Le tu in tam, le bežno potovanje

Za srčnost ni problem, srčni smo skoraj vsi. Razuma nam manjka.

Arhiv za Julij 2007

Verske skupnosti v RS – programska izhodišča

Objavil Rado dne 26.07.2007

Preambula in program Ministrstva za verska vprašanja je nastal iz globokih demokratičnih načel.. Iz načel človekovih pravic, iz načel pravice izbire, ali neizbire lastnega boga in lastne vere, iz ustavnih načel. Iz spoštovanja v ustavi zapisane ločenosti Cerkve od države.

Postavljam vprašanje: “Kako najbolje ločimo Cerkev od države”? Ker je vprašanje retorično, bom odgovoril sam: “Tako, da Cerkev zares ločimo od države”!  Država skrbi po načelu enakih možnosti za glavna eksistenčna vprašanja ljudi, ustrezna Cerkev skrbi za religiozna vprašanja tistega dela ljudstva, ki takšno oskrbo potrebuje, oz. si jo želi.. Vsaka Cerkev je sestavljena iz samo oklicane hiearhije, ki se je postavila na čelo vernikov in je njihov servis za verska vprašanja in obredje.  Ker so vsi člani Cerkve, tako kler, kot navadni verniki, tudi državljani Republike Slovenije, bo le-ta že po ustavni dolžnosti poskrbela za vsa eksistenčna vprašanja vseh pripadnikov ver in Cerkva na temelju enakosti vseh verujočih ljudi, kakor tudi vseh neverujočih državljanov RS.

Do te točke smo že poskrbeli za osnovno eksistenco, torej lahko preidemo k zagotavljanju pravic vernikov do ustrezne verske oskrbe.  Zagotovitev konzumiranja vere je naloga posamične Cerkve, vernikovo nemotenost pri tem zagotavlja država.  V ospredju so seveda verniki in ne Cerkev.  Številni verniki za svojo vero v boga in dialog z bogom ne potrebujejo posrednika, drugi posrednika potrebujejo in ga tudi iščejo.   Če je našim vernikom Cerkev potrebna potem si jo po svobodni volji lahko organizirajo, ali se ji pridružijo.  To je stvar njihovega  medsebojnega odnosa.  V to se država ne sme vmešavati, kot se Cerkev, kot institucija ne sme vmešavati v ustavno vlogo države.  Država in Cerkev nista in ne smeta biti konkurenta, kajti pokrivata vsak svoje področje delovanja.

Cerkvena premoženja ter njihova gospodarska dejavnost. Ker živimo v demokratični družbi, družbi kjer ima kapital prosto pot k oplajanju, te pravice ne smemo vzeti niti Cerkvam. Največ kar lahko država stori, je da zagotovi enakost pri gospodarskih dejavnostih.  Financiranje duhovnikov in obredja s strani države bi zgolj teoretično prišlo v poštev le v primeru, če bi se cerkev odpovedala vsemu svojemu premoženju.  Vendar na to možnost v praksi seveda ni mogoče resno računati. Posamične Cerkve so ideološke organizacije in financiranje duhovnikov bi pomenilo, da država daje prednost tistim Cerkvam in tistim ideologijam, čigar duhovnike bi financirala. To bi bil direkten ukrep zoper ustavne ločenosti države in Cerkve. V ta sklop gre tudi  vprašanje veronauka v šolah. Omogočanje veronauka  v šoli bi dajalo  prednost eni ideologiji na račun druge. To pa je zaradi načela laične države, nesprejemljivo. Vprašanje pouka o religijah je seveda stvar šolskega ministrstva.

Možnost cerkvenega davka je že zajeta v členu 2. Glede tega se zavzemam za nemško različico cerkvenega davka, kjer se verniki, pripadniki posamične cerkve v korist le-te odpovedo delu svojih dohodkov. Takšen model je tudi najbolj pravičen in tudi pregleden.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Cerkev in vera | 23 komentarjev »

Ministrstvo za verska vprašanja

Objavil Rado dne 22.07.2007

Republika Slovenija
Ministrstvo za verska vprašanja

Preambula

Vsak državljan Republike Slovenije je svobodno in enakopravno bitje. Svoje politične in svetovnonazorske opredelitve lahko in sme izražati v okviru parlamentarnega sistema, ali kot posameznik. S polnoletnostjo lahko voli in je izvoljen.

1. Vera je posameznikova najgloblja intima. Versko obredje se lahko opravlja v ustreznih sakralnih objektih, ali v tišini svojega doma.
2. Državljan RS se lahko svobodno izreče za pripadnika katerekoli Cerkve.  Za njeno dejavnost sme donirati lastna sredstva.
3. Cerkev je ločena od države.
4. Cerkveno premoženje je obdavčeno. Pridobitna in posestniška dejavnost Cerkve je pri obdavčitvi izenačena z drugimi gospodarskimi subjekti.
5. Kulturni spomeniki v lasti in posesti Cerkve smejo kandidirati za vzdrževalna sredstva pri Ministrstvu za kulturo.
6. Cerkev sme svobodno vzpostaviti in financirati lasten izobraževalni sistem. Spričevala dobijo splošno veljavnost le če so nostrificirana pri Ministrstvu za šolstvo.

Leto gospodovo 2007

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Cerkev in vera | 27 komentarjev »

Ali smemo komentirati citate?

Objavil Rado dne 20.07.2007

 V  kar nekaj replikah mi je Simona očitala, da izpostavljam njene citate in da na podlagi iztrganih citatov presojam celoten tekst. Ni nujno, tako trdi, da že vsak posamezen citat nosi sporočilo celotnega teksta.  

V tem delu njenih očitkov se ji pridružujem. Vsekakor to ni nujno! Prav lahko fokusiranje  na posamičen citat oddalji pogled od osnovnega sporočila. Lahko je tudi obratno – en sam citat lahko nosi bistvo sporočila.  Tu je potrebna modrost, presojati je treba od primera do primera. Pa vendar smemo, ne glede na to, ali citat izraža bistvo sporočila, ali ne, vseeno presojati resničnost posamičnih trditev, vsakega posameznega stavka, ki nosi kakršnokoli formalno logično sporočilo.  Že, če  ima določen stavek, ki vsebuje določeno sporočilo po formalno logični presoji vrednost N (napačno) in če je taisti stavek integralni del teksta, ki ga ocenjujemo (ali polemiziramo z njim),  še posebej pa, če je stavkov z vrednostjo N več, potem upravičeno smemo presojati, da so vse možnosti, da je tudi vrednost celotnega  teksta napačna. Literarni teksti so izvzeti iz takšne presoje – glej http://rado.blog.siol.net/2007/06/24/ali-govorimo-vsi-isti-jezik/

Neznosna lahkost s katero nekateri zavračajo “obešanje” replicirajočega na posamičen citat, torej ni na mestu.   Hm, morda je primerna, pri meni ta hip zelo aktualna primerjava, z mojo trenutno športno pripravljenostjo.

Sem v odlični teniški formi; percepcija in anticipacija za prihajajočo žogo sta odlični, fizična pripravljenost, eksplozivnost nog je izvrstna. Želja za igro tudi. Pa vendar, ko ob impaktu žogice z nasprotnikovim reketom napravim kratek split-step ter, ko takoj po poskoku krenem v pravo smer, v smer prihajajoče žogice, takrat energijski val – kinetični impulz, potuje iz smeri podlage, po nogah navzgor z namenom spraviti telo v gibanje. Ko ta impulz pride do mojih ledvenih vretenc me zaseka ostra bolečina. Vsa predhodna pripravljenost se v enem samem trenutku izniči. 

Najšibkejši člen določa končno vrednost.  

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Razprava o razpravi | 9 komentarjev »

Tarok

Objavil Rado dne 4.07.2007

 Zanimiva ženska je bila ta moja Irena. Neobičajno direktna v izražanju in presenetljivega obnašanja. Nekoč  v eni veseli družbi je celo odvrgla svoj modrc in pokazala svoji krasotici ter rekla moškemu, ki jo je izzival: “No, zdaj še ti pokaži svoj bingelj, če si upaš”! Na zunaj je sicer izgledalo, kot da “hodiva”, vendar to ni bilo res. Nič telesnega ni bilo med nama. Še celo poljubila se nisva, le uživala sva v neskončnih pogovorih, o večinoma zahtevnih, kaj zahtevnih, najzahtevnejših temah.  Vendar je v zraku ves čas visel obet nečesa, kar se bo zgodilo, kar se bo moralo zgoditi tam nekje v nedoločljivi prihodnosti.  

Nekega dne se je Irena, povsem v njenem stilu,  odločila: “Zvečer pojdeva k moji prijateljici na tarok”.  Rad sem se prepuščal njenim pobudam. Vseeno mi je bilo kam bova šla, saj vedel sem da, kjerkoli že bova, dolgočasno gotovo ne bo. 

Večer je že bil vreden svojega imena, ko sva stopila skozi vrata neznankinega stanovanja v četrtem nadstropju predmestnega bloka. Vdova da je, izvem. Že tri mesece. Otroka sta čez vikend pri dedku in babici.  Bila je ženska kostanjevih las, nekaj čez tridesetih, z velikimi žalostnimi očmi.  “Uf”, sem pomislil. “Kako naj se obnašam? Kako se ravna z vdovami”? Nobenih tovrstnih izkušenj nisem imel. Brez dolgega uvoda se posedemo okoli mize, igra se je počasi razživela, pogovor malce počasneje. Po dobri uri igre se je razpoloženje dvignilo, jezik je stekel, tudi smeh je že bilo slišati. Opazoval sem gostiteljico, vidno se je spremenila in sodelovala v klepetu s svojimi šalami. “Hvala bogu”, sem pomislil, “da sva jo oddaljila od žalosti”.  Igro so prekinjali verbalni izpadi “moje” Irene, kajti midva z novo znanko nisva bila tako zares pri igri. Grešila sva; pozabila spraviti pagata pravočasno, slabo sva odmetavala barve,  skratka  za pravovernega tarokaša sva počela nedopustne napake. Zato sva brez pripomb sprejemala Irenin bes, kajti ona je bila pri igri z vsem srcem in z vsem umom.  

Ob moji vnovični napaki, kdo ve kateri po vrsti že,  je Irena nenadoma jezno vrgla karte in vstala: “Z vama bedaka ne bom več igrala”. Odkorakala je proti predsobi. Slišala sva še, kako so se odprla in zaprla vhodna vrata in tišina. Z gostiteljico sva se v zadregi spogledala : “Kaj pa je Ireni? Saj je samo igra”!  Sediva še nekaj časa in se gledava in potem se domisliva: “Nič, poklicati jo morava, sicer bo še odšla”. Stopiva skozi vrata do ograje stopnišča in šepetaje kričiva navzdol, bilo je namreč že čez polnoč: “Irenaaaa, Irenaaaaa”.  Nobenega odziva.  Naenkrat zaslišiva, kako se vrata za nama zaprejo in zaklenejo. “Hudirja, prelisičila naju je”! Skrila se je v kopalnico in naju vrgla na finto. Tisti hip, ko se obrneva proti vratom je časovno stikalo ugasnilo luč in tako obstojiva v trdi temi.  V tišini čakava.  Ne vem kaj me je takrat pičilo, vendar po nekaj sekundah tišine stegnem levico v smeri, kjer sem slutil njeno glavo. S prsti ji grem skozi lase, z dlanjo ji pobožam vrat.  Za trenutek se je zdrznila, nato pa z obema rokama zgrabila mojo roko, jo nesla k ustom in me strastno ugriznila v dlan. Spreletelo me je. Vražje me je udarilo. Še nikoli do takrat moji hormoni niso iz čistega mirovanja, v enem samem trenutku tako pospešili, tako podivjali. Kot bi se vozil z avtom, ki v eni sekundi pospeši iz čistega mirovanja na sto kilometrov na uro.  Stala sva v tišini pred vrati, negibno, vseskozi v enakem položaju, popolnoma brez občutka za čas. Tok energije je valoval med nama. Potem se zasliši ključ v ključavnici in v naglici potegnem roko k sebi. Irena nama je odprla vrata, zamežikava v svetlobo in vstopiva. Vdano poslušava verbalno lekcijo o igranju taroka. Zmenimo se še za škis partijo. Sedemo in zopet igramo. V meni je vrelo. S pogledom iščem vdovine oči, iščem potrditev tistega, kar se je zgodilo zunaj. Ne dvigne pogleda. Vse je bilo tako prikrito, tako nedorečeno. Ves čas  do konca te preklete igre  ne dvigne pogleda. Začenjam dvomiti. Se je tisto zunaj res zgodilo? Na skrivaj pogledam svojo dlan. Ali se še vidi ugriz? Kri mi divje buta ob stene žil, začnem se potiti. Glas mojih soigralk se sliši, kot iz daljave. Konec. Odhajava. Spretno poskrbim ob slovesu, da si z gostiteljico sama stojiva nasproti. Mlačno mi poda roko, pričakovanega stiska ni. Tudi njenega pogleda nisem ujel.  

Prikrivam svojo razburjenost in raztreseno odpeljem Ireno domov,  nakar se  hitro  vrnem. Avto skrijem daleč proč med bloke in še malo posedim v njem. Premišljujem. Se je tisto res zgodilo? Je bilo vabilo? Kaj, če se motim? Kaj vse postavljam na kocko, če sem narobe sklepal?! Plamen v meni je premagal dvome!  Odločno zaprem avto in zakorakam v temo proti njenemu bloku. Že ga vidim v soju obcestnih svetilk. Pogledam navzgor proti njenemu nadstropju in jo zagledam. Slonela je na balkonu, obsijana z lučjo dnevne sobe. Čakala me je. Kdo bi rekel? Čaka name!!! Vedela je tisto v kar še sam nisem bil prepričan.  Pomaham ji z roko, a mi ne vrne pozdrava  le molče me gleda dalje. Že sem skozi vežna vrata in stečem po stopnišču navzgor. Odločno zgrabim za kljuko in vstopim.  Strastno si padeva v objem in že kar pri vratih . . . Pijeva drug iz drugega in še in še. In potem ko že neštetokrat oznojena, tam na preprogi dnevne sobe  loviva sapo jo skoraj očitajoče  vprašam: “Zakaj za vraga mi nisi hotela dati znaka, mar  ne veš čez kakšne dvome sem moral iti? Lahko bi se celo zgodilo, da ne bi prišel”.  “Nisem” , je preprosto rekla, “nisem hotela. Hotela sem, da me osvojiš, da me premagaš, hotela sem,  da si me vzameš”.  Prav  ljubko se je še nasmejala in se stisnila k meni.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Literarni kotiček | 52 komentarjev »