr. se ga je rad “ulil” pred pisanjem. Pri Zola-ju je moralo v sobi dišati po jabolkah, Dostojevski je . . .
Zakaj bi jaz bil kaj manj, kot oni?
P.S.
Čakam poročilo z morja!!! (ne boš ti meni kar tako . . .)
11.07.2007 13:57
a maš filing da se usajam?
torej, lahko ti prinesem kaj za ulit. veljajo suhi jabolčni krhlji?
p.s. poročilo z morja je staro že en dan
11.07.2007 14:29
He, he, M&G zdaj sem jih pa dobil po p.
To z jabolčnimi krhlji je The best! Prav mi je!
V tem času sem poročilo že videl, hvala. Zanimajo me le še morebitne pikantnosti. Saj veš, tako si “pisatelji” nabiramo čtivo. (se razume – na privatni mail. Diskretnost zajamčena!)
LP Rado
P.S.
To “usajanje” je besednjak, ki sem ga povzel po Štefanu. http://stefan.blog.siol.net/ Pokritiziraj malo čez cerkev, pa boš takoj spoznala njegovo izrazoslovje!
11.07.2007 14:36
vroče mi je bilo, res. to je premalo ane?
12.07.2007 07:59
“Če bi bila primera popolna, bi zaradi zgodbe Tarok moral poiskati neko vdovo”
Ana ta tvoj gornji citat mi je dal misliti.
V glavi namreč že imam en scenarij na temo rdečelaske.
Torej drage gospe, v svrhe literarno-umetniškega ustvarjanja iščem voljno rdečelasko.
Si imela to v mislih, Ana?
12.07.2007 12:25
Ej Rado!
Pa si že kdaj slišal za voljno rdečelasko? Kolikor vem, ravno po tem slovijo, da so zelo samovoljne. Celo zagrizeno trmaste bi lahko rekli!
17.07.2007 09:15
Takšne izkušnje imaš Bin? Moje so povsem drugačne.
Tudi ni nič hudega, če je samo-voljna. Poskrbeti je treba zgolj za predpono. Doseči moraš, zamenjavo predpone “samo” s “tvoje”.
Ko je enkrat tvoje-voljna, potem gre lažje.
20.07.2007 13:11
Tudi za žensko (da ne bo pomote sem rjavolaska) je lažje, ko moški zamenja predpono na “njeno-voljen” (povzemam tvoj izraz).
20.07.2007 13:58
Žal Vodnarka tu nimaš prav. Tu tiči past.
Namreč ženska si že po naravi stvari na vso moč želi podvreči moškega. Ko (če) ji to uspe, se ga naveliča in ga zapusti.
Torej, če ženska hoče moškega zadržati, si ga ne sme poskušati podrediti, oz. se ji moški ne sme podrediti, če on želi obdržati zvezo.
Zelo komplicirano, ampak tako pač je.
LP Rado
20.07.2007 19:00
Rado, saj do neke meje imaš prav. Je pa žalosto a resnično o naveličanosti
Jaz bi take…. !! Ta ločnica naveličanosti… tisti, ki se poda v vezo, potem se pa naveliča, sila nezrelo mi je to obnašanje (so izjeme). Ob tem se mi ustavi misel na otroku, ki se je naveličal igračke, in jo meni nič, tebi nič, floc v kot (smetnjak). To je otroška reakcija na naveličanje, odrasel, ki se gre odraslega, če se spušča v partnerski odnos pa, da naredi isto. Glava me boli od takih… uf! Pa, če se partnerju po glavi in srcu mota, kaj mu bo ta vse zakuhu in skuhu, saj za “hudika” mora res en, tega naveličat.
Tudi tebi LP vvooodnarka
21.07.2007 01:22
Rado, a mora biti naravna rdečelaska?
?
A veš, če barva las kaj pomeni, potem si ženske ne bi smele spreminjati barve las – ker potem pač nimaš prave podobe o njih! In sivolaske? A se kaj v resnici spremeni – razen da se morda večkrat “kaj ne da”
Glede podrejanja – nihče ni last drugega, nihče ne sme omejevati drugega … Se pa najbrž kar stalno vrtimo okrog teh stvari … Okrog meje. Se osvajamo. Kahlil Gibran ima eno lepo misel, kako že gre … nekaj o cipresi in … ne vem katerem drevesu še, morda hrastu …, ki rasteta skupaj, toda nihče ne sme biti v senci …
21.07.2007 22:13
Prav imaš, Rado!
/Ko (če) ji to uspe, se ga naveliča in ga zapusti./ Vendar po moje ni vzrok naveličanost, ampak spoznanje, da ON ni tisti steber, na katerega se bo naslonila, ko sama ne bo zmogla stati. (Če je popustil pred njo, je ne bo mogel zaščititi pred tistimi, ki so močnejši od nje!) Prav to, pa je poleg “osemenitve”, glavna naloga moškega v družini. Zato neprestano preizkušajo, kako trden je v temeljih ta steber. Seveda pa mora biti tudi uporaben, ne samo trden! Samo tak moški, trden v svojih stališčih, hkrati pa pripravljen pomagati in opraviti tudi vsakdanje “dolžnosti”, je vreden trajne veze.
O stereotipnem slovesu rdečelask, pa sem pisal samo iz pripovedovanja drugih. Vse moje izkušnje z njimi so se, mogoče tudi zaradi kančka resnice v vicih, končale v razvojni fazi.
22.07.2007 12:48
Bin,
Zanimivo razmišljanje (mi je všeč). Saj ima vsak posameznik (m in ž) v sebi steber. A ta steber si je izdelal posameznik sam. Nihče ni imun, da se mu steber kdaj pa kdaj ne zatrese, da izgubi ravnotežje, da postane bolj ohlapen. In pri posamezniku ni dovolj samo; /Samo tak moški, trden v svojih stališčih, hkrati pa pripravljen pomagati in opraviti tudi vsakdanje “dolžnosti”, je vreden trajne veze./ Mora biti še mnogo več tako pri ženski, kot pri moškemu, da ni med njima naveličanosti. Saj kdaj, pa si tako eden kot drugi, lahko dovoli biti “pust” in sprejema poživitve skupne biti od boljše polovice.
22.07.2007 20:46
Se ti dopade, kaj, vvooodnarka?
Posebno tisti del, /opraviti tudi vsakdanje “dolžnosti”/. Vendar sem jaz mislil na dolžnosti, ki jih on kot take občuti, ne na tiste, ki mu jih ona določa! V tem pa je tudi tista “varovalka”, ki dela naše odnose trajno zanimive. Nenehno bo “ona” iskala načine, kako bi ga pripravila, da bi izpolnil njene želje in potrebe. (Čeprav ve, da včasih “zahteva neumnosti”. “On”, pa bo tudi nenehno “trezno presojal”, kaj je sprejemljivo in kaj ne. Na tem področju naveličanosti ne bi smelo biti, če se oba zavedata “igre” in njenih osnovnih pravil.
?
22.07.2007 21:29
Eh, tud Tarok ni več to, kar je bil včasih.
22.07.2007 21:47
Nada!
Ženska ne tečnari. A ne vidiš, da postavljamo novo vlado???
LP Rado
P.S.
Sorry Nada
malo sem se hecal zgoraj. Glede tvoje pripombe pa prosim upoštevaj, da je prekleto vroče in da zdaj nič ne hodim ven. Takoj, ko bo temperatura malo padla in bom začel hoditi ven, kaj sočnega gotovo ne uide.
Boš lahko toliko počakala?
25.07.2007 19:29
Bin,
Pri nas je tudi tako (kar precej), da ” On ” išče kako bi me pripravil, da bi izpolnjevala njegove želje in potrebe. In sem tudi jaz na tem presojanju, in je kar težka ta. Sploh, če ” on ” zgubi mero v izpolnjevanju, težko sprejme, da je presegel mejo.
31.07.2007 09:08
Prebral z enim očesom. Kot bi pisala ženska. Sicer pa so razne vdove in ločenke običajno namazane z vsemi žavbami. Ker brez moškega dolgo ne zdržijo in ker se jim prosto na prostem trgu ne ljubi moških loviti več, ker mislijo, da nimajo možnosti za uspeh, potem prosijo kakšno kolegico, če pozna kakšnega samskega tipa in če, potem jih še prosijo, če jim ga pripelje na dom. Pod neko pretvezo.
31.07.2007 10:38
dronyx, govorijo občutki, izkušnje …???
31.07.2007 13:25
dronyx,
se spominjaš Hafisove pesmi (Staroperzijska književnost):
Svet je, kakor šahovnica,
ljudje pa smo figure,
ki jih usoda premika sem ter tja.
_______
Tudi jaz nisem izvzet iz vrtinca pasti in prevar. Včasih zmagam, včasih sem poražen. V obeh primerih pa uživam v boju.
2.08.2007 22:51
dobra zgodbica
… greš naprej, ali boš obležal na preprogi 
…lp
14.08.2007 07:46
zmanjkalo zgodbic? saj ni treba novih, če jih ni. Malo po spominu pobrskaj, pa kakšno staro obudi.
5.10.2009 15:37
Odlično. Prav napeto in srečen konec
.
.
Upam, da zgodba še vedno traja
5.10.2009 16:45
Ah Plujem,
če še zgodba vedno traja sprašuješ? Najverjetnejša sta tale dva odgovora:
1) Vse je mogoče, saj gre pri Taroku za literarno delo.
2) Daj no Plujem – bodi vendar resna. To je bil zgolj en dan v “Življenju Borisa Davidoviča”.
14.09.2011 11:07
I performed searches on the topic and found most people will agree with your blog. Thanks for sharing this information.http://www.realsaleshop.com
16.09.2011 19:07
Hu Rado!
Vrhunska seksi zgodba.
16.09.2011 19:45
Ha, ha!
Takšna avantura bi tudi meni pasala.
Sam kaj, ko ni več takih dedcev kot si ti.
18.09.2011 19:06
Hej Manca,
ali prav berem? Pomoč potrebuješ?
call me later