Le tu in tam, le bežno potovanje

Za srčnost ni problem, srčni smo skoraj vsi. Razuma nam manjka.

Čebaškova brez občutka za pravo mero

Objavil Rado dne 23.02.2017

Predsednikovanje Čebašek Travnikove se je brez dvoma začelo zelo »nesrečno«.  Z eno samo potezo porušiti ves kapital pričakovanih sprememb, ki so ga vanjo položili člani Zdravniške zbornice, je res »nesrečno«.

Kaj se je zgodilo nekdanji, uspešni zaščitnici človekovih pravic, da je izgubila svoj nekdanji občutek za pravo mero?  Je podivjana kapitalistična družba že res tako načela človekovo psiho, da bogu Mamonu slej ko prej podležejo tudi najboljši?   Če nam je že za sindikalista Kuštrina jasno, da mu ni pomoči in da razen pohlepa ne bo pokazal kakšne druge kvalitete, je vsaj za novo predsednico jasno, da ima (je imela) človeško širino.   Pohlep, ki ga je pokazala pa ni njena edina napaka.  Tudi taktik je slab.  Če že misli, da si zasluži več, bi s svojim zahtevkom lahko počakala nekaj mesecev in si dala priložnost, da najprej nekaj naredi za revitalizacijo Zdravniške zbornice in bi šele kasneje, ne več pred toliko žarometi, poskušala s predlogom o večji plači.

Je mogoče voditi Zdravniško zbornico, elitno ustanovo samih izobražencev, brez zgoraj izkazanih dveh, za vodstveno funkcijo pomembnih lastnosti,   občutka za taktiko in občutka za pravo mero.   Tako na prvo roko bi lahko rekli, da je to zelo težko.  A nič ni nemogoče. Če prav razumem zdravniško srenjo in prve komentarje iz zdravniških vrst so Čebaškovi in njeni zahtevi stopili v bran pripadniki drugega tabora, volivci Možine.   V okviru novih političnih zavezništev je torej mandat kljub začetnim zdrsom, mogoče pripeljati do konca.   Seveda pa vetra sprememb ne bo. Zmagala je torej Možinova linija.  Sicer brez dr. Možine na čelu, a vendarle.

Dogajanje me močno spominja na politiko na državni ravni.  Volivci levice in sredine so v pričakovanju vetra sprememb, za premierja izvolili »visoko moralnega« dr. Cerarja, ki zdaj vodi politiko desnice, politiko svojega protikandidata Ivana Janše.

Kritiki odstopov v zbornici ponavljajo mantro o okrnitvi ugleda zdravnikov, oziroma o tem, da umazanega perila ne bi smeli prati v javnosti.  Narobe! Ta vlak je že zdavnaj odpeljal.  Razčiščevanje v ozkih krogih bi pomenilo, da do njega sploh ne bi prišlo.  Ugled si bodo zdravniki pridobili, oziroma si ga bodo ohranjali le s transparentnim delom.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Aktualno, Politika, Pomembno | Brez komentarjev »

Ali se res ne moremo znebiti Počivalška?

Objavil Rado dne 20.02.2017

Ne razumem tega naroda.

Ne razumem Slovencev.  Osamosvojen narod v 21. stoletju, brez vsake energije,brez vsakega upora.  Že jutri bi vsi morali množično na ulice in že jutri bi morali “odnesti” Počivalška. Kako dolgo bomo dovolili eliti, da hodi po nas?

26 let nas že “nategujejo” z zgodbo o tisočletnih sanjah Slovencev o samostojni Sloveniji. Le kdo od Slovencev je tu samostojen? Odvisen od Merklove, od State departmenta, odvisen od mednarodnega denarnega sklada, odvisen od volje korporacij, odvisen od volje lokalnega birokrata!

- Takoj po osamosvojitvi smo dovolili razsutje uspešnih socialističnih firm. V imenu česa že?

- Dovolili smo bančno luknjo brez posledic za kogarkoli

- Dovolili smo TEŠ 6 in kompletnemu političnemu razredu da participira na ogromnem preplačilu investicije.

- Bomo ob tisočih na cesti dovolili, da se Počivalšek izvleče?

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Aktualno | 1 komentar »

Odprto pismo Spomenki Hribar

Objavil Rado dne 25.01.2017

Spomenka Hribar se je v Mladini v nekaj nadaljevanjih razpisala na temo Pahorjevega vabila doktorici  Zori Konjajev, da naj se udeleži “spravnih slovesnosti pred Hudo jamo.

Spomenka Hribar je nedvomno veliko ime v naboru slovenskih intelektualcev, še zlasti v pred osamosvojitvenem obdobju. To njeno vlogo zna ceniti tudi Mladina, ki ji daje veliko prostora za njene tekste.

Spoštovana ga. Spomenka. Recimo končno bobu bob. Sprava po vaši zamisli izpred več kot 30 let je zgrešena zadeva.  Kot ideja je seveda privlačna, a kot takšna ne upošteva družbene stvarnosti. Idejo sprave se mi zdi privlačno primerjati z idejo socializma, ki je sicer odigral pomembno vlogo pri »mehčanju« kapitalizma, a na dolgi rok je bil vendarle preveč utopičen družbenopolitični sistem.  Ideja vaše sprave, kot jo razumem, terja od vseh Slovencev, da se o njej izrečejo. Da se priklonijo žrtvam, tudi nasprotne strani.   Komu torej, spoštovana Spomenka, naj se priklonim jaz in komu naj se priklonijo vsi tisti, ki so rojeni po vojni in z krvavim bratomornim spopadom nismo imeli nič? Nikomur! Zavest o žrtvah II. svetovne vojne, kot tudi celotne človekove zgodovine je že tako ob samem rojstvu implementirana v nas. Kot del kolektivnega zavednega, ali kolektivnega nezavednega.

Kolikor vem, smo simbolno spravo na državni ravni imeli že v letu 1990 in malo kasneje so žrtve povojnih pobojev dobile spomenik na Teharjah.   To je nekaj, s čimer se lahko strinjam tudi jaz in mnogi drugi, ki nismo bili vpleteni v državljanski spopad, ali če že hočete, v revolucijo in protirevolucijo.  Vsako aktivnost države, državnih organov in državnega proračuna po tem dogodku ocenjujem kot nedopustno politizacijo. Pri tem imam še posebej v mislih ravnanje obstoječe vlade in  aktualnega predsednika Republike.  Prekop domobranskih, ustaških, ali katerekoli drugih žrtev 70 let po moriji II. svetovne vojne je lahko le v režiji svojcev.  Država je pred več kot četrt stoletja svojo simbolno gesto že naredila.  In to je danes lahko edina obstoječa pieteta. Kot je pieteta, da neposredno po spopadu vojskujoče se  strani dopustijo eden drugemu, da pobere svoje žrtve in svoje ranjene.

Dejanska sprava je potemtakem možna le med 90 in več leti starimi, med tistimi torej, ki so se gledali preko puškinih cevi.  In si medsebojno povzročali žrtve. Pogled na preteklost vseh, po vojni rojenih pa je stvar naše intime in nam se v tem smislu ni nujno izjasnjevati, podpisovati resolucije ali kaj drugega. Edina prava sprava med ideološkimi nasprotniki danes je tista v parlamentu, kjer se sleherniki vseh političnih prepričanj obvežemo, da bomo spoštovali demokratične procedure in iskali najmanjši skupni imenovalec za čimboljše bivanje danes in v prihodnosti, za nas in za naše otroke.

V tem smislu sem mnenja, da je Pahorjevo vabilo dr. Konjajevi, če že ne provokacija, vsaj hud zdrs!

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Aktualno, Pisma, Politika, Pomembno | Tagi: , , , | Brez komentarjev »

Trije obrazi Tine Maze

Objavil Rado dne 11.01.2017

Prve četrt stoletja

je Tino zaznamoval talent, upornost in tekmovalnost.   Že v zelo zgodnji dobi je pokazala velik smučarski talent, kakor tudi potrebne osebnostne značilnosti za profil velikega šampiona.  Zaradi različnih razlogov in najbrž predvsem zaradi premalo osebnega pristopa trenerske ekipe pri treniranju (trenerji niso prepoznali Tininih specifičnih potreb) je Tina na tekmah le občasno posegala po najvišjih mestih.  A vrla Korošica je kljub vsemu in na veselje svojih navijačev, vztrajala.

Čas smučarske pravljice

lahko poimenujemo drugo obdobje v katerem je kot trener in osebni partner stopil v Tinino življenje, Italijan Andrea Massi.  Svoje znanje atletskega trenerja je skozi intimno zvezo lažje prelil v Tino, vsekakor veliko bolje kot njeni dosedanji trenerji.    Smučarska perfekcija je pripeljala Tino v območje uspehov,  tudi na najpomembnejših tekmovanjih. Navijači smo jo »posvojili« in ona nam je našo ljubezen vračala. Breme favorita je ni zlomilo.  Nizala je uspeh za uspehom.   Po sezoni 2012/2013, ko je dosegla rekorden in najbrž zelo dolgo časa neponovljiv točkovni izkupiček v smučarski karavani, ji je brez dvoma po krivici »ušel« naslov najboljše športnice sveta za tisto leto. S svojimi uspehi je prerasla finančne in organizacijske sposobnosti Smučarske zveze Slovenije, zato bi bilo takrat edino prav, da bi jo pod okrilje vzela vlada RS, saj so bili promocijski učinki njenih uspehov večji od honorarja, ki ji ga je lahko ponudila Smučarska zveza Slovenije.   Žal ne Janševa vlada, ne vlada Alenke Bratušek nista prepoznali odlične priložnosti.

Kapitalistični zasuk

je najprimernejši izraz za Tinino zadnje obdobje.   Po njenem zadnjem tekmovalnem nastopu marca 2015 je napovedala tekmovalno pavzo.  Čeprav je bilo že takoj jasno, da pri tem ni bila najbolj iskrena.   Za njeno vrnitev je bilo zelo malo možnosti, a vseeno, obet njene vrnitve je njeni blagovni znamki dajal višjo vrednost. Čas je na polno izkoristila za marketing.   Svoje ime je tržila na vse mogoče načine. Z Massijem sta za v zadnjem letu in pol, za prisotnost na najrazličnejših prireditvah terjala in tudi dobila precejšnje zneske.   A tega ji ni za zameriti.   Živimo v kapitalizmu in služiti denar je povsem legitimna zadeva.

Zamerimo ji pa pristop k njenemu zadnjemu dejanju.  K njeni poslovilni veleslalomski vožnji na domačem Pohorju.   K vožnji, ki ni bila mišljena kot zgolj kot simbolno slovo od aktivnega smučanja, ampak je bila načrtovana kot nabiralna akcija.  Akcija pri kateri se je opirala na čustva navijačev in za katero je terjala 90.000 evrov.  Trženje čustev v tako neposredni obliki je vendarle precejšen moralni madež, ki sicer ni povsem ugasnil Tininega sija. Je pa njeno avreolo nekoliko zavil v meglico.

Škoda.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Aktualno, Šport | Tagi: , , , | 6 komentarjev »

Zadnja novica – Podmorniška baza v Sevnici!

Objavil Rado dne 26.11.2016

Viri blizu našega prvega ministra, so nam sporočili, da je bilo ob nedavnem telefonskem klicu novoizvojenega ameriškega predsednika Trumpa ter njegove žene Melanije opaziti obet spremembe ameriške paradigme na Balkanu.  Če je vlada predsednika Obame podpirala Hrvaško, kot vodilno državo na Balkanu, se bo pod novim predsednikom plošča obrnila. Sloveniji se obeta  ponovni status vodilne jugoslovanske republike.

Vojaško se ZDA sicer ne bodo vpletale, bodo pa izdatno pomagale pri oborožitvi slovenske vojske.  Pri pomoči se bodo fokusirali na vojaško letališče v Cerkljah na Dolenskem, kjer bo postavljen operativni center in vzletišče dronov s katerimi bodo nadzirali Šengensko mejo, predvsem nad Sotlo in Kolpo. Obmejno prebivalstvo obeh držav je že izrazilo zadovoljstvo, saj se bodo s tem izpolnili pogoji za odstranitev žičnate ograje, ki je tako motila turizem.

V Sevnici pa bodo (brez dvoma gre za vpliv Trumpove soproge) postavili podmorniško bazo.  Z  žepnimi podmornicami opremljenimi z nano tehnologijo bomo nizvodno po toku Save nadzirali območje Zagreba in vse do Siska. Sevnici se obeta polna zaposljivost, saj bodo za gradbena dela in vzdrževanje potrebovali večje število ljudi.  Sevniški župan je že kadrovsko pojačal lokalni zavod za zaposlovanje.

Hrvaška obveščevalna agencija je telefonsko korespondenco ujela, zato je njihov zunanji minister nemudoma prihitel v Ljubljano protestirat, sklicujoč se na njihovo članstvo v Natu, da med dvema članicama Nata ni razlogov za povečano oboroževanje na medsebojnih mejah.  Pri tem je treba povedati, da  Hrvaška že zdaj razpolaga z močnimi oboroženimi enotami vzdolž slovensko hrvaške meje, s poveljstvom v Pregradi (blizu slovenskega Rogatca).  Njihovo orožje je neobčutljivo na elektronsko motenje.  Cia je posredovala naši obveščevalni agenciji Sovi posnetke urjenja elitnih enot hrvaške vojske. Glej tu!

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Aktualno, Kratke domače | Tagi: | 3 komentarjev »

Maščevalnost Barbarinega rova

Objavil Rado dne 23.10.2016

Doktrina izvirnega greha.

Katoliška cerkev je edini del krščanske cerkve, ki oznanja doktrino izvirnega greha.  Z grehom, ki naj bi ga storila Adam in Eva, ko sta v raju jedla od drevesa spoznanja, naj bi po tej razlagi bili obremenjeni vsi njuni potomci. Vse do današnjih dni.  Podreditev cerkvi in sprejem liturgičnih ritualov -  krsta,  spovedi in kesanja – je edini način, da se človek razbremeni grehov preteklosti.   Cerkev, ki se je postavila med boga in med vernike, je z uveljavitvijo te doktrine vse vernike trajno  postavila v podrejen položaj.  Vedno znova jih opominja na njihovo grešno poreklo in jih kliče k liturgiji.  Cerkev v svoji vlogi vrhovnega moralnega razsodnika z izvirnim grehom obremenjuje tudi neverujoče.

Sprava.

Vsako, v ta svet narojeno človeško bitje je že z materinim mlekom vsrkalo vso dosedanjo človekovo preteklost.  Nobene proklamacije glede zgodovinskih dogodkov mu ni treba dati.  Niti se mu ni treba opredeljevati glede povojnih pobojev, ali morebiti do zlá vojne. Ali do česarkoli drugega. Vse je že implementirano v nas. Lahko pa išče oziroma je vsak izmed nas dolžan iskati skupni imenovalec s sočlovekom, ne glede na različno ideološko pripadnost, tako glede naše sedanjosti, ki je namenjena nam in prihodnosti, ki jo pripravljamo za naše otroke.  Odnos do preteklosti je naša intima in nobenih resolucij nam v tem smislu ni potrebno podpisovati.  Tudi ne evropske resolucije o totalitarnosti. V tem smislu je imperativ sprave, ki sta jo  najbrž dobronamerno, a tako nesrečno trasirala zakonca Hribar pred 30 leti in ki sta jo z veseljem pograbila Katoliška Cerkev ter desni pol politike, povsem zgrešena zadeva.  Spravljajo se danes lahko le še tisti, ki so bili v času II. svetovne  vojne dovolj stari, da so se gledali preko puškinih cevi.  To pa so v tem trenutku le še devetdeset let stari in starejši. Mlajši s spravo nimajo ničesar.

Zločin povojnih pobojev,

je neločljiv od zločina II. svetovne vojne.   Tako, kot letalonosilko potem, ko ugasne motorje inercija nosi še dolge ure, tako tudi vojna, ki se je kuhala v trpečem ljudstvu, ni mogla ugasniti na mah,  9. maja 1945.     Vse húdo, ki se je v človeku nabiralo med letoma 1939 do 1945, je gorelo še leta dolgo. Najbolj seveda prvo in drugo povojno leto.   Pošast revanšizma, neločljiva spremljevalka vsake vojne v človeški zgodovini*, je zavladala vsej povojni Evropi. Vse od Grčije, do Baltika in vse od Italije do Sovjetske zveze.

*Spomnimo se Kartagine, ki je izgubila proti Rimu.  Ni bilo dovolj predaja in obljubljene reparacije, Rimljani so se v zanosu revanšizma odločili in Kartagino porušili do tal.   Spomnimo se papeža Inocenca III., ki je med pontifikatom med letoma 1198 in 1216 zgodovino Katoliške cerkve »popestril« s pokolom 20.000 heretičnih Albižanov na jugu Francije z znanim stavkom “Pobijte vse, bog bo že prepoznal svoje!” Pri tem ga ni motilo, da so se heretiki pomešali med povsem nedolžne meščane.  Pobiti je dal vse po vrsti.  In spomin na bližnjo zgodovino:  »Domovinski rat« na Hrvaškem.  Hrvati v znameniti »Oluji« niso le vojaško premagali Srbov, ampak so »počistili« (ene pobili in druge pregnali) 200.000 prebivalcev Srbske krajine.

Evropa po maju 1945 je bila povsem kaotična celina.

Ne le, da je bila v ogromnem delu uničena prometna infrastruktura.  Uničen je bil velik del industrije.  Razdejana in neobdelana  so bila  polja.   Osnovne črede so bile poklane ali pa so se razbežale.  Ali so poginile od lakote.  Javne in upravne službe niso delovale.  Edino oblast so imele oborožene sile zmagovalcev, ki pa s svojim znanjem in sposobnostjo niti niso mogle nadomestiti izpada upravnih služb niti zagotoviti hrane.  Lakota je zavladala po deželi in edina pravica, ki je veljala, je bila pravica močnejšega.  Vojaki zavezniških sil (predvsem Sovjeti) so posilili najmanj 1,5 milijona nemških žena.  Anglo-ameriški  del zmagovalnega vojaštva jih je prav toliko prisilil v prostitucijo za  življenjske  dobrine.  V istem času, ko so jugoslovanske sile na slovenskih tleh, v Teharjah, Rogu in še kje, pobile 15.000 domobrancev in njihovih simpatizerjev, so zavezniške sile na nemških tleh  vzpostavile več sto taborišč za ujete nemške vojake ter za policijske sile.  Najbolj znani so bili Renški travniški kampi.

V nekaj deset takšnih kampov, dimenzije 1.000  x 1.000 m, obdanih z bodečo žico in brez sleherne infrastrukture, so strpali nekaj sto tisoč ujetih vojakov in pripadnikov nacističnih sil.  V vseh kampih po Nemčiji je v letih 1945 in 1946 umrlo od bolezni, lakote in mraza blizu milijon in pol ujetnikov.

V Franciji, ki je bila deloma osvobojena že leta 1944, so se maščevanja odvijala že prej. Poboji kolaborantov, javno sramotenje in striženje na balin tistih Francozinj, ki so si drznile imeti odnose z okupatorskimi Nemci.   Na Norveškem so poleg pobojev kvizlingov  izjemno kruto ravnali z otroki,  rojenimi  v nemško-norveških zvezah.

V Italiji so zmagovite partizanske sile vdirale v zapore in pobijale tiste obsojence, ki so po njihovem mnenju dobili prenizke kazni za svoje zločine.

Še veliko več o povojnem obračunavanju  lahko preberete v odličnem delu Podivjana celina, napisal jo je  Keith Lowe.  Je tudi v slovenskem prevodu.

Totalitarnost socialistične Jugoslavije,

je bila v kaosu povojne Evrope in zaradi nevarnosti vdora sil Varšavskega pakta do neke mere razumljiva.  Vendar je bila pretirana. Goli otok, nasilno zadružništvo, preobširna nacionalizacija ipd.  Primež totalitarizma je po 55. letu začel popuščati. Konec šestdesetih so se odprle meje  – železna zavesa je padla.  Sredi sedemdesetih  smo doživeli samoupravljanje in  participacijo delavcev pri vodenju podjetja.  Totalitarnost in pregon ljudi sta se omejila na nekaj deset intelektualcev.  Velika večina državljanov tega primeža ni občutila.  Prav nasprotno. Uživali smo vse blagodati socialnosti socialistične države.  Pri tem mislim na brezplačno zdravstvo, brezplačno šolstvo, polno zaposljivost in zagotovljeno pokojnino.

Povzetek.

Separatno objokovanje nekaj tisoč domobranskih in ustaških žrtev Barbarinega rova, pri čemer je Slovenija prispevala na oltar II. svetovne vojne skupaj 96.000 žrtev, je sprenevedanje najhujše vrste.  Na sveto pravico do groba se danes na številnih komemoracijah sklicuje katoliški kler.  Gre za isti kler, ki med II. svetovno vojno ni dovoljeval številnim ubitim partizanom pokopa na pokopališčih. Na posvečeni zemlji, kot so rekli, brezbožnih ljudi ne bomo pokopavali. Mnogi so tudi pozabili na drugo plat medalje.  Na izvirni greh ljubljanske škofije, ki je ob zavzetju Ljubljane v letu 1941 aktivno sodelovala z italijanskim fašizmom,  zaradi česar je prišlo do usodne delitve slovenskega naroda.  V mariborski škofiji zaradi zavednosti in razumnosti cerkvenih vodij do razkola med Slovenci ni prišlo. In tudi slovenskih žrtev je bilo v tej in v drugih pokrajinah bistveno manj. Govoriti danes o komunističnih pobojih leta 1945 je v tem smislu lahko le ideološki konstrukt.  V resnici je šlo za čisti revanšizem kot vsepovsod drugje  po celotni Evropi. Pri vsiljevanju sprave pa hočejo po vzoru svetopisemske doktrine izvirnega greha obremeniti še vse po vojni rojene Slovence.   Na drugi strani nas je državna elita v zadnjih desetih letih obremenila z izdatno količino dolga po prebivalcu.  Pa smo dobili poslušnega in vodljivega (idealnega) državljana, obremenjenega tako z moralnim in dejanskim materialnim dolgom.  Krasni novi svet!  Ob veliki brezposelnosti, nezanimanju države  za neplačevanje prispevkov zaposlenih,  socialni negotovosti zaposlenih v pogojih neoliberalnega ekonomskega modela, nižanju pokojnin!  V tej luči totalitarnost nekdanje »Juge« precej zbledi.  Pretežni del nekajkrat višjega BDP-ja v odnosu na nekdanjo državo, je uzurpirala manjšina – finančne, politične, pravne in še kakšne elite.  Nižji in srednji razred smo ostali skoraj na starem. Totalitarnost imamo tukaj in zdaj.  Sodelovanje predstavnikov države ter državnega proračuna pri ritualnem prekopavanju domobranskih in ustaških žrtev  se dogaja – trdno sem prepričan – mimo volje večine Slovencev in  le zato, ker so nam elite ukradle državo.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Aktualno, Cerkev in vera, Politika, Pomembno | 20 komentarjev »

Don Marku v spomin

Objavil Rado dne 10.10.2016

Nekoč je živel Don Marko.

Intelektualec ostre misli in hitre besede.

Z leti se je radikaliziral in od vseh najraje posluša sebe. Vedno se strinja sam s sabo.  Poskuse kritike od zunaj zavrača s formalnimi razlogi.

Napak ne priznava.  Po vzoru tistega absolutista z Dunajskega dvora, ki je imel vedno prav. “Ampak gospod” so mu rekli “dejstva kažejo drugače”.

“Toliko slabše za dejstva!, jim je zabrusil!

Naj mu bo lahka intelektualna zemljica.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Aktualno | 1 komentar »