Le tu in tam, le bežno potovanje

On (v krepkem tisku)

Ona (v poševnem tisku)

Ona (se postavi na ogled na netu)

On

Živijo Zvezdica, si prepričana, da bo en moški zadostoval? Kakor si se opisala bi najbrž potrebovala kar dva, da te ukrotita. No, nisem zares zaskrbljen zate. Slej ko prej se Ti bo zgodilo, kar se je zgodilo Urški: Nazadnje ga stakne, ki bil ji je kos! Prijetne sanje Ti želim, Savinjčan

 Iz tvojih  ust v bozja usesa, ce bi bil zenska, bi ze vedel, o cem govorim, v tej podalpski jazbini je bolj malo korenjakov…..

 Veš Zvezdica, včasih so morali junaki premagati 7 zmajev, da so osvojili žensko. Res pa je, da ste ženske nekoč bile princeske in se je splačalo potruditi. Pa danes?

 Zdi se mi, da ze imas nekaj izkusenj, pa tudi jaz, ker sem mentor razlicim skupinam in nauk zgodbe je, da hodijo po svetu moski – otroci vseh starosti- od 16 do 70 leta, dokler ne odrastejo,imajo si enake tezave. Tudi pri zenskah ni najbrz nic bolje, samo zrelih ljudi je bolj malo. To je vse, kar sem zelela dodati. Lp, D.

 Zvezdica, Zvezdica,

tvoje razmišljanje  o moških – otrocih  je zelo zanimivo. Gotovo je dosti moških mogoče zajeti s to definicijo. Jaz vidim problem drugje (govorim o moški populaciji h kateri se prištevam sam).  Sem moški z vsemi atributi, kot je veljalo nekoč in iščem svoj nežni pol. Vendar ga ne najdem. Ženske ste, ali se delate samozadostne. Ste samozavestne, javno in glasno izražate svojo enakopravnost (beri možatost, v arhaičnem pomenu besede). Da ne boš vzrojila – ne odrekam enakopravnosti ženskam, pričakujem le, da si jo boste vzele skozi nežnost in milino, ne pa s vztrajanjem na barikadah. Saj res, kaj je s Tvojimi šumniki? Da nimaš (bog ne daj) govorne napake?

 Pozdravljen, s tvojimi ugotovitvami se močno strinjam, toda moški atributi po starem konceptu več ne zadoščajo. Sem za enakopravnost v okviru spola- tj. moški naj bo moški in ženskam naj bo dovoljeno biti Ženska. Za to, da bom ženska leta, ne nameravam voziti pet let motorja- kot da bi moški želel roditi tri otroke, da bi bil moški leta….. Toda krive smo ženske same, ker se podrejamo moškim ( ali tubo tržnim) konceptom.. Ne, zame je enakopravnost uporaba vse mehkobe in pameti ter samozavesti hkrati. Ne pa turbo feminizem ali šovinizem. Toda bolj sem za drugo definicijo, vsi ljudje imamo v sebi oba pola, -trdega in mehkega in oba je treba znati uravnotežiti- ne glede na spol. Trda ženska – ali mehki moški, oba imata težave v življenju s sabo in drugimi. P.S. maile običajno pišem brez šumnikov,ker imam tak program. LP, D.

Zvezdica, občudujem Te!

»Trda ženska – ali mehki moški, oba imata težave v življenju s sabo in drugimi«.

Čestitam Ti za gornjo misel. Enakopravni položaj ste si pač ženske izborile in k temu nimam kaj dodati. Drugo vprašanje je seveda, ali ste sedaj srečne?  V mojem zadnjem razmerju sem živel z žensko, ki je kar pokala od enakopravnosti. “Ona lahko vse tisto, kar lahko moški”. Poglej, moški izživimo svojo grobo plat, svojo agresivno tekmovalnost, (kot dediščino tisočletij)  npr. na tenisu ali na odbojki  s prijatelji (moški z moškim, groba sila, vonj po znoju – upam da razumeš poudarek), ali morebiti pri gradnji kariere.  Doma pa potrebujemo drugo plat, tisto o kateri sem pisal v prejšnjem pismu. —  Če tega ne dobim, to razmerje pač ni zame.    – ne izogibam se sesalcu in moja sobotna in nedeljska kosila so prava poslastica -    Te lepo pozdravljam,

Sebastjan      

“Zvezdica, občudujem Te”! »Čestitam Ti za gornjo misel. Sicer s to polemiko ne bova ničesar rešila…pa mislim, da se je razlezla preko meja-žensko-moških vprašanj, je obče človeška. Če izhajam iz tvojega naslove je dejstvo, kot je nekdo prejšnji teden napisal, “razčlovečenje človeškega srca je največji dokaz bede modernega sveta.” Tj sodobnost ni vedno napredek, sploh ne v pomenu medčloveških odnosov in osebnostne rasti, prej odvračanje od nje. Da prideš do mojih spoznanj, moraš namreč kar nekajkrat nadrsat in se biti pripravljen učiti – večina tako moških kot žensk pa danes raje živi v kleti svoje osebnosti in taji ali se oddaljuje od svojega bistva. In nato problemi pokajo na površini ali jih odnaša v razne ego-tripe. Biti moraš trd in močan hkrati, pa te moči ne smeš uporabljati,kajti največja moč je prožnost. In nimaš potrebe, da dokazuješ svojo premoč na različnih področjih. Ampak partnerjev in ljudi,ki so to dojeli, je praktično zelo malo. Zato smo nekateri pač sami. Lp, D.

Veseli me, draga D.,

da najini stališči le nista tako močno oddaljeni kljub temu, da sta najini izhodišči že po definiciji različni.  Močno potrebo po »dialogu« čutim v tebi, vendar se mi zdi, da ta dialog zaradi razočaranj, ki jih omenjaš poteka bolj v tebi, kot pa z drugimi. Sopodpišem Tvoje stavke o prožnosti in uporabi moči. Sam se počutim močnega, vendar sem bil vedno navdušen nad sabo, ko mi za razplet konflikta te moči nikoli ni bilo potrebno uporabiti. Razžalostila me je le  zagrenjenost Tvojih zadnjih stavkov. Ob njem sem se spomnil na Zupanov dialog iz Menueta za kitaro…(včeraj sem ga ponovno slišal v filmu Nasvidenje v naslednji vojni).

A)  Vi niste srečni gospod Berg?!

B)    Srečen? Eno samo življenje imam, pa naj ga preživim kot bebec zgolj zato, da bi bil srečen? Ne, na to jaz ne pristanem!

Igraš tenis D.?

Sebastijan

Običajno nisem cel dan za računalnikom al insploh nekaj dni nič, zato odgovarjam tako hitro kot neki “intermniak”. Med nebom in zemljo sem obtičala nekje na sredini- pri srcu, čeprav me lovijo roki in bi morala početi popolnoma druge stvari. Tj.moj tenis lopar visi na vidnem mestu, čeprav ga nisem prijela v roke že nekaj let, sem pa popolnoma zares razmišljala o karateju,ker pa to pri nas za ženske nekako ni najbolj razširjeno, sem misel opustila in počnem druge stvari, da ohranim svoje nemirno telo v kondiciji. Zupanovo misel bi nadaljevala z Kerteszovo( madžarski Nobelovec,ki je bil v Auschwitzu). Življenja nikoli ne moremo začeti znova, le nadaljujemo ga lahko, usoda smo mi sami, v preseku časa in dogodkov, ki nas ujamejo v določeni smeri, v katero se premikamo. Čeprav sem izjemno uporniške narave te dni res nimam veliko razlogov za optimizem, očitno dobro bereš med vrsticami. Spremenimo lahko le sebe, ne sveta okrog nas, a včasih tudi to ni dovolj. LP, D.

/se nadaljuje/

Ob polomu, ki ga je RKC povzročila s svojim gospodarskim delovanjem v RS je Cerkev že pred letoma  dejansko umaknila škofa Krambergerja in cerkvenega finančnika Kraševca, kakor tudi metropolita Urana,  iz javnega življenja.  Izjave  in komentarji raznih cerkvenih dostojanstvenikov so ob tem bile skope in splošne.  Cerkev je bila,  bolj kot ne zavita v molk.

A v zadnjem času je bilo kljub vsemu vedno več govora o cerkvenem debaklu.  Tudi iz duhovniški vrst  se je zaslišala marsikatera krepka beseda na rovaš gospodarjenja Cerkve in na račun izgub, ki jih je Cerkev prizadejala mnogim vlagateljem.   Čas je bil za novo potezo RKC-ja.  Tisto, kar je Vatikan že udejanil – odstranil inkriminirane ljudi iz javnega življenja, je te dni še javno fomaliziral.   Dejansko se ni zgodilo nič novega in nič presenetljivega.  Z odvzemom škofovske palice in z odvzemom pravice do maševanja je Vatikan le poudaril njuno krivdo, oz. poskušal prenesti breme krivde na zgolj nekaj izbranih posameznikov.  A ta zadeva ne drži vode. RKC je po svoji strukturi absolutistična organizacija.  Papež je vrhovni poglavar in v svojstvu tudi edini odločujoči.   Gospodarsko hazarderstvo, ki so se ga šli v mariborski škofiji se ni odvijalo brez vednosti Vatikana. Edino  rezultat tega hazarderstva ni bil pričakovan. 

Vatikansko dojemanje lastnine lokalnih Cerkva smo med drugim lahko spoznali tudi  lani v hrvaški Istri.   Hrvaška je lani poklonila večje posestvo istrski (Pazinski?) župniji.  V zelo kratkem času je Vatikan (Papež)  z dekretom odvzel to premoženje in ga podaril redu Benediktincev!  Brez ozira na mnenje župnije in brez ozira na namene darovatelja (RH).  Primer navajam, če bi se vendarle našel kakšen naivnež, ki bi veroval  v demokratičnost odločanja v RKC.  Tako kot v mafijskih organizacijah žrtvujejo nižje rangirane poveljnike, da justica ne zadene glavnega šefa,  tudi v  RKC, organizaciji  z dvatisočletnimi akumuliranimi izkušnjami, žrtvujejo lokalne klerike, da bi pred svetom zaščitili državo Vatikan ter čast in dobro ime  edinega odgovornega – Papeža.

Tako pravno, kot tudi moralno in etično bi bilo,  da bi Vatikan prevzel materialno krivdo nase in izplačal upnike.  Brez nepotrebne, prej kritizirane  teatralnosti.  A računati na kaj takšnega je nabrž le “znanstvena fantastika”.

Povsem sprevržena situacija.

Predstavniki elite so nas v nocojšnjih trenjih krepko vzeli v roke.  Vsi prominentni gostje  so nas obsipali z najčistejšimi definicijami o morali, etiki, pravu.  Prava profesorska odličnost! Spoštovani gospodje, če kje  potem so morala, etika, vest, doma prav pred občinstvom  te elite. 

Dr. Kerševan se je skliceval na ugotovitve našega ustavnega sodišča o kršenju človekovih pravic v neki drugi državi in v drugem političnem sistemu.  Le s kakšno pravico in moralno neoporečnostjo lahko kdo sodi o tem iz pozicije države, ki sama krši človekove pravice.  Iz države katere sodišča ne zaščitijo delavce pred neizpačevanjem plač, prispevkov. Iz države, ki je z eno samo administrativno potezo izbrisala najosnovnejšo človekovo pravico, pravico do stalnega bivališča.  In danes po 20 letih kalvarije, nihče od prizadetih še ni dobil nikakršne odškodnine.  Ne, ta država nima nobene moralne pravice, niti sodne oblasti, da bi presojala postopke tajne službe druge države.  

Dr. Cerar se je v nekem trenutku skliceval na občutek za “prav”, ki bi posameznemu poslancu moral povedati, da je čas, da zaradi svoje napake odstopi.  Ni pa se dr. Cerar skliceval na isti občutek za prav, v primeru neproporcialne  odločitve litijske sodnice.

Diskusija je šla  tako daleč, da so razpravljali celo o moralni spornosti prepisovanja pri šolskih nalogah.

Neverjetno!

V ozadju te diskusije, tukaj in zdaj,  izginjajo stotine milijonov našega denarja, predstavniki elite pa presojajo ravnanja druge države in dogodke izpred petih, dvajsetih in štiridesetih let.   Mnoge od nas  gotovo niste prepričali.

Dr. Mateja Končina Peternel, vrhovna sodnica na Vrhovnem sodišču Republike Slovenije.

Spoštovana ga. Mateja,

prebral sem vaš odgovor na na temo: “Cepljenje in alternativna prehrana”. V odgovoru ste se lotili tudi razlage družinskega zakonika. Sam sem sicer proti njem, a argumentov ne bi še enkrat ponavljal. Več je tu:

Tokrat vam pišem, ker vam želim dati majhen nasvet. Če želite, da bomo o vaši razlagi pozorno prisluhnili, ali tekst zavzeto prebrali, vam svetujem, da ga ne podpisujte z “vrhovna sodnica RS”. Sodišče  je v tem hipu institucija, ki nima nobene avtoritete in verodostojnosti pri večinskem delu prebivalcev Slovenije. Sodišča so v svoji praktični posledici  že daljši čas, še posebej pa v zadnjih nekaj letih, zgolj steber za obrambo elit.   Vse sodbe v tej smeri to nedvomno izkazujejo. Ne nazadnje tudi  zadnje poročilo o litijskem primeru.   

Če torej želite, spoštovana ga. Mateja Končina Peternel, da bomo resno obravnavali vaše tekste ter prislunili njihovim argumentom, potej jih raje podpisujte z “državljanka RS, Mateja Končina Peternel”.   Le v tem primeru bodo vredni temeljite presoje.

Pod átako ideoloških naslednikov poražencev II. svetovne vojne se pri oceni nekdanjega državnega ustroja Jugoslavije pozablja na širši okvir časa v katerem je nastala ena zadnjih, od številnih oblik Jugoslavije.

Jugoslavija je bila s svojo družbeno ureditvijo, takoj po koncu največje vojne vihre 20. stoletja, moteč dejavnik za »naravnega« zaveznika, Sovjetsko zvezo, zaradi svojega NE  Stalinu. Prav tako ta država ni ustrezala zahodnim zaveznikom,  saj so jo zaradi socialistične ureditve uvrščali v sovražen, prosovjetski blok.   Čas trajanja te Jugoslavije je bil identičen času trajanja hladne vojne, vse tja do padca Berlinskega zidu.  Iz navedenih razlogov je bila ta država na eni strani »prestreljena« z agenturo sil Varšavskega pakta, kot tudi z agenturo Zahoda.  K temu je potrebno pripisati še dejavnosti Jugoslovanske emigracije, ki je v odnosu do matične države nihala med zgolj sovražno propagandnim delovanjem in med celo diverzantsko aktivnostjo.  Če se tu dotaknem  najprej slovenske emigracije, je potrebno najprej omeniti tisto, ki je v tujini lobirala s protijugoslovansko propagando.  Obstajala je tudi slovenska oborožena emigracija, tki. križarji, oz. Matjaževa vojska, ki jo je izdatno financirala (tudi) angleška vlada. Križarji, ki so imeli tabore vsepovsod po Avstriji – največji je bil ta v bližini Salzburga, so se urili v diverzantskih veščinah. Mnogi so tudi vdirali v Slovenijo, kjer so vršili diverzije na industrijske objekte, kakor tudi izvajali uboje. Zelo pomembno je bilo tudi novačenje v Matjaževo vojsko iz nabora protisocialistično usmerjenih Slovencev, tudi na tleh takratne SR Slovenije!   Po letu 1958 so križarji usahnili. Deloma zaradi uspešnega razkrinkanja s strani jugoslovanskih varnostnih sil, deloma pa zato, ker je zaradi čedalje pomembnejše vloge Jugoslavije v svetu, prenehalo angleško financiranje.

Še precej aktivnejši pa sta bili prosrbski in prohrvaški  emigraciji.  Bili sta bolj organizirani in imeli sta tudi vsak svoje vojaško krilo. Vseh 35 povojnih let obstoja Jugoslavije sta vršili atentate na jugoslovanske diplomate v svetu. Eden izmed mnogih, tudi zelo znan je bil uboj jugoslovanskega veleposlanika Rolovića  na Švedskem.  Zelo znan je bil tudi v številnih publikacijah opisan, poskus atentata na našega predsednika, ko je prihajal na generalno skupščino OZN v New Yorku.  Poleg oboroženega delovanja zunaj  je prihajalo tudi do oboroženih vdorov v Jugo.  Eden najbolj znanih vdorov je tisti spomladi leta 1972, ko so vrhunsko izvežbani in z najmodernejšo vojaško opremo oboroženi ustaški diverzanti   pri Šentilju vdrli v Jugoslavijo.  Prišli so z namenom zanetiti vsejugoslovansko vstajo.  A klima v Jugi ni bila takšna. Do vstaje sicer ni prišlo, a kljub vsemu so komandosi uspeli pobiti nekaj sto naših teritorialcev, dokler jugoslovanske oblasti nanje niso poslale niške specialce, ki so jih pobili tam nekje v Bosni.

To so bile torej širše okoliščine permanentne državljanske vojne, med emigracijo in med matično državo. Jugoslavija, ki je bila svetovno priznana država in od šestdesetih let dalje tudi pomembna članica Gibanja neuvrščenih, je bila zaradi odprtih meja (po letu 1968)  precej ranljiva.  Brez proaktivnega delovanja jugoslovanskih varnostnih sil, države ni bilo mogoče braniti. Delovanje in oboroževanje emigracije je bilo potrebno spremljati že zunaj. Iz te potrebe se je torej okrepila vloga UDBE (Uprave državne varnosti) .  Organizacijsko je bila udba  razdeljena na obveščevalno dejavnost (informatorji) in na operativce.  Najbolj umazani del je padel na slednje. Marsikdaj so preventivno likvidirali kakšnega, emigrantskega organizatorja, ali pa se zgolj maščevali za kakšno žrtev iz nabora jugoslovanskih diplomatov.

Vsi jugoslovanski diplomati in njihovo osebje v tujini je imelo obvezo, obveščevalno spremljati emigracijo. ***Tudi mnogi novinarji zunaj so prevzeli podobno obvezo.  V tem kontekstu je tudi bila vloga Mitje Meršola. Enostranske slabšalne konotacije novice o »umazani« obveščevalni dejavnosti Meršola, ni mogoče sprejeti. Ta enostranskost  gre na rovaš histeričnega medijskega senzacionalizma ter na permanenten kulturni boj, ki si ga gre desni politični pol.

Ne trdim, da je zgoraj zapisana vsa resnica o udbi.  Pravim le, da prav vsaka dejavnost v udbi, niti ni bila zločinska, niti ni bila nemoralna.   Takšno trditev bi bilo mogoče dati šele po temeljiti analizi in nikakor skozi medijski stampedo.

*** Vloge diplomatov in tajnih služb vseh dežel na svetu, se od časov obstoja udbe niso spremenile.  Ne pozabite. Naša tajna služba je na mednarodnih linijah ujela tudi pogovor našega premierja Janše.

Vaša zaključna misel v oddaji Odkrito,

me je zares presenetila.  Sicer ste se zadržali pri konkretni oceni primera, a izjava o arogatnem obnašanju prizadetega Vaskrsića  vam je  vseeno ušla, češ toliko in toliko opominov je dobil, a vseeno ni plačal.   Tako rekoč,  po vaši oceni, je skoraj iskal kar se mu je zgodilo.

Dobrodošli v realnem svetu gospod Cerar. Tam globoko pod sodnimi dvoranami in globoko pod pisarno  Sodnega sveta se odvija realno življenje. Morda bi veljalo kdaj tudi pogledati skozi okno. Spodaj se ljudje rojevajo, se borijo za eksistenco in spodaj ljudje tudi umirajo.  V realnem svetu se ljudje vsakodnevno borijo za lastno likvidnost in preživetje.  Pogosto se tudi zgodi, da denarni tok za krajši, ali tudi za daljši čas usahne.  Mar veste kako se človek počuti takrat?  Tisto, čemur vi pravite dejanje arogance  je lahko tudi dejanje obupa.  Kakršna koli je že lahko grozeča izbršba, človek v določenem trenutku ne more storiti ničesar.  Ta človek, dr Cerar, ki bo deležen neusmiljene neproporcionalne izvršbe je lahko isti človek, ki ga Vaše sodišče, niti Ustavno sodišče,  ne bo hkrati tudi uspešno zaščitilo pred neizplačilom plač podlega delodajalca.  Niti mu ne bo zagotovilo plačila prispevkov. Kako boste zagotovili sorazmernost v strogosti sodišča do, na eni strani primerov kot Vaskrsić, na drugi strani pa do primerov delavcev Vegrada, Steklarske nove,  STC in drugih?  Ali bo krivce iz  teh navedenih propadlih firm dosegla vaša dolga roka? Oba, dr. Cerar poznava odgovor. Najverjetneje ne bo pravih kazni za storilce, pa tudi sodišče prizadetim ne bo napolnilo želodcev.

In ko sem po vašem zadnjem komentarju, že med odjavno špico, s pogledom še enkrat zaobjel omizje, takrat gospod Cerar, mi je postalo jasno,  da ne blefirate.   Zares vejamete, da je življenje sodnih dvoran, pravo življenje.  Naenkrat mi je tudi postalo jasno, da v studiu gledam bitja s tujega planeta. Ali iz vzporednega sveta? Ne le zakoni, tudi elita ki je te zakone spisala ne živi in ne pozna istega življenja, realnega življenja, ki se odvija globoko pod sodnimi dvoranami.

Dodatek

V spodnjem tekstu sem naredil analogijo med odločanjem sodišča v primeru Vaskršić in med presojo  silobrana – sorazmernosti, kadar sodišče ocenjuje posledice telesnega spopada.  

1. O tistem, kar se med dvema, ki se spopadeta, zgodi v sekundi  pravniki kasneje debatirajo ure in ure. In pri tem so izjemno natančni. Kdo je začel, ali je tisti, ki se je branil imel možnost zbežati? Ali je glede na nasprotnikov napad uporabil pretirano obrambo? Ali je po obranitvi napada, braneči se nadaljeval z (nepotrebnim) protinapadom? Ali je braneči se izbral premočno obrambo (npr. zaradi poskusa klofute je napadajočemu zlomil roko, ali pa mu razbil vse zobe)?
   V tisoče detajlov se spuščajo pravniki pri presoji tega, kar se zgodi v eni sami sekundi.
2. Ali sodniki načelo silobrana (sorazmernosti) uporabljajo tudi pri lastni presoji in izdaji Sodbe v imenu ljudstva? Sodnik – pravni strokovnjak ima dovolj časa, da presodi s kakšnim orodjem bo zaščitil interese upnika in integriteto sodišča. In pri tem ocenil še družbene posledice sodbe (na družino, ki bo pahnjena v socialno bedo). V konkretnem primeru je sodnik vedel, da je bil dolg z vsemi stroški vred že plačan, a ni ustavil prodaje hiše.
3. Vsem, ki aktivno obvladajo kakšno borilno veščino, se njeno obvladovanje jemlje kot obremenilna okoliščina, če pride do pretiranih posledic pri drugem sodelujočem v spopadu. Ker gre za pravne strokovnjake , da  je  v konkretnem primeru Vaskrsić  sodišče uporabilo pretiran ukrep (je prekoračilo silobran), je tudi obremenilna okoliščina. In če dr. Cerar stanovsko pristransko zagovarja ta pretiran ukrep, ne more imeti mojega spoštovanja. Ne glede na moje dosedanje spoštovanje do njega.

Znana zgodba o zaplembi hiše

in o neverjetni zlorabi sodišča se generira že iz odvetnikovega postopka.  Odvetnik, ki zastopa posameznega upnika, zelo rad, oz. zelo pogosto že v štartu*** vloži dvojno, ali celo trojno obliko izvršbe.    Za vsako dodatno predlagano obliko izvršbe, odvetnik  poviša svoj račun.

Torej, če odvetnik pripravi predlog izvršbe na bančnem računu, zaračuna (npr) , 50 eur, potem lahko za dodatno izvršbo na nepremičninah zaračuna dodatno, glede na odvetniški stroškovnik. Recimo 40 eur (priprava listin, zemljiškoknjižni izpisek).  Skupno torej  90 eur.  Upnikom je za ta dodatni odvetniški zaslužek vseeno, le da dobijo svoje.

Ta pojav je zelo pogost – uporablja  ga večje število odvetnikov.  V danem primeru litijske družine so se torej združili odvetniška nenasitnost, vnemar jeznega upnika in popolna odsotnost zdravega razuma sodne veje oblasti.  Če bi deloval zdrav razum vsaj enega od treh akterjev do tega,  katastrofalno pretiranega dogodka, ne bi prišlo. Rekel bi, da ne le posamezna veja oblasti, celotna družba potrebuje resetiranje.

***  Odvetnik bi lahko deloval postopno. Če prva oblika izvršbe ne bi  bila uspešna, bi lahko naknadno uveljavljal drugo.