Le tu in tam, le bežno potovanje

Za srčnost ni problem, srčni smo skoraj vsi. Razuma nam manjka.

Manipulacija, kot način političnega boja.

Objavil Rado, dne 6.06.2007

  V prejšnjem sistemu je bila na oblasti ena sama stranka. Imela se je za avantgardo delavskega razreda. Bila je monopolna partija.  Brez konkurence. 

Kaj imamo danes? Večpartijski sistem.  Če se je nekoč družbena elita zbrala v eni sami stranki,  je danes politični nabor širši.  V svetovnonazorskem pogledu se lahko  svobodno odločimo za to, ali kakšno drugo stranko, takšno ki nam je bolj po meri. Na ravni odločanja imamo torej svobodo. Kaj pa način vladanja? Žal je ostal isti. Demokratične so samo volitve, potem pa partijska nomenklatura (leva, ali desna) vlada na način, kot da je država v lasti zmagovite opcije. Trenutna politična oblast ne deluje nujno v dobro vseh ljudi pač pa predvsem zadovoljuje lastne strankarske interese. Oblast izkorišča zato, da poplačuje svoje ljudi, to je tiste, ki so ji pomagali v volilnem boju.  Razlika med nekdanjim enopartijskim in sedanjim, večpartijskim sistemom je predvsem v tem, da si oblastni kolač, režejo zdaj te, in zdaj druge politične opcije. Za način, kako priti na oblast uporabljajo manipulacijo.  Ljudi manipulirajo na vse mogoče načine. Z uporabo masovne psihologije, z obljubami, ki jih kasneje večinoma ne izpolnijo,  z kazanjem na one druge – glej kakšne barabe so, z netenjem nestrpnosti.

Manipulacija je v kapitalizmu legitimno sredstvo. Laž je dovoljena kategorija.

 Vsa ekonomska in vsa politična  propaganda je utemeljena na zavajanju. Na obljubah, kakšno olajšanje bo prinesel v vaše življenje ta, ali oni izdelek.  Vse to je laž. Celo na sodišču te opozorijo, da ti ni treba govoriti po resnici, če bi s tem ogrozil svoje interese. Tudi predsednik Nove slovenske naveze se poslužuje laži. Na zadnji slovesnosti v Rogu je eksplicitno dejal:  “da Domobranci niso prisegli “Tretjemu rajhu”, čeprav imamo filmske posnetke te prisege in  tudi maše, ki jo je vodil takratni škof.  Tudi Franci Zavrl, specialist za stike z javnostjo,  član slavne četverice JBTZ,  je ob zadnji obletnici zavajal javnost: “češ, da je bil tudi on zaprt”.  To ni res! Franci edini ni bil zaprt, pač pa se je skrival v psihiatrični bolnišnici  . Vsi lažnivci in manipulanti upajo, da nove generacije ne bodo šle preverjati dejstev. In večinoma jim to uspe.

Toliko o manipulaciji dragi decoy.
Še o komunističnih idejah. Tudi če bi kdo prišel na volitve s takšnimi idejami, bi mu morali priznati legitimnost, tisti hip, ko se obveže, da bo spoštoval rezultate volitev.

  • Share/Bookmark

40 odgovorov v “Manipulacija, kot način političnega boja.”

  1. taca taca pravi:

    bo kar držalo….

  2. decoy pravi:

    Komunizem, SZ varijanta, je propadel globinsko, ker je propadla ideja. Ljudje so moral skoraj čez noč sprejeti nove vrednote kot so delitev oblasti, večstrankarstvo, privat lastnina, človekove pravice… torej vse tisto za kar so se komunisti borili zoper in se pri tem sklicevali na zgodovino, ki da je edina pristojna ocenjevati njihova dejanja in poglej ravno zdodovina jih je obsodila na izničenje vsega kar so bili in imeli. Torej nikoli , komunizma v taki obliki ne bo več oz. ne bo se izrodil v obliki v kateri je umrl.

    Torej si razočaran nad parlamentarno demokracijo ? Kaj pa ti še ostane.

    Vsaka politična oblast ima lasten pogled na prihodnost in cilj, ki je višji štandard in blaginja (in vse ostalo) prebivalstva in je skupen vsem političnim opcijam samo pot do tega skupnega cilja je lahko različna. Desničarji bolj verjamemo in zaupamo posamezniku levičarji pa posamezniku manj zaupajo bolj zaupajo v skupnost. Razlik je kar nekaj.

    Poglejmo Nemćijo, na pogorišču nacizma so krščanski demokrati zgradili moderno socialno državo z napredno Ustavo, oblast se ciklično izmenjuje, ko se volilci naveličajo določenih obrazov, gospodarstvo pa pelje svojo pot neoziraje na politikantske igrice.

    Kapitalizem je nepravičen družbeni sistem, lahko rečemo da je najbolj nepravičen sistem, za nekatere, žal, je pa edeni ki že dolgo funkcionira in zgleda da bo še dolgo tako, zato ker alternative ni niti kot osnutek koncepta nikjer, torej smo prisiljeni živete z njim.

    Če pa kdo misli da so alternativa Kitajska, Koreja, Vietnam… Cuba, potem pa pravim NE ! hvala.

  3. ana pravi:

    Rado!
    Franci Zavrl ni bil zaprt? Hehe, morda je pa bil, v Polju so tudi zaprti oddelki (sem bila na praksi, da ne boš mislil, da pacientka ;-) , pa so nas praktikante kar k pacientom zaklenili!).

    Domobranska prisega. Nisem slišala izjave v Rogu, niti kasneje, veliko pa razmišljala o njej sploh. Kaj je mislil s tem stavkom? Morda v prenesenem pomenu: niso zares v svojem srcu prisegli? Ne vem. So bili pa grozni tisti časi. Mislim, da je bilo zelo težko se jasno odločiti, kam. Povsod je bilo nevarno. In morda tudi vprašljivo. Šlo je tudi za to, kdo te je bolj prepričal, da dela dobro. Marsikje so šli eni tja, drugi tja – kamor so jih potegnili. Slišala sem svoje sovaščane reči, da so šli k “banditom” samo tisti, ki so bili lenuhi in skregani z župnikom. En možakar mi je še pred nekja leti rekel, da bi še zdaj najrajši zaklal župnika. (Med vojno so pa za tega soseda pri nas partizani vzeli pšenico, to je povedal mlinar, ki je žito mlel in je poznal seme.)
    Ena gospa mi je rekla, da so Hitlerju prisegli tudi tisti, ki so bili mobilizirani. Pod prisilo? Ravno tako so se morda čutili prisiljeni domobranci. Več mojih sorodnikov je bilo domobrancev. Velikokrat sem se vprašala, ali so tudi oni stali tam na stadionu in … Zadnjič mi je en živeči bivši domobranec (mladoleten takrat) rekel, da se sploh ni udeležil “prisege”. Svojih sorodnikov ne morem vprašati, niso več živi …

    Mi smo morali podpisati prošnjo za sprejem v ZSMS (zvezo socialistične mladine Slovenije), vse so nas sprejeli med pionirčke … Kaj če bi se kdo uprl? Tisto za ZSMS je bilo v 7. razredu. Vem, da se je sošolec zafrkaval in obkrožil, da NE želi biti sprejet v to organizacijo. Toda naslednji dan so nam prinesli izkaznice, vsem, tudi njemu, čeprav je obkrožil “ne”.

    Svoboda????

  4. decoy pravi:

    Zgornje pisanje bom ilustriral z resnično zgodbo. Po okupaciji so nekje na dolenskem nekemu revnemu kmetu neznanci čez noč iz hleva odpeljali dve kravi. Velika družina je ostala brez mleka in planiranega zasluška. Kmet je naslednji dan prijavil krajo Italijanom, ker so ti, po veljavni mednarodni zakonodaji zagotaljali red. (V istem času je bil olimpionik Štukelj sodnik v Novem Mestu, znano je da je imel velike težave, ker je služil okupatorju – “uradna verzija” !?). Storilcev in krav niso nikoli našli. Kmet je čez čas zvedel da so ga partizani razglasili za izdajavca. Ves čas voljne je bil v strahu, v domobrance ni hotel v partizane pa tudi ne, ker ga je čakala “zaslužena” kazen.
    Malo pred koncem volne je sam pobegniv v Avstrijo, baje so ga Angleži vrnili in je končal v kakšnem breznu oz. domov se ni več vrnil.

    Jaz sem tudi prisegel SFRJ diktatorju, in obljubil da bom dal živjenje za socialistično idejo, ki sem jo v bistvu zavračal. ŠE DOBRO SE SPOMNIM TE PRISEGE V Tuzli, ko smo skupinsko prisegli nisem odgovoril niti besede, nekaj sem mrmral in mislil na svojo deklico, ki me je prišla obiskat in sva imela rezervirano sobo v hotelu Bristol. Dol mi je visela prisega, gor pa nekaj kar sem držal v žepu !

    Torej domobranska prisega je velika napaka je odgovornost na takratni oblasti in ne na navadnih vojakih – starejši mladoletniki. Če bi slovenski revolucionarji postavili pred sodišče vodstvo in jim izreklo ustrezno kazen, ne pa da je te mladeniče pometalo v brezna in stem storilo zločin ki je večji kot očitana prisiljena prisega okupatorju, to je zločin ki nikoli ne zastara.

  5. ana pravi:

    Dovolila si bom še nekaj napisati:
    Od malega sem vedela, da nisem na pravi strani. Da moram molčati – zaradi varnosti.
    So nam privzgojili strah, tudi v šoli, včasih smo nastradali (razen enega sošolca smo bili vsi “verni”), spominjam se, kako je učiteljica zaloputnila okno, ko je na božič med matematiko začelo zvoniti k maši.

    Meni ni bilo všeč, da je tako. Zdelo se mi je krivično. Ko je mojega očeta doletela neka krivica (na sodišču), sem sklenila postati pravnica (da bom iskala pravico!) in postala sem dvomljiva glede vere: Zakaj spet krivica? Zakaj se vernim dogajajo krivice? Zakaj lažje živijo, materialno bolje, neverni? Zakaj potem, že v srednji šoli, jaz nisem dobila štipendije, soseda jo pa je (primerljive razmere) …? Mogoče je pa pravica na drugi strani? To vprašanje mi je začelo vrtati.

    V sedmem razredu sem bila nagrajena z neko knjigo, povest ali kaj, ki se dogaja v mojih krajih med drugo svetovno vojno. Ponosna na svojo nagrado sem knjigo pokazala mami, mama pa, ko je knjigo malo prebrala, jo je vrgla – v krušno peč! “To je laž!” je bil ves komentar. Knjiga je opisovala naše kraje in mama je vedela, da ni bilo tako! Jaz sem bila seveda zelo užaljena, sklenila sem, da si bom pa kupila knjigo! (Pa si je nisem …)

    V srednji šoli sem se vključila v razne krožke, ki mojim doma ne bi bili všeč. Iskala sem resnico. Hotela sem jo najti. Sploh sem pa verjela, da so poboji bili med in po vojni, pa da je res še kdo nastradal kasneje, sem tudi poznala takega človeka, ampak da v osnovi so komunisti dobri, pravični, pošteni … Pa se mi je naenkrat podrlo to mnenje, en sam dogodek.

    Potem pa Pavle Zidar s svojim Svetim Pavlom. Kakšno presenečenje zame! Nekdo upa pisati o tistih prepovedanih časih tako, kot sem stvari jaz poznala! …

    Manipulacija, kdo je manipuliral, kdo manipulira?

    Morda je tole moje precej mimo tvoje vsebine, Rado … Gre za resnico, ki jo človek pozna, prireja, vsiljuje … Skuša videti resnico drugega …
    Resnična resnica je samo to, čemur človek res verjame globoko v sebi – pa še to mora stalno preverjati!

    Zanimivo je primerjati manipulacijo z diplomacijo.

  6. Rado Rado pravi:

    Draga Ana in decoy.

    Kot sta lahko videla iz predhodnih prispevkov je moj način obravnavanja teme zelo obširen in kot tak mi vzame veliko časa.
    Zaradi obširnosti in ker tema to zasluži, ne morem dovolj dosledno polemizirati s vsakim posebej.

    Zato bom poskušal odgovoriti z novim prispevkom, kjer bi želel odgovoriti obema ter zajeti in polemizirati tudi z zadnjim Crnkovičevim prispevkom, s katerim se v precejšnji meri ne strinjam.

    LP

    _____

    Nehajta me vendar vleči v diskusijo o političnih sistemih. Moj osnovni namen je bil, obravnavati osebnost našega nekdanjega predsednika. :-)

  7. slash slash pravi:

    mislim da bi rado rad povedal da je imel prejšen sistem velike napake ampak da današnji ponavlja te napake sedaj se bomo učili da so bli domobranci the good guys in partizani the bad guys stvar je ista sam da se strani obrnejo za mojo generacijo pa je povsem brezpredmetno in le stvar v preteklosti kdo je bil baraba in kdo pošten med 2. svetovno vojno neglede na to kdo bi zmagal bi sledili množični poboji

  8. Rado Rado pravi:

    Good point, slash!

  9. ana pravi:

    Ne glede na to, kdo bi zmagal, bi sledili množični poboji? To pa jaz ne verjamem … Domobrance so vezale druge stvari kot partizane. Vera, dom, domovina. Za to drugih ni treba pobiti.
    Za koga se uporablja izraz “ovce”? V glavnem za verne. Toda v slabšalnem pomenu. Meni je pa ta izraz najbolj blizu v tej obliki: šli so kot ovce v zakol …
    Nikoli nisem razumela, zakaj so se domobranci umaknili. Zakaj so šli čez mejo. Če so imeli prav, zakaj so bežali? (Ok, morda bi dobila zadovoljiv odgovor v knjigah, če bi dovolj prebrala.)

    Zmagovalna stran je drugi marsikaj podtaknila.
    Zmagovalec je pravi zmagovalec na pošten način, samo s svojimi deli in brez poniževanja in obrekovanja drugih.
    Pravi zmagovalec ni maščevalen niti ni v strahu za svoj prav. Se pogovarja in dogovarja z ostalimi. V življenju ni samo prav in slabo. Sicer se že v družinah lahko pobijemo.

    Če bi čebula ne imela če, bi bila bula. Če bi zmagala druga stran, bi vedeli samo za njeno ravnanje, nikoli ne bi vedeli, kako bi ravnala prva … Lahko le predvidevamo. Jaz pač mislim, da bi druga stran pač ne naredila tega, kar je prva.
    Že zato, ker je bila preparirana, indoktrinirana (hehe, Rado, o čem pišem! ;-) ) z mislijo o odpuščanju, o ljubezni … No, tako razmišljam po tem, kar sem poslušala v domači hiši. Vem, kaj je govorila moja mama. Ona je izgubila štiri brate. S kakšno hvaležnostjo je pripovedovala o tem, kako so enega od bratov odpeljali z z žico zvezanimi rokami, potem mu pa sodili in ga izpustili, ugotovili so, da ni kriv (obljubili so, da bodo po vojni poravnali materialno škodo – no, na to so pozabili), mama je hvaležno govorila o tem dogodku.

    Še nekaj je glede preteklosti: težko jo kar odmislimo in pozabimo. Pozabiti pravzaprav preteklosti ne smemo, sprejeti pa, svoja slaba in dobra dejanja, slabe in dobre odločitve … Izhajamo iz te preteklosti, na nek način se nas drži.
    Všeč mi je tale misel: “Najčistejše trpljenje prinaša najčistejše umevanje.”

  10. slash slash pravi:

    Križarske vojne so tud v imenu Jezusa začeli, ki je govoril, da je treba sovražnika ljubiti in ker so bili ljudje zmedeni je takratni papež izjavil, da so Jezusa narobe citirali. Gledal sem dokumentarec v katerem so govrili nekdanji domobranci in jih je mnogo dejalo, da bi sledilo isto. Bile sta dve ideologije prostor pa samo za eno.

  11. ana pravi:

    Slash, a res? Mogoče sem pa jaz iz enega drugega sveta??? Kaj pa vem.
    Velikokrat sem se vprašala, če bi živela v nekem drugem obdobju, npr. za časa Jezusovega življenja, v njegovih krajih, ali bi cenila njegov nauk, ali bi čepela z vso pametjo v postavi stare zaveze in vztrajala pri “zob za zob” in podobno … Ali bi me Jezus prepričal? Ne vem … Menda se vse glavno dogaja v “srcu”.
    Ne predstavljam pa si, da bi hotela odstraniti drugače misleče … Drugače misleče doživljam kot bogastvo, kot opombo, kot opozorilo, da se ne smem zabubiti v svojem “prav”, ker moj prav morda ni absoluten.
    Ni bilo prostora za dve ideologiji? Hudo. Jaz pa kar mislim, da je prostor za vse …
    Lp!

  12. slash slash pravi:

    Ne ni bilo nikjer na svetu ni bilo prostora za obe ideologije. Povsod so zmagali ali komunisti (Jugoslavija, Češkoslovaška, Madžarska) ali pa kapitalizem (Grčija, Francija) v tistem času ni bilo srednje poti. Ne trdim da imam prav trdim pa da so bile križarske vojne isti zločin kot povojni poboji če ne še hujši kajti povojni poboji so se dogajali v lastni državi križarske vojne pa v tujih deželah. Zato se nima RKC nobene pravice vtikovat in sedaj hliniti neko pravičnost.

  13. ana pravi:

    Hliniti neko pravičnost. Hliniti se itak nihče ne bi smel.
    Je pa res tudi, da nihče ni brez greha. Poznaš tisti dogodek, ko so hoteli kamenjat žensko, ki so jo zasačili z nekim moškim (zakaj pa ne tudi moškega!?!?), pa je Jezus rekel, naj prvi vrže kamen tisti, ki je brez greha. Nihče ni vrgel kamna …
    Tudi jaz nisem brez greha, kakšne stvari so zaradi nemoči, kakšne zaradi premajhnega spoznanja, da je narobe (prepozno spoznanje) … Toda vseeno kot mama otroku rečem, kaj je prav … Ga malo usmerjam …
    Za vsakega od nas je prav, da govori drugim, jih tudi opozarja, pomemben pa je način … Pravičniki in brezgrešniki so pa vedno neprijetni!

  14. slash slash pravi:

    Dobro naj opozarja a ne more obosjat.

  15. ana pravi:

    Se zelo strinjam! :-)

  16. maatjazh maatjazh pravi:

    Ana, mobilizacije, vojne, poboji, prisege, pakti … so politični akti. S pravičnostjo ali kulturo srca nimajo kaj dosti skupnega. V prvi vrsti gre za oblast nad ljudmi, njihovimi dušami in bogastvom. Za oblast se borijo institucije, navadni ljudje so samo v službah teh institucij, ubogat morajo in bit lojalni, sicer jih čaka takšna ali drugačna kazen. Pravičnost je vedno prazdeljena neenakomerno. Kadar država, cerkev, politična stranka … organizira ljudi za doseganje svojih ciljev, se ji zdijo drame malega človeka nepomembne in zanemarljive … Tudi če jim sledijo smrti … Izkopavanje kosti je bilo v zgodovini vedno slab znak.

    Lep pozdrav.

  17. GRiSON GRiSON pravi:

    Za domovino, s Titom naprej ;) .

  18. vlatka vlatka pravi:

    rado,

    najbolj všeč mi je pri vsem skupaj : laž :mrgreen:

  19. Rado Rado pravi:

    Lepo Vladka.

    Vse ti dam, če mi daš. Peljem te na Mauricius. Dam ti ključe od vikenda na morju. Redno te bom razvajal v dragih restavracijah. Masaža vsak dan, če boš hotela. Se rada lepo oblačiš? Poznam enega modnega kreatorja. Vse bo naredil zate. Ti boš moja kraljica.
    Vse to in še več, draga Vladka.

    Če mi daš.

    :-)

  20. blitz pravi:

    Precej verjetno je, da bi tudi v primeru zmage druge strani sledili poboji. Najverjetneje bi bili sicer manj obsežni, ker druga stran ni bila monolitna kot komunisti.

    Po drugi strani bi se pa jaz vprašal nekaj drugega. Ali niso povojni poboji vsaj deloma upravičili borbe domobrancev proti komunizmu? Ne glede na časovno zaporedje?

  21. maatjazh maatjazh pravi:

    Blitz, ta misel se mi pa zdi vprašljiva. Če bi se znali/hoteli obe strani zmenit in najti skupen interes (beri: skupnega sovražnika), bi bili pobiti samo okupatorji. Kdor se je med sovraštvom do nacistov in do boljševikov odločil za sovraštvo do slednjih (no, čeprav se praviloma ni odločal s svojo glavo), je pač izbral boj na življenje in smrt z boljševiki. Z drugimi besedami: za Hitlerja se je podal v smrt. Povojni poboji niso upravičili borbe domobrancev na Hitlerjevi strani. Tudi ne njihove borbe v državljanski vojni proti sonarodnjakom, ki so se borili na strani protinacistične koalicije. Plačali so visoko ceno za odločitve svojih voditeljev. V prisegi so pristali na to, da bodo dali zanje in za njihove ideje – če bo treba – svoja življenja. In prav to jih je doletelo, čeprav na nedojemljivo krut način.
    Vprašanje, kdo vse bi bil pobit, če bi dobili vojno nacisti, je hipotetično, a odprto. Mislim, da nacisti Slovanov niso šteli k arijskim rasam. Boljševikov pa zagotovo niso ljubili in jih tudi niso puščali pri življenjih, kadar so naleteli nanje. Težko verjamem, da bi jih pustili živeti po hipotetični zmagi nad njimi. In kdo bi bili eksekutorji, oni sami ali njihovi zavezniki, je tudi hipotetično vprašanje.
    Med -izmi v vojnih in povojnih časih po moje ni bistvenih razlik. Koder je šla kadarkoli zmagovita vojska, je puščala za sabo trupla. Takšni smo ljudje.

  22. ana pravi:

    maatjazh, ko bi, bi bilo lepo …
    Toda prva stran ni hotela sodelovati z drugo … En pomembnih komunistov, nisem gotova glede imena, morda Kidrič, je rekel: Potrebujemo belo gardo; če je ni, jo moramo narediti! (Da se najti natančen podatek, na pamet ga ne vem.)
    Domobranstvo je dejansko, v praksi, pomenilo obrambo pred nasiljem, ki ga je bilo veliko do nepartizanov …
    Slišala sem veliko osebnih zgodb. Nek mož, Ljubljančan, je sodeloval z OF, dokler ni spoznal, zakaj dejansko gre … in se distanciral … Vse so potem uredili tako, da je bil ob določenem času na določenem mestu in so ga skozi okno ustrelili … Koliko zgodb sem slišala, ko v resnici ni šlo za nobeno izdajstvo, očitano je pa bilo. Kolikokrat so vasi nastradale zaradi partizanov. kolikokrat so partizani poskrbeli zase, za navadne ljudi v vaseh pa ne. Nek mož je bil partizan, v boju je Nemec vrgel bombo vanj, obležal je težko ranjen, pustili so ga tam … Nekako se je privlekel do neke vasi, tam za silo ozdravel in se pozneje vrnil v domačo hišo, še med vojno, saj ni bil več uporaben za vojaka … No, temu možaku niso nikoli priznali borčevskih pravic, ker ob koncu vojne ni bil partizan … (Rtg glave kasneje ob smrti je pa pokazal ostanke streliva v glavi.)
    No, ti dve zgodbi sem slišala zadnji teden od očividcev, prvo od sosede, drugo od partizanovega sina …
    Vem, ni to tema, toda to je življenje, to je bilo takrat, to je bila vojna …
    Zelo malo vemo, kako bi bilo, če bi bilo drugače …

    Priporočam v branje knjigo Moj brat Janko – Vojko, napisala jo je sestra Janka Premrla Vojka … No, če je ne boste brali … to je zgodba o poštenem partizanu, ki je skoraj zagotovo bil ustreljen od svojih – je bil prepošten, samosvoj in zato moteč – in tudi zdravniško pomoč so mu zrihtali tako počasi, da je bilo zagotovljeno, da ne bo preživel …

    Partizani sami na sebi so pozitivni, toda partizani, ki so jih strogo usmerjali komunisti, ki so se vse do leta 1948 bolj ali manj klanjali Stalinu (morda ravno PRISEGE niso izrekli …, obnašali so se pa, kot da so jo, to ni bila borba za domovino, temveč borba za oblast, pa tudi res oblast šele po l. 48, prej je bila predvsem pokorščina Stalinu.)
    Kako so lahko imeli Stalina za tako dobrega, ko je ja imel pakt s Hitlerjem!? In potem sta lepo oba napadla Poljsko! In ko se je začela 2. svetovna vojna pri nas, komunisti niso vedeli, kaj bi …, so kar čakali z odporom, dejansko imajo pravo vlogo takrat Tigrovci, ki so vedeli pod Italijani, kaj je nasilje okupatorja. In šele ko je Hitler napadel Sovjetsko zvezo, takrat šele so partizani prišli k sebi in se odločili za boj proti Hitlerju.

    Kaj bi lahko naredili s poraženci? Zakaj pravzaprav so eni poraženci, čeprav imata obe strani skupno domovino? Bratska ljubezen????

  23. GRiSON GRiSON pravi:

    Moj oče je v partizanih hudo trpel, bil je 6 krat ranjen. Enkrat zelo hudo, bilo je tako hudo, da je smrti ušel za las. Vendar po vojni, je bil proti ubijanju, ne samo proti ubijanju so borcev in domobrancev, temveč tudi vseh ostalih okupatorjev. Vojne je bilo konec, potrebno je bilo vse trpljenje čim prej pozabiti. Tudi ostali njegovi soborci so bili enakega mnenja.
    Tako mi je povedal oče.

  24. maatjazh maatjazh pravi:

    Vidiš, Ana, saj v bistvu govoriš skoraj isto kot jaz. O človeškem značaju in o – izmih (komunizem, nacizem …). “Visoka” politika se zna igrati s človekovo umsko omejenostjo in z njegovo krvoločnostjo, ki v kombinaciji omogočata izpeljavo vojnih zamisli norih liderjev in vojnih dobičkarjev. Človek, ki slepo sledi idejam svojih voditeljev, je v skrajnih trenutkih pripravljen zanje tudi ubijati sočloveka. Zato je zelo pomembno, da tu in zdaj presežemo fanatična prepričanja, sicer se bo ponovila zgodba bratomornega klanja v obliki nove vojne. (Iskanje pravičnosti in zadoščenja za pretekle krivice, ki ga usmerjajo in spodbujajo idejni voditelji, vodi v enako dramo.) Po vojni je sicer lahko locirati zmagovalno stran, težje pa je določiti zmagovalca med dvema človekoma, če fokusiramo posamezen vojni dogodek kot individualen umor: tu sta poraženca oba – žrtev in njen krvnik.

  25. Blitz pravi:

    maatjazh, o straneh med drugo svetovno vojno pa samo toliko – vceraj zvecer sem gledal na enem od nemskih kanalov oddajo o nacizmu in drugi svetovni vojni. Kot najbrz ves, so smrtni sovrazniki nacisti in komunisti hkrati napadli Poljsko in si jo razdelili. Ob kapitulaciji Poljske so celo organizirali skupno vojasko parado. Ali je potemtakem kaj cudnega, ce v Sloveniji marsikdo ni zaupal komunistom ali pa se jih je na smrt bal?

  26. Rado Rado pravi:

    Blitz,

    ko v naši stvarnosti debatiramo o komunizmu, imamo v mislih Slovenijo in tukajšnje dogajanje. Prosim, da nas ne vpletaš v pakt med Hitlerjem in Stalinom.
    Navsezadnje se je Tito distanciral (in mi vsi) od njega, ko je spoznal vse dimenzije Stalinizma.

    LP

  27. maatjazh maatjazh pravi:

    Blitz, seveda so me podučili o delitvi Poljske. In ne, ni čudno, da marsikdo ni zaupal komunistom, čudno je, da je zaupal nacistom. Saj je bila vendar skupna vojaška parada, če je bila (tudi) le-ta kriterij pri odločanju. A bojim se, da so fante predvsem, neposredno ali posredno, grupirali nosilci “višjih” interesov in idej. Do teh je treba biti previden, tudi danes, pa imaš več možnosti, da prevzameš odgovornost za svojo odločitev sam.

  28. naja pravi:

    Moja teta je pet let stara šla po mleko (v Borštu pri TRstu). Fašisti so jo zajeli kot talko in jo zadrževali pred zidom do poldneva, ko so jo (
    in vse ostale talce) osvobodili Nemci (Wermacht). V tistih dneh pa je videla tudi partizane, ki so klali otroke… ko že teče beseda o straneh v vojnah….

  29. ana pravi:

    Pozdrav vsem!
    Rado, prav lepo je to tvoje “potovanje”, z veseljem potujem z vami vsemi!
    Tito se je distanciral od/do Stalina šele tam nekje l.48, ne vem, koliko časa je morda “kuhal” v sebi, preden se je odločil …
    Kaj če bi se domobranci distancirali od Hitlerja tudi šele potem enkrat?

    Lahko sicer gledamo na Slovenijo, toda vsak običajen človek bo pogledal še malo nazaj, še malo širše, če se bo želel bolj informirati …
    (Malo za šalo: Nekoč mi je bil zelo všeč nek fant, ki pa je potem zgubil “možnosti”, ko sem videla, da ni prijazen do vseh ljudi! Nisem videla samo naju, temveč tudi malo “okrog”! In to me ni več potegnilo.)

    Komunisti so imeli čas in priložnost marsikaj svojega opravičiti. Tudi ker so imeli v rokah oblast in ljudi v strahu, so lahko širili samo svojo resnico.

    Mislim pa, da je hudo, če si imel stalno v glavi neko “veličastje”, potem pa ugotoviš, da ni vse tako lepo … Posebno, če vidiš, da so morda tvoji sorodniki manj dobri ljudje, kot si mislil. Morda je bil celo eksekutor.
    Vsak od nas si je naložil različna bremena, so mu jih naložili predhodniki.
    In vsak je kriv samo za svoja dejanja, za tista, ki jih je res kriv, v katera ga niso prisilili …

    Tako gremo lahko naprej, brez stalne jeze … in brez stalne žalosti …
    Videla sem ljudi, ki niso preboleli pobojev svojcev. Mojemu očetu so sporočili pred nekaj leti, kdaj naj bi bil ubit njegov oče. Po 60 letih!? Oče sploh ni verjel, da tisti podatek drži.
    Mnogim ljudem veliko pomeni, da vejo, kje so pokopani njihovi bližnji. Veliko jim pomeni iti na grob …
    Morda šele tako res rečejo “adijo” svojcu, res ugotovijo, dojamejo, da je nekdo mrtev, zares mrtev.

    Maatjazh, res veliko stvari podobno vidiva … Saj vsak, ki hoče več videti, vidi veliko stvari, tudi tistih, ki jih vidijo drugi … in sestavlja svojo podobo sveta … In Najina zgodba spet prav to govori: o posameznikih, ki se izkažejo za ljudi, in tiste, ki kdaj ne morejo dokazati človeškosti …
    Lp!

  30. blitz blitz pravi:

    maatjazh, točno v tem grmu tiči zajec. Danes imamo vsem dostopne medije vseh vrst in je veliko lažje, takrat pa tega seveda ni bilo.

    rado, seveda se nas pakt še kako tiče. Če Hitler ne bi napadel Sovjetske zveze, se tudi slovenski komunisti ne bi uprli Nemcem, kot se do junija 1941 niso uprli v nobeni evropski državi. In PF ne bi postala OF.

  31. slash slash pravi:

    @blitz kolkr js vidim ta pakt niti nikol ni bil resno vzet ne od stalina ne od hitlerja. Kominterna je razglasila nacizem za največjega sovražnika komunizma kdo je pa vodil kominterno pa se ve. Bil je le pragmatično dejanje s katerim si je Hitler zaščitil vzhod dokler ne osvoji zahoda Stalin pa si je kupil čas, da se je lahko pripravil na vojno. Obe strani pa sta vedeli, da bo prišlo do spopada. Čeprav so se nemški oficirji šolali v SZ.

  32. Rado Rado pravi:

    Slash,
    povsem si zadel bistvo!

  33. Človek Človek pravi:

    Včasih se rad vprašam, kako je biti na vrhu… Glede na to, da vsi lažemo, ne morem očitati drugim tega početja… Lahko pa očitam sebi nevednost oz. nezainteresiranost… Ampak vedno se lahko ozreš ˝višje˝ in ˝nižje˝ in vedno se lahko vprašaš – ali je vredno? Kot drugo, se pa vedno sprašujem, ali sem sploh lahko več kot človek?

  34. ana pravi:

    Človek, več kot človek? Po moje je največ to … čeprav lahko veliko govorimo o tem, kaj je biti človek … Zanimivo je to, ker je po eni strani največ, največje biti človek, po drugi strani pa izraz “samo človek” skuša opravičiti napake …

    Slash, to bi pomenilo hinavščino … ali pa je isto lepše povedano “diplomacija” … Poštenje???
    Druga stvar pa: KDAJ je kominterna to izjavila? (Namreč ne vem.)

  35. slash slash pravi:

    ne temu se reče politika kominterna je to izjavila pred podpisom tega pakta

  36. ana pravi:

    hvala, slash!
    Politika – kdaj je politika politika? V vsakdanjem življenju bi bilo tudi politika ali kaj drugega?

  37. slash slash pravi:

    ne moreš primerjat vsakdanji odnos pa odnos voditeljev…nažalost imajo oni opravičilo za to

  38. ana pravi:

    Hvala, slash, mi je v veselje prebrati tvoje.
    Veš, razmišljam, ko moram v kaj prepričati otroka (npr. umivanje zob), koliko fint je včasih potrebno, da speljem to, kar želim jaz … Ki imam seveda prav. Ker jaz to vem. Ker sem “velika”. Sem torej dober politik, kaj, če mi rata otroka prepričati, da je treba umiti zobe?!
    Včasih se hecam, včasih jezim, včasih povem kakšno zgodbico o zobkih …, moj namen je en sam: umiti zobje.

    Koliko ima človek pravico gnati svojo, še in še prepričevati druge, jih prisiliti v kaj …, če drugi tega nočejo???
    Mislim, da mora tisti, ki ima moč, oblast, leta, vodstvo, karkoli …, poskrbeti za čistost svojih idej, potem pa naj poskuša prepričati druge … Človek s čistim srcem naj bi našel način …

  39. slash slash pravi:

    zopet vzgajanje otrok je proces socializacije, ki je nekaj drugačnega kot pa vodenje države

  40. ana pravi:

    strinjam se, seveda …
    poleg tega pa primere skoraj nikoli niso res ustrezne …
    samo za ponazorilo so …

Komentiraj



XHTML: Uporabite lahko naslednje tage: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !