Le tu in tam, le bežno potovanje

Za srčnost ni problem, srčni smo skoraj vsi. Razuma nam manjka.

Iztok Simoniti se je lotil ustavnih sodnikov

Objavil Rado dne 18.06.2016

V sobotni prilogi Dela, 11. junija se je iztok Simoniti lotil referenduma o družinski zakonodaji.

Spodaj sem mu repliciral (objavljeno 18. junija v pismih bralcev):

Ob iskanju odgovorov na globoka vprašanja lastnega bivanja, se razmišljujoč človek v prvi vrsti ne obrača na ustavo. Prej bo iskal odgovore v različnih vedah. V filozofiji, v antropologiji. Prebral bo kaj o tem piše »literatura modrih«, svetovni klasiki, in kaj o tem pravi biologija? In religija. Kaj je o dotičnem problemu zapisanega v človeški zgodovini? In kaj pravijo druge vede.

Ustava je v tem oziru »prekratek akt« in ne more ponuditi okvirja vsemu obstoječemu. In v tem vidim prvi zdrs Iztoka Simonitija. Od ustave pričakuje nekaj, kar jo po svoji kompleksnosti presega. Slovenska ustava je v tem oziru sploh nekoliko »nesrečna«. Pisana je bila pod časovnim pritiskom. Tudi zadnja ustavna dopolnila so bila sprejeta na hitro, v strahu pred »trojko«. Torej zopet ne, kot posledico globokega premisleka in resničnega konsenza.

Gospoda Simonitija pri odločitvi ustavnega sodišča glede referenduma o družinski zakonodaji moti tako rekoč vse. Tako zelo, da je v svoji kritiki posegel po čustvenih, po slabšalnih pridevnikih. Tisti ustavni sodniki (večina), ki so dovolili referendum so po njegovem, mračnjaki. Zelo krepka ocena! Tudi sam (avtor replike) do ustavnih sodnikov tega mandata nimam pretiranega spoštovanja, a po tako krepkem izrazu ne bi mogel nikoli poseči.

Ko sem po internetu raziskoval Simonitijev ustvarjalni opus sem bil prijetno presenečen. Gre za zelo razgledanega človeka. Še posebej me fasciniral z pronicljivo analizo Krsta pri Savici. Izrekam mu spoštovanje. A v gornjem prispevku od diskurzivnosti, ki jo Iztok vsepovsod poudarja in ji sledi, ostaja zelo malo. Diskurzivnost je zamenjal za poklicanost. V svoji ihti postavlja osebe iz skupine LGBT za ustavno kategorijo. »Mračni« naj bi odrekali svobodo in enakost osebam iz skupine LGBT??

Nevredno komentarja. Slovenska ustava te, takšne, ustavne kategorije ne pozna. Obstajajo pa, kot nadaljuje Simoniti, posamezniki z enakimi individualnimi, političnimi, socialnimi, kulturnimi (in drugimi, R.K.) pravicami. Po Simonitiju so osebam iz skupine LGBT prej omenjene pravice kršene.

Ta trditev ne ustreza resnici. Ne poznam primera v Sloveniji, pri katerem ne bi bilo učinkovitega sodnega varstva za osebe iz skupine LGBT. Te osebe lahko počno vse; se zaposlijo, delajo kariero, se izobražujejo, sklepajo partnerstva, idr. Kamen spotike so torej le poroke. En sam, samcat, element. Ne gre torej za niz kršitev, kot vseskozi napeljuje Simoniti, ampak le za eno sporno zadevo. Pa tudi tu nima prav. Istospolno usmerjeni se tudi lahko poročajo. A vendarle ne med sabo. Istospolni v istospolni zvezi namreč ne opravljajo vloge biološke reprodukcije naroda, človeštva. Obstoj slovenstva, obstoj naroda (obstoj človeštva), pa je ustavna kategorija. Iz tega izhaja posebna pozornost družbe moško ženskemu paru. O sebi, kot o narodu namreč ne moremo razmišljati le v kategoriji tukaj in zdaj, ampak o obstoju našega naroda na dolgi rok, skupaj z drugimi narodi in ljudstvi. Tega pa brez združevanja, natanko enega moškega in natanko ene ženske ne moremo doseči. Seveda so tudi istospolni nepogrešljiv del našega naroda in s svojimi dosežki v kulturi, umetnosti, znanosti, športu, prispevajo k našemu bogastvu, kolektivnemu zavednemu in nezavednemu.

V bitki za domnevne pravice istospolnih se opleta z izrazom »manjšina«. Da so kršene pravice »manjšini«. Ne le Simoniti, ampak vsi zagovorniki se obešajo na »manjšino«. Pa nimajo prav. Ustava RS priznava status manjšin tistim narodnostnim skupinam, ki so bili v času osamosvajanja ločeni od matičnega naroda. Za zagotovitev njihovih pravic, mora RS na njihovih območjih ustrezno urediti šolstvo, javne urade in drugo. Istospolnim, manjšini ki to ni, ni treba urejati ničesar, kajti družbena norma je, da je – spolnost pa naj bo to isto-spolnost ali hetero-spolnost, človekova intima in je skoraj v celoti vezana na zidove svojega doma. Vse kar je zunaj doma pa je v enaki meri dostopno vsem ne glede na spolno usmeritev. Le v primeru, če bi (hipotetično) veljalo da je istospolnost handicap, bi bili istospolni upravičeni na posebno pozornost družbe. In s tem na ustrezne privilegije.

O referendumu piše Simoniti, da je »mračen« in da je večina odločala o pravicah manjšine. Le kje na volilnih imenikih prepoznava Simoniti večino? In kje na volilnih imenikih prepoznava manjšino? K referendumu so pristopili volivci RS in so odločili kot so odločili. Tudi ustavni sodniki so s svojo odločitvijo, da ne razpravljajo o vsebini »istospolnih pravic«, ampak le o pravici do referenduma nakazali, da problem presega ustavo in da naj ljudje sami odločijo v kakšni družbi želijo živeti. Iz pravkar omenjenih pojasnil sledi, da je Simonitijeva interpretacija odločitve ustavnih sodnikov napačna. Volivci na dovoljenem referendumu niso nikomur jemali pravic, le dali jih niso tistim, ki do njih niso upravičeni. V kapitalistični družbi, ki jo živimo, velja da mora slehernik izkazati pravni (civilni) interes; le imetniki delnic delniške družbe smejo zastavljati vprašanja in vplivati na odločitve d.d., le invalidi so upravičeni na uporabo posebnih parkirnih mest. In v tem smislu naprej . . .

Urednik priloge Dela je bil pri pričujočem članku zelo radodaren s prostorom. Dopustil je, da se je Simoniti razpisal na treh straneh častnika, čeprav je bila poanta Simonitijevega pisanja jasna že ob branju prve strani. Na drugi in tretji strani je le ponavljal že povedano. Ob javni obravnavi razgaljenih izhodišč za pripravo novega družinskega zakona v avtorstvu Kopačeve upam, da bodo uredniki malo brzdali svoje novinarje – novinarski »mainstream« je bil pred zadnjim referendumom v veliki večini med zagovorniki družinskega zakona in je s svojimi brez prizivnimi stališči veselo zapolnjeval časopisni prostor. (Glej SP Dela, oktober – december 2015) zaradi česar mnogi tisti, ki imajo (imamo) argumente proti, nismo prišli do besede.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Aktualno, Medsebojni odnosi, Pomembno, Razprava o razpravi | Tagi: , , | 2 komentarjev »

Bitka za Rog

Objavil Rado dne 6.06.2016

Z davišnjim Jankovićevim vdorom v Rog,

se je pričela ena najpomembnejših ideoloških bitk v času samostojne Slovenije.

Gre za bitko kapitala z zadnjim mejnikom civilnodružbene avtonomije.    Glede na posledice gre za slovensko različico rezultatov prostotrgovinskega sporazuma med ZDA in Evropo.   Korporativnosti vso moč in oblast. Dvomov seveda ni “Pravna država” bo na strani mestnih oblasti.   Stopnja upora Civilne družbe pa bo pokazala, ali je še upanje za košček  človečnosti v tej atomizirani družbi.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Politika, Pomembno | Tagi: , , | 4 komentarjev »

Musarjeva na čelu RTV . . .

Objavil Rado dne 6.05.2016

. . . bi brez dvoma bil velik korak v smeri pluralizma na RTV.  Kdo sicer bi lahko ustavil Biziljevo*** & co., ki se je (so se) vsa vrgla v naročje Janše in desnice?  In Cerkve!

Verjamem, da je Musarjeva težavna ženska in da bi vzpodbudila samoobrambni refleks sil, ki bi z njenim prihodom na RTV največ izgubili.  A kljub karakterni težavnosti je Musarjeva ženska z enakimi vatli za vse.  In to je tisto kar zdaj najbolj potrebujemo.

Ustaviti desnico in ustaviti levico. Ter po petindvajsetih letih samostojnosti vendarle dati možnost pameti.

*** Musarjeva je pred več kot dvajsetimi leti enkrat že ustavljala Biziljevo.  Ko je slednja mislila, da lahko svobodno prehaja iz novinarskih vrst med politike in nazaj.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Aktualno, Politika | Tagi: , | 1 komentar »

Oddaja “Sveto in svet” o svetem pismu.

Objavil Rado dne 2.05.2016

Trije katoliški intelektualci so razpravljali o pomenu in vrednosti svetega pisma.
Dr. Jože Kraševec je med drugim povedal, da je sveto pismo stvar vere in odločitve slehernika, ali mu boš verjel.

Jaz pa vam predlagam eksperiment.
Poskusite si zamisliti Katoliško cerkev brez svetega pisma.  Kakšna bi bila?

RKC brez svetega pisma ne bi obstajala! To je jasno že na prvi pogled. V končni konsekvenci sveto pismo legitimira Katoliško cerkev in katoliško elito, ki se je samoimenovala na vrh cerkvene hieararhije!

Cerkev uporablja Sveto pismo*** zato, da plebs drži v podrejenem položaju.  Človek in bog v resnici ne potrebujeta posrednika. Čisto dobro in ceneje, lahko shajata tudi sama.
/S podobnim trikom uporablja država – vladajoča elita – sintagmo “pravna država”.   S “pravno državo” elita disciplinira široke množice, kajti “pravna država” iz takšnih in drugačnih razlogov elite večinoma ne doseže. Kot božja šiba le redko doseže božje služabnike, če (kadar) kršijo božje in moralne norme/.

***
Sveto pismo tudi nima absolutne vrednosti.  Njegovi razlagalci – kleriki – prispodobe svetega pisma pojasnjujejo skozi različen čas, različno.  Kot pač ustreza stanju Katoliške Cerkve v danem trenutku. Povsem pridobitna vodila torej!

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Aktualno, Cerkev in vera | Brez komentarjev »

Primer Koprivnikar – Zaseda je integralni del policijskega dela.

Objavil Rado dne 4.03.2016

Na rob viharju, ki divja zaradi ustavitve ministra in opravljenega alkotesta, nas je potrebno spomniti, da je zaseda integralni del policijskega dela.  Tako na področju kriminala, kot na področju prometne varnosti. Policija drugače sploh ne more funkcionirati

A vendar je politika iz policistov uspela narediti grešnega kozla.  Kar pride zelo prav vladni strani, ob policijski stavki, ki teče že nekaj mesecev.

Kakšni so policijski postopki?  V primeru suma kaznivega dejanja, policisti prikrito opazujejo osumljenega. In intervenirajo, če se sum izkaže kot opravičen.  V primeru suma kršitve cestno prometnih predpisov policisti v podobni maniri postavijo zasedo.

Primer:  V Petrovčah pri Celju je vsakega marca Jožefov sejem.   Na večer, ob izteku sejma policisti na večini izhodov iz Petrovč postavijo zasede in opravljajo množične alkoteste.  Sumijo namreč, da bo mnogo voznikov vozilo vinjenih.  V veliki meri imajo prav.

Tudi policijski sum v primeru Koprivnika, se je izkazal za upravičenega.  Minister je vozil vinjen. Postopek preverbe je bil korekten, kar je potrdil minister Koprivnikar sam. Preverjani politik je na izpostavljenem mestu v državi in mora biti državljanom za vzor.    In biti deležen enake obravnave, kot smo je deležni ostali državljani.   Seveda lahko razpravljamo ali je način policijskega dela korekten, vendar je vprašanje ali je korekten za vse nas. Nemarno je pri tem posebej izpostavljati ministrovo ime.

Sindikalist Petrovič se naj torej neha opravičevati.  Policisti so zgolj sledili sumu, ki se je na koncu izkazal za opravičenega.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Aktualno, Politika, Pomembno | Tagi: , , , | 11 komentarjev »

Replika ustavnemu sodniku Mozetiču. /Intervju na TV Slovenija/

Objavil Rado dne 24.01.2016

Tv Slovenija 1, intervju, 24. januarja.

V intevjuju je ustavni sodnik Miroslav Mozetič med drugim govoril tudi o nekdanjem jugoslovanskem, komunističnem, totalitarnem režimu.

Spoštovani ustavni sodnik, član Ustavnega sodišča nad katerim je le še modro nebo,

Miroslav Mozetič,

nima pravice do napak.

- Ustavni sodniki so kompetentni presojati le ustavnost države, ki jih je izvolila. In izvolila jih je država Slovenija.

Ustavni red nekdanje države in njena morebitna totalitarnost ni v kompetenci niti ustavnega sodnika, niti našega ustavnega sodišča. Tu pišemo Miroslavu Mozetiču prvo črno piko.

- Nekdanja skupna država se je imenovala Jugoslavija in je bila po svojem družbenem redu socialistična. Pejorativnost, ki jo ustavni sodnik Miroslav Mozetič izraža skozi obkladanje s “komunistični režim”, ni na mestu. Hkrati pa je ta trditev napačna! In je človeka tolikšnih pravnih referenc nevredna.   Če že, potem je bil režim socialističen.  Druga črna pika za Miroslava Mozetiča.

- “Totalitarni režim”, je termin ki ga Miroslav Mozetič povsem zlahka izraža, ko gre za nekdanjo Jugoslavijo je predvsem stvar zornega kota.

Država Jugoslavija, ki je imela zadnjih četrt stoletja svojega obstoja, povsem odprte meje, za veliko večino ljudi, ni bila totalitarna.  Le kakšna totalitarnost je to, če lahko svobodno potuješ povsod po svetu? (Mozetič se ne bi motil, če bi imel v mislih države Varšavskega pakta).   Kaj pa totalitarnost “demokratične” dežele Slovenije?  Kje so človekove pravice, kadar gre za spopad človekovega dostojanstva  na eni strani ter lastnine, kapitala, na drugi strani?  Je kdaj človekovo dostojanstvo zmagalo in človek ni šel na cesto?    Mar ni totalitarno tudi, da je zaposleni na milost in nemilost prepuščen delodajalcu, da mu plačuje, če mu plačuje prispevke, plačo?  In da, pogosto po končanih postopkih ne more priti niti do enega, niti do drugega?   Uporaba termina totalitarnosti je spolzko področje, ki se naj ga Miroslav Mozetič raje ne lotuje.  To ni njegov Rodos.  Tretja črna pika za ustavnega sodnika Mozetiča.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Aktualno, Politika, Pomembno | Tagi: , , , | 3 komentarjev »

Mediji in “stroka” sta ujetnika legabitrovskega lobija.

Objavil Rado dne 16.12.2015

Do letošnje jeseni sem dvomil o obstoju homoseksualnega lobija. Danes sem o njem prepričan. Lobi obstaja in  zalezel se je v vse pore družbenega življenja.

Replika na izjavo članov in članic Oddelka za psihologijo na Filozofski fakulteti, Mladina 4. novembra

Člani in članice oddelka za psihologijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani, so si z, v Mladini objavljeno »Izjavo«, privoščili komaj verjetno »faux pas«.

Podpisali so se pod politično izjavo.  Svojo strokovnost, ali bodočo strokovnost, če gre za študente, so »prodali« za politično opredelitev.   »Izjava« namreč ni študija o stvari.  Ni z argumenti, analizami in sklici podprta odprta razprava pri kateri bi bili skozi diskusijo ovrženi vsi nasprotni argumenti. Slednji niso omenjeni niti z besedico.    Svojo politično opredelitev podpirajo s sklici na neimenovane študije.  Kje jih lahko preberemo?  Kakšne reference imajo njihovi avtorji?  Na kakšnem številu preiskovancev so bile narejene študije? Vsega tega iz »Izjave« nismo izvedeli.   S podpisom pod takšno obliko političnega proglasa, so se člani in članice oddelka za psihologijo izenačili s cerkveno stranjo, ki s podobnimi puhlicami zagovarja povsem nasprotna stališča.  Kje je tu pogovor pametnih? Kje je tu dialog?

Podpisani pod izjavo tudi opletajo z ohlapnim pojmom družine, ki je po osnovni definiciji (Wikipedija)

»družbena skupina, za katero je značilno skupno bivanje, ekonomsko sodelovanje in reprodukcija”

Poroka pa je le akt  v funkciji te »družbene skupine.

Spoštovani člani Oddelka za psihologijo na Filozofski fakulteti, skupnost matere in otroka ali očeta in otroka,  ni družina.  V obeh primerih gre zgolj za samohranilko z otrokom in za samohranilca z otrokom.   Iz tega izpeljan pojem »enostarševske družine« je lahko le bistroumni nesmisel.

Tudi ne gre za družino v primerih istospolnih skupnosti. Pri teh umanjka kategorija reprodukcije.   Mar imajo »člani oddelka« poleg uzakonjenja nove »družinske paradigme«, namero ponovno ovrednotiti  tudi vse, na to temo vezane družboslovne pojme?  In to brez široke razprave ter po hitrem postopku, skupaj z nenačelno koalicijo v Državnem zboru?

V tem političnem proglasu je bila poleg še marsičesa, spregledana tudi možnost za zakonsko zahtevo po oplojevanju istospolnih žensk z biomedicinsko pomočjo, če bi zakon obveljal.  So se člani oddelka za psihologijo vprašali kaj o moralnih vprašanjih, ki bi jih takšna uveljavitev prinesla? Pri tem ne gre več za zdravljenje neplodnosti, kar je domena medicine, ampak je že v funkciji biološkega inženiringa.  In dalje, morebitne zahteve po umetni oploditvi zdrave samske ženske.  Ženske, ki najverjetneje nima socialnih sposobnosti navezati stik z nasprotnim spolom, ali je tako zaposlena, da za kaj takšnega nima časa.  Velika verjetnost je, da se bo takšen vzorec prenesel tudi na potomca.  Mar to ne vodi k alienaciji – odtujeni družbi prihodnosti? Ali bo »veda« – psihologija ob tem vprašanju kar mimogrede zamahnila z roko?

Člani »oddelka« menijo, da bo sprejetje novele družinskega zakona dolgoročno prispevalo k zmanjševanju nestrpnosti in k zmanjševanju socialne diskriminacije.   Jalovo upanje, bi rekel.  Mnogi namreč mislimo, da bi morebitno sprejetje takšnega zakona nestrpnost le povečalo.  Pa tu ni nujno, vsaj ne pri vseh, da gre za primaren odpor proti istospolnim.  Mnogi smo preprosto mnenja, da istospolnim beneficije poroke in statusa družine ne pripadajo.  Seveda jim pripada pravica za skrb do drugega ter pravica do dedovanja.  Temu nihče ne ugovarja.

Človeški rod se je izoblikoval skozi dva milijona let trajajočo evolucijo. Nosilec te evolucije, ki je pripeljal človeka na vrh hierarhije živih bitij na planetu je par, natanko enega moškega in natanko ene ženske.  Z odločitvijo za otroke, takšen par intenzivno živi za njih in z njimi, vsaj četrt stoletja.  Nobeno drugo žrtvovanje se ne more meriti s tem. Z revolucionarnim dekretom, tega v enem samem trenutku ni mogoče spremeniti.

Vsi ljudje imamo po definiciji enake pravice, a le moški in ženska skupaj, sta garant nadaljevanja človeške vrste in zaradi te njune vloge, si v nasprotju z istospolnimi, zaslužita posebno družbeno pozornost.

Upam, da se člani »oddelka« ne bodo na vrat na nos pognali  v obrambo svojih, prehitro izrečenih, političnih stališč, ampak se bodo, tokrat s precejšnjo mero refleksije, raje zagnali v strokovno delo.  Veliko škodo k razumevanju tematike povzročajo tudi televizijska soočenja. Zgoščeni enominutni zagovori stališč za ali proti, to obširno temo le banalizirajo. Za nasprotnike novele zakona niso namreč vsi členi zakona nesprejemljivi.   Pot do skupnih, do pravih rešitev lahko vodi le skozi širšo javno razpravo.


/Mladina se ni odločila za objavo replike, ampak je raje objavila še eno pismo, ki “piha v isti rog”, kot ga pihajo psihologi s Filozofske/

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Aktualno | Tagi: , , , | 3 komentarjev »