Le tu in tam, le bežno potovanje

Za srčnost ni problem, srčni smo skoraj vsi. Razuma nam manjka.

Moji koraki v svet knjig

Objavil Rado, dne 26.03.2007

“Le tu in tam, le bežno potovanje”, verz iz Kosovelove pesmi Potovanje.  Pesnik je pomembno zaznamoval leta, ko se  je zavedanje o samem sebi usedalo vame. Po gori mladinske literature, ki sem jo prebiral v osnovnošolskih letih, sem v času srednje šole, začel prebirati zahtevnejšo literaturo.

In tako naletim na Kosovela v katerem sem skoraj v trenutku začutil njegovo eruptivnost, širino njegovega duha, kakor sem tudi kasneje in še dandanes spoznavam njegov intelektualni potencial. Seveda sem se učil tudi od drugih. Okupiral sem tetino knjižnico. – To so bili časi, ko so se knjižne zbirke kupovale na metre. – Med živo pisanimi metri literature sem imel srečo in po naključju segel po zbirki Sto romanov. Ernest Hemigway, John Steinbeck, James Jones, Jack London, Franz Kafka, Jean-Paul Sartre ter kasneje Umberto Eco pa naš od RKC zasmehovani Ivan Cankar ter ne nazadnje veliki France Prešeren so med številnimi drugimi,   pomembno oblikovali moje filozofije. Pa vendar  je netivo za osnovni ogenj, ki je gorel in še gori v meni, Kosovolevo kratko in ustvarjalno življenje.    Tudi meni se včasih dogaja, da ne morem izraziti vsega, kar bi hotel povedati v danem trenutku.

Upam, da ne bo zloraba, če po spominu citiram še en Kosovelov verz:

Moja pesem je eksplozija – divja raztrganost, disharmonija

Moja pesem noče do vas, ki ste po božji previdnosti, volji,

mrtvi esteti, muzejski molji.

Moja pesem, je moj obraz.

  • Share/Bookmark

14 odgovorov v “Moji koraki v svet knjig”

  1. ana pravi:

    Ob tvojem razmišljanju sem pomislila na svoja svetla srednješolska leta, svetla veliko tudi zaradi knjig (sicer je bilo tudi veliko teme).
    Kakšno odkritje je bil zame Pavle Zidar!
    Njegova prva knjiga, ki sem jo brala, je bila Sveti Pavel. Pretresla me je vsebina; v tistih časih je bilo samo na en način v javnosti jasno, popolnoma jasno, kdo je bil v drugi svetovni vojni kaj kriv in je bila tematika o tem, da je (povojna) oblast naredila kakšno napako, prepovedana (videla pa sem nekaj skritih, skrivanih, prepovedanih knjig) … No, in tu neki Pavle Zidar napiše in objavi neko tako delo, ki ne govori o oblasti samo poveličujoče! Prebrala sem še njegovo knjigo Oče naš. Tako me je pisatelj čisto osvojil in prebrala sem menda vse, kar je njegovega izšlo do takrat.
    Me je pa prizadela njegova Marija Magdalena. Predvsem neka misel, ki je približno takole (ali pa sem jo le jaz tako dojela): Mož, ki ljubi ženo, jo tepe! No!???

    Zelo se me je dotaknil tudi Sončni žarek Norme Klein. Tale pesem mi še zdaj odmeva:
    Ljubezen je potihoma prišla
    (…)

    Mnoge bitke sem bila,
    zacelila globoko rano,
    jokala ob večerih
    ob pogledu na cvetove starih rož.

    Zdaj zapuščam vse to,
    z drugih obal zahode sonca
    bom občudovala,
    in žal mi bo,
    ker še več ljubezni bi rada dala.

  2. mojcas mojcas pravi:

    Hej, čakamo na nadaljevanje…

    ”Moja pesem je eksplozija,
    divja raztrganost. Disharmonija.
    Moja pesem noče do vas,
    ki ste po božji previdnosti, volji
    mrtvi esteti, muzejski mólji,
    moja pesem je moj obraz.”
    (Srečko Kosovel)

  3. mojcas mojcas pravi:

    ups…no, hotla sem vprašat, če zaradi tega verza ne nadaljuješ.

  4. ana pravi:

    Jaz tudi težko čakam, da bo še kaj!

    T. Pavček:
    Pesem o zvezdah

    Vsak človek je zase svet,
    čuden, svetal in lep
    kot zvezda na nebu …

    Vsak tiho zori,
    počasi in z leti,
    a kamor že greš, vse poti
    je treba na novo začeti.

  5. Rado pravi:

    Hvala Mojci in Ani za vzpodbudo.

    Nekaj sem dodal danes. In ne bodite jezne, če ne bo vedno za pet.

    LP

  6. Človek Človek pravi:

    Strup za podgane. Pif!
    Pif, Pif, Pif, Kh.
    KH. KH. KH.
    Podgana umira na podstrešju.
    Strihnin.
    O moji mladi dnevi,
    kakor tiho sonce na podstrešju.
    Raz streho čutim dehtenje lip.
    Crk, crk, crk, crk
    crkni
    človek
    človek
    človek.
    Ob 8. uri je predavanje
    o človečanskih idealih.
    Listi prinašajo slike
    bolgarskih obešencev.
    Ljudje — ?
    čitajo in se boje Boga,
    Bog pa je na razpoloženju.

    Kosovel si zasluži več kot mu dajemo danes…

  7. vvooodnarka vvooodnarka pravi:

    Pozdrav tudi z moje strani in se že veselim morda tudi tvoje poezije.

    Lep večer !

  8. vlatka vlatka pravi:

    Moja pesem, mopj obraz….

    Iščem
    koga
    svojo senco ali tebe
    nisem še tam
    kjer je dlan
    ki bi me pobožala po licu
    in rekla
    Tu si
    Čakam te
    nisem še našla tiste poti
    po kateri si šla
    ostala je senca
    in jaz
    za oblaki prihajam
    mogoče nekoč
    se srečava s ptico
    in soncem

    Eko, to je moja prva resna pesem, iz leta ‘85 ;)

  9. Rado Rado pravi:

    Človek,

    povsem se strinjam s tabo glede Kosovela. Prav fascinira me, kako daljnoviden je bil v svojih razmišljanjih. Zdi se, da je pesnik tega trenutka. Daje je pesnik časa v katerem živimo prav zdaj.

    lp

  10. Rado Rado pravi:

    Vladka,

    ta tvoja pesem. Kot da se te je dotaknil Srečko.
    Čista ekspresija.
    Tudi mene se je dotaknila.
    Objavi še kakšno tvojo iz današnjega časa. (da vidim kakšen razvoj si naredila)

    LP Rado

  11. bine bone pravi:

    Tale bo prava za vas.
    >>Tito, naša svetla bojna slava,
    Tito, naša dika in naš vzor,
    koder vodi tvoja nas zastava,
    za teboj pojoč gremo navzgor.

  12. Rado Rado pravi:

    Hej bine bone, bolj mi je všeč tista:
    Druže Tito, ljubićice bijela . . .

  13. bine bone pravi:

    Ne ga lomit.
    Tale pa bo vas poštene levičarje.

    Slovenska Balada
    Franc Donko

    Slovenska zemlja, mati draga,
    Kaj se ti godi?
    Pil bi med in mleko tvoje,
    Ti mi daješ kri…

    Očetje, metere in sestre,
    Bratje tvoji vsi,
    V naročjem mojem spijo,
    V tebi je njihova kri…

    Jame kot v poslednji sodbi,
    Zdaj odprte so,
    Roke zvezane z žico
    Tiho molijo, tiho molijo.

    Cvet slovenskih v breznih, jarkih
    išče še miru…

    prebuja se u sončnih žarkih
    v polstoletnem snu.
    Žalost bridke seka rane,
    krivda me boli
    za spomin in odpuščanje
    jočem nad ljudmi…

    domovina, ti si kakor mati…ena in edina…
    Rad bi segel ti v roko,
    gledal v oči,
    Tvoja nema prošnja v meni
    upanje budi…

    Konec vašega je spanja,
    konec je laži…
    Čas za nova je spoznanja,
    boljše je ljudi…dobre ljudi…

  14. Zorman pravi:

    Lolish :>

Komentiraj



XHTML: Uporabite lahko naslednje tage: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !