Le tu in tam, le bežno potovanje

Moja ocena Janševega vladanja, z zgolj kratko obrazložitvijo. Za širšo utemeljitev pač ni bilo dovolj časa.    Pregled po ministrstvih:

Andrej Bajuk, finančni minister,  Populist. Slab minister! Stvari so mu ušle iz rok. Nekaj časa se je še “sončil” na ukrepih predhodnika Mramorja. V dveh letih  je uspel izničiti pozitivni del Mramorjevih reform. Gospodarska rast s katero se diči je le statistični podatek od katerega vsaj ¾  Slovencev nima nobenega benefita. Inflacija! Ocena 2

Dragutin Mate, notranji minister  Uspešen  pri vzpostavitvi Šengena,  navznoter nedemokratičen in slepo pokoren svojemu ideološkemu vodji. Najnižja točka: Pregled policijskih vozil v času afere Strojan. Ocena 3

Dimitrij Rupel, zunanji minister  Slab minister! Neprekinjen niz samovšečnih in za Slovenijo škodljivih potez. Ničesar za izpostaviti! Ocena 1

Lovro Šturm, pravosodni minister, odlično  je začel mandat. Program Lukenda, znižal notarske storitve, začel vpeljevati red v pravosodje. Drugi del mandata pa katastrofa. Izpostavilo se je, da je prvenstveno vitez cerkvene lože. In da je zadovoljitev cerkvenih interesov njegova  prva prioriteta. Ideološki minister! Zaključil s ponudbo katastrofalnega zakona – razdeliti 600 milijonov evrov za neke vojne oškodovance iz povsem drugega časa. Ocena: 2

Karel Erjavec, minister za obrambo. Nesvoboden! Prisiljen je bil izvrševati Janševo obrambno strategijo. V afero Patria je bil porinjen. Zato je pretežno skrbel za interese lastne stranke. Ocena: 2/3

Janez Drobnič, Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve Minister, ki je utelešal desne vrednote. Pravoveren. Verjel je v tisto kar je počel. Žrtvovan zaradi “višjih interesov”.  Slab na področju odnosa do zaposlenih, boljši na področju “družine” Ocena: 2/3       Marjeta Cocman, dobra zamenjava, ocena: 3

Andrej Vizjak, Ministrstvo za gospodarstvo. Prerazporeditev lastništva na podlagi ideološkega pedigreja, je bila rdeča nit njegovega mandata. Ne zasluži si nobene pohvalne besede. Ocena: 1

Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. Neocenjen. (To področje sem preslabo spremljal).

Vasko Simoniti, Ministrstvo za kulturo  Najslabša točka Janševe vlade. Začenši s samim arogantnim, za profil kulturnika povsem neprimernim značajem Simonitija. Afere, ideološka vrednotenja, ideološko razdeljevanje kulturnega denarja. Ocena: 1

Janez Podobnik, Ministrstvo za okolje  Demagoški minister. Afere, nepreglednost porabe sredstev . . .  Ocena: 2

Janez Božič, Ministrstvo za promet  tovarišijsko povezan z gradbenim lobijem. Nepregledna poraba denarja. Ocena: 2  Zamenjava Radovan Žerjav, svež veter v vladi.  Oster, odločen, bret dlake na jeziku, ocena: 4

Mojca Kucler Dolinar, Ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo.  Razpeta med dobrimi idejami in med enostranskim ideološkim pristopom Ocena: 3   Predhodnik Jure Zupan, povsem neprimeren, zaletav, neučinkovit, enostranski. Ocena: 1

Milan Zver, Ministrstvo za šolstvo in šport. Sposoben minister.  Nekoliko slabšo oceno dobi zaradi  ideološkega  kadriranja v šolstvu.  Ocena: 3 

Andrej Bručan, Minister za zdravje. Slab minister. Predvsem zaradi forsiranja privatizacije zdravstva je naredil škodo zdravstvenemu varstvu.  Ocena:  2    Zamenjava: Zofija Mazej Kukovič, ugodno presenečenje! Prenove Ministrstva se je lotila smelo in uspela.  Sodobne tehnologije, boljši nadzor nad investicijami.  Ocena: 4

Andrej Virant, Ministrstvo za javno upravo   Sposoben tehnokrat. Delovne sobote, krajši postopki!!!  Uspel skoraj vse probleme s področja javne uprave spraviti pod pokrovko. Problem plač javnega sektorja zna izbruhniti kasneje. Ocena: 4

Janez Janša, predsednik vlade  Sposoben tehnokrat. Manipulant. Machiavelija obvlada skoraj popolno! Razen lani, ko je odprl preveč front naenkrat: Gaspari, Drnovšek, Kučan, afera Sova, ni delal večjih taktičnih napak. Glavna preokupacija njegovega vladanja bila lustracija. Uresničevanje Pučnikove ideje še iz  Demosovih časov.  Odstranitev vseh  sledov, kadrov, politike, kolektivizacije in drugih pritiklin nekdanjega sistema.  Oživil je kulturni boj na škodo diskursa o preživetju v sodobnem svetu.   Zapustil bo globoko sled. Odstranjevanje škodljivih posledic njegovega  vladanja bo trajalo ves naslednji mandat.  Ocena: 2

Jože P. Damijan je v Financah in v Razgledih objavil prispevek pod gornjim naslovom.

V veliki meri se je z Damijanovim pregledom situacije moč strinjati, še posebej v drugem odstavku, kjer piše: “Da je nacionalni interes dejansko ekonomski interes so se politične elite zavedale že zelo zgodaj”. Dalje piše Damijan: “Toda mnogo bolj poučno kot se učiti na zadnjih srbskih, Bushevih ali Jorasovih napakah je razumeti zgodovino”.

Jorasa je postavil ob bok Bushu?! Pustimo zdaj presojo, za koga je to kompliment, ali graja in poglejmo, če gre v Jorasovem primeru res za napako.
Ali je tisti košček ozemlja res nepomemben?

Narodi se skozi svojo zgodovino povezujejo v različna zavezništva. Tudi slovenski narod je od časa lastnega samozavedanja, “dal skozi”, kar nekaj državnih povezav. Trenutno je Slovenija v EU-ju in nekaj takega se v prihodnosti obeta tudi Hrvaški. Torej ima Damijan s svojim razmišljanjem prav.

Vendar, zgodovinsko gledano, so zavezništva politične tvorbe, ki nimajo niti stoletne, kaj šele, tisočlentne garancije.  Kdo lahko garantira, da evropska skupnost ne bo razpadla že čez petdeset let? Kar nekaj teoretikov sem že bral, ki takšne scenarije napovedujejo že prej. In takrat, ob razpadu bo “prekleto važno”, kako bo zapisanih tistih nekaj kvadratov zemlje, še posebej ob vsej specifiki Piranskega zaliva.  Najbrž ni nobenega dvoma, zakaj nam Hrvaška tako monolitno “odvzema” pravico do direktnega dostopa do morja? To je jasno videti iz vsake Hrvaške notranje in zunanje politične poteze. Zaradi želje po dominaciji nad nami! Ker obstaja možnost, da bo ob slabo zapisani meji, v primeru (neželjenega seveda) razpada EU-ja, ponovno izbruhnila na dan hrvaška želja po dominaciji nad nami in posledično tudi po kontroli našega pomorskega prometa. Takšna kontrola pa pomeni našo ekonomsko podrejenost in odvisnost od hrvaške politične volje.

Zato nam Joras pride še kako prav. Brez njega bi že zdavnaj zdrknili v čisto apatijo.

Damijanovo “orodje”, gospodarsko osvajanje je pravo “orodje”, pa vendar mora gospodarsko osvajanje dobiti tudi ozemeljski zapis. V nasprotnem primeru bodo naši potomci čez 50, 100 let, lahko le z obžalovanjem “bentili” nad našo kilavo politiko ob prelomu tisočletja. Z Damijanovim poudarkom nad važnostjo razumevanja zgodovine  se  lahko strinjamo brez omejitev, ter ga prav zato lahko upravičeno parafraziramo, da: “zelo verjetno ima ozemeljski zapis, vsaj v našem primeru,  tudi ekonomske posledice”.

Penkova spektakularna aretacija

je primeren trenutek, da ponovno proučimo policijske postopke.  Ali je standard, ki  ga je policija prevzela od Američanov, namreč da vsakega, ki je aretiran vklenejo v lisice, ustrezen? Če je policaj kvalificiran, da sme avtonomno oceniti, kdaj je situacija tako nevarna, da sme uporabiti “natežje” ukrepe, to je poseči za strelnim orožjem, potem je najbrž ustrezno  kvalificiran, da oceni tudi, kdaj zadostujejo le najblažji ukrepi.

Ali je obstajala kakršnakoli  nevarnost za policaje, ki so imeli nalogo aretirati Penka? Človeka, čigar moč je predvsem v besedah, v glavi? Ali bi bil Penko sposoben poškodovati, katerega od treh vrhunsko treniranih in ustrezno opremljenih specialcev, še posebej ob dejstvu, da so ga presenetili? Bi jim bil sposoben uiti in uničiti dokaze, ob dejstvu da je bilo po hišnih vežah skritih še najmanj deset kriminalistov v civilu? Plus vsa logistična podpora.

Odgovor je jasen in enoznačen. Takšne nevarnosti ni bilo. Zato je bila uporaba lisic povsem nepotrebna.  Še posebej antiterorističnih lisic, ki so namenjene za uklenjanje najnevarnejših hudodelcev.   Uporabo specialcev  za aretacijo donedavnega tožilca iz posebne skupine tožilcev, ter uporabo samoteznih lisic, ocenjujem kot najmračnejši trenutek Janševe vladavine ***.   Je simbolno dejanje, ki izraza Janševo militaristično razmišljanje o absolutni oblasti. Niso važni zakoni, pravo, svoboščine.   Kdor ogroža ugoden imidž vladarja mora biti onemogočen, tudi na najbrutalnejši način.  Kajti za Janeza Janšo, zmagovalca na jugoslovansko armado nedvomno velja Ludvikovo načelo: L’ Etat c’est moi!

Predlagam, da se kompletni policijski postopki prevetrijo, oz. da se uporaba sile prilagodi trenutni situaciji.

*** Seveda ne trdim, da je Janša neposredno karkoli ukazal. Ampak ob totalitarnem tipu vodje,  podrejeni oprode sami uganejo kakšne so vladarjeve želje in kakšna so njegova hotenja.

Vsega vsak človek pač ne more imeti. Takšno je pač življenje. 

Z Vanjo sva pri Glavci debatirala o tej temi. Veseli me zate Vanja, da si večino svojih življenskih ciljev realizirala in da živiš polnokrvno življenje. Ne glede na poroko, še vedno lahko rečeš, da lepo živiš.

 Z biološkega stališča sestavljata osnovno enoto človeške rase, natanko en moški in natanko ena ženska. Le na takšen način smo lahko ljudje dobili pomembno mesto med vsemi živimi bitji na našem planetu. Vsaka polovica te biološke enote ima pravico živeti življenje, povsem po svoji zamisli, seveda v skladu z občečloveškimi zakoni.

Pa vendar, če želita, se morata obe polovici, oba individuma,  zaradi reprodukcije združiti.  Institut poroke je bil namenjen prav temu.  Zagotoviti optimalne pogoje za nadaljevanje vrste.    Vendar moderna, humana družba  zagotavlja pravico preživetja tudi ne-heteroseksualnim osebam. 

Ne pa tudi poroke. Čemu neki?  Saj homoseksualni par ne more reproducirati otrok. Če pa že takšen par posvoji otroka in ga vzgaja, se lahko željene relacije zagotavljajo s pogodbenimi razmerji.

Lastnina je stvar lastnikov in ne neke, kdo ve čemu, prizadete množice.

Predsednik vlade je uspel in  v svoj voz vpregel ne zgolj njemu privržene novinarje, ampak tudi druge  “opozicijske”  novinarje ter seveda na senzacionalizem padajoče široke množice. Vsa Slovenija se v tem hipu ukvarja s pivovarno Laško in z obvladovanjem nje,  s strani Boška Šrota.  Zgroženi so nad “zločinskostjo” Boška Šrota.

Čudi me, da Boško ob tem stampedu še ni zaprt?

- Vendar ni zaprt, ker ne more biti.   Pravosodni organi namreč dobro vedo, da mora biti zakonska osnova za morebitno prijetje.  Kapitalizem, vlaganje, borzne špekulacije, prevzemi,  so legitimen sestavni del družbe v kateri živimo.

- Monopoli so zakonsko urejeni. Nad njimi bedi in je edini lastnik,  država (tobak, nafta, sladkor - prelevmani -, in še kaj).

- Če je življenje v socializmu zaznamovalo načelo: “Vse je prepovedano,  razen kar je posebej dovoljeno”, v kapitalizmu velja: “Vse je dovoljeno, razen kar je posebej prepovedano”.

- Povsem legitimno načelo pravnih postopkov na sodiščih, je iskanje lukenj v zakonih. Nad tem spoznanjem se redkokdo zgraža.  Enak princip velja za enonomske odnose. Vsak “igralec” na trgu kapitala poskuša z borznimi špekulacijami pridobiti večji delež od drugih.   Ravno to je počel Boško Šrot. V ukviru danih možnosti je naredil največ kar se da narediti.

- Lastnina je stvar lastnikov. Vsesplošno javno ogorčenje nad “pohlepnim” Boškom Šrotom je v resnici že patološko. Kaže namreč, kako globoko so široke ljudske mase ujete zgolj v potrošništvo, zaradi česar jim manjka sposobnost lastnega razmisleka. Lahko jih mobilizira že vsak veletrgovec (Hofer, Lidl, it.) z obljubami super popustov, kakor vsak spreten politik s svojo, na zavedena čustva ciljano, kampanjo (Strojanovi, meje s Hrvaško, “tajkuni”, patrije,  Milan Kučan, domnevne hobotnice, itd.)

- S problemi koncentracije kapitala in menadžerskih odkupov naj se ukvarjajo makroekonomisti, in intelektualci drugih profilov. Če bodo prišli do konsensa, da so takšne koncentracije makroekonomsko škodljive, potem naj politiki ponudijo izhod iz zagate. Ta potem lahko vpelje obdavčitev “prebogatih”,  lahko nacionalizira premoženje, ali karkoli drugega.  (pa smo spet pri komunizmu).

 Za epilog vas prosim, da se naj vsak vrne k svojemu delu in naj se ukvarja z lastnim premoženjem. S premoženjem Pivovarne Lažko se bomo ukvarjali le mi sami. Le mi, delničarji Pivovarne Laško.

Poboji poražencev po končanih vojnah so pretresljivi dogodki, ki se dogajajo odkar obstaja človeštvo. Obstajajo ne glede na politični in ne glede na družbeni sistem v katerem smo. In ne glede na stopnjo družbenega razvoja.

 Pavel, v enem izmed copy/paste prispevkov na svojem blogu omenja komunistične povojne poboje.

Pa so poboji zares bili komunistični? 

Povojne poboje v npr. Starem Rimu gotovo ne moremo imenovati komunistične.  Ali so Kartagino porušili komunisti? Ali lahko Angleže imenujemo komuniste, ker so zradirali Dresden (V eni sami noči 30.000 civilistov)? Ali so bili francoski Golisti, ki so justificirali kvizlinge, tudi komunisti? So bili Čehi komunisti, zato ker so po II. svetovni vojni očistili Nemce iz Sudetov? Za povojne poboje je kriva druga človekova lastnost. To je REVANŠIZEM. So mar Hrvatje bili komunisti, ko so ob zadnji vojni etnično očistili Srbsko krajino. NE! Bili so revanšisti.  Revanširali so se za SRBSKO ETNIČNO ČIŠČENJE nekaj let pred tem.

Maščevanju nad poražencem se reče: REVANŠIZEM. Poimenovanje revanšističnih povojnih pobojev po komunistih, gre na rovaš kulturnega boja. Beli poskušajo sprati umazanijo sodelovanja z nacisti, iz sebe, ter jo prevaliti na rdeče.  Bomo mlada generacija nasedli na ta poskus? No, jaz ne bom zagotovo.

Komunizem,

ali komunistični družbeni sistem obstaja (Kuba, Severna Koreja, Kitajska), oz.  je lahko obstajal le v tistih državnih ureditvah, kjer so mu priznali vlogo avantgarde* delavskega razreda.

Od leta 1990 dalje imamo v Sloveniji svobodne, večstrankarske volitve. Kakršnakoli avantgarda katere izmed partij, ali rdeče, ali črne, v pogojih parlamentarne demokracije ne pride več v poštev.

Kdor govori o komunizmu, ali postkomunizmu v Sloveniji dandanes,

1) ali nima nobenega pojma o pojmu

2) ali je zaveden s strani desnih strankarskih ideologov in partijskih liderjev

3) ali je zaveden s strani senzaciolističnih medijev

4) ali pa se zaveda nesmisla, a ga vendarle širi, oz. ga pomaga širiti, ker je vojščak lastne partije

5) ali pa je totalen kreten

 Če torej komunizmu vzameš avantgardnost potem mu ostane le še prizadevanje za večji delež dohodkov za tiste zaposlene, ki niso lastniki kapitala  (socialdemokratske stranke). V pogojih parlamentarne demokracije torej avantgardnosti ni, oz. ji je še najbližje rimokatoliška cerkev, ker si prizadeva biti vseobsegajoča, brez da bi se za to pravico preiskusila na svobodnih volitvah.

 * Cela osemdeseta leta prejšnjega stoletja, zadnje desetletje Slovenije v Jugoslaviji torej, se je krepila vloga Socialistične zveze (Jože Smole, božična voščila, imenovanje direktorjev izven partijskega nabora, itd.), s čimer se je slabila nekoč nedotakljiva avantgardnost partije.  Ravno zaradi tega “mehčanja” je bil zdrs v parlamentarno demokracijo, v začetku zadnjega desetletja,  manj boleč, kot v drugih enopartijskih državah.

Pavel na svojem blogu ugotavlja: “Liberalna internacionala okužena z levičaskim virusom”. 

 Oživitev levih idej marsikje po svetu je jasen znak, da je nekaj narobe z delitvijo.

Globalno gledano se danes lahko proizvede vse, če  le obstaja naročnik in plačnik blaga. Problem je le z delitvijo profita. S stališča lastnika kapitala je vse strošek; tako stroški materiala, stroški okolja (ekologija), kot stroški delovne sile. Lastnik kapitala večinoma niti ne pozna ljudi, ki delajo zanj, zato se jim tudi fučka za njih. Tudi če delajo za minimalca in se bodo izrabili ob delu. Bodo pač najeli druge. Poceni delovne sile je dovolj vsepovsod po svetu. (Enako se jim fučka za okolje - za časa njihovega življenja bo že)

V takšnih ekstremno liberalno kapitalističnih pogojih je nastal komunizem. In današnja situacija globalnega izkoriščanja poceni delovne sile in neženirano onesnaževanje okolja s strani najbolj produktivnih držav (predvsem Kitajska in ZDA - seveda tudi drugod), je nedvoumno odlična podstat za gojitev levih idej. Kapitalizem, ki je nedvomno najuspešnejši družbeni sistem s stališča sposobnosti ustvarjanja, produkcije, temelji na pohlepu, ki pa žal ne pozna samoomejitev.
Ne pozna mere, do kam sme. Ko razmere po logiki stvari pridejo do nevzdržne točke, se zgodi kriza, se zgodi leva revolucija, marksizem, komunizem.

Iz teh razlogov jaz avtorjevo slabšalno konotacijo levičarskega virusa ne jemljem slabšalno. V danem trenutku je levičarstvo (beri: pravičnejša delitev) edini izhod iz zagate.

- Ali bo Srbija postala turistična destinacija za Zahod? Resno dvomim. Vsaj petnajst let miru mora biti na Balkanu, preden bodo začeli prihajati turisti v zadovoljivem številu.

- Ali si bo Srbija opomogla z izvozom v druge članice EU? Še manj verjetno, kot prva opcija. Srbija ne proizvaja prav nič takšnega kar bi zahod zanimalo. Še njihov Trade mark artikel Staro slivovko so jim ukradli Nemci. (registrirali so Old plum brandy, kot lastni artikel).

- Bo Srbija postala zgolj šestmilijonski trg za zahodne proizvajalce? Seveda. Ravno v tem je poanta priključitve. Hiperprodukcija artiklov potrebuje nove trge.

- Kaj pa srbska delovna sila? Odlično! Bazen cenene delovne sile, za umazana dela na zahodu + destinacija za selitev “umazane” industrije.

- Koliko bo to stalo zahod? Kakšno milijardo na začetku, potem bodo pa služili na njih  dolga desetletja.

Biti na repu EU-ja ni kakšen poseben dosežek. Zdi se, da so na zadnjih volitvah prav to spoznali tudi  Srbi sami.

je izjavil, hrvaški predsednik Mesić. In to ob tisti začasni kontrolni točki, ki so jo Hrvatje postavili v letu 1993 “zaradi turistične sezone”.

Ob tem je ravnodušnost in sprijaznenje z usodo prav neverjetna. In to pri večinskem delu politike, kakor tudi pri ljudstvu samem (da o novinarjih ne govorim, glej Severjev uvodnik).  Mešić je za hrvaški radio poleg tega še dejal:

” da se mu zdi “čudno, ko nekdo na hrvaškem ozemlju piše ‘Tukaj je Slovenija’”. “Tukaj ni Slovenija, tukaj je Hrvaška,” je odgovoril Mesić na novinarsko vprašanje o napisu Joška Jorasa “Tudi tukaj je Slovenija” na njegovi hiši ob mejnem prehodu Sečovlje.”

Ljudje, zbudite se. Tu ne gre več zgolj za toliko in toliko kvadratov zemlje, ki imajo zgolj neko tržno vrednost. Tu gre predvsem za trasiranje bodočih meddržavnih odnosov.  Slovenija bo desetletja dolgo potisnjena v defenzivo s strani hrvaške “državotvorne drže”.  In zapuščina, ki jo bomo dali svojim otrokom bo takšna, da bo Hrvaška zares pregledovala Slovenske ladje, če se bo z EU kdaj sfižilo. Ne slepimo se.  Hrvaška nas želi obvladovati!

Več o tem tu.

Za tiste bolj temeljite pa še tu in tu.

Jolanda Čeplak je bila prepoznana za krivo jemanja nedovoljenih sredstev! 

Trditev stroke:

-         sledi dotičnih poživil ostanejo v telesu najmanj deset dni po injiciranju. 

Dejstva: 

-          Jolandi so vzeli vzorce trikrat zapored v razmaku 4 dni. -         1. dan, 5. dan, 9. dan 

Ugotovitve laboratorija:

 -         Oba vzorca 5. dne sta bila pozitivna. Vsi vzorci 1. in 9. dne, pa so bili negativni.  

Logično neskladje:

Če je drži trditev stroke glede desetdnevne trajnosti sledi in ob upoštevanju dejstva, da je bil prepoznan za pozitiven le vzorec 5. dne,  1. in 9. dne pa ne, potem je

-         ali  nezanesljiva ugotovitev stroke, da sledi ostanejo v telesu 10 dni,

-         ali  bil način jemanja vzorca, ki je pripeljal do kontraverznih rezultatov, napačen,

 -         ali bil laboratorijski pregled 1., ali 5., ali 9.  napačen. Če je Jolanda vzela doping 2. dan, potem bi morala biti oba testa (5. in 9. dan) pozitivna.   

Na Hrvaški TV je danes gostovala slovenska pisateljska zvezda, spoštovani Drago Jančar.  Med drugim je govoril tudi o tem, kako Slovenci NIMAJO spoštovanja do žrtev hrvaške domovinske vojne in kako NIMAJO odnosa do hrvaške specifične situacije.

Zdaj pa jaz Jančarja sprašujem, ali je on Hrvat, da o Slovencih govori v III. osebi množine? Ali pa se morda šteje kar neposredno za Evropejca (brez nacionalnega pedigreja).   Sprašujem ga, ali je morda hotel reči, da ON (Jančar osebno) ima poseben odnos do žrtev domovinske vojne, VSI OSTALI SLOVENCI, ga pa nimamo? Če je tako, potem ga prosim naj poslej ne govori več v mojem imenu.  Naj piše knjige, naj gostuje na raznih televizijah, naj bo zvezda, le v mojem imenu naj ničesar ne govori.