Le tu in tam, le bežno potovanje

Nad družbo in nad ljudmi ki upravljajo z vzvodi, ki premikajo to družbo zdaj v to, zdaj v ono smer, lahko le zavijamo z očmi. Toliko nesmislov se poslužujejo, toliko napačnih reakcij na stvari in odnose, ki jih motijo, da se lahko le sprašujemo: “Ali je večina ljudi bebcev”?

Homofobični napadi.

Napadalcev zaenkrat še niso odkrili, a vendar lahko z gotovostjo pričakujemo, da prihajajo iz heteroseksualnih vrst, najbrž gre za prave moške, mladce,  z močno izraženim libidom. 

In le-ti ne marajo gejev.

“Pa kaj za hudiča jim je”, se sprašujem. Si pljuvajo v lasten krožnih? Ali ni prav v njihovem interesu, da je gejev čimveč? Da imajo potentneži čimmanj konkurence pri osvajanju žensk – pri sproščanju lastnega testoserona.   Glede na te ugotovljene nesmisle, lahko sklepamo, da napadalci poleg vsega, kaj posebej pametni že niso.

Ta razmišljanja dajem v pomoč policiji pri iskanju agresivnežev.

Parada ponosa.

Ni mi jasno, kaj je tu na kar bi lahko bil ponosen?  Če istospolnim priznavamo normalnost, potem gre pri tem za naravno stanje stvari. Kot je tudi heteroseksualnost, naravno stanje stvari. Ne za eno, niti za drugo se nismo prav nič prizadevali. Enostavno smo to postali.  Ni nam bilo potrebno delati izpite, predelati gore materiala. Niti kakšne posebne nadarjenosti nam ni bilo treba pokazati.   Na kaj pa smo lahko ponosni? Ponosni smo lahko na našo nadarjenost. Če hitro kapiramo stvari. Ponosni smo lahko na našo vztrajnost. Če že nismo odprte glave imamo sposobnost vsaj vztrajati. Ponosni smo lahko na svoje otroke, ker so se uspeli uveljaviti v svoji sredini.  Itd., itd.

Ponosni smo torej lahko na dosežke in na naše posebne sposobnosti, ne pa na naravno stanje stvari. Le-to pa je, kakšno pač je. Ni odvisno od nas.  V luči tega razmišljanja lahko brez posebnih težav ugotovimo, da izbrana parola: Parada ponosa, ni kdo ve kaj, pametna parola. Nasprotno. Prav neumna, nelogična parola je. Ali lahko torej sklepamo, da tudi tisti geji, ki so si izmislili ta slogan, da torej tudi oni ne odlikujejo s kakšno posebno pametjo? Morda. Sami si odgovorite na to vprašanje.

Replika na:  Milovan jaše zlobca

Dežman: “Ljube bralke in cenjeni bralci”,

Takšna intimnost od tujca je vsekakor zelo neprijetna. Od tujca, ki  s svojim vedno “pocukranim” nasmehom spominja na vaškega župnika, ki z eno roko ponuja bonbone otroku, z drugo roko pa sega po njegovem telesu.  Tudi nisem in ne želim biti njegov niti ljubi, niti cenjeni.

Če naj njegove tekste sploh beremo naj se prosim poslej izogne tej osladnosti.

Nasploh pa je Dežmanovo seciranje komunističnih produktov in število žrtev in zablod, izrazito navijaško in enostransko. In ne daje pravih odgovorov. Ni pravo vprašanje komunizem, ali kapitalizem. In tudi pravilni odgovor na to vprašanje ni kapitalizem.

Pravo vprašanje je, ali kolektivizem, ali individualizem?  In pravi odgovor je oboje.  Ne smemo pozabiti, da je na ključni točki človekovega razvoja v misleče bitje prav in tudi  kolektivizem omogočil človeku, da se je profiliral kot bitje, ki se postavilo nad druga živa bitja.

Določen odstotek ljudi se vedno postavi nad druge ljudi, ne glede na družbeni sistem v katerem živimo. Tej skupinici ljudi pravimo elita.  In danes, slabih dvajset let po razpadu večine svetovnega komunizma***, tudi kapitalizem kaže svetu svoj grdi obraz. Na zahodu, pri svojih morda malo manj grdega, na vzhodu pa skozi kapitalsko in ekološko izkoriščanje, bolj grdega.  Seveda pa na vzhodu umirajoči, zaradi blagodati zahodne družbe, niso ravno v soju žarometov in TV kamer.  Se bomo zaradi tega delali, da se nas to ne tiče?    Elita, ki je nekoč tlačila socialistična ljudstva je ista elita, ki danes taca po, s potrošništvom zaznamovanem, človeku.

Če je nekoč, v socialistični družbi,  bil na udaru in šikaniran del elite, ki ga vladajoči niso pripustili v svojo družbo, so danes na udaru vsi tisti, ki so pri delitvi proizvedenega kolača potegnili takratko. (Vštejte sem vse tiste Slovence, ki prejemajo plače pod 500 evri).

S svojim razmišljanjem Jože Dežman ne deluje kot intelektualec širokega spektra. Ki bi mu lahko verjeli in mu sledili, ali pa se vsaj učili od njega.

Ne, Jože Dežman je zgolj ideloški vojščak.  (da je hkrati tudi konvertit mu tega ne bom zameril, ker s tem le potrjujeo mojo teorijo o elitah, ki se s spremembo političnega sistema ne menjajo)

*** 

V vsebinskem smislu smo danes na isti točki, kot smo bili sredi 19. stoletja, ko je liberalni kapitalizem s vso svojo krutostjo dosegel svoj limit.   Zadnjih dvajset let kapitalizma, brez prave konkurence socialnih idej je današnjo družbo pripeljalo do enake točke. Odtod iskanja in konference o marksistični misli.  Glej več o tem tu.

je njegova stvar. In stvar njegovih volilcev. Oni se bodo odločili, če mu bodo zamerili prikrivanje.

Vsaj kar se mene tiče, je Gregor svojo zakonsko obveznost opravil, s tem ko je premoženje prijavil Kosovi komisiji. Množice, ki so zagnale vik in krik in ki niso njegovi volilci pač nimajo niti pravne, niti politične opravilne pravice “klicati” politika neke druge stranke, na odgovornost. Oni naj raje preverijo “lastne” politike. Zakaj SDS-ovi simpatizerji tako tiščijo glavo v pesek pred orožarsko afero. Povsem jasno je, da je v času jugoslovanskih vojn potekal preko Slovenije glavni tranzit orožja za južne republike.  In Janša je s svojimi odličnimi podtalnimi sposobnostmi, ki jih je izkazal ob vojni in zmagi nad JLA, nedvomno bil zraven.  Tam je bil pravi denar. Tam kličite, tam je Rodos.

Orožarska afera, mati vseh afer!

Pretehtajmo torej dva naključno izbrana greha: Golobič je prikrival nekaj, kar sicer legitimno poseduje,

Janša pa še vedno notorično zanika sestanek o Mercatorju, za katerega vsi vemo, da je v resnici bil in čigar usodne posledice so paralizirale slovensko živilsko industrijo in trgovino, v krizo.

Torej ljudje. Si boste še vedno lagali?

Prolog.

Dva dneva pred dnevom OF malo pred polnočjo sem se preko Črnivca vračal iz Kamnika. Ker se mi je pošteno zadremalo in sem prav v tistem trenutku zagledal luč na turistični kmetiji, kakšen kilometer pred Bočno, sem se ustavil, da popijem kavo.

Za šankom je bilo glasno, v posebni sobi, kamor sem se usedel, pa sva bila le dva, tip v povaljanem trenčkotu in jaz.   Zamišljeno srebam dobro turško kavo,  z mislimi sem namreč še vedno podoživljal prijetne trenutke v Kamniku, ko nenadoma pod neznančevo mizo zagledam računalniški ključ. Neznanec je medtem, sam ne vem kdaj, že odšel.  Hitro pograbim ključ in stečem na parkirišče, a zunaj ga ni bilo več videti.  Nisem se pretirano vznemirjal. Ključ vzamem s seboj, morda bom na njem našel tudi neznančev naslov.

Na dogodek sem skoraj že pozabil, ko mi je hči, prav danes po mesecu dni, med brskanjem po avtomobilskem predalu odkrila  spominski ključek.

Po priklopu ključka v računalnik sem našel 5 datotek, ki jih nisem mogel odpreti z nobenim programom. Šifrirano? Plus nešifriran wordov backup file.

Na njem sem našel spodnji tekst:

Po naročilu okrajne centrale sem se vtihotapil na predstavitev knjige Kočevski proces 1943, avtorja Iveta A. Staniča, o kateri se je bilo po predstavitvi moč pogovarjati, oz. zastavljati vprašanja. 

Kraj: dvorana gasilnega doma v Žalcu.

Datum: 25.4.2009, čas med 17 in 20 uro.

Sestava prisotnih je bila večinsko SDS-ovska. Skupno je bilo cca 50 ljudi.  Poimenski seznam vidnejših članov je v prilogi.

Predstavitev je bila korektno opravljena, avtor se je večinoma držal preverjenih in preverljivih virov.  Poanta knjige in kasnejšega zagovora pa je šla v smer, da so bili Kočevski procesi in 16 justificiranih ob koncu procesa le krinka za poboje cca. 300 v Grčaricah in na Turjaku ujetih plavogardistov.  Vseh ujetih je bilo po njegovih podatkih 1.200.

Po razgovoru nam je bil za razna vprašanja še na voljo Tone Krkovič.  Pri tem pogovoru so se razvnela čustva glede “leve” vladavine v Sloveniji, ki da nas bo pahnila v pogubo.  Vprašanja Krkoviču so šla v smeri obstoja Udbe v Sloveniji in Milana Kučana, ki da vodi vse niti.

Krkovič je pojasnil, da se prisotnost udbe lahko prepoznava skozi ravnanje ljudi, kot je ohranjanje komunističnih spomenikov, poimenovanje ulic po umrlem diktatorju,  skozi tajkunske povezave, ipd.

Tu se je znašel še en šifriran del teksta, spodaj pa podpis, poročevalec X-23. V  “nogi” dokumenta piše še ½, kar najbrž pomeni, da obstaja še ena stran, ki pa jo nisem našel.   

Zanimivo branje. Če bom uspel “razbiti” še preostale datoteke, nadaljevanje seveda sledi.

V reviji Demokracija, št. 20, letos je na strani 11, dr. Janko Kos razmišljal o revitalizaciji ideje komunizma. 

Povod za njegovo razmišljanje  je bilo nekaj odmevnih filozofsko znanstvenih konferenc o ideji komunizma, ki so bile neposreden odziv na svetovno krizo kapitalizma.  Dr. Kos trdi, da najnovejše krize ni mogoče jemati, kot krize kapitalizma, ampak kot krizo same industrijske civilizacije.  Socializem pa naj bil najslabši način njenenega obstoja. Dr. Kos dalje trdi, da resnice komunizma v resnici nikoli ni bilo. Pri tem se sklicuje na pregled Marxovih del.    Tudi v Marxovem Komunističnem manifestu ne.  Tam /po Kosu/ o komunizmu govori en sam stavek: “Na mesto stare meščanske družbe bo stopila asociacija, v kateri bo svoboden pogoj vsakogar, pogoj za svoboden razvoj vseh”.

Dr. Janko Kos zaključuje, da krize, ki prizadeva to civilizacijo prazna ideja komunizma ne more rešiti.  Za to so potrebna drugačna, filozofska in teološko bolj utemeljena socialno in politično učinkovita orodja.

___

Morebiti ima dr. Kos pri svojih razmišljanjih prav. Pozablja pa, če v zamemo vzamemo v ozir najprej zgodovinsko komponento komunizma (19. stoletje), da so bile Marxove ideje o drugačni delitvi v resnici povzročene prav zaradi nebrzdanega kapitalizma in da je komunizem, ne glede na to kako se je potem izrodil, s svojo delavstvu privlačno idejo, povzročil strah v kapitalističnih državah in s tem okrepil njihove socialne demokracije.  Višji standard vsega delavstva je torej moč pripisati tudi ideji komunizma.

Danes, poldrugo stoletje po rojstvu ideje komunizma in skoraj dvajset let po njenem padcu v večini sveta smo na podobni točki, kot smo bili v času Marxa. /Tehnološko smo seveda mnogo višje/ Nebrzdani kapitalizem se je ugriznil v svoj lastni rep.  Kapitalizem je dokazal, da je zaenkrat in na kratek rok sicer produkcijsko najučinkovitejši sistem, da pa nam v kompleksnem, civilizacijskem pogledu sam posebej ne prinaša dolgoročnega napredka.   Očitno je, da danes primernejšega antagonista kapitalizmu, kot je prav ideja komunizma še nimamo.  Zato ne ocenjujem Žižkove in druge konference kot odvečne.  Prav nasprotno! Še zelo potrebne so.  Vsekakor bolj potrebne, kot pa je potreben teološki pristop, ki ga dr. Kos eksplicitno omenja.

Ljubi bog, dr. Kos, saj nismo v srednjem veku. Za takratne civilizacijske potrebe je bila teologija čisto o.k.  Ne pa danes.  In še nekaj, če že vztrajate pri teologiji, zakaj eksplicite? Saj je že vsebovana v filozofiji.

Počitek po današnjem športu, sem izkoristil za ogled Trenj.  Napovedane so bile naše misice. In tema, ali velja stereotip, da so lepotice po pravilu neumne in nerazgledane.

Iztočnica je bila izjava neke lepotice, da v Sloveniji nimamo socialnih problemov. Druga zopet se ni mogla spomniti glavnega mesta ZDA.

Gostje v studiu so se glede na “nezaslišano” neumnost po pravilu odločali po starosti.  Mlajši Slakovi gostje so bili razumevajoči, spoštovane gospe, ki pa so že zapustile tista najboljša leta (da ne rečem ravno, da so odcvetele lepotice), pa so bile ogorčene. Kakšna neumnost, kakšna nezaslišanost. Trema že ne more biti izgovor, da kdo ne pozna glavnega mesta ZDA.  (Saj res, a je New York, ali je Los Angeles ?- ta hip se tudi jaz ne morem spomniti).  In nikakor se niso mogle pomiriti s tem. Vedno znova so generirale svoje ogorčenje, da ne rečem tudi obžalovanja nad neminovnim.

Tudi jaz sem se začel počutiti zrevoltiranega, a ne zaradi neumnosti lepotic, ampak zaradi zagrenjenosti odcvetelih dam.  Ali je sploh mogoče, da so gospe tako nepripravljene prišle v svoja pozna srednja leta (Sabina Obolnar), oziroma, da so se tako nerazumevajoče postarale  (ga. abonentka okroglih miz - Angelca Likovič).

Torej, če vzamem v ozir zgolj svojo nocojšnjo ponudbo iz Slakovih Trenj. Naj se odločim za zagrenjeno odcvetelo staro damo, ali pa za pozitivistično sproščeno mlajšo žensko? Pomagajte mi prosim pri tej dilemi.

In še povejte, kako bi se odločili vi?

Prihodnjo nedeljo (17. maja) bomo imeli piknik v naravi.

Takšen utegne biti razgled

Bograč za najmanj 30 lačnih ust

Kombinirana mizica za žar

Glede na to, da bom z bogračem ustregel  predvsem mesojedcem, bi rad z žarom ustregel predvsem vegijem. Zato vas prosim za pomoč pri sestavi ustreznega izbora receptov za brezmesnih jedi (različnih vrst popečene zelenjave, itd.)  Najboljše ideje bodo nagrajene.   :-)   

S povabilom na piknik!

 Pa še to:

Morebitne nevihte nas ni strah, ker se lahko skrijemo semkaj

Strele nam globoko pod zemljo ne morejo do živega.