Le tu in tam, le bežno potovanje

Sinička,

ogledal sem si zate eno dobro monodramo in ti napisal recenzijo. Priporočam za ogled. Upam, da je to v redu?! Ali pa si imela v mislih kaj na temo seksa in nasilja? Kar povej. Tokrat torej ocena:

 Zijaha A. Skolovič, Cabares cabarei!

Izjemno!  Monolog,  v hitrem tempu, trajajoč dve uri in 25 minut, podprt z gestikulacijo, igro in protiigro, menjavanjem tempa, dvigovanjem in spuščanjem glasu. Kaj podobnega sem v življenju videl zelo redko.

Toliko o sposobnostih in izjemni koncentraciji igralca Zijaha A. Sokolovića. Sama vsebina avtorske monokomedije CABAres, CABAREI je bila izvajana v srbohrvaščini, kar je dajalo predstavi poseben šarm in pridih eksotike in se je humorno, bolje rečeno s posmehom,  ukvarjala z naveličanostjo odnosov dveh zakoncev srednjih let, gledano z moškega zornega kota. Številne, vsakdanje banalnosti, iz katerih se avtor norčuje,  nas spominjajo na realnost bivanja in hkrati na, z leti izgubljene iluzije protagonista.  

Vzporedno z zgodbo  »junaka«  monoigre je potekala razprava o državi, demokraciji in ritualnem nasedanju državljanov meglicam, ki jih spuščajo zbanalizirani oblastniki. Spoznanje, kako se posledice globaliziranega pranja možganov usedajo v nezavedno, je menjavalo razpoloženje publike od huronskega smeha nad smešnimi domislicami, do bolečega spoznanja, da smo vsaj na ravni reakcije vsi zapeljani. Kot trop ovčic se oziramo zdaj za tem, zdaj za onim gurujem. Ko potujemo skozi čas in izgubljamo mladostne »utvare«, kakor tudi mladostno energijo, se tolažimo z »izkušnjami«, kajti te nam bodo nadomestile izgubljena leta.

Laž, prekleta laž! Vsa visoka modrost o BODOČNOSTI, zapisana s strani davno in malo manj davno umrlih velikih filozofov, ta bodočnost  je pravzaprav naša SEDANJOST in hkrati PRETEKLOST naših vnukov in pravnukov, vsa ta modrost torej ni uporabna, kajti živimo tukaj in sedaj in nič, popolnoma nič, nam ne vrne izgubljenega trenutka.  Razblinja nam iluzijo o bodočnosti, za katero živimo vsi, kajti naša bodočnost je bedna STAROST in za njo vsem skupna fatamorgana, SMRT.  

Ali govorimo vsi isti jezik,

se pogosto sprašujem, ko prebiram vsebine različnih blogov in komentarje, ki jim sledijo. Često  berem odgovore na vprašanja, ki niso bila zastavljena. Sogovornik poskuša zavreči avtorjevo tezo, s tem da govori o neki drugi vsebini.  Je mogoče argument, ki formalno-logično velja, zavreči kar tako na počez? 

Jaz osebno naj tej točki bloganja pogrešam ustrezno, dovolj visoko raven razpravljalcev.  Povsem jasno mi je, da s formalno logiko ni mogoče presojati tekstov, ki imajo literarne pretenzije. Takšni teksti, se nas lahko čustveno dotaknejo, ali pa ne. Lahko jih presojamo zgolj literarno kritično.  Povsem drugače je, če razpravljamo o konkretni stvari. V takšnih primerih se moramo pokloniti nasprotnikovemu stališču, če ima sogovornik ustrezno podprte formalno-logične argumente. Ali v naši medsebojni komunikaciji ne velja aksiom, da ima vsaka posledica svoj vzrok? Smo na področju jezika dovolj poenoteni, da po dobri razpravi zmoremo sprejeti nedvomna skupna stališča? 

Ko na blogu izpostavimo svoje stališče, dobi le-to prvič neko konkretizirano obliko. Kot ideja v glavi, namreč stališče ni moralo-moglo biti dovolj premišljeno.  Šele sedaj, tako zapisano, opravlja resničnostni test.  Vsi, ki sodelujemo pri tem testu, moramo biti toliko pošteni, da bomo priznali rezultate, četudi bodo le-ti, bognedaj,  ovrgli naša prvotna stališča.  Navsezadnje smo na blogu tudi iz razloga, da se morda kaj naučimo in ne le, da drugim solimo pamet.   

Peter Frankl je na vest.si komentiral spopad med Janezom in med Adriao .  Vsebino spora opredeljuje, kot nesoglasja med kapitalom in med politiko.   Kapitalu, trdi Frankl,  je sprega nedvomno koristila. Dalje se sprašuje, kakšne koristi je od tega imel Janez.

Odgovor najdemo v samem bistvu Janševe vladavine.  Bistvo te vladavine ni zagotovitev prvenstveno ekonomskega vpliva, ampak pretežno ideološki boj.  Strateški cilj tega mandata je pomesti z vsemi, ki tudi zgolj v sledeh spominjajo na nekdanje strukture.  Bistvo te vladavine je udejanjanje Pučnikove neuresničene ideje, to je lustracije.  Če je torej na Delu zadnji dve leti pometala ”črna metla” in se je ustrezno toliko  časa zlivala gnojnica čez levico, potem se je  Janezu kupčija izplačala. 

Vendar ta boj, ni bil zgolj boj kapitala in politike, ta boj je bil v veliki meri tudi moško-ženski spopad.   Arhetip nepopustljivega moškega, patriarha se je srečal z likom sodobne ženske, povsem osvobojene in neobremenjeno se zavedajoče  podobe časa, v katerem so ženske dokončno zavzele enakopravno mesto v moško ženskih odnosih.  Adriana ne išče več moči  za prevlado  nad moškim, v šibkosti ženske in v popustljivosti moškega, ko se sreča s to šibkostjo. Adriana Kosmova  izpostavlja in udejanja svojo moč frontalno,  s pogledom zazrtim v nasprotnikove oči, ne da bi trepnila s svojimi.  Veliki strateg Janez Janša ni predvidel takšne moči,  takšnega načina boja.  Podcenil je nasprotnico. Janez Janša je plačal veliko lekcijo  za vse nas moške, za vso novo generacijo moških.  V boju za strpno in enakopravno sobivanje bomo morali poslej moški uporabljati dosedanja ženska orožja. Zvitost in šibkost.  

Sprijaznimo se z novimi odnosi, evolucija pač piše nov list.

Decoy je malo pokritiziral moj odnos do RKC. Tu mu razlagam zakaj je takšen. 

Lepo, da si se oglasil po dolgem času decoy. Sem že mislil, da se vsi strinjate z mano? Zakaj mislim, da je RKC totalitarna, me sprašuješ. Zato, ker je totalitarna decoy. RKC je monarhistično organizirana cerkvena inštitucija s sedežem v Vatikanu. Papež je absolutni monarh. Kleriki od kardinalov navzdol so izvajalci papeževe politike. Vsa lastnina vesoljne cerkve se upravlja iz Vatikana. Tudi lastnina, ki jo ima slovenska RKC, ki je formalni lastnik!!! Notranjih volitev nimajo. Razen konklave, ko je papež že mrtev. V primerjavi s komunizmom je RKC daleč bolj totalitarna (Komunizem vsaj na formalni ravni ni bil totalitaren). 

RKC ima daleč prevelik vpliv na našo družbo!!! 

1) vpliv ima preko svojih vernikov na strankarskih volitvah

2) vpliv ima preko institucije slovenske RKC, oz preko cerkvenih dostojanstvenikov, ki so direkten sogovornik naše politike. (cerkev se sklicuje na 70 % /domnevnih/ katoličanov, čeprav so le-ti, že enkrat participirali svoj katoliški glas na svobodnih volitvah)

3) preko diplomatskih uslužbencev, oz preko papeževega odposlanca pri naši državi

4) kot veliki slovenski posestniki, oz. kot veliki lastniki kapitalskih deležev v slovenskih firmah

5) kot solastniki tujih korporacij, ki delujejo pri nas.

6) preko vplivnih tajnih lož (naš pravosodni minister)

 Vidite torej s koliko različni strani smo “obdelovani” za interese cerkve.  Sinergistični učinki RKC-ja so prestrelili našo družbo, zato smo tisti redki, ki poskušamo o RKC razmišljati analitično in z razumom, takoj na ostrem udaru. Dragi decoy, če se me boš “lotil”, potem bodi prosim pošten in pojdi od stavka do stavka, če misliš, da kje moje trditve  ne držijo.

V sinočnjih Odmevih smo imeli priložnost gledati in poslušati dialog med protagonisti obeh včerajšnjih zborov. Naj tokrat zanemarim vsebino in se osredotočim le na formo pogovora.

 Vsaka “stran” je imela enega spravljivega, oz.  splošno kritičnega. Od Zborovcev se je izkazal dr. Rupel z diplomatskim izražanjem in s poskusom izogibanja polemičnosti.  Pri Zares je to bil dr. Jaklič, ki je pri ocenah dela vlad bil kritičen do te, kakor tudi do prejšnje. (vmesni rezultat med obema 50:50)

Pravo soočenje je torej potekalo med dr. Jerovškom (Zbor) in med dr. Lahovnikom (Zares). Oba sta udarjala z močnimi orožji. Dr. Lahovnik  je odpiral splošne teme, dr. Jerovšek pa se je jezil; nad predsednikom države, nad opozicijo, ki laže, nad mediji. Nedvomno se je slednji tu ujel v past.  Kajti vlada naj bi imela odlične rezultate pri gospodarski rasti, nedvomno je korenito posegla s svojim vplivom v medije, pa se kljub vsemu pritožuje nad vsebino “lastnih” časopisov.  Hej ljudje, kdo pa še mara “luzerje”?Vse vzvode oblasti imaš v rokah,  pa ne znaš prepričati svoji medijev, da bi lepo govorili o tebi?!

Čustvenost na TV  je dovoljena le igralcem in pesnikom.  Očitno dr. Jerovšek te lekcije ni vzel. Vseskozi so se čutila njegova močna čustva. Celo tako zelo močna, da se mu je beseda zatikala.  Ob tem je bil dr. Lahovnik popolnoma obvladan in je zaradi tega, kot z bumerangom izkoriščal iztočnice, ki mu jih je nespretno ponujal sogovornik.

Njun dvoboj se je končal z rezultatom 90:10 v korist dr. Lahovnika.

Kosmova je na predvečer Zbora za Republiko zadala pomemben udarec agoniji Janševe vlade.

Postavlja se vprašanje,  je ta zbor zdravniški konzilij, ki bo izvlekel Janšo, ali pa so se že predčasno zbrali pogrebci? So Janšo “namočili”? Ali se je “namočil” sam.

Zgodovina zadnjih dvajsetih let kaže, da je Janša izjemen strateg, ko je treba rušiti.  Odličen je bil v podtalnem delovanju zoper nekdanjo JLA. Prav tako, je bil uspešen v rušenju domnevno “starih” struktur. Na ministrstvih ni pometel le eno - horizontalno vrsto pod ministrom, ampak je šel tudi v globino. Dva do tri ešalone! Da ne govorim o medijih. In še . .

Kdo, ali kaj pokopava (je pokopalo, bo pokopalo) Janšo? Vsekakor ga pokopava njegova 1)izjemna zamerljivost. Pri njem imaš le eno možnost. Za vsako napako te bo preganjal do smrti.  Spomnite se primera nekoč Janševega pribočnika Hvalice. Koliko bitk je Hvalica izbojeval za Janšo, za SDS? Mnogo! Samo ena napaka in je moral iti. Ko je Spomenka Hribar, mislim da je bilo leta 1996, analizirala Janšo, predvidela Janševe poteze, je opozorila na patologijo njegovega razmišljanja. Mnogi, ji niso verjeli.  Današnji čas kaže, da je imela povsem prav.  In kar je najhuje, 2) Janša bo padel predvsem iz svojega področja. To je strategije! SIC! Noben pameten strateg ne bo odpiral več front hkrati! Sova, predsednik Drnovšek, nekdanji predsednik Kučan idr. Ali se mu je čisto zameglil um in jih je podcenil? Nedvomno!!! To sta premočni figuri. Poglejte modro politično obnašanje Kučana.  Najvkljub vsesplošnemu pričakovanju se po končanem mandatu ni resneje politično aktiviral. Po zadnjih volitvah se je skoraj povsem umaknil.  Do tega trenutka, ko se mu je Janša ponudil na pladnju, ko je premier bil druge bitke in mu je pokazal ranljivi bok. Zdaj je Kučan udaril.

Če po spominu zapišem tisti samurajski rek: Ko se udarijo mojstri, je vsak udarec lahko smrten.

Zdaj smo imeli rušitelja, zdaj potrebujemo nekoga, ki bo zopet pričel graditi!

Lepa majska nedelja se je obetala. “Kako jo najlepše preživeti”, se je pojavilo vprašanje.  Kako neki, če ne v družbi prijetnih ljudi in v naravi. Skupaj s prijatelji sem torej krenil na Pohod proti lakoti, ki ga je organiziralo Drnovškovo gibanje za pravičnost in razvoj.

Zbrali smo se tam v stari Ljubljani pri vodnjaku Rimskega imena.  Deseta ura je šele odbila, zato smo še debelo uro klepetali, opazovali prihod ljudi, zbiranje v skupine, intervjuje s pomembneži. Sam sem bil vrhunsko opremljen; z udobnimi pohodnimi čevlji, nahrbtnikom  z malico - lačni pač ne moremo biti na pohodu proti lakoti, mar ne?  - ter z velikimi količinami vode in izotoničnih napitkov.  Pridno sem skrbel za hidracijo telesa, kot nam priporočajo guruji fitnesa in se nalival z veliki količinami tekočine.   Napetost je počasi naraščala,  zlagoma so nas obkrožili varnostniki v rumenem in zagotovili so nam, da bodo skrbeli za našo varnost in za izbrano pot.   Pod budnim očesom številnih televizijskih kamer ter med škljocanjem fotografskih aparatov smo krenili proti Magistratu. Tempo je bil zmeren, zato smo se zmogli med pohodom tudi pogovarjati ter se tudi nastavljati snemalcem z lepšim delom obraza in s strumnim, v daljavo zazrtim  pogledom.   Že smo bili preko Tromostovja in smo zavili proti Kongresnemu trgu, ko me je močno zagrabilo v mehurju. Silne količine tekočine so naredile svoje.  K sreči je bil ob poti nekdanji Štajerski hram, novega imena ne vem, kjer sem lahko opravil nujo.  Hitro sem opravil in se vrnil v skupino še pred zadnjimi pohodniki, hodili smo namreč počasi, s sprehajalnim korakom.  Prijetno vzdušje in povezanost sta vladali med pohodniki, čutili smo pripadnost isti stvari.  Kača ljudi se je vila tja proti Tivoliju in med mimoidočimi smo zbujali nemajhno pozornost.  Na vprašujoče poglede, kdo vendar smo, smo odgovarjali z mahanjem z zastavicami, s katerimi nas je opremilo Gibanje.  Pod našimi nogami nam je ušel že velik kos asfaltne poti in nas pripeljal v podhod za park Tivoli.

Takrat je usekalo drugič. Iz vseh celic močno hidriranega telesa so se zlivali potočki tekočine ter polnili mehurček.  Bil je že lepo poln, lepo okrogel, vendar je še vedno  nezadržno rasel.  Telo je klicalo k alarmu! Spet bo treba prazniti.  “Nobene panike”, sem si dejal v slogu dobrega vojaka Švejka. Tivoli je tu, možnost za izpraznitev neprijetnega bremena se bo gotovo ponudila kmalu.  Številni grmički so vabili, toda ko sem hotel to reč vzeti v roke in opraviti,  je zdaj s tega, zdaj z onega grma pritekel kateri izmed številnih otrok, ki so se tam razposajeno igrali, ali se je pojavil parček, ki se je vdajal majskemu opravilu. Nobene možnosti opraviti grdo delo  mi Tivoli ni ponudil.  In pot se je še vedno vlekla. 

Treba bo spremeniti strategijo! Hitro zavzamemo čelno pozicijo in pospešimo korak.  Tudi skupina za nami je pospešila korak. Sprehod se je počasi preoblikoval v pohod. Korak je bil strumnejši, koncentracija je postala polnejša.Vendar vse to še ni bilo dovolj. Še pol Tivolija je bilo pred nami, rešitve ni bilo na vidiku.  Vse kontrolke v telesu so že bile na rdeče.   Vsak naš korak je bil hitrejši, pohod je že pridobil dimenzijo vojaškega marša. Pogovor je počasi zamrl, edino snemalci, ki so ves čas v “rikvercu” hodili pred skupino, so se spotikali in psovali.  Hiter pogled nazaj je odkrival monolitno skupino, ki se je vila skozi pol Tivolija in nam v divjem ritmu sledila.  Ni bilo več šale.  Zdaj je šlo zares!  Dihanje je postalo intenzivneje, potne srage so se nam pojavile na čelu.  Kljub globoki bolečini v sebi, sem moral občudovati gimnastično spretnost ter atletske sposobnosti televizijskih ekip, ki so vse to zmogle v oteženih pogojih. “Ja, ja, televizijska je težka”! V globoki solidarnosti primaširamo do zadnje strani parkirišča pod Maksimarketom. “Heureka”, zavpijem in ostro zavijem levo, tudi prijatelja za mano. Toliko, da sem še s kotičkom očesa opazil, kako se je ostalim upočasnil korak in že smo bili v temi podhoda. Od daleč že kričim blagajniku, “Kje je wc, kje je wc”? Z zamahom roke me pošlje po diagonali parkirišča, čisto tja na ono stran.  V norem cikcaku med avtomobili dosežem hitrostni rekord za parkirišča in že sem na cilju. Z ramenom odrinem vrata, stopim v prostor in po enem, ali dveh korakih že v loku opravljam zadevo.

Pritisk popušča, ropotajoča pokrovka se vrača na izhodišče lonca. Olajšanje. Tišina. Blažen mir. Kontemplacija. Rekvijem. Eden redkih trenutkov, ko človek sreča samega sebe. Precej časa že hodim k jogi, vendar mi je tokrat prvič uspelo doseči nirvano. Hvala ti, o pohod.  

Še slikca:

http://rado.blog.siol.net/files/2007/06/gibanje-za-razvoj-i.pdf

- za posnetek se zahvaljujem POP TV-ju -

  V prejšnjem sistemu je bila na oblasti ena sama stranka. Imela se je za avantgardo delavskega razreda. Bila je monopolna partija.  Brez konkurence. 

Kaj imamo danes? Večpartijski sistem.  Če se je nekoč družbena elita zbrala v eni sami stranki,  je danes politični nabor širši.  V svetovnonazorskem pogledu se lahko  svobodno odločimo za to, ali kakšno drugo stranko, takšno ki nam je bolj po meri. Na ravni odločanja imamo torej svobodo. Kaj pa način vladanja? Žal je ostal isti. Demokratične so samo volitve, potem pa partijska nomenklatura (leva, ali desna) vlada na način, kot da je država v lasti zmagovite opcije. Trenutna politična oblast ne deluje nujno v dobro vseh ljudi pač pa predvsem zadovoljuje lastne strankarske interese. Oblast izkorišča zato, da poplačuje svoje ljudi, to je tiste, ki so ji pomagali v volilnem boju.  Razlika med nekdanjim enopartijskim in sedanjim, večpartijskim sistemom je predvsem v tem, da si oblastni kolač, režejo zdaj te, in zdaj druge politične opcije. Za način, kako priti na oblast uporabljajo manipulacijo.  Ljudi manipulirajo na vse mogoče načine. Z uporabo masovne psihologije, z obljubami, ki jih kasneje večinoma ne izpolnijo,  z kazanjem na one druge – glej kakšne barabe so, z netenjem nestrpnosti.

Manipulacija je v kapitalizmu legitimno sredstvo. Laž je dovoljena kategorija.

 Vsa ekonomska in vsa politična  propaganda je utemeljena na zavajanju. Na obljubah, kakšno olajšanje bo prinesel v vaše življenje ta, ali oni izdelek.  Vse to je laž. Celo na sodišču te opozorijo, da ti ni treba govoriti po resnici, če bi s tem ogrozil svoje interese. Tudi predsednik Nove slovenske naveze se poslužuje laži. Na zadnji slovesnosti v Rogu je eksplicitno dejal:  “da Domobranci niso prisegli “Tretjemu rajhu”, čeprav imamo filmske posnetke te prisege in  tudi maše, ki jo je vodil takratni škof.  Tudi Franci Zavrl, specialist za stike z javnostjo,  član slavne četverice JBTZ,  je ob zadnji obletnici zavajal javnost: “češ, da je bil tudi on zaprt”.  To ni res! Franci edini ni bil zaprt, pač pa se je skrival v psihiatrični bolnišnici  . Vsi lažnivci in manipulanti upajo, da nove generacije ne bodo šle preverjati dejstev. In večinoma jim to uspe.

Toliko o manipulaciji dragi decoy.
Še o komunističnih idejah. Tudi če bi kdo prišel na volitve s takšnimi idejami, bi mu morali priznati legitimnost, tisti hip, ko se obveže, da bo spoštoval rezultate volitev.

Ana me je v eni diskusiji pozvala naj ji napišem, kaj je Milan Kučan sploh naredil dobrega. Zato za današnjo iztočnico vzamem citat iz njenega komentarja na Štefanovem blogu:

“Tudi ni slabo, če slediš času - in če npr. začneš pisati na računalnik, pa čeprav si morda še pet let nazaj trdil, da čez ročno napisano pismo ga ni.”

Zelo se strinjam z Ano. Stvari je vedno potrebno ocenjevati v duhu časa, v katerem so nastale.
Vzemimo atletski dosežek. Nekdo skoči 7 m daleč. Pri skoku v daljino, gledano v svetovnem merilu, sedem metrov ni kakšen poseben dosežek. Če pa zraven pojasnimo, da je to razdaljo preskočil fant pri šestnajst in pol letih, potem se zavemo, da gre v resnici za vrhunski dosežek.
Poglejmo dalje kulturo narodov. Npr. Stari Rim, pred 2000 leti, gladiatorski boji, ubijanje, vonj po krvi, kričanje množic. Za Rimljane tistega časa je bila to najbolj naravna stvar. Del njihove eksistence. Če bi nekdo prišel iz njihove prihodnosti, iz današnjega časa npr. in bi jim pojasnjeval nekulturnost in nehumanost njihovega početja, ga ne bi razumeli.

Vzemimo še nekaj iz sodobne zgodovine. Jugoslavija po II. svetovni vojni. Čas informbiroja. Takrat so se začele deportacije na Goli otok. Z današnjimi očmi gledano, kruto dejanje komunističnih oblasti. Pa vendar, če vzamemo v ozir, da so trije veliki (Roosvelt, Stalin, Churchill) na Jaltski konferenci delili povojno Evropo in da si je Jugoslavijo pod pretežni vpliv zagotovila Sovjetska zveza. Le-ta je v prvih letih po vojni hotela realizirati svoj vpliv in ko se mu je Tito uprl, je bila rdeča armada že na jugoslovanskih mejah. Kaj se nam je obetalo? Ruska okupacija za dolga desetletja. In Tito je moral dokazati, svojo komunistično pravovernost ter je začel zapirati na Goli otok domnevne sovražnike komunizma, da bi dokazal svojo pravovernost.
Bila je alternativa ali Sovjetska okupacija, ali lasten trdi režim. Kdo je takrat lahko napovedal kam bo šel razvoj zgodovine? Zelo verjetno bi Rdeča armada prekoračila jugoslovanske meje, če Tito ne bi pokazal vsaj nekoliko svoje pravovernosti in pripadnosti komunizmu (čeprav malo samosvojemu), če bi na hitro hotel iz komunističnega tabora. Zaradi prehoda do Sredozemlja je bila Jugoslavija za SZ strateškega pomena. Iz današnje perspektive vemo, da je izbral manjše zlo. Druge možnosti takrat ni bilo.

Nihče si ne more izbirati časa in kraja v katerega se bo rodil. Vsi, ki so (smo) se rodili in postali opravilno sposobni še v nekdanji (socialistični) Jugoslaviji smo morali sprejeti dani način eksistence. Tudi ljudje, ki so hoteli biti nekaj več, postati vodje ipd. Nihče takrat ni poznal prihodnosti in ni vedel v katero smer bo šla. Tudi Kučan ne. Ko se je v osemdesetih letih povzpel na čelo takratnih oblasti je železni prijem komunizma že popuščal. Kučan je bil že velik napredek za predhodne trdorokce (Popit & co.). In v svojem času je opravil veliko delo. Ko je v osemdesetih letih pognala Slovenska pomlad, je moral krmariti med našimi pomladniki (ZSMS-jem in Novorevijaši) ter med jugoslovansko realnostjo (armadnim vrhom, Miloševičevem nacionalizmom). Če bi bili, koraki osamosvajanja prehitri (ko Janša še ni pripravil obrambe), bi v spopadu z armado Slovenci potegnili kratko. Kdo ve, kakšna nacionalistična tvorba bi bili danes? Prvo zares pogumno dejanje, je bilo torej Kučanovo.  Njegov odhod iz plenuma Zveze komunistov Jugoslavije, je bil največji udarec takratnemu režimu. Razbitje petdesetletnih komunističnih iluzij!!! Šele zatem je lahko prišel na vrsto Janša.
Vsem se nam kdaj lahko zgodi, da do vratu pademo v blato. Ali smo zato za vedno zaznamovani? Nikakor. Važno je, da se znamo izvleči in zakorakati v pravo smer. Tudi Kučan je to znal. To mu je priznal tudi “oče” naše ustave, veliki razumnik in kritik nekdanjega režima, dr. France Bučar. Ne glede na to, kaj je Kučan nekoč bil, je v času samostojne Slovenije postal demokrat, s plebiscitno podporo Slovencev. In to je važno. To šteje.

P.S.
Glede na to Ana, da sem se moral potruditi za daljši sestavek, ne bom zadovoljen zgolj z - morebiti - pavšalnim odgovorom. Morala mi boš podrobneje pojasniti, če se v čem ne strinjaš z mano.

Pravkar sem si ponovno ogledal insert iz Spet doma in sicer tisti del,  Zvezde plešejo. Priznam, da tudi zaradi Tanje, v katero sem malce zaljubljen.   Neverjetno, kakšen plesni talent ima ta  ženska.  Pleše, poje, koketira. Vse,  kar si zamisli  lahko izpelje. Pa zaustavimo malo domišlijo. Nisem zaradi nje odprl tega bloga. Mario je tisti, ki me je vzpodbudil k pisanju.  Njegov nastop, njegova gostobesednost, osladnost, spravljivost, dobrikanje.  Ljudje božji, saj to je kič v najčistejši obliki.

Na tisoče njegovih besed, ki nam poskušajo sugerirati;
kako naj se počutimo (naj nam dovoli, da se sami odločimo o tem),
ki nam pojasnjujejo, kako lep nastop smo pravkar videli (smo mar debili, da sami tega nismo videli?),
ki nam pove,  da je bila pesem, ki smo jo pravkar poslušali zelo lepa. (mar nimamo svojih ušes in svoje zmožnosti presoje?),
ki terja od publike v studiu, da ploska kadar se njemu zdi, da je potrebno ploskati (kaj pa če komu pesem ni bila všeč? Se naj pretvarja in se dela lažno navdušenega? Ali ni aplavz izraz spontanega navdušenja?) 

Oddaja spet doma je odlična oddaja;  gostje, pevci, plesni nastopi,  glamur, itd.  Vse je O.K.  Samo, za božjo voljo,  omogočite nam, da lahko izključimo  čvekanje voditelja.