Le tu in tam, le bežno potovanje

Za srčnost ni problem, srčni smo skoraj vsi. Razuma nam manjka.

Musarjeva na čelu RTV . . .

Objavil Rado dne 6.05.2016

. . . bi brez dvoma bil velik korak v smeri pluralizma na RTV.  Kdo sicer bi lahko ustavil Biziljevo*** & co., ki se je (so se) vsa vrgla v naročje Janše in desnice?  In Cerkve!

Verjamem, da je Musarjeva težavna ženska in da bi vzpodbudila samoobrambni refleks sil, ki bi z njenim prihodom na RTV največ izgubili.  A kljub karakterni težavnosti je Musarjeva ženska z enakimi vatli za vse.  In to je tisto kar zdaj najbolj potrebujemo.

Ustaviti desnico in ustaviti levico. Ter po petindvajsetih letih samostojnosti vendarle dati možnost pameti.

*** Musarjeva je pred več kot dvajsetimi leti enkrat že ustavljala Biziljevo.  Ko je slednja mislila, da lahko svobodno prehaja iz novinarskih vrst med politike in nazaj.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Aktualno, Politika | Tagi: , | 1 komentar »

Oddaja “Sveto in svet” o svetem pismu.

Objavil Rado dne 2.05.2016

Trije katoliški intelektualci so razpravljali o pomenu in vrednosti svetega pisma.
Dr. Jože Kraševec je med drugim povedal, da je sveto pismo stvar vere in odločitve slehernika, ali mu boš verjel.

Jaz pa vam predlagam eksperiment.
Poskusite si zamisliti Katoliško cerkev brez svetega pisma.  Kakšna bi bila?

RKC brez svetega pisma ne bi obstajala! To je jasno že na prvi pogled. V končni konsekvenci sveto pismo legitimira Katoliško cerkev in katoliško elito, ki se je samoimenovala na vrh cerkvene hieararhije!

Cerkev uporablja Sveto pismo*** zato, da plebs drži v podrejenem položaju.  Človek in bog v resnici ne potrebujeta posrednika. Čisto dobro in ceneje, lahko shajata tudi sama.
/S podobnim trikom uporablja država – vladajoča elita – sintagmo “pravna država”.   S “pravno državo” elita disciplinira široke množice, kajti “pravna država” iz takšnih in drugačnih razlogov elite večinoma ne doseže. Kot božja šiba le redko doseže božje služabnike, če (kadar) kršijo božje in moralne norme/.

***
Sveto pismo tudi nima absolutne vrednosti.  Njegovi razlagalci – kleriki – prispodobe svetega pisma pojasnjujejo skozi različen čas, različno.  Kot pač ustreza stanju Katoliške Cerkve v danem trenutku. Povsem pridobitna vodila torej!

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Aktualno, Cerkev in vera | Brez komentarjev »

Primer Koprivnikar – Zaseda je integralni del policijskega dela.

Objavil Rado dne 4.03.2016

Na rob viharju, ki divja zaradi ustavitve ministra in opravljenega alkotesta, nas je potrebno spomniti, da je zaseda integralni del policijskega dela.  Tako na področju kriminala, kot na področju prometne varnosti. Policija drugače sploh ne more funkcionirati

A vendar je politika iz policistov uspela narediti grešnega kozla.  Kar pride zelo prav vladni strani, ob policijski stavki, ki teče že nekaj mesecev.

Kakšni so policijski postopki?  V primeru suma kaznivega dejanja, policisti prikrito opazujejo osumljenega. In intervenirajo, če se sum izkaže kot opravičen.  V primeru suma kršitve cestno prometnih predpisov policisti v podobni maniri postavijo zasedo.

Primer:  V Petrovčah pri Celju je vsakega marca Jožefov sejem.   Na večer, ob izteku sejma policisti na večini izhodov iz Petrovč postavijo zasede in opravljajo množične alkoteste.  Sumijo namreč, da bo mnogo voznikov vozilo vinjenih.  V veliki meri imajo prav.

Tudi policijski sum v primeru Koprivnika, se je izkazal za upravičenega.  Minister je vozil vinjen. Postopek preverbe je bil korekten, kar je potrdil minister Koprivnikar sam. Preverjani politik je na izpostavljenem mestu v državi in mora biti državljanom za vzor.    In biti deležen enake obravnave, kot smo je deležni ostali državljani.   Seveda lahko razpravljamo ali je način policijskega dela korekten, vendar je vprašanje ali je korekten za vse nas. Nemarno je pri tem posebej izpostavljati ministrovo ime.

Sindikalist Petrovič se naj torej neha opravičevati.  Policisti so zgolj sledili sumu, ki se je na koncu izkazal za opravičenega.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Aktualno, Politika, Pomembno | Tagi: , , , | 11 komentarjev »

Replika ustavnemu sodniku Mozetiču. /Intervju na TV Slovenija/

Objavil Rado dne 24.01.2016

Tv Slovenija 1, intervju, 24. januarja.

V intevjuju je ustavni sodnik Miroslav Mozetič med drugim govoril tudi o nekdanjem jugoslovanskem, komunističnem, totalitarnem režimu.

Spoštovani ustavni sodnik, član Ustavnega sodišča nad katerim je le še modro nebo,

Miroslav Mozetič,

nima pravice do napak.

- Ustavni sodniki so kompetentni presojati le ustavnost države, ki jih je izvolila. In izvolila jih je država Slovenija.

Ustavni red nekdanje države in njena morebitna totalitarnost ni v kompetenci niti ustavnega sodnika, niti našega ustavnega sodišča. Tu pišemo Miroslavu Mozetiču prvo črno piko.

- Nekdanja skupna država se je imenovala Jugoslavija in je bila po svojem družbenem redu socialistična. Pejorativnost, ki jo ustavni sodnik Miroslav Mozetič izraža skozi obkladanje s “komunistični režim”, ni na mestu. Hkrati pa je ta trditev napačna! In je človeka tolikšnih pravnih referenc nevredna.   Če že, potem je bil režim socialističen.  Druga črna pika za Miroslava Mozetiča.

- “Totalitarni režim”, je termin ki ga Miroslav Mozetič povsem zlahka izraža, ko gre za nekdanjo Jugoslavijo je predvsem stvar zornega kota.

Država Jugoslavija, ki je imela zadnjih četrt stoletja svojega obstoja, povsem odprte meje, za veliko večino ljudi, ni bila totalitarna.  Le kakšna totalitarnost je to, če lahko svobodno potuješ povsod po svetu? (Mozetič se ne bi motil, če bi imel v mislih države Varšavskega pakta).   Kaj pa totalitarnost “demokratične” dežele Slovenije?  Kje so človekove pravice, kadar gre za spopad človekovega dostojanstva  na eni strani ter lastnine, kapitala, na drugi strani?  Je kdaj človekovo dostojanstvo zmagalo in človek ni šel na cesto?    Mar ni totalitarno tudi, da je zaposleni na milost in nemilost prepuščen delodajalcu, da mu plačuje, če mu plačuje prispevke, plačo?  In da, pogosto po končanih postopkih ne more priti niti do enega, niti do drugega?   Uporaba termina totalitarnosti je spolzko področje, ki se naj ga Miroslav Mozetič raje ne lotuje.  To ni njegov Rodos.  Tretja črna pika za ustavnega sodnika Mozetiča.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Aktualno, Politika, Pomembno | Tagi: , , , | 3 komentarjev »

Mediji in “stroka” sta ujetnika legabitrovskega lobija.

Objavil Rado dne 16.12.2015

Do letošnje jeseni sem dvomil o obstoju homoseksualnega lobija. Danes sem o njem prepričan. Lobi obstaja in  zalezel se je v vse pore družbenega življenja.

Replika na izjavo članov in članic Oddelka za psihologijo na Filozofski fakulteti, Mladina 4. novembra

Člani in članice oddelka za psihologijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani, so si z, v Mladini objavljeno »Izjavo«, privoščili komaj verjetno »faux pas«.

Podpisali so se pod politično izjavo.  Svojo strokovnost, ali bodočo strokovnost, če gre za študente, so »prodali« za politično opredelitev.   »Izjava« namreč ni študija o stvari.  Ni z argumenti, analizami in sklici podprta odprta razprava pri kateri bi bili skozi diskusijo ovrženi vsi nasprotni argumenti. Slednji niso omenjeni niti z besedico.    Svojo politično opredelitev podpirajo s sklici na neimenovane študije.  Kje jih lahko preberemo?  Kakšne reference imajo njihovi avtorji?  Na kakšnem številu preiskovancev so bile narejene študije? Vsega tega iz »Izjave« nismo izvedeli.   S podpisom pod takšno obliko političnega proglasa, so se člani in članice oddelka za psihologijo izenačili s cerkveno stranjo, ki s podobnimi puhlicami zagovarja povsem nasprotna stališča.  Kje je tu pogovor pametnih? Kje je tu dialog?

Podpisani pod izjavo tudi opletajo z ohlapnim pojmom družine, ki je po osnovni definiciji (Wikipedija)

»družbena skupina, za katero je značilno skupno bivanje, ekonomsko sodelovanje in reprodukcija”

Poroka pa je le akt  v funkciji te »družbene skupine.

Spoštovani člani Oddelka za psihologijo na Filozofski fakulteti, skupnost matere in otroka ali očeta in otroka,  ni družina.  V obeh primerih gre zgolj za samohranilko z otrokom in za samohranilca z otrokom.   Iz tega izpeljan pojem »enostarševske družine« je lahko le bistroumni nesmisel.

Tudi ne gre za družino v primerih istospolnih skupnosti. Pri teh umanjka kategorija reprodukcije.   Mar imajo »člani oddelka« poleg uzakonjenja nove »družinske paradigme«, namero ponovno ovrednotiti  tudi vse, na to temo vezane družboslovne pojme?  In to brez široke razprave ter po hitrem postopku, skupaj z nenačelno koalicijo v Državnem zboru?

V tem političnem proglasu je bila poleg še marsičesa, spregledana tudi možnost za zakonsko zahtevo po oplojevanju istospolnih žensk z biomedicinsko pomočjo, če bi zakon obveljal.  So se člani oddelka za psihologijo vprašali kaj o moralnih vprašanjih, ki bi jih takšna uveljavitev prinesla? Pri tem ne gre več za zdravljenje neplodnosti, kar je domena medicine, ampak je že v funkciji biološkega inženiringa.  In dalje, morebitne zahteve po umetni oploditvi zdrave samske ženske.  Ženske, ki najverjetneje nima socialnih sposobnosti navezati stik z nasprotnim spolom, ali je tako zaposlena, da za kaj takšnega nima časa.  Velika verjetnost je, da se bo takšen vzorec prenesel tudi na potomca.  Mar to ne vodi k alienaciji – odtujeni družbi prihodnosti? Ali bo »veda« – psihologija ob tem vprašanju kar mimogrede zamahnila z roko?

Člani »oddelka« menijo, da bo sprejetje novele družinskega zakona dolgoročno prispevalo k zmanjševanju nestrpnosti in k zmanjševanju socialne diskriminacije.   Jalovo upanje, bi rekel.  Mnogi namreč mislimo, da bi morebitno sprejetje takšnega zakona nestrpnost le povečalo.  Pa tu ni nujno, vsaj ne pri vseh, da gre za primaren odpor proti istospolnim.  Mnogi smo preprosto mnenja, da istospolnim beneficije poroke in statusa družine ne pripadajo.  Seveda jim pripada pravica za skrb do drugega ter pravica do dedovanja.  Temu nihče ne ugovarja.

Človeški rod se je izoblikoval skozi dva milijona let trajajočo evolucijo. Nosilec te evolucije, ki je pripeljal človeka na vrh hierarhije živih bitij na planetu je par, natanko enega moškega in natanko ene ženske.  Z odločitvijo za otroke, takšen par intenzivno živi za njih in z njimi, vsaj četrt stoletja.  Nobeno drugo žrtvovanje se ne more meriti s tem. Z revolucionarnim dekretom, tega v enem samem trenutku ni mogoče spremeniti.

Vsi ljudje imamo po definiciji enake pravice, a le moški in ženska skupaj, sta garant nadaljevanja človeške vrste in zaradi te njune vloge, si v nasprotju z istospolnimi, zaslužita posebno družbeno pozornost.

Upam, da se člani »oddelka« ne bodo na vrat na nos pognali  v obrambo svojih, prehitro izrečenih, političnih stališč, ampak se bodo, tokrat s precejšnjo mero refleksije, raje zagnali v strokovno delo.  Veliko škodo k razumevanju tematike povzročajo tudi televizijska soočenja. Zgoščeni enominutni zagovori stališč za ali proti, to obširno temo le banalizirajo. Za nasprotnike novele zakona niso namreč vsi členi zakona nesprejemljivi.   Pot do skupnih, do pravih rešitev lahko vodi le skozi širšo javno razpravo.


/Mladina se ni odločila za objavo replike, ampak je raje objavila še eno pismo, ki “piha v isti rog”, kot ga pihajo psihologi s Filozofske/

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Aktualno | Tagi: , , , | 3 komentarjev »

Ali gre res za homofobijo? Nikakor!

Objavil Rado dne 22.11.2015

Ob zeleni luči referendumskemu odločanju o noveli družinskega zakona, ki jo je nedavno prižgalo Ustavno sodišče (US), je nujno pojasniti nekatere terminske zablode ter povzeti spregledane okoliščine ob sprejetju inkriminiranega zakona v parlamentu, letos spomladi.

Na prvem mestu je potrebno opozoriti na nedemokratično naglico s katero je nenačelna (opozicijsko-pozicijska) koalicija spravila zakon skozi.  Ponujal se je vtis, kot da imamo izredne razmere in da se bo naredila velika škoda, če zakona ne bomo sprejeli po hitrem postopku.   Širše razprave ni bilo, pa čeprav je šlo za pomembno področje eksistenčnih človekovih relacij. Niti se pri odločanju ni upošteval predhodni referendum, ki je podobne, ponujene rešitve enkrat že zavrnil. Običajni demokratični standardi so bili namenoma prezrti. Novela zakona je bila predlagana s pomočjo političnega trika.

Medijski diskurs, kolikor ga je bilo dovoljenega, je bil v rokah obeh političnih taborov in je bil v celoti političen. Globljim, argumentiranim razmislekom s strani strokovnjakov, antropologov, psihologov in sociologov ni bilo mesta. Tudi skupna izjava Društva psihologov Slovenije je bil bolj politični proglas, kot pa konkretna razprava o veljavnosti argumentov, za, ali proti

Dalje bi omenil novinarski mainstream (NM), ki je bil skoraj v celoti na strani podpornikov novele zakona. S to podporo seveda ni nič narobe. Slehernik se ima pravico opredeljevati po svoji vesti. Zloraba se je zgodila, ker je prav ta NM izkoriščal medije za aktivno podporo lastnim stališčem. Od novinarjev pričakujemo uravnoteženo poročanje in ne opredeljevanje! Običajni državljan, takšne bonitete ni imel. V kolikor novinarji želijo aktivno delovati v smeri kakšne politične ideje, naj se vključijo v ustrezno stranko in tam delujejo na željeni način.  Kot enega izmed ekstremnih, enoznačnih dogodkov, naj pri tem omenim ravnanje, meni sicer zelo ljubega TV voditelja in intelektualca Marcela Štefančiča, ki je v Studiu city, februarja letos, zamenjal svojo običajno formulo »pro et contra« in je v studio povabil dva navdušenca za spremenjen družinski zakon, nakar so vsi trije družno pihali v en rog.   Krasni novi svet!

Naslednja nedostojnost, ki so jo oblikovali mediji (tudi s pomočjo politike, priznam) je, da so nasprotnike novele zakona potisnili v naročje Rimokatoliške cerkve (RKC) in obeh protagonistov desnice, Zevnikove in Primca.  Kot da ima le Cerkev primat in da vsi nasprotniki novele zakona spadamo med zadrte konservativce in pod okrilje Cerkve. Vendar to ni res!  Obstajamo tudi misleči ljudje, ki smo kritični do RKC in smo mnenja, da se Cerkev v ta diskurs ne bi smela vmešavati.  A imamo kljub vsemu podobne ali pa tudi ločene filozofske, moralne in druge zadržke do vsiljenega zakona.  Slednji v tem diskursu nismo dobili skoraj nobene priložnosti.

Zdravemu razumu nasprotujoča je tudi splošna uporaba izraza »istospolna manjšina«.  Spolnost, heteroseksualna ali homoseksualna, je človekova intima, za katero je prostor za zidovi njegovega doma (civilizacijska norma!) in ni nekaj, kar se mora skupinsko in javno izražati. Zato tudi ne more biti ustavna kategorija v smislu zaščite »manjšine«.   V tem smislu je torej »skupnost istospolnih«, zgolj izmišljena kategorija.

Nasprotniki zakona z ničemer ne nasprotujemo pravici do istospolne seksualne izbire ali če hočete, do istospolne seksualne danosti,  ampak nasprotujemo tki. izenačitvi pravic. Ta zahteva se nam zdi povsem nenaravna in je ni mogoče opravičevati z novo družbeno stvarnostjo.  Nadaljevanje človeške vrste je izključno v »rokah« moško-ženskega para. Zato zgolj takšnemu paru pritiče posebna družbena pozornost. Poroka. Lahko pa istospolni vstopajo v vsakršna medsebojna pogodbena razmerja.  Dedujejo eden za drugim, prijavljajo skupnost, ipd.  Temu nihče ne nasprotuje.  Nedorečeno in s tem izpostavljeno zlorabam, je tudi področje umetne oploditve istospolnih parov.  Medicina v zdajšnji vlogi opravlja oploditve pri neplodnih parih. V primeru bolezni torej.  Istospolnost pa ni bolezen! Mnogi zdravniki že zdaj opozarjajo na ves spekter možnih zlorab, a je njihov glas slabo slišan.  Potem je tu še teorija spola, kot nova nereligiozna biblija, ki pravi, da smo moški in ženske enaki.  Ne se hecat prosim! Nismo enaki, niti fizično, niti kromosomsko, niti značajsko, niti nimamo enake biološke vloge. Smo pa kompatibilni in seveda enakopravni.

In nazadnje, obkladanje nasprotnikov novele zakona s »homofobi« je milo rečeno, nekulturno. Pravzaprav gre za zavestno manipulacijo in diskreditacijo drugače mislečih.  Po, upam, referendumski zavrnitvi zakona, naj civilna družba terja od leve in desne politike, da se malo umakne in dovoli strokovnjakom vseh vrst, da v odprti debati podajo odgovore na naše dileme, ki jih je še mnogo več kot sem jih uspel tukaj zajeti.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Aktualno, Medsebojni odnosi, Pomembno | Tagi: , | 4 komentarjev »

Kaj je karate?

Objavil Rado dne 7.11.2015

Poskus definicije karateja, ki zajema njegove poglavitne aplikativne oblike.


Karate je veščina  golorokega borjenja pri kateri se teži, s pretežno   udarjalnimi, po moči maksimiranimi tehnikami, v čim krajšem času onemogočiti nasprotnika.

To veščino gojimo predvsem v realni in v športni različici.

V realni borbi pri izbiri udarcev ni omejitev, z ozirom na resnost položaja variiramo le moč udarcev in izbiro vitalnih točk.

V športni različici karateja je poudarek na omejeni izbiri vitalnih točk za zadetke in na jasni prepoznavnosti sicer omejenega števila dovoljenih tehnik, pri čemer se ne aplicira poln  sunek na nasprotnika, oziroma kinetični impuls sproščamo tik pred vitalno točko (glava).  V skladu s spreminjajočimi se sodniškimi pravili, se športnim borcem predpisuje,  manj ali več zaščitne opreme.

Rado, novembra 2015

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Aktualno, Pomembno, Šport | Tagi: , , , , , , | 4 komentarjev »