Le tu in tam, le bežno potovanje

Griže, Slovenija

Mnogi, ki smo se kdaj valjali po blazinah in poskušali tekmecu “zlomiti” roko, ali ga vsaj “zadaviti”, smo sanjali o evropski tituli nekoga izmed nas.  Svetal vzor,  nedavno umrli Stanko Topolčnik, nosilec bronaste medalje z evropskega prvenstva,  je bil že davno pred nami (1969). Na še višjo “moško” medaljo smo morali čakati celih 44 let. In mu je uspelo. V prestolnici Madžarske je zaigrala slovenska himna v čast našega šampiona. Roki Dragšič je postal evropski judoistični prvak v kategoriji do 73 kg. V enem najnapornejših športov. Roki je z novim kamenčkom v mozaiku obogatil trenersko epopejo Marjana Fabjana.
Fabi – legenda!

Epicenter judoističnega bazena, iz katerega se črpajo kandidati za titule je nedvomno glavno mesto Spodnje Savinjske doline, Žalec. Nekaj kilometrov južneje od Žalca imamo širše območje Griž, od koder izvirata nosilka olimpijske bronaste medalje, Lucija Polavder in novopečeni evropski prvak Roki.
Nekaj kilometrov severno od Žalca imamo širše območje Železnega, od koder izvirata 5 x nosilka evropske bronaste medalje, Petra Nareks ter zlata in bronasta olimpijka, Urška Žolnir.

Odločite se sami. Je sever Žalca uspešnejši od juga?

V luči novega Wikileaksa, ki govori o 2,8 milijona evrov, kot o nagradi stranki SDS za izpeljavo posla s Patrio, poglejmo kakšno je bilo kaj stanje stranke v letu 2008, leto, ali dve po dospetju omenjene vsote?

To je bilo četrto leto Janše na čelu slovenske vlade. In četrto leto stranke SDS, kot vladne stranke. Je stranka svojo priložnost izkoristila? Presodite sami.

V letu 2008 je imela stranka SDS 2 velika projekta. Brezplačni tednik z antipropagando proti tedanji opoziciji, in ki se je financiral iz formalno neznanega vira ter finančna okrepitev stranke SDS.

Slovenski tednik je 16. maja 2008 na svojih straneh objavil novico o 800.000 evrih dobička, ki jih je SDS pridelala v svojem delovanju. Vemo, da politične stranke niso pridobitne organizacije. Od kod tej stranki toliko denarja? So se zaradi klientelizma prisesali na državna podjetja, ali je vzrok za njihov presežek donacija Patrie? Hkrati pa avtor prispevka Jernej Novak piše o vseh drugih strankah, ki so v rdečih številkah? O LDS-u še posebej, kajti le-ta pridelala 800.000 evrov izgube. Zanimivo naključje. SDS v visokem plusu, ostali v visokem minusu.

Dokument o financah SDS

V prilogi, faksimile članka o 800.000 evrov dobička SDS-a.

Zanimiva zna biti analogija med slovensko in hrvaško državotvorno stranko.

Obe stranki sta bazični stranki v procesu osamosvajanja obeh držav. Obe stranki in njuni vodji Tuđman in Pučnik sta v devetdesetih letih prejšnjega stoletja pomembno vplivali na vsebino sprememb pri prehodu iz enostrankarstva v večstrankaski sistem.

Tako Sanader za HDZ in Janša za SDS sta dobila dobila novo možnost bistvenega vplivanja na oblikovanje države, v prvem desetletju novega tisočletja.

Sanader in Janša sta bila protagonista v nikoli dovolj omenjani prisluškovalni aferi o dogovarjanju o nemirih v Piranskem zalivu.

V času svojega premierstva je Sanader polnil svoj in strankin račun s posli z madžarskim MOLom in ter s Hipobank Avstrija, Janša je počel isto s Patrio in železarno Ravne.

Tako Sanader in Janša ter njuni stranki sta postali močan zveznik in podpornik RKC v obeh državah. Za delovanje RKC sta prispevala znatna sredstva.

HDZ in Sanader ter SDS in Janša so se naslanjali na sorodna medvojna gibanja.
Tako ustaško gibanje na Hrvaškem, kot tudi domobranstvo na Slovenskem sta bila zaveznika sil osi in sta bila podstat HDZ-ja in SDS-a.

Tako Sanader, kot tudi Janša sta po odstopu napovedala predavateljsko kariero. Sanader se je dogovoril za predavateljstvo na univerzi v New Yorku. Janša namerava predavati po Evropi.

Sanader je svojo pozicijo ocenil preoptimistično in poskušal pred roko pravice pobegniti malce prepozno. Ob vseh novicah; Wikileaks ter od drugod, prihaja Janša v podoben položaj. Poraja se vprašanje. Bo Janša pobegnil pravočasno, ali pa bo sledil svojemu dvojčku južno od Kolpe ter čakal do zadnjega? In bo vendarle procesoiran doma. Njuni stranki pa: ena je že, druga pa brez dvoma še bo, postala marginalna stranka!

Odkritje črne gradnje pomembnega poslovneža Vitoslava Türka je bistveno zaznamovala medijsko krajino. Najprej je za uvod in za primerno vznemirjenje javnosti odlično poskrbel nesojeni kandidat za infrastrukturnega ministra s svojo, na črno zgrajeno “kletjo”, potem je na sceno stopil še Vitoslav Türk, ki je namesto kozolca, za katerega je imel dovoljenje, zgradil izjemen in odlično v okolje umeščen stanovanjski kompleks.

Vse kaže, da za svoje početje in za končni izdelek investitor ni imel nobenega soglasja pristojnih organov.
Črna gradnja!

Po naši zakonodaji skorajda ni olajševalnih okoliščin zaradi katerih bi gradnjo takega tipa lahko legalizirali. zato bi po naravi stvari tudi to stvaritev morali rušiti.

Vsak gradbeni poseg v prostor, vsaka gradnja hiše ipd., pa naj bo legalna, ali nelegalna, pušča svoj ekološki odtis. Najprej poseg z gradbeno mehanizacijo za pripravo tlorisne površine. Potem ekološki odtis, ki nastane pri izdelavi gradbenega, instalacijskega in drugega materiala; polucije v okolje, poraba energije, . . .
Z rušenjem takšne, na črno postavljene gradnje ekološki odtis le še stopnjujemo.
Rušenje z gradbenimi stroji, odvoz materiala, nasutje zemlje in postavitev v prvotno stanje je v smislu količine polucij v okolje enako kot pri gradnji sami. S stališča varstva narave je rušenje črne gradnje le še povečevanje že narejene okoljske škode.

Črnograditeljstvo seveda moramo preganjati, Črnačev zakon je bil v tem smislu prava katastrofa. A vendar je dosledno rušenje vsega, brez dovoljenja zgrajenega, nesmiselno in neracionalno. Če je takšen objekt že zgrajen in kot takšen ne obremenjuje okolja v nadpovprečni meri, ter je gradbeno tako zasnovan, da sodi v to okolje, bi veljalo takšnjo gradnjo tudi legalizirati. Seveda ob hkratnem plačilu občutno visoke takse, da “črni” investitorji tega ne bi mogli, oz. se jim ne bi splačalo zlorabljati. Kolikor je bilo iz TV posnetkov videti, gre v Türkovem primeru za izjemen, estetsko narejen objekt in tudi drugi, Jakličev je po izgledu čisto primeren. Naj mastno plačata, a objekta naj obdržita.

Menim, da bi iz zgoraj izpostavljenih razlogov veljalo premisliti o ustrezni zakonodaji. Taksa pridobljena iz takšnih postopkov pa naj se uporabi za varovanje okolja.

Boris Pahor je za portal slomedia.it povedal: “Prek medijev sem izvedel, da je PEN izključil Janeza Janšo. Ker menim, da PEN ne sme slediti politiki, ga zapuščam.”

Gospodu Borisu Pahorju moramo izreči vso priznanje. Nedvomno spada med velikane slovenske kulture. Ponosni smo lahko nanj. A vendar zadnji dve njegovi intervenciji v kulturni prostor slovenstva kažeta, da ga razum in razsodnost vendarle počasi zapuščata.

Prva intervencija, ki mu ne more biti v čast je lanska njegova pripomba v zvezi z legitimnostjo črnega župana, ki ga imamo v Piranu. Povsem neprimerno.

No in včeraj druga, v zvezi z Janševo izključitvijo iz PEN-a. Če bi si gospod Boris Pahor natančneje prebral obrazložitev izključitve najbrž ne bi prišel do enakih zaključkov. Človek, ki je zadnjih devet let, od predvolilnega časa 2004, zastrupljal medslovenske odnose in sistematično razširjal kulturni boj, pač ne more biti “persona”, ki bi imela mesto v uglednem društvu. Piko na “i” je v maniri njemu lastne retorike podal na shodu prvržencev Zbora za Republiko. Nekje pa vendarle moramo potegniti črto, tako javnost, kakor tudi senzibiljneši del javnosti – književniki.
Da o korupcijski neprimernosti Janše sploh ne govorimo.

A ne glede na vse, Boris Pahor nas je toliko zadolžil, da mu to prenagljenost lahko mirno odpustimo.

Pred dnevi je stanovnska organizacija PEN, zaradi kršenja:

“Temeljna listina PEN člane
zavezuje, da se na vseh področjih zavzemajo za svobodo misli in izražanja ter za promocijo literature.”

izključila iz svojih vrst,
- poglavitnega za orožarsko afero na začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja, ko je izginilo za več sto milijonov usd inkasa za prodano orožje, ki ga je posedovala in zapustila v Sloveniji JLA. Denarja, ki bi moral pristati v slovenskem proračunu,
- glavnega osumljenca iz pravnomočne obtožbe zaradi podkupovanja v aferi Patria,
- človeka, ki je z netenjem kulturnega boja ter permanentno antinovinarsko gonjo (Labodji spev novinarstva!), ožil novinarsko svobodo,
- človeka, ki je po poročilu KPK, v preteklih letih deloval koruptivno in trošil denar za katerega ni znal pojasniti izvora,
Janeza Janšo torej.

Z dejanjem solidarnostnega izstopa iz PEN-a, mu je priskočil v moralno podporo

dr. Anton Stres, slovenski metropolit in človek, ki je bil na najodgovornejšem mestu v mariborski nadškofiji v času, ko je mariborska nadškofija s finančno poslovnim hazardom oškodovala svoje vlagatelje, kakor tudi slovenske banke in skozi nje, vse nas,
za slabo milijardo evrov.

Vprašanje je torej, ali nas bi moral ukrep PEN-a skrbeti? Ali so z izključitvijo škodili svobodomiselnosti pisateljskega poslanstva?

Jaz bi rekel, da ne. Tako Janez Janša, kakor tudi z njim solidarni dr. Stres, zaradi tudi zgoraj naštetih dejanj, nista osebi, ki bi lahko bila PEN-u v ponos. Janez Janša in dr. Stres tudi nista osebi, ki bi bila žrtve represivne države, ali organizacije in bi zaradi tega potrebovala solidarnostno okrilje PEN-a. Prav nasprotno.
Oba sta bila na samem vrhu oblasti in sta sama imela moč represije nad drugimi.

Solidarnostna poteza dr. Stresa in morda še koga nas plaši. Se mar s korupcijo obremenjeni združujejo v močno, za demokracijo nevarno silo?
Upam in želim, da bomo Slovenci spoznali nevarnost s strani nerazumnih in da ne bomo izkazovali moralne podpore odstopljenima.

Letošnji fenomenalni rezultati Tine Maze so napolnili srca vseh Slovencev. Pa ne le to, serijsko zmagovanje tako v svetovnem pokalu, kot tudi na svetovnem prvenstvu, je osupnilo stroko in pri konkurentkah priklicalo spoštovanje. Brez dvoma je Tina Maze resna konkurentka za naziv najboljše športnice sveta za leto 2013. Tinini uspehi so prerasli zgolj smučarski šport. Postali so fenomen zgodbe o uspehu in si zaslužijo obravnavo tudi zunaj smučanja samega.

A kljub vsemu moramo reči: Tina Maze ni celotno slovensko alpsko smučanje. Zrasla je na tradiciji smučarskega športa v Sloveniji in na uspehih predhodnih generacij, ki so se začeli konec sedemdesetih z Vogrincem in našim prvim smučarskim imenom, Bojanom Križajem.
Ne pozabimo, preden je Tina postala tako dobra, da je od svojih uspehov začela tudi dobro služiti, je minilo vsaj desetletje vlaganj Smučarske zveze v njen razvoj in napredek. In ne samo vlaganje v Tino, ampak tudi v desetine drugih smučarjev, ki sicer nikoli niso uspeli odigrati pomembne vloge v svetovnem pokalu. Takšna je narava vseh vlaganj. Že ob samem startu je namreč težko reči, komu bo čez deset, petnajst let zares uspelo. Kdo od vseh, ki so začeli bo uspel obdržati motivacijo tudi kasneje? Ali bo njegov genetski potencial zdržal vse obremenitve vrhunskega športa? Kako se bo odzval športnikov organizem na poškodbe, ki so sestavni del vsake športne poti?
Iz vseh teh razlogov se nam ponuja spoznanje, da za vsakega našega smučarja, ki v Svetovnem pokalu poseže po opaznejših mestih, Slovenci preko SZS Slovenije pokrivamo še precejšen del stroškov stotine mladih, ki do takšnih mest nikoli ne uspejo proti. Če pa vzamemo za primerjavo šampiona Tininega kova, ki se rodi le enkrat v stoletju, glede na velikost našega naroda, pa je manj uspešnih vlaganj na tisoče.

Zgodba o uspehu Tine Maze je prevelika, da bi ji bila Smučarska zveza Slovenije s svojim proračunom kos. Globalna moč njene blagovne znamke je tolikšna, da se v Sloveniji lahko Tina pogovarja le še z vlado RS. Naj vlada RS oceni njeno promocijsko moč in naj ji da »ponudbo, ki je ne bo mogla zavrniti«, ali pa naj jo prepusti njeni samostojni poti na globalnem trgu. Smučarska zveza Slovenije mora pri svojem delu misliti tudi na čas po Tini Maze. Že danes mora vlagati v talente, ki bodo s svojimi uspehi polnili medije, morda čez deset, petnajst let.