. . . se je začelo nekaj dni pred zadnjim v mesecu. Treba je bilo preveriti stanje opreme za pohod v zimskih razmerah. In dokupiti kakšen dotrajan del.
Na Potočko zijalko, veliko votlino na višini 1.700 m nad morjem, pod goro Olševo, kjer so našli ostanke kamenodobne kulture,
smo krenili na silvestersko dopoldne iz Solčave. Po panoramski cesti smo se zahvaljujoč protizdrsni elektroniki v avtomobilu, peljali po zasneženi cesti proti cerkvici in naselju Sv. Duh na Logarsko dolino, kjer smo tudi parkirali.
Pogoji za vzpon niso bili pretežki, tako da je bila obsežna zimska oprema kar malo odveč. Gazili smo po polmetrskem snegu nakreber, ko nas naenkrat preseneti rdeča tabla s črnim napisom: Achtung, die Stadtgrenze. Zakoračili smo v Avstrijo! Iz navdušenja in razposajenosti smo naredili še eno uro globok sprehod po avstrijskem delu Podolševe, preden smo krenili in po dveh urah prispeli do našega prvega cilja, Potočke zijalke.
Ledeni kapniki, ki jih je v tem času jama običajno polna so bili šele v začetni fazi. Stalaktiti so bili komaj vidni, ledeni stalagmiti, na tisoče jih je bilo razsejanih po tleh, pa so bili le kakšnih 30 cm visoki in s premerom okoli 10 cm. Nekdo jih je zanosno poimenoval “kurčiči”.
Številnim kurčičem navkljub smo se od duhovnega srečanja s predniki izpred 40.000 let morali začeti vračati. Spotoma smo posneli še eno fotko s panoramskim pogledom na celotne Kamniško-savinjske alpe, s perspektive severovzhoda.
Na levi vidimo ost Ojstrice, naslednja je Planjava, idr. Na sredini slike spodaj je opazen košček zgornjega dela Logarske doline.
Do najvišje ležeče kmetije v Sloveniji, kmetije Bukovnikovih,
smo naredili premik z avtom. Tam so nas že čakali prijatelji z Gorenjske. Namesto plačila parkirnine smo si pri Bukovnikovih privoščili prigrizek. Dobra postrežba, prijazni ljudje. Še droben nasvet: juho iz lisičk vam pa vendarle odsvetujem. Zadnji del poti proti koči na Grohatu smo naredili še po svetlem, kakšno uro pred sončnim zatonom.
Na desni je koča na Grohatu, cilj naše poti, v ozadju vidimo 2.062 m visoko Raduho.
Polni hrabrosti in moči smo naredili resno napako. Namesto, da bi po okrepčitvi “odspali” kakšni dve urici, nas je skupinica šestih, takoj pričela s silvestrovanjem /kazen je prišla kmalu po polnoči ko so se nam veke začele neustavljivo zapirati/. Večine “hribovcev”, ki so sicer bili na koči že od prejšnjega dne, v osrednjem prostoru še ni bilo. Nekateri so odšli na eno uro oddaljeno smučišče, drugi so se vračali z Raduhe, tretji zopet so “pametno spali na zalogo”.
Kmalu je padel mrak in ovekovečili smo kočo še iz nočne perspektive:
Silvesterska večerja sploh ni bila slaba, to je že treba priznati. Edino to ni jasno, če so slučajno kuharju namignili, da na večerjo pridejo Kitajci. Na mize so namreč poleg vsega ostalega, znosili ogromne količine kuhanega riža. Večino smo jim ga prijazno vrnili.
Zabava se kmalu razživela.
Ob zvokih glasbe iz avstrijske radijske postaje, ki je v teh hribih edina vlekla, smo plesali in peli. Johnie je vodil kačo okoli in čez omizje. Spomnil se je tudi originalne poti, skozi eno okno ven in skozi drugo noter. Nadvse dobrodošla shujševalna vaja po vsej tej hrani, ki so nam jo skuhali in ob tej, ki smo jo prinesli s sabo. Nepozabno je bilo tudi tik pred ponočjo, ko smo skupaj z radijskim voditeljem odštevali: . . . sieben, sechs, fünf, vier, drei, . . . Popoln dokaz, da smo Slovenci ne le z eno nogo, ampak tudi z dušo, telesom, kakor tudi oralno, na “nemškem vlaku” . Pahor lahko gre mirno v penzijo. Svojo vlakovno vizijo je uresničil v celoti.
Poročilo, ki ga dajem je nepopolno,
kajti kmalu po polnoči so se mi “začele zapirati polkne” in sem med prvimi odšel na skupna ležišča. Zato o nadaljevanju slivesterske zabave nimam poročila. Gotovo so se začele prave orgije. Vsaj zase lahko rečem, da so se med spanjem močno znesli nad mano. Tepli so me kot mladega bikca. Češ, da smrčim! Le kako morejo s takšnimi gnusnimi obtožbami? Zdaj končno razumem Janeza Janšo in njegove občutke ob podtaknjeni orožarski aferi.
Na novega leta jutro
sem na snegu pred kočo vodil skupinsko ogrevalno vadbo. Žal udeležba ni bila velika, kajti velika večina (vsi) so se raje odločili za ogrevanje z žganjem v toplem ambientu koče. Po temeljitem ogretju smo počasi začeli zapuščati kraj Velikega poka. Takšen pa je bil razgled na poti v dolino:
Pozabite bolečine in srečno 2012 vsem!
