Ana me je v eni diskusiji pozvala naj ji napišem, kaj je Milan Kučan sploh naredil dobrega. Zato za današnjo iztočnico vzamem citat iz njenega komentarja na Štefanovem blogu:

“Tudi ni slabo, če slediš času – in če npr. začneš pisati na računalnik, pa čeprav si morda še pet let nazaj trdil, da čez ročno napisano pismo ga ni.”

Zelo se strinjam z Ano. Stvari je vedno potrebno ocenjevati v duhu časa, v katerem so nastale.
Vzemimo atletski dosežek. Nekdo skoči 7 m daleč. Pri skoku v daljino, gledano v svetovnem merilu, sedem metrov ni kakšen poseben dosežek. Če pa zraven pojasnimo, da je to razdaljo preskočil fant pri šestnajst in pol letih, potem se zavemo, da gre v resnici za vrhunski dosežek.
Poglejmo dalje kulturo narodov. Npr. Stari Rim, pred 2000 leti, gladiatorski boji, ubijanje, vonj po krvi, kričanje množic. Za Rimljane tistega časa je bila to najbolj naravna stvar. Del njihove eksistence. Če bi nekdo prišel iz njihove prihodnosti, iz današnjega časa npr. in bi jim pojasnjeval nekulturnost in nehumanost njihovega početja, ga ne bi razumeli.

Vzemimo še nekaj iz sodobne zgodovine. Jugoslavija po II. svetovni vojni. Čas informbiroja. Takrat so se začele deportacije na Goli otok. Z današnjimi očmi gledano, kruto dejanje komunističnih oblasti. Pa vendar, če vzamemo v ozir, da so trije veliki (Roosvelt, Stalin, Churchill) na Jaltski konferenci delili povojno Evropo in da si je Jugoslavijo pod pretežni vpliv zagotovila Sovjetska zveza. Le-ta je v prvih letih po vojni hotela realizirati svoj vpliv in ko se mu je Tito uprl, je bila rdeča armada že na jugoslovanskih mejah. Kaj se nam je obetalo? Ruska okupacija za dolga desetletja. In Tito je moral dokazati, svojo komunistično pravovernost ter je začel zapirati na Goli otok domnevne sovražnike komunizma, da bi dokazal svojo pravovernost.
Bila je alternativa ali Sovjetska okupacija, ali lasten trdi režim. Kdo je takrat lahko napovedal kam bo šel razvoj zgodovine? Zelo verjetno bi Rdeča armada prekoračila jugoslovanske meje, če Tito ne bi pokazal vsaj nekoliko svoje pravovernosti in pripadnosti komunizmu (čeprav malo samosvojemu), če bi na hitro hotel iz komunističnega tabora. Zaradi prehoda do Sredozemlja je bila Jugoslavija za SZ strateškega pomena. Iz današnje perspektive vemo, da je izbral manjše zlo. Druge možnosti takrat ni bilo.

Nihče si ne more izbirati časa in kraja v katerega se bo rodil. Vsi, ki so (smo) se rodili in postali opravilno sposobni še v nekdanji (socialistični) Jugoslaviji smo morali sprejeti dani način eksistence. Tudi ljudje, ki so hoteli biti nekaj več, postati vodje ipd. Nihče takrat ni poznal prihodnosti in ni vedel v katero smer bo šla. Tudi Kučan ne. Ko se je v osemdesetih letih povzpel na čelo takratnih oblasti je železni prijem komunizma že popuščal. Kučan je bil že velik napredek za predhodne trdorokce (Popit & co.). In v svojem času je opravil veliko delo. Ko je v osemdesetih letih pognala Slovenska pomlad, je moral krmariti med našimi pomladniki (ZSMS-jem in Novorevijaši) ter med jugoslovansko realnostjo (armadnim vrhom, Miloševičevem nacionalizmom). Če bi bili, koraki osamosvajanja prehitri (ko Janša še ni pripravil obrambe), bi v spopadu z armado Slovenci potegnili kratko. Kdo ve, kakšna nacionalistična tvorba bi bili danes? Prvo zares pogumno dejanje, je bilo torej Kučanovo.  Njegov odhod iz plenuma Zveze komunistov Jugoslavije, je bil največji udarec takratnemu režimu. Razbitje petdesetletnih komunističnih iluzij!!! Šele zatem je lahko prišel na vrsto Janša.
Vsem se nam kdaj lahko zgodi, da do vratu pademo v blato. Ali smo zato za vedno zaznamovani? Nikakor. Važno je, da se znamo izvleči in zakorakati v pravo smer. Tudi Kučan je to znal. To mu je priznal tudi “oče” naše ustave, veliki razumnik in kritik nekdanjega režima, dr. France Bučar. Ne glede na to, kaj je Kučan nekoč bil, je v času samostojne Slovenije postal demokrat, s plebiscitno podporo Slovencev. In to je važno. To šteje.

P.S.
Glede na to Ana, da sem se moral potruditi za daljši sestavek, ne bom zadovoljen zgolj z – morebiti – pavšalnim odgovorom. Morala mi boš podrobneje pojasniti, če se v čem ne strinjaš z mano.

Pravkar sem si ponovno ogledal insert iz Spet doma in sicer tisti del,  Zvezde plešejo. Priznam, da tudi zaradi Tanje, v katero sem malce zaljubljen.   Neverjetno, kakšen plesni talent ima ta  ženska.  Pleše, poje, koketira. Vse,  kar si zamisli  lahko izpelje. Pa zaustavimo malo domišlijo. Nisem zaradi nje odprl tega bloga. Mario je tisti, ki me je vzpodbudil k pisanju.  Njegov nastop, njegova gostobesednost, osladnost, spravljivost, dobrikanje.  Ljudje božji, saj to je kič v najčistejši obliki.

Na tisoče njegovih besed, ki nam poskušajo sugerirati;
kako naj se počutimo (naj nam dovoli, da se sami odločimo o tem),
ki nam pojasnjujejo, kako lep nastop smo pravkar videli (smo mar debili, da sami tega nismo videli?),
ki nam pove,  da je bila pesem, ki smo jo pravkar poslušali zelo lepa. (mar nimamo svojih ušes in svoje zmožnosti presoje?),
ki terja od publike v studiu, da ploska kadar se njemu zdi, da je potrebno ploskati (kaj pa če komu pesem ni bila všeč? Se naj pretvarja in se dela lažno navdušenega? Ali ni aplavz izraz spontanega navdušenja?) 

Oddaja spet doma je odlična oddaja;  gostje, pevci, plesni nastopi,  glamur, itd.  Vse je O.K.  Samo, za božjo voljo,  omogočite nam, da lahko izključimo  čvekanje voditelja.